Geografija Irana

Geografsko se Iran nahaja v zahodni Aziji in meji na Omanski zaliv, Perzijski zaliv in Kaspijsko jezero. Njegove gore so pomagale oblikovati tako politično kot tudi gospodarsko zgodovino države. Gore obdajajo mnoge široke doline (kotline) ali planote, na katerih se nahajajo velika kmetijska in urbana naselja. Do 20. stoletja, ko so bile zgrajene glavne avtoceste in železnice preko gora in povezale centre prebivalstva, so bili ti bazeni relativno izolirani med seboj.

Geografija Irana

Celina	Azija
Regija	Jugozahodna Azija Južna Azija Srednja Azija
Koordinati	32°00'N, 53°00'E
Površina	rang 18.
• Skupaj	1.648.195 km2
• Kopno	99,27%
• Voda	0.73%
Obala	2.440 km
Meje	Kopenska meja: 5440 km Afganistan: 936 km Armenija: 35 km Azerbejdžan: 432 km Azerbejdžanska eksklava Nahičevan: 179 km Irak: 1458 km Pakistan: 909 km Turčija: 499 km Turkmenistan: 992 km
Najvišja točka	Damavand (Kuh-e Damavand) 5.610 m
Najnižja točka	Kaspijsko jezero -28 m
Najdaljša reka	Karun
Največje jezero	Urmijsko jezero

Značilno je, da vsako kotlino obvladuje eno od večjih mest in ustvarja zapletene gospodarske odnose med mestom in več sto vasmi, ki ga obkrožajo. V višjih legah na obrobju kotlin, plemenske skupine še vedno živijo nomadsko življenje in se gibljejo s svojimi čredami ovac in koz med tradicionalno poletnimi in zimskimi pašniki. V državi ni večjih rečnih sistemov. Z gorami je oviran tudi enostaven dostop do Perzijskega zaliva in Kaspijskega jezera.

S površino 1.648.000 kvadratnih kilometrov se Iran uvršča na osemnajsto mesto po velikosti držav na svetu.

Iran deli svoje severne meje s tremi bivšimi sovjetskimi republikami: Armenijo, Azerbajdžanom in Turkmenistanom. Te meje so dolge več kot 2.000 kilometrov, vključno s skoraj 650 kilometri (varianta 740 km - spor) vodne meje ob južni obali Kaspijskega jezera. Na zahodu Iran meji s Turčijo, na severu in na jugu na Irak, kjer se meja konča na Shațț al-Arab, ki ga Iranci imenujejo Arvand Rud.

Perzijski in Omanski zaliv tvorita celotno 1770 kilometrov dolgo južno mejo. Na vzhodu in severu meji na Afganistan in na jugu na Pakistan. Po dolžini, od Azerbajdžana na severozahodu do Sistana in Balučistana na jugovzhodu, je približno 2.333 kilometrov.

Podatki

Površina:

• skupaj: 1.648.000 km²
• kopno: 1.636.000 km²
• vode: 12.000 km²

Meje:

• skupaj: 5.440 km
• meje z državami: Afhanistan 936 km, Armenija 35 km, Azerbajdžan 432 km, Azerbajdžanska ekslava Nahičevan 179 km, Irak 1.458 km, Pakistan 909 km, Turčija 499 km, Turkmenistan 992 km.

Obala: 2.440 km

• opomba: od tega meji na Kaspijsko jezero s 740 km.

Pomorske zahteve:

• Zunanji pas: 24 NM (44,4 km)
• epikontinentalni pas: naravno podaljšanje
• izključna ekonomska cona: dvostranski sporazumi ali dogovorjene črte v Perzijskem zalivu
• teritorialnega morja: 12 NM (22,2 km)

Ekstremne nadmorske višine:

• najnižja točka: Kaspijsko jezero −28 m
• najvišja točka: Damavand 5610 m

Topografija

Iran sestavlja razgibano Iransko višavje z gorskimi planotami in visoko ležečimi kotlinami. Glavno pogorje je Zagros, niz vzporednih grebenov z vrinjenimi ravnicami, ki razpolavlja državo od severozahoda do jugovzhoda. Številni vrhovi v Zagrosu presegajo 3000 metrov nmv, v južni in osrednji regiji je vsaj pet vrhov, ki so višji kot 4.000 metrov.

V jugovzhodnem delu Zagrosa povprečna nadmorska višina vrhov drastično upade pod 1500 metrov. Ob Kaspijskem jezeru leži še ena ozka vendar visoka veriga gora, Elburs (Reshteh-ye Kūhhā-ye Alborz). Vulkan Damavand, visok 5610 metrov, se nahaja v središču pogorja in je najvišji vrh v državi ter tudi najvišja gora Evrazije zahodno od Hindukuša.

