Wikipedija

Sarajevo

glavno mesto Bosne in Hercegovine

Sarajevo (cirilica Сарајево) je največje in glavno mesto Bosne in Hercegovine. Leži v kotlini, ki jo obkroža Dinarsko gorstvo, v vzhodnem delu države v osrčju Balkanskega polotoka; skozenj teče reka Miljacka. Ob popisu leta 1991 je mesto imelo 416.000 prebivalcev (527.000 z okoliškimi občinami), leta 2013 in 2019 pa 275.000 v samem mestu (v urbanem območju 405.000, v metropolitanskem pa čez 550.000). Med vojno v BiH v začetku 1990-ih in po njej je precej prebivalcev odšlo v tujino, s tem se je mestno prebivalstvo znatno zmanjšalo.

Sarajevo

Сарајево
Mesto
Od zgoraj navzdol, z leve proti desni: pogled na središče mesta; Latinski most; Sebilj na Baščaršiji; Carjeva džamija; stolnica Srca Jezusovega; pravoslavna Stolna cerkev
Od zgoraj navzdol, z leve proti desni: pogled na središče mesta; Latinski most; Sebilj na Baščaršiji; Carjeva džamija; stolnica Srca Jezusovega; pravoslavna Stolna cerkev
Zastava Sarajevo
Zastava		Grb Sarajevo
Grb
Sarajevo na zemljevidu Bosne in Hercegovine
Sarajevo na zemljevidu Bosne in Hercegovine
Koordinati: 43°52′N 18°25′E / 43.867°N 18.417°E / 43.867; 18.417
DržavaZastava Bosne in Hercegovine Bosna in Hercegovina
EntitetaFederacija Bosne in Hercegovine
KantonSarajevski kanton
Upravljanje
 • ŽupanjaBenjamina Karić (SDP BiH)
Površina
 • Urbano
141,5 km2
Nadm. višina
500 m
Prebivalstvo
 (2013)[2]
 • Mesto411.161
 • Gostota2.202,9 preb./km2
 • Urbano
419.957
 • Urbana gostota3.000 preb,/km2
 • Metropolitansko obm.
555.210
DemonimSarajevčan, Sarajevčanka
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • PoletniUTC+2 (CEST)
Omrežna skupina+387 (0)33
Spletna stranwww.sarajevo.ba

Sarajevo je nastalo v 15. stoletju kot osmanska trdnjava, ko se je Osmansko cesarstvo razširilo v Evropo. V svoji zgodovini je večkrat pridobilo mednarodno veljavo. Leta 1885 je bilo prvo mesto v Evropi in drugo na svetu, ki je imelo stalno električno tramvajsko omrežje, takoj za San Franciscom.[3] Leta 1914 je bilo prizorišče atentata na nadvojvodo Franca Ferdinanda, ki je bil povod za začetek prve svetovne vojne, njena posledica pa je bil konec avstro-ogrske vladavine v Bosni in nastanek večkulturne države Kraljevine Jugoslavije.

Kasneje, po drugi svetovni vojni, je Sarajevo znotraj druge Jugoslavije postalo glavno mesto Socialistične republike Bosne in Hercegovine, kar je povzročilo hitro rast prebivalstva ter z naložbami v infrastrukturo in gospodarstvo tudi razvoj podjetij. Gostilo je zimske olimpijske igre 1984, ki so bile vrhunec zanj zelo uspešnega obdobja. Po razpadu Jugoslavije in izbruhu jugoslovanskih vojn pa je doživelo najdaljše obleganje prestolnice v zgodovini sodobnega vojskovanja v skupnem trajanju 1425 dni, od aprila 1992 do februarja 1996. S povojno obnovo, ki je sledila, je Sarajevo postalo najhitreje rastoče mesto v Bosni in Hercegovini.[4]

Sarajevo je politično, finančno, socialno in kulturno središče Bosne in Hercegovine ter vidno središče kulture na Balkanu. Na področju zabave, medijev, mode in umetnosti vpliva na celotno regijo.[5][6] Je sedež najpomembnejše in najstarejše bosansko-hercegovske univerze – Univerze v Sarajevu, Akademije znanosti in umetnosti BiH (ANU BiH), osrednjega državnega muzeja, gledališča, opere in drugih ustanov državnega pomena. Zaradi svoje dolge zgodovine verske in kulturne raznolikosti se Sarajevo včasih imenuje »Jeruzalem Evrope« ali »Jeruzalem Balkana«.[7] Je eno redkih večjih evropskih mest, ki ima v isti soseski mošejo, katoliško cerkev, vzhodno pravoslavno cerkev in sinagogo.[8]

Izvor imena

uredi
 
Sarajevo v mraku

Ime Sarajevo izhaja iz turškega samostalnika saray, kar pomeni »palača« ali »dvorec« (iz perzijščine sarāy, سرای‎, enakega pomena). Stroka pa se ne strinja glede izvora končnice -evo. Ena od teorij je, da je ime morda izpeljano iz osmanskega turškega izraza saray ovası, ki je bil prvič zabeležen leta 1455.[9] Izraz pomeni »ravnine okoli palače« ali preprosto »palačne ravnine«.[10]

Abdulah Škaljić v svojem delu Slovar turških izposojenk trdi, da je končnica bolj verjetno nastala iz pogoste slovanske pripone -evo, ki se uporablja za označevanje krajevnih imen, kot pa iz turške končnice ova.[11] Ime Sarajevo se sicer prvič omenja v pismu iz leta 1507, ki ga je napisal Feriz beg.[12] Uradno ime v 400 letih osmanske vladavine je bilo Saraybosna (»Palača Bosne«), kar je ime Sarajeva tudi v sodobni turščini.

Sarajeva se je prijelo precej vzdevkov. Najzgodnejši vzdevek je bil Šeher, izraz, s katerim je Isa-beg Ishaković opisal mesto, ki ga je nameraval zgraditi. Šeher je turška beseda za »mesto« (şehir), ki prihaja iz perzijskega šahr (شهر , kar prav tako pomeni »mesto«). Ko se je Sarajevo razvijalo, so številni vzdevki izhajali iz primerjav z drugimi mesti v islamskem svetu, na primer »Severni Damask« in »Evropski Jeruzalem«; slednji je najbolj priljubljen.

Okolje

uredi

Geografija

uredi
 
Topografska karta Sarajeva

Sarajevo leži blizu geometričnega središča sicer približno trikotne Bosne in Hercegovine ter znotraj zgodovinske regije ožje Bosne. Leži v Sarajevski kotlini, sredi Dinarskega gorovja, na 518 metrih nadmorske višine.[13]

Kotlina okoli Sarajeva je bila nekoč obsežna, rodovitna in zelena površina, po drugi svetovni vojni pa je prišlo do znatne širitve pozidanih površin. Mesto obkrožajo gozdnati griči in pet velikih gora. Najvišji od okoliških vrhov je Treskavica z 2088 m, sledi ji Bjelašnica na 2067 m, Jahorina na 1913 m, Trebević na 1627 m ter Igman, ki je od teh najnižji s 1502 m. Zadnji štirje so znani tudi kot »olimpijske gore« Sarajeva.

Ko je mesto leta 1984 gostilo zimske olimpijske igre, so na območju teh gora zgradili prizorišča za številne zimske športne dogodke. Tudi mesto samo je razvito znotraj oziroma ob robu hribovitega terena; veliko je strmih ulic in rezidenc, ki se zdijo kot zgrajene na pobočjih.

Ena glavnih zemljepisnih značilnosti Sarajeva je reka Miljacka. V mesto priteka z vzhoda, teče skozi njegovo središče in se v zahodnem predmestju izliva v reko Bosno. Miljacko nekateri imenujejo tudi kot »Sarajevska reka«. Njen izvir (Vrelo Miljacke) je 2 km južno od mesta Pale,[14] ob vznožju planine Jahorina, nekaj kilometrov vzhodno od središča Sarajeva. Izvir Bosne, Vrelo Bosne pri Ilidži (zahodno Sarajevo), je prav tako pomembna naravna znamenitost in priljubljena točka za Sarajevčane in turiste. Skozi mesto in okolico teče tudi več manjših drugih rek in potokov, kot je na primer Koševski potok.

Podnebje

uredi
 
Jesen v Sarajevu – Veliki park

Sarajevo ima bodisi vlažno celinsko podnebje (Köppnova podnebna klasifikacija: Dfb) bodisi oceansko podnebje (Köppnova podnebna klasifikacija: Cfb), odvisno od tega, ali pri označbi izoterm uporabljamo 0 °C ali −3 °C. Sarajevsko podnebje kaže štiri letne čase in enakomerno razporejene padavine, značilne tako za Cfb kot za Dfb tip podnebja. Sarajevsko podnebje nekoliko blaži bližina Jadranskega morja, čeprav gore južno od mesta močno zmanjšajo njegov vpliv.[15] Povprečna letna temperatura je 10 °C z januarjem (−0,5 °C v povprečju) kot najhladnejšim mesecem v letu in julijem (19,7 °C v povprečju) kot najtoplejšim.

Najvišjo temperaturo so izmerili 19. avgusta 1946, in sicer 40,7 °C, ter 23. avgusta 2008 (41 °C), najnižja zabeležena temperatura pa je dosegla −26,2 °C 25. januarja 1942. Sarajevo ima letno v povprečju sedem dni, ko temperatura preseže 32 °C, in štiri dni, ko temperatura pade pod −15 °C.[16] V mestu je običajno zmerno oblačno nebo, s povprečno letno oblačnostjo 45 %.

Najbolj oblačen mesec je december (75-% povprečna oblačnost), najbolj jasen pa avgust (37 %). Zmerne padavine se pojavljajo precej enakomerno skozi vse leto, s povprečno 75 padavinskimi dnevi. Ustrezne podnebne razmere so omogočile razcvet zimskih športov v regiji, kar je na koncu omogočilo tudi zimske olimpijske igre leta 1984, ki so potekale v Sarajevu in okolici. Povprečni vetrovi pihajo s hitrostjo 28–48 km/h, mesto pa je izpostavljeno 1769 sončnim uram letno (približno toliko kot npr. Ljubljana).

 
Panoramski pogled na sarajevsko dolino z razgledne točke Žuta tabija, pomlad 2012
Podnebni podatki za Sarajevo
Mesec Jan Feb Mar Apr Maj Jun Jul Avg Sep Okt Nov Dec Letno
Rekordno visoka temperatura °C 18.2 21.4 26.6 30.2 33.2 35.9 38.4 40.0 37.7 32.2 24.7 18.0 40.0
Povprečna visoka temperatura °C 3.7 6.0 10.9 15.6 21.4 24.5 27.0 27.2 22.0 17.0 9.7 4.2 15.8
Povprečna dnevna temperatura °C 0.2 1.8 6.0 10.2 15.2 18.2 20.3 20.4 16.0 11.7 5.8 1.2 10.6
Povprečna nizka temperatura °C −3.3 −2.5 1.1 4.8 9.0 11.9 13.7 13.7 10.0 6.4 1.9 −1.8 5.4
Rekordno nizka temperatura °C −26.8 −23.4 −26.4 −13.2 −9.0 −3.2 −2.7 −1.0 −4.0 −10.9 −19.3 −22.4 −26.8
Povprečna količina padavin mm 68 64 70 77 72 90 72 66 91 86 85 86 928
Povp. št. deževnih dni 8 10 13 17 17 16 14 13 15 13 12 11 159
Povp. št. sneženih dni 10 12 9 2 0.2 0 0 0 0 2 6 12 53
Povprečna relativna vlažnost (%) 79 74 68 67 68 70 69 69 75 77 76 81 73
Povp. št. sončnih ur 57.1 83.8 125.6 152.3 191.7 207.1 256.3 238.2 186.6 148.8 81.2 40.7 1.769,4
Vir 1: Pogoda.ru.net[17]
Vir 2: NOAA (sun, 1961–1990)[18]

