Koordinati: Grad Vajškra 46°38′32.51″N, 13°53′48.98″E Grad Vajškra (nem. Landskron) oziroma njegove ruševine se nahajajo severovzhodno od Beljak na zahodnjem vznožju Osojske Ture na skalnem vrhu platoja, ki se 135 m dviga nad ravnino. Pod grajsko skalo leži naselje Št. Andraž na zahodnem delu Osojsko jezero, nedaleč od Beljaškega predela Vajškre.

Marko Pernhart, grad Vajškra
Grad Vajškra

V okviru kompleksa grajskih ruševin je v poletnih mesecih razstava ptic roparic.

Zgodovina

uredi
 
Vhod v grajske ruševina Vajškre
 
Pogled na grad iz Oswaldiberga
 
Planinski orli v orlji areni na Vajškri

Kraj je leta 878 omenjen v darovnici lastnine bavarskemu samostanu Altötting. Leta 1028 je grof Ozzi ustanovitelj samostana v Osojah lastnik območja, na katerem so grofje Strmški zgradili grad. Leta 1330 je grad z gospostvom s prodajo prešel v last Ortenburžanov. Pod imenom Landskron pa se prvič pojavi v listini iz 25. julija 1351.

Z zamenjavo grad in gospostvo leta 1355 pridobijo Habsburžani od njih pa leta 1392 v zastavo Celjski grofje. V letih 1436–1447 je bil v zastavi gospodom Stubenberških. Leta 1511 ga je cesar Maksimilijan I. podaril Viteškemu redu sv. Jurija, ki ga po požaru leta 1542 niso obnovili.

Leta 1542 je grad pridobil Krištof Khevenhüller. Od 1543 je nosila družina predikat "von Landskron", grad pa je postal sedež Khevenhüller-jev. Pod Khevenhüllerji je bil grad dograjen in razširjen; od 1600 je grad Vajškra krasen gosposki renesančni sedež in je imel dvojno obročno obzidje s sedmimi stolpi. Veljal je za središče družabnega življenja Koroške dežele. Leta 1552 je prišel na obisk celo cesar Karel V.. Po zasegu gradu kot dela razlastitve protestantskega plemstva, ki je bila izvedena leta 1628, je posest leta 1639 pridobil grof Dietrichstein.

Zaradi svoje izpostavljene pozicije je grad večkrat zajel požar zaradi udarov strele (zgodnje 16. stoletje, 1542, 1585 in 1812). Po zadnjem požaru streha ni bila več popravljena in stavba je bila prepuščena propadanju.

Leta 1953 je grajsko poslopje revitaliziral Hans Maresch,[1] eden od največjih lastnikov gozdov v Rožu.[2] Grad se sedaj uporablja v turistične namene.

  • Gabrielle Russwurm-Biró; in sod. (2001). Dehio-Handbuch. Die Kunstdenkmäler Österreichs. Kärnten (3 izd.). Dunaj : Schroll. COBISS 512358028. ISBN 3-7031-0712-X.

Sklici

uredi
  1. Hanna Kellner: Geschäft und Romantik. Eine Ruine wird Nobelrestaurant,1960
  2. 2.2.8 Vorzeitige Entlassungen und die Interventionen des Ing. Hans Maresch. In: Augustin Malle: Vermögensentzug, Rückstellung und Entschädigung am Beispiel von Angehörigen der slowenischen Minderheit, ihrer Verbände und Organisationen. Veröffentlichungen der Österreichischen Historikerkommission, Band 23,1, ZDB-ID 2135683-X. Oldenbourg, Wien (u.a.) 2004, ISBN 3-7029-0525-1, S. 118–121. — Text online.

Spletne povezave

uredi