Osrednji del Irana je sestavljen iz več zaprtih kotlin, ki nosijo skupno ime Iransko višavje. Povprečna nadmorska višina te planote je približno 900 metrov, vendar več gora nad planoto presega 3000 metrov. Na vzhodnem delu planote sta dve slani puščavi, Dasht-e Kavĩr (Velika slana puščava) in Dasht-e Lut. Razen nekaterih raztresenih oaz, sta ti puščavi nenaseljeni.

Iran ima samo dve prostrani nižini: ravnica Kuzestan na jugozahodu in obalne ravnice ob Kaspijskem jezeru na severu. Prva je približno trikotne oblike in se širi v Mezopotamiji ter je okoli 160 kilometrov široka in okoli 120 kilometrov dolga in sega komaj nekaj metrov nad morsko gladino, nato pa se nenadoma sreča s prvimi vznožji Zagrosa. Velik del Kuzestanske ravnice je prekrit z močvirji.

Kaspijska ravnica je daljša in ožja. Razprostira se okoli 640 km vzdolž obale Kaspijskega jezera in je na najširši točki široka manj kot 50 km, ponekod jo tudi manj kot 2 km loči od gorovja Elbrus. Perzijski zaliv južno od Kuzestana in obale Omanskega zaliva nimajo pravih ravnic, ker se gorovje Zagros na teh področjih vzpne takoj od obale.

V državi ni velikih rek. Večja je reka Karun, dolga 830 kilometrov in je plovna za plitve čolne na razdalji približno 180 kilometrov od Koramšarja do Ahvaza. Druge večje reke so Karkheh, ki je dolga 700 kilometrov in se izliva v Tigris in reka Zayandeh, dolga 300 km. Številne druge stalne reke in potoki odtečejo tudi v Perzijski zaliv, medtem ko se številne manjše reke, ki izvirajo v severozahodnem Zagrosu ali Elbrusu izlivajo v Kaspijsko jezero.

Na Iranskem višavju so sicer številne reke, ki pa so večji del leta suhe, spomladi ob taljenju snega v gorah pa tečejo po stalnih strugah in končajo v slanih jezerih, ki se običajno izsušijo v poletnih mesecih. Na severozahodu leži stalno slano Urmijsko jezero (tudi jezero Urmiyeh, nekaj časa imenovan tudi Rezaiyeh po Mohammadu Reza šahu). Obstaja tudi več med seboj povezanih slanih jezer vzdolž meje z Afganistanom v provinci Balučistan va Sistan.

Geologija

Geološka karta Irana

Iran v geološkem smislu karakterizira pripadnost gorskemu pasu evrazijske litosferske plošče iz terciara, v ožjem smislu pa prostranemu Iranskemu višavju, ki je nastalo s konsolidacijo predkambrijske osnove, kar nekateri geologi smatrajo za odmik predkambrijske arabske plošče. Nastanek bolj ali manj stabilnih ostankov predkambrijskih strukturnih slojev in geološko mlajših elementov, kot so terciarne gorske cone Elbrusa in Zagrosa je nesporno, pa vendar je razlaga njihovega razvoja prešla skozi drastične spremembe. Današnje stanje se lahko strne na sledeči način:

1. Elbrus in srednje-iransko gorovje se v stratigrafskem in strukturalnem smislu mnogo bolj prepletata kot so prvotno predpostavljali.
2. Manjkajo paleozoiski orogeni (med poznim predkambrijem in srednjim triasom) kar nakazuje, da je srednji Iran izkusil verjetno enakomerne kontinentalne in epikontinentalne pogoje oziroma tektonsko stabilnost.
3. Mezozoiske in terciarne cone karakterizira alpska orogeneza, ki prekriva vse dele srednjega Irana skupaj z obrobjem. Konkretno, periferni nabori pasov kot so Kopet-Dag, pogorje Makrana ali Zagros, so vključeni v geosinklinalni razvoj, medtem ko je iransko jedro obdržalo svoj epikontinentalni značaj.
4. Za razliko od drugih regij sveta, iranska pogorja terciarnega porekla zadržujejo močne predterciarne elemente, vključno predkambrijske orogene.
5. Sodobne geološke raziskave kažejo, da je tzv. „središčna masa”, verjetno omejena samo na manjše dele srednjega Irana oziroma tzv. „lutski blok”.