Kakovost zraka

uredi

Onesnaženost zraka v Sarajevu je zaradi kotlinske lege hud problem.[19][20] Glede na podatkovno zbirko onesnaženosti zunanjega zraka Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2016[21] je bila letna povprečna koncentracija PM2,5 leta 2010 na podlagi meritev PM10 ocenjena na 30 μg/m3, kar je 3-krat več, kot priporoča WHO Air (kot smernice za kakovost[22] za letno povprečje PM2,5). Nedavnih neposrednih dolgoročnih meritev PM2,5 za Sarajevo ni na voljo, tako so možne le ocene iz koncentracije delcev PM10, ki pa so za zdravje manj pomembni kot PM2,5.[23]

Zgodovina

uredi
Pripadnost mesta skozi čas

  Osmansko cesarstvo 1461–1878 de facto, 1908 de jure

Prazgodovina in antika

uredi
 
Neolitska vaza iz butmirskega obdobja

Eni najzgodnejših dokazov o poselitvi na območju Sarajeva izhajajo iz neolitske butmirske kulture. Do odkritij v Butmirju so med gradnjo kmetijske šole na območju današnjega sarajevskega predmestja Ilidža leta 1893 prišle avstro-ogrske oblasti. Obilje kremena na tem območju je bilo privlačno za neolitske prebivalce in naselbina je cvetela. Prebivalci so razvili edinstvene oblike keramike in lončarstva, ki Butmirce opredeljujejo kot samosvojo kulturo, kot je opisano na srečanju Mednarodnega kongresa arheologov in antropologov v Sarajevu leta 1894.[24]

Naslednja vidnejša kultura na območju Sarajeva so bili Iliri. Starodavno ljudstvo, katerih domovina je bila večina Zahodnega Balkana, je naseljevalo več ključnih naselij v regiji, večinoma okoli reke Miljacke in sarajevske doline. Iliri v sarajevski regiji so pripadali Dezitijatom, zadnjemu ilirskemu plemenu v Bosni in Hercegovini, ki se je uprlo rimski okupaciji. Njihov poraz proti rimskemu cesarju Tiberiju leta 9 našega štetja je pomenil začetek rimske vladavine v regiji. Rimljani niso nikoli oblikovali območja, ki bi zajemalo današnjo Bosno, vendar pa so ustanovili kolonijo Aquae Sulphurae blizu vrha današnje Ilidže, ki je bila najpomembnejša naselbina tistega časa.[25] Po Rimljanih so območje poselili Goti, ki so jim v 7. stoletju sledili Slovani.[26]

Srednji vek

uredi
 
Rimski most, postavljen 1530 na Ilidži, zgrajen iz ostankov stare rimske naselbine

V srednjem veku je bilo Sarajevo del bosanske pokrajine Vrhbosna v bližini tradicionalnega središča Kraljevine Bosne. Čeprav je obstajalo mesto, ki se je imenovalo Vrhbosna, se o obstoju dejanske naselbine na področju današnjega Sarajeva v tem obdobju še razpravlja. Različni dokumenti tako na primer omenjajo kraj Tornik v okolici, najverjetneje na območju soseske Marijin Dvor. Po vseh znakih je bil Tornik zelo majhen trg, obdan s sorazmerno majhno vasjo, ki ga dubrovniški trgovci niso imeli za zelo pomembnega.

Del strokovne javnosti nasprotno domneva, da je bila Vrhbosna večje mesto na širšem območju današnjega Sarajeva. Papeški dokumenti pravijo, da je bila leta 1238 na tem območju zgrajena katedrala, posvečena svetemu Pavlu. V okolici naj bi se ustavili učenci znamenitih svetnikov Cirila in Metoda in v bližini izvira reke Bosne ustanovili cerkev. Ne glede na to, ali je bilo mesto nekje na območju današnjega Sarajeva, dokumenti potrjujejo njegov pomen in pomen regije. Severovzhodno od sarajevskega starega mesta je obstajala tudi citadela z imenom Hodidjed; ta naj bi nastala okoli leta 1263 in obstajala do leta 1429, ko jo je zasedlo Osmansko cesarstvo.[27]

Osmanska doba

uredi
 
Sebilj je lesena fontana v psevdoosmanskem slogu v središču Baščaršijskega trga. Sedanja zgradba je rekonstrukcija, postavljena leta 1891, ki je nadomestila izvirnik, ki je pogorel leta 1852.

Sarajevo je v petdesetih letih 15. stoletja, po osvojitvi regije, ustanovilo Osmansko cesarstvo,[28] pri čemer se kot letnica ustanovitve mesta navaja 1461. Prvi osmanski guverner Bosne, Isa-Beg Ishaković, je skupino vasi spremenil v mesto in glavno mesto države z izgradnjo številnih ključnih mestnih stavb ter prostorov, vključno z mošejo, zaprto tržnico, javnim kopališčem, prenočiščem in seveda guvernerjevim dvorcem (sarajem), ki je mestu dal tudi današnje ime. Mošejo v čast sultana Mehmeda II. so imenovali Careva džamija. Z izboljšavami je Sarajevo hitro preraslo v največje mesto v regiji. Do 15. stoletja je bilo naselje preoblikovano v mesto, imenovano Bosna-Saraj, okoli citadele iz leta 1461.

Po izgonu Judov iz Španije konec 15. stoletja in po povabilu Osmanskega cesarstva, naj se preselijo v območja pod njihovim nadzorom, so v Sarajevo prispeli sefardski Judje. Sarajevo je nato sčasoma postalo vodilno središče sefardske kulture in judeošpanskega jezika. Čeprav relativno majhna, se je judovska četrt na območju Baščaršije razvila v obseg več blokov.

Precejšnji delež lokalnih kristjanov se je v tem obdobju spreobrnil v islam. Za sprejem novih romarjev na poti v Meko je leta 1541 Gazi Husrev-begov intendant Vekil-Harač zgradil Romarsko džamijo, ki je še danes znana kot Hadžijska džamija.

Pod upravitelji, kot je bil drugi guverner Gazi Husrev-beg, je mesto Sarajevo hitro raslo. Husrev-beg je močno vplival na podobo mesta, saj je bila večina današnjega starega mestnega jedra zgrajena med njegovo vladavino. Sarajevo je postalo znano po veliki tržnici in številnih mošejah, ki jih je do sredine 16. stoletja bilo že več kot 100. Na vrhuncu cesarstva je bilo Sarajevo za Carigradom največje in najpomembnejše osmansko mesto na Balkanu.[29] Do leta 1660 je v Sarajevu živelo (ocena) več kot 80.000 prebivalcev.[30] V tem obdobju je imel, za primerjavo, Beograd leta 1683 100.000,[31] Zagreb pa šele leta 1851 14.000 prebivalcev. Ko so se politične razmere spremenile, je Sarajevo postalo prizorišče spopadov.

Leta 1697, med veliko turško vojno, je princ Evgen Savojski iz Habsburške monarhije vodil napad na Osmansko cesarstvo. Osvojil je mesto Sarajevo ter ga zapustil okuženega s kugo in požganega do tal. Ko so njegovi možje mesto temeljito izropali, so ga zažgali in v enem dnevu uničili skoraj vse, ostala je samo peščica sosesk, nekaj mošej in pravoslavna cerkev. Številni drugi požari so oslabili mesto, ki so ga sicer pozneje obnovili, vendar si dolgo potem ni povsem opomoglo od uničenja. Do leta 1807 je imelo le kakih 60.000 prebivalcev.[30]

V 1830-ih je okoli mesta potekalo več bitk bosanske vstaje. Vstajo je vodil Husein Gradaščević, v čigar spomin se danes imenuje velika mestna ulica Zmaj od Bosne. Upor sicer ni uspel in Bosna je še nekaj desetletij ostala pod nadzorom osmanske države.

V obdobju vladavine Osmanskega cesarstva se je Sarajevo do leta 1850 razvilo v pomembno upravno središče. Baščaršija je postala osrednje trgovsko okrožje in kulturno središče mesta v 15. stoletju, ko je mesto ustanovil Isa-beg Ishaković.[32]

  •  
    Gazi Husrev-begova mošeja in sarajevski urni stolp
  •  
    Knjižnica in islamska šola
  •  
    Tržnica
  •  
    Golobji trg
  •  
    Sarajevski Stari grad ('Staro mesto')

Avstro-Ogrska

uredi
 
Okoli 1890: stari kamniti most čez Koševski potok (levo), pozneje porušen zaradi gradnje tramvajske postaje; Ali Pašina mošeja (desno)
 
Prihod Franca Ferdinanda v mestno hišo na dan svojega atentata, 28. junija 1914.
 
Latinski most je bil kraj atentata na Franca Ferdinanda.

Po določilih Berlinske pogodbe je leta 1878 Bosno in Hercegovino okupirala Avstro-Ogrska. Sarajevo je Avstro-Ogrska industrializirala in uporabila kot testno območje za nove izume, kot so tramvaji, ki so v mestu začeli voziti leta 1885, preden so jih uvedli na Dunaju. Požar, ki je uničil velik del osrednjega mestnega predela (čaršije), je pustil več prostora za preureditev. V mesto so prihiteli arhitekti in inženirji, ki so želeli pomagati obnoviti Sarajevo kot moderno evropsko prestolnico. Posledično ima mesto edinstveno mešanico preostale osmanske mestne tržnice in sodobne zahodne arhitekture. Sarajevo ima tudi nekaj primerov stavb secesijskega in psevdomavrskega stila, ki izvirajo iz tega obdobja.

Obdobje Avstro-Ogrske je bilo za mesto eno od obdobij izjemnega razvoja, saj so novi vladarji z zahoda novo ozemeljsko pridobitev pripeljali do sodobnih standardov. V tem času so bile zgrajene različne tovarne in druge zgradbe,[33] veliko institucij pa prenovljenih po zahodnjaških vzorih in moderniziranih. Prvič v zgodovini so Sarajevčani začeli pisati z latinico.[26][34] Prvič po stoletjih se je mesto bistveno razširilo izven svojih tradicionalnih meja. Velik del današnje osrednje mestne občine (Centar) so zgradili ravno v tem obdobju.

Arhitektura v Sarajevu se je hitro razvila v široko paleto slogov in zgradb. Katedrala Presvetega srca, na primer, je bila zgrajena z uporabo elementov neogotske in romanske arhitekture. V tem obdobju so zgrajeni tudi Narodni muzej, Sarajevska pivovarna in mestna hiša.

Čeprav je bosanski protektorat de jure ostal del Osmanskega cesarstva, je bil de facto voden in upravljan kot sestavni del Avstro-Ogrske, pri čemer Osmani pri njegovem vsakodnevnem upravljanju niso imeli nikakršnega vpliva. To je trajalo do leta 1908, ko je bilo ozemlje tudi uradno priključeno in spremenjeno v kondominij, ki sta ga skupaj, kot sestavni del Avstro-Ogrske, nadzorovali avstrijska Cislajtanija in madžarska Translajtanija. Popolna aneksija je razjezila Srbe, ki so želeli, da se ozemlje priključi Srbiji.

V Sarajevu je 28. junija 1914 Gavrilo Princip, samooklicani Jugoslovan ter član Mlade Bosne, izvedel atentat na avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo, vojvodinjo Hohenberško.[35] Atentat je izzval julijsko krizo, ki se je končala z avstro-ogrsko vojno napovedjo Srbiji in izbruhom prve svetovne vojne. V vojni je večina bojev potekala v bližini Beograda, Sarajevo pa se je poškodbam in rušenju izognilo.

  • Arhitektura iz obdobja Avstro-Ogrske
  •  
    Sarajevska pošta
  •  
    Sarajevsko narodno gledališče arhitekta Karla Paříka
  •  
    Akademija likovnih umetnosti je v začetku, po izgradnji leta 1899, delovala kot evangeličanska cerkev.
  •  
    Privredna banka Sarajevo
  •  
    Narodna in univerzitetna knjižnica BiH, zgrajena 1896

Jugoslavija

uredi

Po prvi svetovni vojni je Sarajevo pod pritiskom kraljeve srbske vojske in z upornimi slovanskimi narodi, nekdaj zastopanimi v Avstro-Ogrski, postalo del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (poznejše Kraljevine Jugoslavije).[36] Čeprav je imelo določen politični pomen kot središče najprej bosanske regije in nato Drinske banovine, mesto ni bilo več nacionalna prestolnica in je zapadlo v stagnacijo.

Med drugo svetovno vojno so vojsko Kraljevine Jugoslavije pregazile nemške in italijanske sile. Po nemškem bombardiranju je Sarajevo 15. aprila 1941 zavzela 16. motorizirana pehotna divizija. Sile osi so ustanovile marionetno Neodvisno državo Hrvaško, ki je v svoje ozemlje vključila tudi Sarajevo.

Takoj po okupaciji so nacisti izropali, požgali in uničili glavno sefardsko judovsko sinagogo Il Kal Grande. V nekaj mesecih so stoletne sefardske in aškenaške judovske skupnosti v Sarajevu, ki so sestavljale veliko večino bosanskih Judov, zbrali v stari sinagogi (Stari hram) in jih deportirali v smrt v hrvaška koncentracijska taborišča. Približno 85 % judovskega prebivalstva Bosne je v rokah nacistov in ustašev, med holokavstom v regiji, tudi umrlo. Sarajevska Hagada je bila najpomembnejši artefakt, ki je preživel to obdobje, ki ga je iz Sarajeva in pred nacisti in ustaši pretihotapil glavni knjižničar Narodnega muzeja Derviš Korkut.

Skupina 108 uglednih bošnjaških meščanov Sarajeva je 12. oktobra 1941 oblikovala in podpisala Resolucijo sarajevskih muslimanov, s katero so obsodili genocid nad Srbi, ki so ga organizirali ustaši, naredili razliko med Bošnjaki, ki so sodelovali pri tovrstnih preganjanjih, in ostalimi Bošnjaki, predstavili podatke o preganjanjih Bošnjakov s strani Srbov in zahtevali varnost za vse državljane države, ne glede na njihovo identiteto.[37] Poleti 1941 je ustaška milica večkrat internirala in usmrtila skupine sarajevskih Srbov.[38] Avgusta 1941 so aretirali približno sto Srbov, osumljenih povezav z odporniškim gibanjem, večinoma cerkvene uradnike in pripadnike izobraženega sloja, ter jih usmrtili ali zaprli v koncentracijska taborišča.[38] Do sredine poletja 1942 se je v Sarajevo pred ustaškim terorjem zateklo okoli 20.000 Srbov.[39]

Mesto so v obdobju od 1943 do 1944 zavezniki večkrat bombardirali.[40] V mestu je bilo zastopano jugoslovansko partizansko gibanje. Med februarjem in majem 1945 je Maks Luburić v njem vodil ustaški štab in ga uporabljal kot mučišče in morišče, katerega 323 žrtev je bilo identificiranih po vojni. Odpor v mestu je vodil Vladimir Perić - Valter, ki je umrl med osvobajanjem mesta 6. aprila 1945.[41]

Po vojni je bilo Sarajevo glavno mesto Socialistične republike Bosne in Hercegovine v okviru Socialistične federativne republike Jugoslavije. Republiška vlada je veliko investirala v Sarajevo, v občinah Novi Grad in Novo Sarajevo zgradila precejšnje število novih stanovanjskih blokov, hkrati pa je razvijala industrijo in spreminjala Sarajevo v moderno mesto. Sarajevo je postalo pomembno regionalno industrijsko središče v Jugoslaviji in ob tem hitro raslo. Od konca vojne do konca Jugoslavije je mesto z začetnih 115.000 prebivalcev naraslo na več kot 600.000.

Vrhunec za Sarajevo v obdobju socialistične Jugoslavije so bile zimske olimpijske igre leta 1984, v tekmi za organizacijo katerih je premagalo japonski Saporo in švedski Falun/Göteborg. Igram je sledil turistični razcvet, zaradi česar so bila osemdeseta leta eno najuspešnejših desetletij mesta.[42]

  • Arhitektura iz obdobja socialistične Bosne in Hercegovine
  •  
    Sarajevski inštitut za zdravje
  •  
    Hotel Holiday Inn
  •  
    Večni ogenj
  •  
    Pogled na zahod proti Novemu Sarajevu
  •  
    Stanovanjske četrti, Novi Grad

Vojna v Bosni in Hercegovini

uredi
 
Sarajevska rdeča črta, spominski dogodek ob 20. obletnici obleganja Sarajeva. 11.541 praznih stolov je simboliziralo 11.541 žrtev vojne, ki so padle med obleganjem.[43][44]

Vojna za neodvisnost v Bosni je med obleganjem Sarajeva med letoma 1992 in 1996 povzročila obsežno uničenje in dramatične selitve prebivalstva. Na tisoče Sarajevčanov je izgubilo življenje pod nenehnim bombardiranjem in ostrostrelskim streljanjem na civiliste s strani srbskih sil med obleganjem,[45] najdaljšim obleganjem glavnega mesta v zgodovini sodobnega vojskovanja.[46] Sile bosanskih Srbov Republike Srbske in Jugoslovanske ljudske armade so oblegale Sarajevo od 5. aprila 1992 do 29. februarja 1996.

 
»Sarajevska roža«, spominsko obeležje na mestu eksplozije granate

Ko je Bosna in Hercegovina razglasila neodvisnost od Jugoslavije in dosegla priznanje Združenih narodov, so srbski voditelji razglasili novo srbsko nacionalno državo Republiko Srbsko (RS), ki je bila izvzeta iz ozemlja Bosne in Hercegovine.[47] Vojska Republike Srbske z okoli 18.000 možmi je obkolila Sarajevo[48]; oblegovalci so bili nameščeni na okoliških hribih, s katerih so napadali mesto s topništvom, minometi, tanki, protiletalskimi topovi, težkimi mitraljezi, večcevnimi raketnimi izstrelki, raketami z letalskimi bombami in ostrostrelskimi puškami.[48] Od 2. maja 1992 so Srbi blokirali mesto, obrambne sile bosanske vlade v obleganem mestu pa so bile slabo opremljene in niso mogle prebiti obroča.

Med obleganjem je življenje izgubilo 11.541 ljudi, med njimi več kot 1.500 otrok. Dodatnih 56.000 ljudi je bilo ranjenih, med njimi skoraj 15.000 otrok.[45] Popis iz leta 1991 kaže, da je pred obleganjem mesto z okolico imelo 525.980 prebivalcev.

Ko se je obleganje končalo, so betonske brazgotine, ki so jih povzročile eksplozije granat, zalili z rdečo smolo. Pri tem so nastali vrtnicam podobni vzorci, ki so jih poimenovali »sarajevske rože«. Razdelitev ozemlja po Daytonskem sporazumu je v začetku leta 1996 povzročila množično izseljevanje približno 62.000 sarajevskih Srbov iz mesta in njegovih predmestij, kar je ustvarilo današnje precej bolj monoetnično povojno mesto.[49]

Sedanjost

uredi

Obzorje Sarajeva zdaj zasedajo različne moderne stavbe, najpomembnejše med njimi so Bosmalov gradski centar, ARIA Centar, Sarajevo City Center (vse tri so delo arhitekta Seada Gološa) in Avaz Twist Tower, ki je bil v času svoje izgradnje najvišji nebotičnik v nekdanji Jugoslaviji.

V zadnjih letih se je število prebivalcev povečalo, pa tudi hkrati pa tudi turistični obisk.[50] Leto 2014 so zaznamovali protivladni protesti in nemiri ter rekordne padavine, ki so povzročile zgodovinske poplave.

  • Podobe sodobnega Sarajeva
  •  
    ARIA Centar, zgrajen 2009
  •  
    Sarajevska žičnica, ponovno odprta 2018

Administracija

uredi

Največje mesto Bosne in Hercegovine

uredi
 
Stavba predsedstva Bosne in Hercegovine (levo) in stavba prijateljstva med Grčijo in Bosno in Hercegovino

Sarajevo je glavno mesto[51] države Bosne in Hercegovine in njene podentitete, Federacije Bosne in Hercegovine, ter Kantona Sarajevo. Je tudi de jure glavno mesto druge entitete, Republike Srbske.[52] Vsaka od teh ravni vlade ima svoj parlament ali svet ter sodišča v mestu. Vse državne institucije in tuja veleposlaništva so v Sarajevu.

V Sarajevu je Svet ministrov Bosne in Hercegovine, Parlamentarna skupščina Bosne in Hercegovine, Predsedstvo Bosne in Hercegovine, Ustavno sodišče Bosne in Hercegovine ter operativno poveljstvo Oboroženih sil Bosne in Hercegovine.[53]

Stavba parlamenta Bosne in Hercegovine v Sarajevu je bila v bosanski vojni močno poškodovana. Zaradi škode so osebje in dokumente preselili v bližnjo stavbo v pritličju, kjer so nadaljevali z delom. Konec leta 2006 so se na parlamentu začela obnovitvena dela, ki so jih končali leta 2007. Stroške obnove je v 80 % financirala grška vlada prek Grškega programa za obnovo Balkana (ESOAV), v 20 % pa Bosna in Hercegovina.

Upravna delitev

uredi

Do vojne 1992–95 je mesto Sarajevo sestavljalo šest mestnih občin - Centar, Ilidža, Novi Grad, Novo Sarajevo, Stari Grad in Vogošća - ter primestne občine Hadžići, Ilijaš, Pale in Trnovo.

 
Štiri občine mesta Sarajevo (oranžne) na ozemlju Kantona Sarajevo

Daytonski mirovni sporazum je oblikoval Sarajevo iz štirih mestnih občin: Stari Grad, Centar, Novo Sarajevo in Novi Grad, ki skupaj s sosednjimi občinami tvori Kanton Sarajevo znotraj Federacije Bosne in Hercegovine.

Iz delov predvojnih občin Novi Grad, Novo Sarajevo, Stari Grad, Trnovo, Pale, iz celotnega ozemlja občine Sokolac 1993 in iz naselij Kasindo, Lukavica, Hreša itd.[54] je bilo ustanovljeno mesto Istočno Sarajevo v Republiki Srbski. Do odločitve ustavnega sodišča, da je ime neustavno, se je Istočno Sarajevo imenovalo Srpsko Sarajevo. Uradno Istočno Sarajevo sestavljajo Istočni Stari Grad, Istočna Ilidža, Istočno Novo Sarajevo, Pale, Trnovo RS in Sokolac.

Mestna uprava

uredi

V vsaki od štirih sarajevskih občin deluje svoja občinska uprava, združene pa tvorijo eno mestno upravo z lastno ustavo. Izvršno oblast (bosansko gradska uprava) sestavljajo župan, dva namestnika in strokovna služba. Zakonodajno vejo oblasti sestavlja mestni svet ali gradsko vijeće. Svet ima 28 članov, med njimi predsednika sveta, dva namestnika in sekretarja. Svetnike izvolijo občine v približnem sorazmerju s svojim številom prebivalcev.[55] Statut mesta zahteva, da je vsak konstitutivni narod v mestnem svetu zastopan z najmanj šestimi svetniki, ostali pa z najmanj dvema.

Sarajevske občine so nadalje razdeljene na krajevne skupnosti (bosansko mjesne skupnosti). Krajevne skupnosti imajo v mestni upravi relativno majhno vlogo in so mišljene kot način, da se navadni državljani vključijo v mestno upravo. Temeljijo na ključnih soseskah oz. četrtih v mestu.

Gospodarstvo

uredi
 
Centralna banka Bosne in Hercegovine

Kanton Sarajevo je zaradi velike proizvodnje, uprave in turizma najmočnejša gospodarska regija Bosne in Hercegovine. Dejansko Kanton Sarajevo ustvari skoraj 25 % BDP države.[56] Po letih vojne je sarajevsko gospodarstvo doživelo programe obnove in sanacije.[57] Centralna banka Bosne in Hercegovine je v Sarajevu začela delovati leta 1997, Sarajevska borza pa je pričela s trgovanjem leta 2002.