To se lahko podkrepi z dejstvom, da do sedaj niso našli nobenih sledov kaledonskih in hercinskih orogenez. Prav tako se sedimenti poprečne debeline 3000 − 4000 m v srednjem Iranu v glavnem odlikujejo kot homogeni kontinentalni materiali terestrialnega porekla z relativno visoko stopnjo enoličnosti. Nameščeni so nad konsolidiranimi erozivnimi površinami, ki datirajo v trias ali starejša obdobja, včasih celo pokrivajo predkambrijsko podlago in erozivne platforme. Za proučevanje geološkega razvoja je pomembna teorija o tektoniki plošč; na osnovi paleontoloških in paleomagnetskih podatkov večina geologov meni, da je Iran del stare Gondvane, umeščajo pa ga med današnjo lokacijo in Afriški rog. Iranska plošča je današnji položaj dobila ob koncu krede in kasneje, njen tektonski udar z arabsko ploščo pa ni izzval samo nabiranje Zagrosa, temveč tudi obsežne vulkanske odnosno potresne aktivnosti, ki so pogoste tudi danes.

Geološke cone Irana variirajo odvisno od strokovnih virov. Najpogosteje se navajajo delitve po J. Stöcklinu in J. V. Harrisonu iz leta 1968, metamorfna karta Iranskega geološkega zavoda iz leta 1986, in geološke analize N. Nezafatija iz zadnjega desetletja.

Iran se lahko razdeli na pet naravnih regij: kaspijske nižine, pogorje Elbrus s Kopet-Dagom, srednjo visoko planoto, pogorje Zagros z Makranom ter obalne nižine Perzijskega zaliva. Iransko višavje je najpomembnejši geomorfološki faktor v geološki strukturi glede na to da je popolnoma fluvialno oziroma hidrografsko odrezano od oceanov. Pogorje Elbrusa in Kopet-Daga na severu in Zagrosa in Makrana na zahodu in jugu ustvarjajo geološko-geomorfološko oviro, ki odvaja skoraj polovico iranskega kopna od direktnega stika z Indijskim oceanom. Ta ogromna površina je zelo kompleksna geološka struktura. Podroben pogled na geologijo srednjega Irana odkriva njen vpliv na geomorfologijo in ekologijo države. Največje razvodnice notranjih drenažnih kotlin so razumljive izključno kot izhod geološkega razvoja oziroma terciarne strukture alpske orogeneze. Primer sta sosednji zaprti prostrani puščavi Dašt-e Kavira (>200.000 km²) in Dašt-e Luta (166.160 km²), ki se nahajata na različnih nadmorskih višinah in sta razdvojeni z nagubanim gorstvom iz obdobja terciara.

Podnebje

Iran ima spremenljivo podnebje. Na severozahodu so zime hladne z veliko snega in temperaturami pod lediščem v decembru in januarju. Pomlad in jesen sta relativno blagi, medtem ko so poletja suha in vroča. Na jugu so zime mile, poletja pa zelo vroča, povprečne dnevne temperature v juliju presegajo 38 °C. V nižinah Kuzistana poletno vročino spremlja visoka vlažnost.

Na splošno velja da ima Iran sušno podnebje, v katerem večina razmeroma skromnih letnih padavin pade od oktobra do aprila. V večjem delu države je letna količina padavin povprečno 250 milimetrov ali manj. Glavne izjeme so višje gorske doline Zagrosa in obalne ravnice ob Kaspijskem jezeru, kjer je padavin povprečno vsaj 500 milimetrov na leto. V zahodnem delu Kaspijskega jezera količina padavin presega 1000 milimetrov na leto in je razdeljena enakomerno skozi vse leto. Nasprotno pa nekatere kotline na Iranskem višavju prejmejo le deset centimetrov ali manj padavin letno.

Podnebni zemljevid Irana

kaspijsko blago in vlažno   kaspijsko blago   mediteransko s spomladanskim dežjem   mediteransko   hladno gorsko   zelo hladno gorsko   hladno polpuščavslo   vroče polpuščavslo   suho puščavsko   vroče puščavsko   vroče suho obalno   suho obalno

• 
  Južni Elbrus blizu Firouzkuha
• 
  Pogled na vulkan Damavand
• 
  Gozd v pokrajini Gilan

Rastlinstvo in živalstvo

7% države je poraščene z gozdom. Najobsežnejši gozdovi so na gorskih pobočjih ob Kaspijskem jezeru, s sestoji hrasta, jesena, bresta, cipres in drugih dragocenih drevesnih vrst. Na Iranskem višavju so področja hrasta na gorskih pobočjih z več padavinami, vaščani gojijo sadovnjake, rastejo pa tudi platane, topoli, vrba, oreh, bukev, javor in murve. Divje rastline in grmičevje zrastejo spomladi, vendar je poletno sonce premočno zanj. Po podatkih FAO so glavne vrste gozdov v Iranu naslednje:

• Kaspijski gozdovi na severnih območjih - 19.000 km²
• Gozdovi na apnenčastih gorah v severovzhodnih območjih (gozdovi brina, cipresovke Juniperus) 13.000 km²
• Gozdovi pistacij v vzhodnih, južnih in jugovzhodnih območjih – 26.000 km²
• Hrastovi gozdovi v osrednjih in zahodnih območjih – 35.000 km²
• Grmi puščave Kavir, območja v osrednjem in severovzhodnem delu države – 10.000 km²
• Subtropski gozdovi južne obale, kot mangrove 5.000 km²

Živalstvo Irana je raznoliko in ga sestavlja več živalskih vrst kot so medvedi, gazele, divje svinje, volkovi, šakali, jaguarji, risi in lisice. Domače živali so ovce, koze, govedo, konji, vodni bivoli, osli in kamele. Med pticami so fazani, jerebice, štorklje, orli in sokoli tudi avtohtoni v Iranu.

Od leta 2001 velja 20 vrst sesalcev in 14 vrst ptic v Iranu za ogrožene. Med njimi so balučistanski medved (Ursus thibetanus gedrosianus), podvrsta azijskega črnega medveda, perzijski damjak, sibirski žerjav, prava kareta (Eretmochelys imbricata), zelena želva, kobra Oxus, Vipera latifii, dugong (Dugong dugon) in delfini. Azijski gepard je kritično ogrožena vrsta, ki je drugje izumrla in ga je zdaj mogoče najti le v Iranu.

Iran je izgubil vse svoje azijske leve in tigre ob Kaspijskem jezeru v zgodnjem 20. stoletju. Sirski divji osel je izumrl. Medvedov, divjih ovac in koz, gazel, oslov in divjih prašičev, jaguarjev in lisic je v gorah na pretek.

Perzijski leopard pravijo, da je največja podvrsta leoparda na svetu. Divji kozorog (Capra aegagrus aegagrus) je njegova glavna hrana. Zato ga najdemo po celotnem Elbrusu in Zagrosu, kot tudi na manjših območjih znotraj Iranskega višavja. Leopardja populacija je zelo redka, zaradi izgube habitata in naravnega plena. Razen divjega kozoroga velja za njegovo hrano še divja ovca, divji prašič, srna in domače živali.

Ekosistem in biosfera

Iran se po biotski raznovrstnosti uvršča na 13. mesto na svetu.

Skrb za okolje

Naravne nesreče so: periodična suša, poplava, prašne nevihte, peščeni viharji, potresi ob zahodni meji in na severovzhodu.

Okolje - aktualna vprašanja: onesnaževanje zraka, zlasti v urbanih območjih, zaradi emisij vozil, delovanja rafinerij in industrijske odpadne vode, krčenje gozdov, paša, dezertifikacija, onesnaževanje z nafto v Perzijskem zalivu, izgube mokrišč zaradi suše, degradacija tal (zasoljevanje), neustrezno črpanje pitne vode na nekaterih področjih, urbanizacija.

Okoljski problemi v Iranu obsegajo zlasti v urbanih območjih zmanjševanje emisij vozil, rafinerije in industrijske odpadne vode, ki prispevajo k slabi kakovosti zraka. Večina avtomobilov uporablja osvinčeni plin, pomanjkljiva je oprema za nadzor emisij. Teheran je ocenjen kot eno od najbolj onesnaženih mest na svetu. Vendar pa naj bi avtobusi in avtomobili s pogonom na zemeljski plin nadomestil obstoječi vozni park javnega prometa v prihodnosti. Ker cene energije ohranjajo umetno nizke z večjimi državnimi subvencijami, so vzorci potrošnje zelo neučinkoviti in onesnažujejo okolje. Upravljanje prometa, pregled vozil, splošna uporaba električnih koles in elektronsko upravljanje, so tudi del rešitve.

Narašča pojavnost bolezni dihal, zato so mestne oblasti v Teheranu in Araku jugozahodno od prestolnice, uvedle programe za nadzor nad onesnaževanjem zraka. Cilj teh programov je postopno zmanjšanje količine škodljivih snovi izpuščenih v ozračje.