Medtem ko je imelo Sarajevo v socialističnem obdobju zelo razvito industrijo, se je le nekaj podjetij iz tistega časa uspešno prilagodilo tržnemu gospodarstvu. Sarajevska industrija zdaj izdeluje tobačne izdelke, pohištvo, nogavice, avtomobile in komunikacijsko opremo.[26] Podjetja s sedežem v Sarajevu so BH Telecom, Bosnalijek, Energopetrol, Fabrika duhana Sarajevo (Tovarna tobaka Sarajevo) in Sarajevska pivara (Sarajevska pivovarna).

V letu 2019 je bil celoten izvoz za Kanton Sarajevo vreden približno 1.427.496.000 KM. Večina sarajevskega izvoza (20,55 %) gre v Nemčijo, sledita pa ji Srbija in Hrvaška s po 12 %. Največ uvoženega blaga prihaja s Hrvaške, in sicer 20,95 %. Z vrednostjo skupnega uvoza okoli 4.872.213.000 KM je skupni uvoz skoraj 3,4-kratnik celotnega izvoza.[58]

Leta 1981 je sarajevski BDP na prebivalca znašal 133 % jugoslovanskega povprečja.[59] Bruto plača v Sarajevu je v letu 2019 znašala 1741 KM (890 evrov), neto plača pa 1200 KM (613 evrov).[58]

Turizem in rekreacija

uredi
 
Sarajevska žičnica, ki obiskovalce iz središča mesta popelje na goro Trebević
 
Sarajevski živalski vrt

Sarajevo ima široko turistično industrijo in hitro rastoči storitveni sektor, zahvaljujoč močni letni rasti števila turistov. Koristi mu tudi, da je tako poletna kot zimska destinacija z neprekinjenim turizmom skozi vse leto. Serija turističnih vodnikov Lonely Planet je Sarajevo označila za 43. najboljše mesto na svetu, decembra 2009 pa je Sarajevo uvrstila med deset najboljših mest za obisk v letu 2010.[60]

Leta 2019 je Sarajevo obiskalo 733.259 turistov, ki so ustvarili 1.667.545 nočitev, kar je 20 % več kot leta 2018.[58][61]

Zaradi 600-letne zgodovine, na katero so vplivali zahodni in vzhodni imperiji, ima Sarajevo raznolike zgodovinske turistične atrakcije. Sarajevo je že stoletja gostilo popotnike, saj je bilo pomembno trgovsko središče že v času Osmanskega in Avstro-Ogrskega cesarstva, tudi zato, ker je bilo naravno stičišče številnih poti med vzhodom in zahodom. Med priljubljenimi turističnimi točkami v Sarajevu so park Vrelo Bosne, sarajevska katedrala in Gazi Husrev-begova mošeja. Športni turizem temelji na zapuščini zimskih olimpijskih iger 1984, zlasti smučarske zmogljivosti na bližnjih planinah Bjelašnica, Igman, Jahorina, Trebević in Treskavica.

Po mestu in na obrobju je veliko parkov. Med domačini je priljubljena dejavnost ulični šah, ki se običajno igra na Trgu oslobođenja - Alija Izetbegović. Veliki park je največja zelena površina v središču Sarajeva. Umeščena je med Titovo ulico, Koševo, Džidžikovac, ulico Tina Ujevića in Trampino ulico, v spodnjem delu pa je spomenik, posvečen »otrokom Sarajeva«. Hastahana je priljubljen kraj za sprostitev v avstro-ogrski soseski Marijin Dvor.[62] Priljubljena turistična točka je tudi Kozji most, lokalno znan kot Kozija Ćuprija, v soteski Miljacke ob sprehajalni poti Dariva.[63][64] 24. decembra 2012 so park, v katerem stojita dve medeninasti skulpturi, ki spominjata na žalujoči materi, poimenovali Park prijateljstva v spomin na več kot 45 let prijateljstva med Sarajevom in Bakujem.

Sarajevo slovi tudi po razglednih točkah; kot so razgledna ploščad na stolpu Avaz Twist Tower, restavracija Park Prinčeva, razgledišče Vidikovac na Trebeviću, razgledišče Zmajevac in Rumena in Bela trdnjava na Vratniku. Tudi s številnih drugih streh po mestu se ponujajo lepi razgledi (na primer, Nakupovalni center Alta, ARIA Centar, Hotel Hecco Deluxe). Simbol Sarajeva je žičnica na Trebević, ki so jo obnovili leta 2018, prav tako je ena najbolj priljubljenih turističnih zanimivosti v mestu, ki obiskovalce popelje iz središča mesta na planino Trebević.

Staro judovsko pokopališče, skoraj 500 let star predel mesta, ki je za tistim v Pragi drugi največji judovski grobni kompleks v Evropi, je kandidat za vpis na Unescov seznam spomenikov. Je tudi eden najpomembnejših spominskih kompleksov na svetu. Predstavlja večen dokaz sobivanja dveh ali več različnih veroizpovedi pod različnimi upravami in vladavinami ter dokaz medsebojnega spoštovanja in strpnosti.[65]

  • Parki, reke in javni prostori Sarajeva
  •  
    Veliki park
  •  
    Park Koševo
  •  
    Wilsonovo šetalište (Wilsonovo sprehajališče) in reka Miljacka
  •  
    Velika aleja, Ilidža
  •  
    Izvir reke Bosne je v Sarajevu.

Demografija

uredi

Narodnostna sestava in gibanje prebivalstva

uredi
Zgodovinsko prebivalstvo
Leto Preb.  ±%  
1660 80—    
1851 21,102−73.6%
1885 26,377+25.0%
1895 37,713+43.0%
1910 51,919+37.7%
1921 66,317+27.7%
1931 78,173+17.9%
1953 135,657+73.5%
1961 213,092+57.1%
1971 359,448+68.7%
1981 379,608+5.6%
1991 492,682+29.8%
2013 413,593−16.1%
2019 419,957+1.5%
 
Narodnostna sestava Sarajeva po naseljih, 1991
 
Narodnostna sestava Sarajeva po naseljih, 2013

Zahvaljujoč stalni in stabilni rasti po vojni današnje pozidano območje, ki poleg prej omenjenih mestnih občin vključuje tudi urbani del Hadžići, ki je neprekinjeno povezan z Ilidžo, najzahodnejšim delom sarajevskega urbanega naselja, naseljuje več kot 419.000 prebivalcev, medtem ko mestno območje, vključno z 8 dodatnimi občinami (skupaj 14), doseže 555.210 prebivalcev.[66] Opazno je, da sta najhitreje rastoči občini Novi Grad, ena glavnih in najbolj naseljenih, kjer se je število prebivalcev od popisa leta 2013 povečalo za skoraj 4.000 oseb ali 2,95 %, in Ilidža, ki od leta 2013 beleži porast za skoraj 7 %.[58]

Junija 2016 so bili objavljeni končni rezultati popisa 2013. Po popisu je prebivalstvo Sarajevskega kantona 413.593, od tega 55.181 prebivalcev v Centru, 118.553 v Novem Gradu, 64.814 v Novem Sarajevu in 36.976 v Starem Gradu.[67]

Zadnji uradni jugoslovanski popis je bil izveden leta 1991 in je zabeležil 527.049 prebivalcev Sarajeva (deset občin). V ožjem naselju Sarajevo je živelo 454.319 prebivalcev.[68] Vojna je razselila na stotisoče ljudi, velika večina se jih ni vrnila.

Vojna je spremenila etnični in verski profil mesta. Dolgo je bilo večkulturno mesto[69] in se je pogosto imenovalo "evropski Jeruzalem". Ob popisu leta 1991 je bilo od 527.049 prebivalcev mesta 49,2 % Bošnjakov, 29,8 % Srbov, 10,7 % Jugoslovanov, 6,6 % Hrvatov in 3,6 % drugih narodnosti (Judje, Romi itd.).

Po mnenju akademika Frana Markowitza obstajajo številni "administrativni aparati in javni pritiski, ki potiskajo ljudi, ki bi se morda raje identificirali kot fleksibilni, večkonstituirani hibridi ali z eno od zdaj neimenovanih manjšinskih skupin, v eno od treh bošnjaško-hrvaško-srbskih konstitutivnih narodov".[70] Sem spadajo anketiranci, ki jih popisni anketarji spodbujajo, da se identificirajo kot pripadniki enega od treh konstitutivnih narodov.[71] Analiza podatkov o registraciji zakonske zveze kaže na primer, da se je 67 odstotkov ljudi, ki so se poročili leta 2003, opredelilo kot Bošnjaki ali Muslimani, kar je bistveno manj od 79,6 odstotka popisnih številk iz leta 2002 (za razliko od popisa, kjer ljudje odgovarjajo na anketarjeva vprašanja, prijavitelji v poročno knjigo izpolnijo obrazec sami).

Narodnostna sestava ožjega mesta Sarajevo, po občinah, popis 2013
Občina Skupaj Bošnjaki Srbi Hrvati drugi
Centar 55.181 41.702 (75,57%) 2.186 (3,96 %) 3.333 (6,04 %) 7.960 (14,42 %)
Novi Grad 118.553 99.773 (84,16%) 4.367 (3,68 %) 4.947 (4,17 %) 9.466 (7,98 %)
Novo Sarajevo 64.814 48.188 (74,35 %) 3.402 (5,25 %) 4.639 (7,16 %) 8.585 (13,24 %)
Stari Grad 36.976 32.794 (88,69 %) 467 (1,3 %) 685 (1,85%) 3.030 (8,19 %)
Skupaj 275.524 222.457 (80,74%) 10.422 (3,78 %) 13.604 (4,94 %) 29.041 (10,54 %)

Slovenci v Sarajevu

uredi

Ocenjujejo, da v Sarajevu in njegovi okolici živi od 500 do 1.000 Slovencev. Tja so se priselili iz takih in drugačnih razlogov; tudi zaradi nekdanje skupne države je nekatere vanj pripeljala poklicna pot, spet druge osebni razlogi (poroke ipd.).[72] Število Slovencev v Sarajevu je bilo zlasti visoko pred prvo svetovno vojno.[73]

Promet

uredi

Ceste in avtoceste

uredi

Sarajevo je zaradi lege v dolini med gorami strnjeno mesto. Ozke mestne ulice in pomanjkanje parkirišč omejujejo avtomobilski promet, omogočajo pa večjo mobilnost pešcev in kolesarjev. Dve glavni cesti sta Titova ulica (Ulica maršala Tita) in vzhodno-zahodna avtocesta Zmaj od Bosne (E761). Sarajevo, ki leži približno v središču države, je glavno križišče Bosne. Mesto je z avtocesto ali državno cesto povezano z vsemi ostalimi večjimi mesti, kot so Zenica, Banja Luka, Tuzla, Mostar, Goražde in Foča.

K prometni gneči v Sarajevu in okolici prispevajo tudi turisti iz Srednje Evrope in od drugod, ki obiščejo Dalmacijo in se preko Madžarske in Hrvaške vozijo skozi Sarajevo. Skozi Sarajevo poteka transevropski avtocesti koridor 5C, ki ga povezuje z Budimpešto na severu in Pločami ob Jadranskem morju na jugu.[74] Avtocesto gradi federalna vlada in naj bi stala 3,5 milijarde evrov. Federacija Bosne in Hercegovine je do marca 2012 v A1 vložila okoli 600 milijonov evrov. Leta 2014 sta bila dokončana odseka Sarajevo-Zenica in Sarajevo- Tarčin, vključno s sarajevsko obvoznico.

Tramvaj, avtobus in trolejbus

uredi
 
sarajevski tramvaj
 
MAN Centrotrans avtobus

Sarajevski električni tramvaji, ki delujejo od leta 1884 in so elektrificirani od leta 1895, so najstarejša oblika javnega prevoza v mestu.[75] Sarajevo je imelo prvo (od zore do mraka) tramvajsko progo v Evropi in drugo na svetu.[3] Odprta na novo leto leta 1885 je bila testna proga za tramvaj na Dunaju in v Avstro-Ogrski, upravljali pa so jo konji. Prvotno zgrajen kot ozkotirni širine 760 mm, je po nadgradnji leta 1960 sistem pričel uporabljati standardno širino 1435 mm. Tramvajsko omrežje je pri rasti obsega mesta v celotnem 20. stoletju igralo eno izmed ključnih vlog.