Velik del ozemlja Irana trpi zaradi čezmerne paše, dezertifikacije in krčenja gozdov. Industrija in komunalne odpadne vode onesnažujejo reke, obalne vode in ogrožajo vire pitne vode. Močvirja in viri pitne vode so vedno bolj uničeni tudi od naftnih in kemijskih razlitij v Perzijskem zalivu in ob Kaspijske jezeru. Čeprav ministrstvo za okolje obstaja že od leta 1971, Iran še nima razvite politike trajnostnega razvoja, saj imajo kratkoročni ekonomski cilji prednost.

Svetovna banka ocenjuje izgube povzročene iranskemu gospodarstvu kot posledica onesnaženosti zraka na 640.000.000 $, kar je enako 0,57 % BDP. Bolezni, ki so posledica onesnaženega zraka, povzročajo izgubo iranskemu gospodarstvu ocenjeno na 260.000.000 $ na leto ali 0,23 % BDP. Poročilo Programa Združenih narodov za okolje je uvrstil Iran na 117. mesto med 133 državami na področju okoljskih indeksov.

Večji okoljski sporazumi so:

• Podpisani: Biotska raznovrstnost, podnebne spremembe, Kjotski protokol, dezertifikacija, nevarni odpadki, morska odlagališča, varovanje ozonskega plašča, mokrišča.
• Podpisani, vendar jih ni ratificirala: Konvencija o okoljskih spremembah, Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS), zaščita morskega življenja.

Viri in raba zemljišč

Naravni viri: nafta, zemeljski plin, premog, krom, baker, železova ruda, svinec, mangan, cink, žveplo;

• obdelovalna zemljišča: 10,05 %
• trajni nasadi: 1,08 %
• trajni pašniki: 27 %
• gozdovi in gozdovi: 11 %
• drugo: 51 % (stanje 2005)

Rudarstvo v Iranu ni preveč razvito, vendar je država ena najpomembnejših proizvajalk mineralnih surovin na svetu. Uvršča se med 15 najpomembnejših držav bogatih z minerali, ki jih ima 68 vrst, 37 milijard ton dokazanih rezerv in več kot 57 milijard ton potencialnih rezerv. Mineral production contributes only 0.6 per cent to the country’s GDP. Proizvodnja mineralov prispeva le 0,6 odstotka BDP te države. Številni dejavniki prispevajo k temu, predvsem pomanjkanje ustrezne infrastrukture, zakonske ovire, težave z raziskovanjem ter vladni nadzor nad vsemi viri.

Najpomembnejše surovine v Iranu so: premog, kovinski minerali, pesek in gramoz, kemični minerali in sol. Največ rudnikov v Iranu je v pokrajini Korasan. Druge velike zaloge, ki večinoma ostajajo neizkoriščene, so cink (največ na svetu), baker (v letu 2010 druga največja zaloga na svetu), železo (deveta največja na svetu), uran (deseta na svetu) in svinec (enajsta največja na svetu). Iran ima s približno 1% svetovnega prebivalstva v lasti več kot 7 % skupnih mineralnih rezerv na svetu.

Kmetijstvo

Raba zemljišč v Iranu

Približno ena tretjina celotne površine Irana je primerna za kmetijska zemljišča, vendar pa zaradi slabe zemlje in pomanjkanja primerne distribucije vode na številnih področjih ni pogojev za gojenje. Le 12% celotne površine je obdelane (njive, sadovnjaki in vinogradi). Manj kot ena tretjina obdelovalnih površin je namakana, ostalo je namenjeno za običajno kmetovanje. 92 % kmetijskih proizvodov je odvisno od vode. Najbolj plodna tla so jugozahodni in zahodni deli države. Varnost preskrbe s hrano znaša okoli 96 odstotkov. 35 % od celotne površine se uporablja za pašo in proizvodnjo krme. Večina paše poteka na polsuhih pašnikih na gorskih območjih ter na območjih, ki obkrožajo velike puščave v osrednjem Iranu.

53 % površine Irana so nekmetijske površine:

• več kot 39 % države pokrivajo puščave, slana jezera in slane puščave ("Kavir") in skalne gore, ki niso primerne za kmetovanje;
• 7 % države je poseljeno z mesti in vasmi, industrijskimi kompleksi in cestami.

Širok razpon nihanja temperature v različnih delih države in veliko število klimatskih območij je razlog, da je mogoče gojiti številne različne pridelke žit (pšenica, ječmen, riž in koruza), sadja (dateljni, fige, granatna jabolka, melone in grozdje), zelenjave, bombaž, sladkorno peso in sladkorni trs, pistacije (največji svetovni proizvajalec s 40% svetovne proizvodnje v letu 2005) ), orehi, oljke, začimbe (npr. žafran - največji svetovni proizvajalec z 81 % celotne proizvodnje), rozin (tretja največja proizvajalka na svetu in druga največja izvoznica)), čaj, tobak, češmin (berberis vulgaris) (največji proizvajalec na svetu ) in zdravilnih zelišč. Več kot 2000 rastlinskih vrst gojijo v Iranu, samo 100 se jih uporablja v farmacevtski industriji. Zemljišča, ki so prekrita z iransko naravno floro so štirikrat večja kot v Evropi.

Pšenica, riž in ječmen so glavni proizvodi države. Sektor za proizvodnjo je zelo urejen. Proizvajalci prejemajo subvencije za nakup gnojil in pesticidov, kakor tudi zajamčeno zaščitne cene za svoje pridelke.

Ob koncu 20. stoletja je kmetijska dejavnosti predstavljala približno petino bruto domačega proizvoda Irana, zaposlenost pa je imela primerljiv delež delovne sile. Večina kmetij je majhnih, manj kot 10 hektarjev, zato niso rentabilne, kar je prispevalo k veliki migraciji v mesta. Poleg pomanjkanja vode in območja s slabo zemljo, je seme slabe kakovosti in kmetijska tehnika zastarela.

Vsi ti dejavniki so prispevali k nizkim donosom in revščini na podeželskih območjih. Po revoluciji leta 1979 je veliko kmetijskih delavcev zahtevalo lastniške pravice in nasilno zasedlo velike kmetije v zasebni lasti, kjer so bili zaposleni. Pravni spori, ki izhajajo iz tega položaja, so ostali nerešeni in mnogi lastniki niso želeli vlagati v izboljšanje produktivnosti kmetij, kar še dodatno slabša proizvodnjo. Progresivna prizadevanja vlade in spodbude v 90-tih letih so malenkost izboljšale produktivnost. Iran si prizadeva za ponovno vzpostavitev nacionalne samozadostnosti pri proizvodnji hrane.

Živinoreja

V Iranu so ovce daleč najštevilčnejše, sledijo koze, govedo, osli, konji, vodni bivoli in mule. Narašča reja perutnine zaradi jajc in mesa. Industrija perutnine se dramatično preoblikuje, tako da celotna dobavna veriga poteka doma.

Iran ima tudi veliko proizvodnjo mleka in zato uvozi skoraj dva milijona ton krmnega žita letno (podatek 2006). Prašičereja je prepovedana zaradi islamskega prava.

Ribolov

Vlada je prevzela nadzor nad komercialnim ribolovom leta 1952.

Iran ima 1786 km obale v Perzijskem in Omanskem zalivu. Te južne vode so bogate z ribami in drugim morskim življem. Ulov se porabi v gospodinjstvih in v restavracijah ali se predela in konzervira v industrijskih obratih.

Dostop do Kaspijskega jezera ima velik potencial za razvoj ribištva. V zadnjih letih so nezakonit in lov izven sezone za ribolov, izcedek iz industrijskih in kmetijskih onesnaževalcev ter prelov drugih obalnih držav ob Kaspijskem jezeru in druge neugodne razmere, zelo ogrozile ribolovne vire.

Od revolucije dalje je bila večja pozornost usmerjena na proizvodnjo rib v celinskih vodah. Tako se je med letoma 1976 in 2004 ulov v celinskih vodah s strani države in zasebnega sektorja povečal.

Pomembne ribe so: jeseter (največji proizvajalec kaviarja na svetu), orada, druge bele ribe, losos, ciplji, krap, som, smuč in rdečeoka. Več kot 200 vrst rib najdemo v Perzijskem zalivu, od katerih je 150 užitnih.

Gozdarstvo

Leta 2005 je površina iranskih gozdov znašala približno 11 milijonov hektarov ali okoli 7 % površine države. Ustrezna količina padavin in ugodna klima so ustvarili 1,5 milijona hektarjev gozdov v kaspijski regiji. Preostanek pa se razdeli med zahodne gozdove (3,6 milijona hektarov), južne gozdove (434.000 ha), puščavske gozdove (620.000 ha) in gozdovi razpršeni na drugih lokacijah. Nadzoruje jih oddelek za naravne vire. Kaspijski gozdovi proizvedejo 820.000 kubičnih metrov lesnih lesa (leto 2004), več kot 90 % za industrijsko uporabo. Največja in najbolj dragocena gozdna območja so v kaspijski regiji in severnih pobočjih Elbura. Čeprav so gozdovi in pašniki nacionalizirani in je 12 % gozdnih površin zaščitenih, je uničevanje gozdov zasebnega sektorja splošna praksa. Gozdni požari vsako leto uničijo 20.000 hektarjev površine gozdov. Med letoma 1954 in 2004 je bilo izgubljeno po ocenah 41 % iranskega gozda. Vlada ima tudi trdno pod nadzorom program obnove gozdov.