V mestu poteka sedem tramvajskih linij, ki jih dopolnjuje pet trolejbusnih linij in številne avtobusne linije. Glavna železniška postaja v Sarajevu je v severno- osrednjem delu mesta. Od tam se tiri usmerijo proti zahodu, preden se odcepijo v različne smeri, vključno z industrijskimi conami v mestu. Sarajevo je v fazi obsežne prenove infrastrukture; veliko avtocest in ulic se ponovno asfaltira, tramvajski sistem se posodablja, gradijo se novi mostovi in ceste. Januarja 2021 je mesto kupilo 25 novih trolejbusov BKM 433.[76] Avgusta 2021 se je začela obnova tramvajske proge.[77] Mesto je septembra 2021 kupilo tudi 15 novih tramvajev Stadler Tango, ki naj bi prispeli septembra 2023.[78]

Načrti za izgradnjo podzemne železnice

uredi

Za reševanje prometnih zastojev v mestu je sarajevski arhitekt Muzafer Osmanagić predlagal študijo z naslovom Eco Energy 2010–2015, ki predlaga sistem podzemne železnice pod strugo reke Miljacke. Prva linija sarajevskega metroja bi povezala Baščaršijo z Otoki. Proga naj bi stala okoli 150 milijonov KM, financirala pa bi jo Evropska banka za obnovo in razvoj.[79]

Železnica

uredi
 
Železniška postaja Sarajevo

Železniški promet je v Bosni sicer zelo oslabljen.

Sarajevo ima povezave z nekaj drugimi bosanskimi mesti (Mostar, Zenica...). Vendar pa po pandemiji COVID-19 ni več povezav z Banja Luko, Bihaćem ali z Zagrebom in Beogradom.

Poleti je običajno vzpostavljena sezonska linija Sarajevo-Ploče.

Vzpenjača (gora Trebević)

uredi

Žičnica Trebević, ključna znamenitost Sarajeva med Zimskimi olimpijskimi igrami 1984, sta JKP GRAS Sarajevo in Kanton Sarajevo leta 2017 obnovila kot enega od novih prometnih sistemov in jo ponovno pognali 6. aprila 2018 ob 11.00. Kabinska žičnica vozi iz Sarajeva na postaji Bistrik do pobočij Trebevića na postaji Vidikovac.[80]

Letališče

uredi
 
Mednarodno letališče Sarajevo

Mednarodno letališče Sarajevo (IATA: SJJ), imenovano tudi Butmir, leži le nekaj kilometrov jugozahodno na obrobju mesta in je bilo leta 2005 na 15. letnem srečanju ACI-Europe v Münchnu izbrano za najboljše evropsko letališče z manj kot 1.000.000 potniki.

Prvi redni leti v Sarajevo z letališčem v predmestju Butmir so se začeli leta 1930, ko je domača letalska družba Aeroput odprla redno linijo Beograd – Podgorica skozi Sarajevo.[81] Kasneje je Aeroput odprl linijo, ki je povezovala Sarajevo s Splitom, Reko in Dubrovnikom, leta 1938 pa so bili uvedeni prvi mednarodni leti, ko je Aeroput razširil linijo Dubrovnik – Sarajevo – Zagreb na Dunaj, Brno in Prago.[81][82] Letališče v Butmirju je ostalo v uporabi vse do leta 1969. Potreba po novem sarajevskem letališču z asfaltno-betonsko vzletno-pristajalno stezo so zaznali sredi 1960-ih, ko je JAT, takratni jugoslovanski državni prevoznik, začel kupovati reaktivna letala. Letališče so na današnji lokaciji nedaleč od starega začeli graditi leta 1966.

Modernizirano sarajevsko letališče je so za domači promet odprli 2. junija 1969. Leta 1970 je Frankfurt postal prva mednarodna povezava. Večino časa je bilo letališče 'feeder' letališče, kjer so se potniki vkrcali na poti do mednarodnih ciljev preko letov v Zagreb in Beograd. Sčasoma je obseg prometa vztrajno naraščal, s 70.000 na 600.000 potnikov letno. Kasneje, med bosansko vojno, so letališče uporabili za lete ZN in humanitarno pomoč. Od Daytonskega sporazuma leta 1995 je letališče ponovno prevzelo vlogo glavnih zračnih vrat v Bosno in Hercegovino.

Leta 2017 je preko letališča potovalo 957.971 potnikov, kar je 61,4 % celotnega letališkega prometa v Bosni in Hercegovini.[83][84]

Načrte za razširitev potniškega terminala, skupaj z nadgradnjo in razširitvijo vozne steze in ploščadi, so začeli oblikovati jeseni 2012. Obstoječi terminal je bil razširjen za približno 7000 m².[85] Nadgrajeno letališče je bilo neposredno povezano s komercialnim maloprodajnim centrom Sarajevo Airport Center, kar je turistom in popotnikom olajšalo preživljanje časa pred vkrcanjem na letalo z nakupovanjem in uživanjem v številnih ponujenih ugodnostih.[86] Med letoma 2015 in 2018 so letališče posodobili za več kot 25 milijonov evrov.

Komunikacije in mediji

uredi
 
Razgledna ploščad na vrhu Avaz Twist Tower

Kot največje mesto Bosne in Hercegovine je Sarajevo glavno središče medijev v državi. Večina komunikacijske in medijske infrastrukture je bila uničena med vojno, vendar je obnova, ki jo spremlja Urad visokega predstavnika, pripomogla k posodobitvi panoge kot celote.[87] Na primer, internet je bil tako v mestu prvič na voljo leta 1995.[88]

Oslobođenje (Osvoboditev), ustanovljeno leta 1943, je sarajevski časopis z najdlje izdajajočim se neprekinjenim obdobjem izajanja in edini, ki je preživel vojno. Vendar pa je ta dolgoletni in zaupanja vreden časopis zaostal za Dnevnim avazom (Dnevni glas), ustanovljenim leta 1995, in Jutarnjimi Novinami (Jutarnjimi novinami), ki so izhajale v Sarajevu.[89] Druge lokalne revije vključujejo hrvaški časopis Hrvatska riječ in bosansko revijo Start ter tednika Slobodna Bosna (Svobodna Bosna) in BH Dani (BH dnevi). Mesečnik Novi Plamen je najbolj levičarski časopis.

Radio-televizija Bosne in Hercegovine (BHRT) je sarajevska javna televizijska postaja, ki je nastala leta 1945 pod okriljem Jugoslovanske radiotelevizije (JRT). Prvi televizijski program je predvajala leta 1961, neprekinjen program pa se je začel leta 1969. Je ena izmed treh glavnih TV postaj v Bosni in Hercegovini. Druge postaje v mestu so Hayat TV, O Kanal, OBN, TV Kantona Sarajevo in TV Alfa.

V Sarajevu je tudi sedež Al Jazeere Balkans, oddajni studio pa je na vrhu ARIA Centra. Novičarski kanal pokriva Bosno in Hercegovino, Srbijo, Hrvaško in Črno goro ter okoliške balkanske države.[90]

Obstaja veliko majhnih neodvisnih radijskih postaj, vključno z uveljavljenimi postajami, kot so Radio M, RSG Radio (Radio Old Town), Študentski eFM Radio,[91] Radio 202 in Radio BIR.[92] Na voljo je Radio Free Europe ter več ameriških in zahodnoevropskih postaj.

Izobraževanje

uredi

Višja izobrazba

uredi
 
Rektorat in Pravna fakulteta Univerze v Sarajevu
 
Narodna in univerzitetna knjižnica Bosne in Hercegovine

Visoko šolstvo ima v Sarajevu dolgo in bogato tradicijo. Prva ustanova, ki jo lahko uvrstimo med terciarne izobraževalne ustanove, je bila šola sufijske filozofije, ki jo je ustanovil Gazi Husrev-beg leta 1537; sčasoma so bile ustanovljene številne druge verske šole. Leta 1887 je, še v obdobju Avstro-Ogrske, šola šeriatskega prava pričela izvajati petletni program.[93] V štiridesetih letih dvajsetega stoletja je Univerza v Sarajevu postala prva posvetna visokošolska ustanova v mestu, ki je dejansko gradila na temeljih, ki jih je leta 1537 postavila Saraybosna Hanıka. V petdesetih letih dvajsetega stoletja so začeli vpisovati tudi na programe za podiplomsko izobraževanje.[94] Med vojno je bila močno poškodovana, nedavno pa je bila obnovljena v sodelovanju z več kot 40 drugimi univerzami.

V Sarajevu je tudi več univerz, vključno z:

  • Univerza v Sarajevu
  • Sarajevska šola za znanost in tehnologijo
  • Mednarodna univerza v Sarajevu
  • Ameriška univerza v Bosni in Hercegovini
  • Poslovna šola Sarajevo
  • Mednarodna univerza Burch

Osnovno in srednješolsko izobraževanje

uredi

Leta 2005 je bilo v mestu 46 osnovnih šol (razredi 1–9) ter 33 srednjih šol (razredi 10–13), vključujoč tudi tri šole za otroke s posebnimi potrebami.[95]

V Sarajevu je tudi več mednarodnih šol, ki skrbijo za izseljensko skupnost; nekatere med njimi so Sarajevska mednarodna šola in Francoska mednarodna šola [96] v Sarajevu, ustanovljena leta 1998.

Kultura

uredi
 
Narodni muzej Bosne in Hercegovine hrani številne pomembne zgodovinske predmete iz Bosne in Hercegovine.

Sarajevo je že stoletja dom številnih religij, kar je mestu dalo vrsto raznolikih kultur. V času otomanske okupacije Bosne so si muslimani, pravoslavni kristjani, rimokatoličani in sefardski Judje delili mesto, pri čemer so lahko ohranili svojo identiteto. Med kratkotrajno okupacijo Avstro-Ogrske se jim je pridružilo še manjše število Nemcev, Madžarov, Slovakov, Čehov in Judov Aškenazi. Do leta 1909 je bilo okoli 50 % prebivalcev mesta muslimanov, 25 % katoličanov, 15 % pravoslavcev in 10 % Judov.[97]

Zgodovinsko gledano je bilo Sarajevo dom številnih uglednih bosanskih pesnikov, učenjakov, filozofov in pisateljev. Če jih naštejemo le nekaj: iz mesta so nobelovec Vladimir Prelog, pisatelj Zlatko Topčić in pesnik Abdulah Sidran. Nobelov nagrajenec Ivo Andrić je dve leti obiskoval srednjo šolo v Sarajevu. Z oskarjem nagrajeni režiser Danis Tanović živi in ustvarja v mestu.

Leta 2011 je bilo Sarajevo nominirano za evropsko prestolnico kulture leta 2014. Izbrano je bilo tudi za gostitelja olimpijskega festivala evropske mladine.[98][99] Poleg tega je bilo Sarajevo oktobra 2019 imenovano na seznam mest z nazivom Unescov kreativni kraj, ker je kulturo postavilo v središče svojih razvojnih strategij.[100][101] Uvrščeno je tudi med osemnajst svetovnih mest filma.

Narodno gledališče Sarajevo, ustanovljeno leta 1921, je najstarejše poklicno gledališče v Bosni in Hercegovini.

 
Panoramski pogled na porušeni grad Bijela Tabija "Beli bastion" na samem vzhodu Sarajeva

Muzeji

uredi
 
Kopije Sarajevske hagade

Sarajevo je bogato z muzeji, vključno z Muzejem Sarajeva, Muzejem sodobne umetnosti Ars Aevi, Zgodovinskim muzejem Bosne in Hercegovine, Muzejom literature in gledališke umetnosti Bosne in Hercegovine ter Narodnim muzejem Bosne in Hercegovine (ustanovljen l. 1888) V muzeju hranijo Sarajevsko Hagado,[102] iluminirani rokopis in najstarejši sefardski judovski dokument na svetu,[103] izdan v Barceloni okoli leta 1350, ki vsebuje tradicionalno judovsko Hagado. Knjiga je del stalne razstave in je edina ohranjena ilustrirana sefardska Hagada na svetu.[104] Narodni muzej gosti celoletne razstave, ki se nanašajo na lokalno, regionalno in mednarodno kulturo in zgodovino, in razstavlja več kot 5000 artefaktov iz zgodovine Bosne.

Muzej Alije Izetbegovića so odprli 19. oktobra 2007; nahaja se v stari mestni utrdbi, natančneje v stolpih Vratnik Kapija, Ploča in Širokac. Muzej je posvečen spominu na vpliv in delo Alije Izetbegovića, prvega povojnega (gl. bosanska vojna) predsednika predsedstva Republike Bosne in Hercegovine. V Sarajevu je tudi Muzej vojnega otroštva, neodvisni neprofitni muzej, ki vsebuje osebne predmete iz vojne in prikazuje zgodbe, ki se skrivajo za njimi. Muzej je leta 2018 prejel nagrado Sveta Evrope Museum Prize za najboljši muzej.[105]

Mesto gosti tudi Sarajevsko narodno gledališče, ustanovljeno leta 1921, in Sarajevsko gledališče mladih. Nekatere druge kulturne ustanove vključujejo Center za sarajevsko kulturo, sarajevsko mestno knjižnico, Narodno galerijo Bosne in Hercegovine in Bošnjaški inštitut, zasebno knjižnico in umetniško zbirko, ki se osredotoča na bošnjaško zgodovino.

Rušenje, povezano z zadnjo vojno, in temu sledeča obnova, sta uničila več institucij in kulturnih ali verskih simbolov, vključno z Gazi Husrev-begovo knjižnico, nacionalno knjižnico, Sarajevskim orientalskim inštitutom in muzejem, posvečenim zimskim olimpijskim igram leta 1984. Posledično so različne ravni vlade vzpostavile močne zakone in institucije za kulturno zaščito.[106] Ustanove, ki so v Sarajevu zadolžene za kulturno dediščino, vključujejo Inštitut za zaščito kulturne, zgodovinske in naravne dediščine Bosne in Hercegovine (in soležna ustanova Kantona Sarajevo) ter Komisijo Bosne in Hercegovine za ohranjanje narodnih spomenikov.

Glasba

uredi
 
Bijelo Dugme je nastalo v Sarajevu; na splošno velja za najbolj priljubljeno skupino, ki je kadarkoli obstajala v nekdanji Jugoslaviji, in za enega najpomembnejših izvajalcev jugoslovanske rock scene. Na fotografiji Mladen Vojičić Tifa (levo) in Goran Bregović (desno).
 
Vedran Smailović leta 1992 igra violončelo na vrhu ruševin Narodne knjižnice

Sarajevo je bilo in je še vedno ena najpomembnejših glasbenih enklav v regiji. Med letoma 1961 in 1991 se je v mestu razvila sarajevska šola pop rocka. Ta vrsta glasbe se je začela s skupinami, kot so Indexi, Kodeksi, in kantavtorjem Kemalom Montenom. Nadaljevalo se je v osemdesetih letih dvajsetega stoletja s skupinami, kot so Plavi orkestar, Crvena jabuka in Divlje jagode, ki so po večini pionirji regionalnega rock and roll gibanja. Iz Sarajeva izhaja verjetno najpopularnejša in najvplivnejša jugoslovanska rock skupina vseh časov, Bijelo dugme.

Sarajevo je bilo tudi dom zelo opazne postpunkovske urbane subkulture, znane kot novi primitivizem, ki se je začela v zgodnjih osemdesetih letih dvajsetega stoletja z Baglama Bandom, ki je bil prepovedan kmalu po svojem prvem LP-ju. Zvrst so v splošno kulturo pripeljale skupine kot Zabranjeno pušenje in Elvis J. Kurtović & His Meteors, pa tudi radijski šov Top lista nadrealista, ki je kasneje postal tudi televizijska oddaja. Med pomembnimi skupinami, ki veljajo za del te subkulture, velja omeniti tudi skupino Bombaj Štampa. Poleg in ločeno od novega primitivizma je iz Sarajeva izšla ena najpomembnejših alternativnih industrialnih skupin bivše Jugoslavije, SCH.

V poznem 19. in v 20. stoletju je bilo Sarajevo središče snemanja sevdalink, ki so bile dolga stoletja stalnica bosanske kulture, in je veliko prispevalo k temu, da se je ta zgodovinska glasbena zvrst približala splošnemu glasbenemu okusu. Tekstopisci in glasbeniki, kot so Himzo Polovina, Safet Isović, Zaim Imamović, Zehra Deović, Halid Bešlić, Hanka Paldum, Nada Mamula, Meho Puzić in mnogi drugi, so v mestu zložili in napisali nekaj svojih najpomembnejših skladb.

Sarajevo je močno vplivalo tudi na pop sceno Jugoslavije z glasbeniki, kot so Zdravko Čolić, Kemal Monteno, Dino Merlin, Seid Memić Vajta, Hari Mata Hari, Mladen Vojičić Tifa, Željko Bebek in mnogi drugi.

V Sarajevu so prav tako našle ime in se uveljavile številne novejše sarajevske zasedbe, na primer Regina, ki je v Jugoslaviji izdala tudi dva albuma, in Letu štuke, ki je svojo pot pravzaprav začela z znanim bosansko-ameriškim pisateljem Aleksandrom Hemonom še v Jugoslaviji in doživela preboj pozneje v 2000-ih. Sarajevo je sedaj dom pomembne in eklektične mešanice novih skupin in neodvisnih glasbenikov, ki še naprej uspevajo z vedno večjim številom festivalov, ustvarjalnih predstav in koncertov po vsej državi. Mesto je tudi dom največjega jazz festivala v regiji, Jazz Fest Sarajevo.

Ameriška heavy metal skupina Savatage je na svojem albumu Dead Winter Dead iz leta 1995 izdala pesem z naslovom Christmas Eve (Sarajevo 12/24), ki govori o violončelistu, ki igra pozabljeno božično pesem v od vojne razdejanem Sarajevu. Pesem je ista skupina pozneje ponovno izdala pod imenom Trans-Siberian Orchestra na svojem debitantskem albumu Christmas Eve and Other Stories iz leta 1996, ki je s pomočjo te pesmi takoj postal uspešnica.

Festivali

uredi
 
Sarajevski filmski festival poteka vsako leto od leta 1995 v Narodnem gledališču.

Sarajevo je mednarodno znano po svojem eklektičnem in raznolikem izboru več kot 50 letnih festivalov. Sarajevski filmski festival je bil ustanovljen leta 1995 med bosansko vojno in je postal premierni in največji filmski festival v jugovzhodni Evropi.[107] Gostoval je v Narodnem gledališču, s prikazovanji filmov v Letnem gledališču Metalac in Bosanskem kulturnem centru, vse v središču Sarajeva. Mednarodni festival MESS je festival eksperimentalnega gledališča in najstarejši živeči gledališki festival na Balkanu.[108] Vsakoletni sarajevski mladinski filmski festival prikazuje celovečerne, animirane in kratke filme z vsega sveta in je premierni festival študentskega filma na Balkanu.[109] Znani so tudi Sarajevski zimski festival, Jazz Fest Sarajevo in Sarajevski mednarodni glasbeni festival, kot tudi festival Baščaršijske noči, enomesečna predstavitev lokalne kulture, glasbe in plesa.

Prvo izvedbo Sarajevskega filmskega festivala so leta 1995 gostili v še vojskujočem se Sarajevu, sedaj pa je že največji in najpomembnejši festival v jugovzhodni Evropi.[107] V času trajanja festivala poteka tudi pregled novih ustvarjalcev, kjer predavatelji govorijo v imenu svetovne kinematografije in vodijo delavnice za študente filma iz jugovzhodne Evrope.[110]

Jazz Fest Sarajevo je največji in najbolj raznolik tovrstni festival v regiji. Festival se odvija v Bosanskem kulturnem centru (imenovanem tudi "Main Stage"), tik ob ulici ob SFF, na Sarajevskem gledališču mladih na sceni (imenovanem tudi "Strange Fruits Stage"), v Domu Vojske Federacije (tudi "Solo Stage" ") in na CDA (tudi "Groove Stage").

Šport

uredi
 
Bosanski nogometaš Edin Džeko se je rodil v Sarajevu; v zgodovini nogometne reprezentance Bosne in Hercegovine velja za najboljšega strelca vseh časov.[111] [112]
 
Mestni stadion Koševo, dom FK Sarajevo, je največji stadion v Bosni in Hercegovini. [113]
 
Damir Džumhur, v Sarajevu rojeni teniški igralec, ki se je udeležil več turnirjev za grand slam
 
Dvorana Mirza Delibašić, domača dvorana nekdanjega evropskega prvaka KK Bosna Royal

Sarajevo je leta 1984 gostilo zimske olimpijske igre. Jugoslavija je osvojila eno medaljo, srebrno v moškem veleslalomu, ki jo je osvojil Slovenec Jure Franko.[114] Številni olimpijski objekti so preživeli vojno ali so jih obnovili, vključno z olimpijsko dvorano Zetra in stadionom Asim Ferhatović. V poskusu, da bi Sarajevu povrnili del olimpijske slave,[115] se popravljajo prvotne olimpijske proge za sankanje in bob, zahvaljujoč prizadevanjem tako Olimpijskega komiteja Bosne in Hercegovine[116] kot lokalnih športnih navdušencev.[117] Po sogostiteljstvu Prijateljskih iger jugovzhodne Evrope so Sarajevo izbrali za gostitelja posebnih olimpijskih zimskih iger 2009,[118] vendar je načrte za njihovo izvedbo mesto nato odpovedalo.[119][120][121] Ledena arena za olimpijske igre leta 1984, stadion Zetra, je bila med vojno uporabljena kot začasna bolnišnica in kasneje za nastanitev Natovih enot IFOR.

Leta 2011 je bilo Sarajevo gostitelj 51. svetovnega vojaškega prvenstva v smučanju z več kot 350 udeleženci iz 23 različnih držav. To je bil prvi mednarodni dogodek večjega pomena po olimpijskih igrah leta 1984.[122] Nogomet je v Sarajevu priljubljen šport; mesto gosti dve bolj znani nogometni moštvi, FK Sarajevo in FK Željezničar. Oba kluba tekmujeta v evropskih in mednarodnih pokalih in turnirjih ter sta nosilca številnih odličij iz obdobja nekdanje Jugoslavije ter neodvisne Bosne in Hercegovine. Drugi pomembni nogometni klubi so še FK Olimpik, SAŠK in Slavija.

Eden od le treh stadionov v Bosni in Hercegovini, ki je označeno z UEFA kategorijo 3, je stadion Grbavica, domači stadion FK Željezničar.

Drug priljubljen šport je košarka; košarkarski klub KK Bosna Royal je osvojil evropsko prvenstvo leta 1979 ter mnoga jugoslovanska in bosanska državna prvenstva, s čimer je postal eden najuspešnejših košarkarskih klubov v nekdanji Jugoslaviji. Šahovski klub Bosna Sarajevo je šampionska ekipa od osemdesetih let dvajsetega stoletja in je tretjeuvrščeni šahovski klub v Evropi, saj je v devetdesetih letih štirikrat zapored osvojil evropska prvenstva. Rokometni klub RK Bosna nastopa tudi v evropski ligi prvakov in velja za enega najbolj dobro organiziranih rokometnih klubov v jugovzhodni Evropi z zelo številčno bazo navijačev ter odličnimi domačimi in mednarodnimi rezultati. Sarajevo pogosto prireja mednarodne dogodke in tekmovanja v športih, kot sta tenis in kickboxing.

Priljubljenost tenisa v zadnjih letih narašča. Od leta 2003 je BH Telecom Indoors letni teniški turnir v Sarajevu.

Od leta 2007 se vsako leto konec septembra organizira Sarajevski polmaraton. Giro di Sarajevo je kolesarska dirka, ki se je je leta 2015 udeležilo več kot 2200 kolesarjev.[123]

Februarja 2019 sta Sarajevo in Vzhodno Sarajevo gostila zimski olimpijski festival evropske mladine (EYOWF).