Namakana območja

Skica otoka Abadan kaže reke in podatke o palmovih nasadih

Iran ima 89.930 km² namakanih površin, kar ga uvršča na peto mesto na svetu.

Območje otoka Abadan (glej sliko) v provinci Kuzistan se nahaja med rekama Arvand in Bahmanšir. Reka Arvand (v arabščini: Shațț al-Arab ) tvori mejo med Irakom in Iranom in zbira vode iz rek Evfrat in Tigris. Na območju se nahajajo ekstenzivni sadovnjaki datljevih palm, ki s pomočjo namakanja uspevajo tudi v puščavskem podnebju. Med iraško-iransko vojno so bile uničene številne plantaže.

Območje je dolgo okoli 40 km, širina pasu je od 2 do 6 km in v povprečju 4 km. Širina je večja v konkavnih delih rečnih zavojev in manjša v konveksnih delih. Konveksni deli imajo tudi višje rečne nasipe in topografijo. Skupna površina območja znaša približno 16.000 ha. Razmik dreves je približno 6x6 m kar znese približno 300 dreves na hektar. Največji izkoristek okoli 200 kg / drevo in 60 t / ha.

Projekt za prenos vode iz Kaspijskega jezera v osrednja območja

V skladu z načrtom naj bi se voda iz kraja Sari v Semnan začela pretakati v roku 24 mesecev (april 2012). Namen načrta je osrednji pokrajini zagotoviti vodo za industrijske in kmetijske namene po ceni v višini 1,5 milijarde dolarjev. Ko bo načrt uresničen, se bo pretakalo približno 500 milijonov kubičnih metrov vode na leto. Po razsoljevanju na mestu izvora v Kaspijskem jezeru, bo voda tekla po 500 km dolgem cevovodu v osrednjo puščavo Kavir in prinašala okoli 200 milijonov kubičnih metrov vode na leto. . Kaspijsko jezero si delijo Iran, Rusija, Kazahstan, Azerbajdžan in Turkmenistan. Slanost je približno tretjina morske vode.

Mednarodni ozemeljski spori

Iran se trenutno ukvarja z naslednjimi mednarodnimi ozemeljskimi spori s sosednjimi državami:

Država protestira, ker Afganistan omejuje pretok reke Helmand z zajezitvijo pritokov v sušnih obdobjih.

Pomanjkanje pomorske meje v Perzijskem zalivu z Irakom povzroča spore glede pristojnosti zunaj ustja Shațț al-Araba.

Iran in Združeni arabski emirati imajo ozemeljski spor okoli otokov Tunbs in Abu Musa, ki so pod upravo Irana.

Iran vztraja, da je trenutno tako, da se meje na Kaspijskem jezeru enakomerno razdelijo med pet obalnih držav, nekdanjih republik Sovjetske zveze in spoštuje sporazum 50-50 med Iranom in Sovjetsko zvezo ( kljub njihovim mednarodnim obveznostim). Rusija, Azerbajdžan, Kazahstan in Turkmenistan še naprej trdijo, da so teritorialne vode enake kot na odprtem mednarodnem morju.

Politična geografija

Geografsko razprostiranje Irana skozi zgodovino s pripadajočimi političnimi središči

Politično strukturo, ki se prekriva z zahodnim delom Iranskega sveta v zgodovinskem kontekstu, lahko kontinuirano spremljamo najmanj 2500 let nazaj, ko se je prvič oblikovala država pod današnjim imenom – Iran. Iransko višavje, v topografskem smislu omejeno z gorami na severu in zahodu in puščavami na vzhodu in jugu, je omogočalo centralizacijo. Vendar pa je politična moč iranskih dinastij močno variirala skozi tisočletja, tako da so se meje, področja vpliva in sama politična središča pogosto menjala. Čeprav Iransko višavje približno odgovarja etničnim mejam, to je področjem naseljevanja iranskih narodov, so se zahvaljujoč vzponom določenih iranskih dinastij, področja političnega vpliva raztezala precej širše tako v starem, kot v srednjem in novem veku. V zadnjem tisočletju so veliko politično vlogo odigrale turško-mongolske invazije, ki so rezultirale pomembno povezovanje narodov Iranskega višavja s Srednjo Azijo. Današnji Iran je kot država odraz superiornosti iranske kulture nad dinastijami izvirno turškega porekla, ki so dominirale na Iranskem višavju tekom srednjega veka (Gaznavidi, Seldžuki).