Klub Šport Lige Prizorišče Ocena
Željezničar Nogomet Prva liga Bosne in Hercegovine Stadion Grbavica 1921
Sarajevo Nogomet Prva liga Bosne in Hercegovine Asim Ferhatović Hase 1946
RK Bosna Rokomet Rokometno prvenstvo Bosne in Hercegovine Dvorana Mirze Delibašića 1948
KK Bosna Royal Košarka Prvenstvo Bosne in Hercegovine v košarki Dvorana Mirze Delibašića 1951
HK Bosna Hokej na ledu Hokejska liga Bosne in Hercegovine Olimpijska dvorana Zetra 1980
VK Bosna Vaterpolo Vaterpolo liga Bosne in Hercegovine Olimpijski Bazen Otoka 1984
SDI Spid Odbojka Prvenstvo Bosne v sedeči odbojki Dvorana Ramiz Salčin 1994
Fantomi Odbojka Prvenstvo Bosne v sedeči odbojki Dvorana Ramiz Salčin 1995

Mednarodni odnosi

uredi

Pobratena mesta – sestrska mesta

uredi

Sarajevo je pobrateno z naslednjimi mesti:[124]

Prijateljstvo

uredi

Sarajevo je prijatelj z naslednjimi mesti:[124][126][127]

Sklici

uredi
  1. ↑ Uradna stran mesta Sarajevo. About Sarajevo.Sarajevo Top city guide. Pridobljeno 4. 3. 2007.
  2. ↑ »Popis stanovništva, domaćinstava i stanova u Bosni i Hercegovini: Rezultati popisa« (PDF). Agencija za statistiko Bosne in Hercegovine. 2013. Pridobljeno 28. julija 2021.
  3. ↑ 3,0 3,1 Lonely Planet: Best Cities in the World. Lonely Planet. 2006. ISBN 978-1-74104-731-8.
  4. ↑ Kelley, Steve. "Rising Sarajevo finds hope again" Arhivirano 16 January 2008 na Wayback Machine., The Seattle Times. Retrieved on 19 August 2006.
  5. ↑ »Sarajevo: The economic, administrative, cultural and educational center of Bosnia and Herzegovina«. Mediterranea News. 12. maj 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. aprila 2012. Pridobljeno 5. aprila 2012.
  6. ↑ »Sarajevo Official Web Site : Economy«. Sarajevo.ba. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. aprila 2012. Pridobljeno 5. aprila 2012.
  7. ↑ Benbassa, Esther; Attias, Jean-Christophe (2004). The Jews and their Future: A Conversation on Judaism and Jewish Identities. London: Zed Books. str. 27. ISBN 978-1-84277-391-8. Sarajevo.
  8. ↑ Malcolm, Noel (1996). Bosnia: A Short History (Paperback izd.). London: NYU Press. str. 107, 364. ISBN 978-0-8147-5561-7.
  9. ↑ Hazim Šabanović (1959). Bosanski pašaluk: postanak i upravna podjela (v srbohrvaščini). Naučno društvo NR Bosne i Hercegovine. str. 28–37. UDC 94(497.6)"14/17". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. marca 2022. Pridobljeno 11. septembra 2012.
  10. ↑ »Google Translate«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. januarja 2020. Pridobljeno 25. septembra 2014.
  11. ↑ Škaljić, Abdulah. Turcizmi u srpskohrvatskom jeziku, Svjetlost, Sarajevo, 1989, šesto izdanje
  12. ↑ Longoria 2007, str. 272.
  13. ↑ »About Sarajevo – Official Sarajevo statistics«. sarajevo.ba. 6. september 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. aprila 2016. Pridobljeno 6. septembra 2015.
  14. ↑ »Vrelo Miljacke – sramota za turizam RS i BiH«. draganmocevic.com. 23. december 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. oktobra 2015. Pridobljeno 6. septembra 2015.
  15. ↑ Lacan, Igor; McBride, Joe R. (2009). »War and trees: The destruction and replanting of the urban and peri-urban forest of Sarajevo, Bosnia and Herzegovina«. Urban Forestry & Urban Greening. 8 (3): 133–148 [134]. doi:10.1016/j.ufug.2009.04.001. ISSN 1610-8167.
  16. ↑ »Weatherbase: Historical Weather for Sarajevo, Bosnia and Herzegovina«. Weatherbase. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. oktobra 2014. Pridobljeno 17. aprila 2013.
  17. ↑ »Weather and Climate: The Climate of Sarajevo« (v ruščini). Weather and Climate (Погода и климат). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. maja 2012. Pridobljeno 25. avgusta 2016.
  18. ↑ »Sarajevo Climate Normals 1961–1990«. National Oceanic and Atmospheric Administration. Pridobljeno 25. avgusta 2016.[mrtva povezava]
  19. ↑ »Air Pollution is Choking Bosnia, Experts Warn :: Balkan Insight«. www.balkaninsight.com. december 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. aprila 2017. Pridobljeno 4. aprila 2017.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  20. ↑ »Sarajevo introduces transport restrictions to ease pollution«. Fox News (v ameriški angleščini). 26. december 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. aprila 2017. Pridobljeno 4. aprila 2017.
  21. ↑ »WHO Global Urban Ambient Air Pollution Database (update 2016)«. World Health Organization (v britanski angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. marca 2014. Pridobljeno 4. aprila 2017.
  22. ↑ »Ambient (outdoor) air quality and health«. World Health Organization (v britanski angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. januarja 2016. Pridobljeno 4. aprila 2017.
  23. ↑ Group, US EPA National Center for Environmental Assessment, Research Triangle Park Nc, Environmental Media Assessment; Sacks, Jason. »Integrated Science Assessment (ISA) for Particulate Matter (Final Report, Dec 2009)«. cfpub.epa.gov (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. aprila 2017. Pridobljeno 4. aprila 2017.
  24. ↑ "The Culture & History" Arhivirano 12.12.2007, na Wayback Machine., Tourism Association of Sarajevo Canton, Retrieved on 3.8.2006.
  25. ↑ »Commission to preserve national monuments«. 13. oktober 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. oktobra 2007. Pridobljeno 14. avgusta 2018.
  26. ↑ 26,0 26,1 26,2 "Sarajevo", New Britannica, volume 10, edition 15 (1989). ISBN 0-85229-493-X
  27. ↑ "Sarajevo", Columbia Encyclopedia, edition 6, Retrieved on 3.8.2006 Arhivirano 29.8.2006, na Wayback Machine.
  28. ↑ Valerijan et al. 1997.
  29. ↑ »Life in Sarajevo«. International University of Sarajevo. 29. marec 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. aprila 2022. Pridobljeno 13. marca 2021.
  30. ↑ 30,0 30,1 Velikonja, Mitja (2003). Religious Separation and Political Intolerance in Bosnia-Herzegovina. Texas A&M University Press. str. 121. ISBN 1-58544-226-7.
  31. ↑ Belgradenet.com. »The History of Belgrade: Middle Ages - Turkish Conquest - Liberation of Belgrade«. www.belgradenet.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. decembra 2008. Pridobljeno 26. avgusta 2018.
  32. ↑ »Baščaršija«. bloger.hr. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. maja 2012. Pridobljeno 24. septembra 2015.
  33. ↑ »BH Tourism – History«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. marca 2016. Pridobljeno 2. junija 2016.
  34. ↑ FICE (International Federation of Educative Communities) Congress 2006.
  35. ↑ »Archduke Franz Ferdinand assassinated – Jun 28, 1914 – HISTORY.com«. history.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. septembra 2016. Pridobljeno 29. septembra 2016.
  36. ↑ »Timeline: A short history of Sarajevo and region«. Los Angeles Times. 25. julij 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. junija 2020. Pridobljeno 16. aprila 2020.
  37. ↑ Hadžijahić, Muhamed (1973). »Muslimanske rezolucije iz 1941 godine [Muslim resolutions of 1941]«. Istorija Naroda Bosne i Hercegovine (v srbohrvaščini). Sarajevo: Institut za istoriju radničkog pokreta. str. 277. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. marca 2016. Pridobljeno 11. septembra 2017.
  38. ↑ 38,0 38,1 Balić, Emily Greble (2009). »When Croatia Needes Serbs: Nationalism and Genocide in Sarajevo, 1941-1942«. Slavic Review. 68 (1): 116–138. doi:10.2307/20453271. JSTOR 20453271.
  39. ↑ Gumz 1998.
  40. ↑ Robert J. Donia, Sarajevo: a biography. University of Michigan Press, 2006. (str. 197)
  41. ↑ Donia, Robert J. (2006). Sarajevo: A Biography. University of Michigan Press. str. 240–241. ISBN 978-0-472-11557-0.
  42. ↑ Sachs, Stephen E. (1994). Sarajevo: A Crossroads in History. Arhivirano 8 March 2008 na Wayback Machine. Retrieved on 3 August 2006.
  43. ↑ »Sarajevo Red Line – 1154« (v bosanščini). City.ba. 4. april 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. decembra 2012. Pridobljeno 4. decembra 2013.
  44. ↑ »Red Line for the victims of the Siege of Sarajevo« (v bosanščini). E-News. 4. april 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. julija 2012.
  45. ↑ 45,0 45,1 Bassiouni, Cherif (27. maj 1994). »Final report of the United Nations Commission of Experts established pursuant to security council resolution 780«. United Nations. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. marca 2014. Pridobljeno 10. maja 2010.
  46. ↑ Connelly, Charlie (8. oktober 2005). »The new siege of Sarajevo«. The Times. UK. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. maja 2020. Pridobljeno 10. maja 2010.
  47. ↑ Hartmann, Florence (Julij 2007). »A statement at the seventh biennial meeting of the International Association of Genocide Scholars«. Helsinki. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. decembra 2011. Pridobljeno 11. maja 2010.
  48. ↑ 48,0 48,1 Strange, Hannah (12. december 2007). »Serb general Dragomir Milosevic convicted over Sarajevo siege«. The Times. UK. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. septembra 2011. Pridobljeno 10. maja 2010.
  49. ↑ McEvoy, Joanne; O'Leary, Brendan (22. april 2013). Power Sharing in Deeply Divided Places. University of Pennsylvania Press. str. 345. ISBN 978-0-8122-0798-9. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. julija 2020. Pridobljeno 17. maja 2020.
  50. ↑ »BiH Tourism Assessment – Analysis of Sarajevo, Herzegovina and Krajina Tourism Regions and Recommendations for Product Development, Marketing and Destination Management |Expo«. Exportcouncil.ba. Pridobljeno 5. aprila 2012.[mrtva povezava]
  51. ↑ »Sarajevo«. TripAdvisor. Sarajevo, Bosnia and Herzegovina. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. januarja 2015. Pridobljeno 5. januarja 2015.
  52. ↑ »Constitution of the Republika Srpska«. Official Web Site of the Office of the High Representative. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. februarja 2021. Pridobljeno 6. avgusta 2017.
  53. ↑ As per »United on the Road to NATO«. Ministrstvo za obrambo Bosne in Hercegovine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. oktobra 2011. Pridobljeno 2. oktobra 2011.
  54. ↑ »Geografski položaj i prirodne odlike grada Istočno Sarajevo«. Grad Istočno Sarajevo. Pridobljeno 24. septembra 2015.
  55. ↑ Government of Sarajevo on Sarajevo Official Web Site Arhivirano 24.2.2008, na Wayback Machine.
  56. ↑ »Sarajevo's economic standpoint in Bosnia and Herzegovina« (PDF). Canton of Sarajevo. 12. februar 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 16. februarja 2016. Pridobljeno 12. februarja 2016.
  57. ↑ European Commission & World Bank. »The European Community (EC) Europe for Sarajevo Programme«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. novembra 2007. Pridobljeno 26. julija 2006.
  58. ↑ 58,0 58,1 58,2 58,3 »Kanton Sarajevo U Brojkama« [Sarajevo Canton in Figures] (PDF). www.fzs.ba (v bosanščini in srbščini). Federation of Bosnia and Herzegovina, Bosnia and Herzegovina: Federalni zavod za statistiku (FSZ; Federal Bureau of Statistics); Federacije Bosne i Hercegovine, Bosna i Hercegovina. 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 31. maja 2022. Pridobljeno 5. julija 2020.
  59. ↑ Radovinović, Radovan, ur. (1984). Atlas svijeta: Novi pogled na Zemlju (v hrvaščini) (3. izd.). Zagreb: Sveučilišna naklada Liber.
  60. ↑ »Lonely Planet's Top 10 Cities 2010 | Lonely Planet's Top 10 Cities 2010«. News.com.au. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. oktobra 2010. Pridobljeno 19. januarja 2010.
  61. ↑ »Number of Tourist Arrivals and Nights« (PDF). Republika Srpska Institute of Statistics. december 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 27. julija 2021. Pridobljeno 28. julija 2021.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  62. ↑ »Hastahana – Skate & relax«. spottedbylocals.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. oktobra 2015. Pridobljeno 7. septembra 2015.
  63. ↑ »Dariva«. sarajevo.travel/ba. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. oktobra 2015. Pridobljeno 19. septembra 2015.
  64. ↑ »Kozija ćuprija«. sarajevo.travel/ba. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. oktobra 2015. Pridobljeno 19. septembra 2015.
  65. ↑ Centre, UNESCO World Heritage. »Jewish Cemetery in Sarajevo«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. julija 2018. Pridobljeno 22. julija 2020.
  66. ↑ »Publikacije i bilteni«. Zavod za planiranje razvoja Kantona Sarajevo. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. julija 2020. Pridobljeno 5. julija 2020.
  67. ↑ »Census of population, households and dwellings in Bosnia and Herzegovina, 2013: Final results« (PDF). Agency for Statistics of Bosnia and Herzegovina. Junij 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 24. decembra 2017. Pridobljeno 6. julija 2016.
  68. ↑ Population density and urbanization.
  69. ↑ Bureau of Democracy, Human Rights, and Labor, US Department of State.
  70. ↑ Markowitz 2007, str. 57.
  71. ↑ Markowitz 2007, str. 69.
  72. ↑ »Slovenci v Sarajevu«. MMC RTV-SLO. 24. junij 2015. Pridobljeno 16. junija 2023.
  73. ↑ »Slovenci v mestu Sarajevu od leta 1991 do leta 2013« (PDF). MMC RTV-SLO. Pridobljeno 16. junija 2023.
  74. ↑ »Corridor 5C«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. marca 2008. Pridobljeno 5. maja 2023.
  75. ↑ Mary Sparks, The Development of Austro-Hungarian Sarajevo, 1878-1918: An Urban History »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega dne 17. aprila 2022. Pridobljeno 5. maja 2023.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  76. ↑ N.V. (15. januar 2021). »Potpisan ugovor za nabavku 25 novih trolejbusa: Na ulicama Sarajeva će biti krajem godine« (v bosanščini). Klix.ba. Pridobljeno 15. januarja 2021.
  77. ↑ »Počela rekonstrukcija prve dionice tramvajske pruge od Nedžarića do Ilidže«. vlada.ks.gov.ba (v bosanščini). 26. avgust 2021. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. marca 2022. Pridobljeno 26. avgusta 2021.
  78. ↑ N.V. (1. september 2021). »Tramvaji koje nabavlja vlast u Sarajevu koštaju 34 miliona eura, prvi će stići za dvije godine« (v bosanščini). Klix.ba. Pridobljeno 1. septembra 2021.
  79. ↑ »Metro rail in Sarajevo?«. ekapija.ba. 12. november 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. novembra 2010. Pridobljeno 24. septembra 2015.
  80. ↑ »Chasing the Olympic dream«. cloudlessness. Pridobljeno 6. aprila 2018.[mrtva povezava]
  81. ↑ 81,0 81,1 Drustvo za Vazdusni Saobracaj A D – Aeroput (1927–1948) Arhivirano 23.5.2021, na Wayback Machine. at europeanairlines.n
  82. ↑ Liljana, Meshaj (21. april 2014). »Aeroput, the First Airline that Landed in Sarajevo«. Sarajevo Times (v ameriški angleščini). Pridobljeno 6. junija 2023.
  83. ↑ »Sarajevo airport statistics: Flow – operations and pax – by month, 2001-2016« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. septembra 2017. Pridobljeno 20. avgusta 2018.
  84. ↑ »Home page«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. junija 2015. Pridobljeno 20. avgusta 2018.
  85. ↑ »EX-YU aviation news: Sarajevo expansion to begin in 2012«. Exyuaviation.blogspot.com. 17. september 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. decembra 2014. Pridobljeno 5. aprila 2012.
  86. ↑ »A new shopping experience in Sarajevo!«. Airportcentersarajevo.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. novembra 2013. Pridobljeno 5. aprila 2012.
  87. ↑ European Journalism Centre (November 2002). The Bosnia-Herzegovina media landscape. Arhivirano 15 April 2013 na Wayback Machine. European Media Landscape. Retrieved on 5 August 2006.
  88. ↑ Vockic-Avdagic, Jelenka. The Internet and the Public in Bosnia-Herzegovina Arhivirano 7 October 2007 na Wayback Machine. in Spassov, O., and Todorov Ch. (eds.) (2003), New Media in Southeast Europe. SOEMZ, European University "Viadrina" (Frankfurt – Oder) and Sofia University "St. Kliment Ohridski".
  89. ↑ Udovicic, Radenko (3 May 2002). What is Happening with the Oldest Bosnian-Herzegovinian Daily: Oslobođenje to be sold for 4.7 Million Marks Arhivirano 27 February 2012 na Wayback Machine. Mediaonline.ba: Southeast European Media Journal.
  90. ↑ »Al Jazeera makes its Balkan debut | Europe | Deutsche Welle | 22.9.2010«. Deutsche Welle. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. avgusta 2011. Pridobljeno 15. septembra 2011.
  91. ↑ »eFM – Naslovnica«. efm.ba. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. februarja 2021. Pridobljeno 24. septembra 2015.
  92. ↑ »Radio BIR«. Bir.ba. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. marca 2012. Pridobljeno 5. aprila 2012.
  93. ↑ University of Sarajevo Arhivirano 10.9.2015, na Wayback Machine. on Sarajevo official web site
  94. ↑ History of University of Sarajevo Arhivirano 4.12.2008, na Wayback Machine.
  95. ↑ Sarajevo Canton, 2000 »Primary Education & Secondary Education« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 22. novembra 2009.
  96. ↑ »Ecole française MLF de Sarajevo : News«. École française MLF de Sarajevo. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. februarja 2010. Pridobljeno 19. januarja 2010.
  97. ↑ The New York Times, 3.4.1909, p. 19.
  98. ↑ »Nomination of Sarajevo for European Capital of Culture 2014«. BH-News.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. januarja 2021. Pridobljeno 15. septembra 2011.
  99. ↑ »Sarajevo: With Sarajevo as Europe's Capital of Culture 2014 we could send an... – 12/05/2011 – EPP Group«. Group of the European People's Party (Christian Democrats) in the European Parliament. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. avgusta 2018. Pridobljeno 15. septembra 2011.
  100. ↑ »UNESCO celebrates World Cities Day designating 66 new Creative Cities«. UNESCO. 30. oktober 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. oktobra 2019. Pridobljeno 31. oktobra 2019.
  101. ↑ »UNESCO designates 66 new Creative Cities | Creative Cities Network«. en.unesco.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. februarja 2021. Pridobljeno 31. oktobra 2019.
  102. ↑ »Sarajevo.net Museum: The Sarajevo Haggadah«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. aprila 2010. Pridobljeno 13. aprila 2016.
  103. ↑ »The Sarajevo Haggadah manuscript | United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization«. www.unesco.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. februarja 2020. Pridobljeno 4. februarja 2020.
  104. ↑ »Haggadah.ba – About the Sarajevo Haggadah«. Haggadah.ba. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. aprila 2020. Pridobljeno 28. marca 2012.
  105. ↑ »EMYA 2018: THE WINNERS«. www.europeanforum.museum (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. oktobra 2022. Pridobljeno 12. oktobra 2022.
  106. ↑ Perlez, Jane (12 August 1996). Ruins of Sarajevo Library Is Symbol of a Shattered Culture Arhivirano 29 March 2017 na Wayback Machine. The New York Times.
  107. ↑ 107,0 107,1 »About the Festival«. Sarajevo Film Festival Official Website. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. julija 2018. Pridobljeno 3. aprila 2018.
  108. ↑ »MESS International Theatre Festival«. befestival.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. aprila 2018. Pridobljeno 3. aprila 2018.
  109. ↑ »Omladinski filmski festival Sarajevo predstavlja nove mlade autore«. Al Jazeera Balkans. 4. julij 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. februarja 2018. Pridobljeno 3. aprila 2018.
  110. ↑ »Sarajevo Film Festival — Filmski Festivali«. Filmski.Net. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. januarja 2021. Pridobljeno 1. novembra 2008.
  111. ↑ »FIFA.com: Edin DZEKO Profile«. fifa.com. 15. junij 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. junija 2014. Pridobljeno 17. junija 2014.
  112. ↑ markbooth_mcfc (21. avgust 2014). »Dzeko signs four-year deal at City«. mcfc.co.uk. Manchester. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. avgusta 2014. Pridobljeno 21. avgusta 2014.
  113. ↑ »Olimpijski stadion Asim Ferhatović – Hase«. rekreacija.ba. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. septembra 2015. Pridobljeno 24. septembra 2015.
  114. ↑ IOC (2006). Jure Franko Arhivirano 24 February 2010 na Wayback Machine. Athlete: Profiles. Retrieved on 5 August 2006.
  115. ↑ Return the Olympics to Sarajevo. [returntheolympicstosarajevo.org] Retrieved on 26.1.2017.
  116. ↑ Winter Olympic host city Sarajevo to stage course for luge trainers.
  117. ↑ Sports enthusiasts repair devastated Winter Olympic tracks »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega dne 2. februarja 2017. Pridobljeno 5. maja 2023.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava) Retrieved on 26.1.2017.
  118. ↑ Special Olympics, (2005 – Quarter 2). »2009 Games in Sarajevo« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26. marca 2009.
  119. ↑ Hem, Brad (29.7.2006). Idaho may be in the running to host the 2009 Special Olympics[mrtva povezava] Idaho Statesman.
  120. ↑ Special Olympics (May 2006). Boise, Idaho (USA) Awarded 2009 Special Olympics World Winter Games Arhivirano 1.1.2016, na Wayback Machine. Global News.
  121. ↑ Special Olympics (May 2006). Boise, Idaho (USA) Awarded 2009 Special Olympics World Winter Games Arhivirano 1 January 2016 na Wayback Machine. Global News.
  122. ↑ Phone Web (9. junij 2011). »CISM — Conseil International du Sport Militaire — International Military Sports Council«. keezmovies.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. junija 2011. Pridobljeno 15. septembra 2011.
  123. ↑ klix.ba (6. september 2015). »Giro di Sarajevo via drone«. klix.ba. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. septembra 2015. Pridobljeno 6. septembra 2015.
  124. ↑ 124,0 124,1 »Gradovi pobratimi: Spisak«. sarajevo.ba (v bosanščini). Sarajevo. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. decembra 2019. Pridobljeno 20. decembra 2019.
  125. ↑ »Saraybosna İzmir'in 25'inci kardeş şehri oldu«. Cumhuriyet (v turščini). 13. julij 2022. Pridobljeno 13. julija 2022.
  126. ↑ »Gradovi prijatelji«. sarajevo.ba (v bosanščini). Sarajevo. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. decembra 2019. Pridobljeno 20. decembra 2019.
  127. ↑ »Villes jumelles«. villederueil.fr (v francoščini). Rueil-Malmaison. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. novembra 2019. Pridobljeno 20. decembra 2019.

Zunanje povezave

uredi
 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Sarajevo

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sarajevo&oldid=6269511«