Središča politične moči prvih iranskih držav so bila v plodnih deževnih področjih na zahodu modernega Irana oziroma v regiji Azerbajdžan in gorovju Zagros. Prva taka država je bilo Medijsko cesarstvo, na njegovih temeljih je potem nastalo Ahemenidsko Perzijsko cesarstvo, ki se je z osvajanji razširilo daleč preko iranskih etničnih okvirov. Tekom vladavine Selevkidov in partskih Arsakidov (izvirno iz Horasana) in perzijskih Sasanidov, se je politično središče premaknilo v plodno Mezopotamijo, v kateri so bile prestolnice Selevkija in Ktezifonta. Z arabskim osvajanje sredi 7. stoletja je Iran izgubil politično individualnost za približno 200 let, tekom katerih je Mezopotamija z Bagdadom postala središče kalifata arabskih Abasidov, istočasno pa se je samostojna iranska politična moč povečala v Horasanu, kjer so vladali Tahiridi, Safaridi, Samanidi in Zijaridi. Navedene iranske dinastije so teoretično priznavale vladavino kalifata zaradi njihove verske avtoritete, vendar so bile, zaradi geografske izoliranosti in pomanjkanja abasidske centralizacije, politično skoraj neodvisne. Tak razvoj politične situacije je dosegel vrh tekom 10. in 11. stoletja, ko Iran ponovno postane popolnoma samostojen pod vodstvom šiitske dinastije Bujida, ki je hitro zavzela Bagdad in s tem kontrolo nad kalifatom. Po približno sto letih, na Iransko višavje iz smeri Srednje Azije prihrumijo turška plemena, ki pod dinastijama Gaznavidov in Seldžukov vzpostavijo močna cesarstva, središče politične moči pa še naprej ostane sam Iran s svojimi zgodovinskimi prestolnicami Raj, Nišapur in Isfahan.

Na prehodu iz 11. v 12. stoletje, horezmijski šahi obnovijo iransko državo, ki se je razprostirala na vzhodnem delu Iranskega višavja v Horasanu in Transoksaniji. V 13. stoletju se začne razdirajoča mongolska invazija. Z razdelitvijo ogromnega Mongolskega cesarstva po Džingiskanovi smrti, se je na področju Iranskega višavja osnovalo Ilkanatsko cesarstvo s prestolnico v Sultaniji, njegove meje pa so se razprostirale vse do Amu-Darje in Inda na vzhodu in do Mezopotamije in srednje Anatolije na zahodu. V poznem 14. stoletju nastane začasni razpad na številne lokalne kneževine, ki so bile obnovljene pod Timurjem in njegovim sinom Ruh-šahom. Središče politične moči postaneta najprej Horasan in Transoksanija, zatem pa mesto Herat. Hitro razpade tudi druga mongolska dinastija, tako da v 15. stoletju na zahodu Iranskega višavja dominirata turški plemenski konfederaciji Ak Kojunlu in Kara Kojunlu.

Današnja politična struktura Irana neposredno temelji na cesarstvu safavidske dinastije, ki je okoli leta 1500 združila Iran in proglasila šiitski islam za državno religijo. Šiitska religija je bila v tem času pomemben člen v enotnosti države, ki je bila v neprestanih spopadih s sunitskimi Osmani na zahodu in Uzbeki na severovzhodu. Politično središče safavidskega Irana je bilo najprej na severozahodu v regiji Azerbajdžan, verska središča Kom, Ardabil in Mašhad pa važna šiitska romarska središča. Zaradi vojno-političnih spopadov s Osmani in Uzbeki, so središče politične moči iz strateških razlogov koncem 16. stoletja prenesli na os Iranskega višavja, ki jo tvorijo prestolnice Isfahan, Širaz in Teheran. Taka struktura se je zadržala vse do današnjih dni.

Zunanje povezave

• Iran na zemljevidu - BBC (prebivalstvo, ozemlje, infrastruktura)
• Geografija Irana
• Perzia (Iran), Afganistan in Baluchistan na karti iz leta 1897