Toharščina

Toharščina
Toharščina
	toharska B pisava, c. 7. stoletje pr. n. št.
Materni jezik	Kraljestvo Krorän, Agni, Turfan in Kucha
Področje	Tarimska kotlina, Srednja Azija
Etničnost	Toharci
Izumrl	9. stoletje pr. n. št.
Jezikovna družina	indoevropski toharščina;
Narečja	vzhodnotoharski ali agnejski (toharščina A) zahodnotoharski ali kučejski (toharščina B) kroränski (toharščina C)
Pisava	Brahmi pisava (toharska abeceda); manihejska pisav
Jezikovne oznake
ISO 639-3	Oba:; xto – toharščina A; txb – toharščina B
Seznam Linguist	xto toharščina A
	txb toharščina B
Glottolog	tokh1241
	Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Toharščina je izumrla veja indoevropskih jezikov, katere pisni viri so bili odkriti konec 19. stoletja ob odpravah zahodnoevropskih raziskovalcev v kitajsko avtonomno pokrajino Šindžjang-Ujgur. Dokumenti so iz obdobja od 5. do 8. stoletja n.š., kmalu nato so toharščino izpodrinili turški jeziki, zlasti ujgurski. Odkritih je bilo približno 3600 toharskih dokumentov, vendar je večina le majhnih odlomkov. Dokumenti so večinoma prevodi budističnih in drugih tekstov, samostanskih finančnih računov, karavanskih prehodov ipd.

Poimenovanje

Lesena tablica iz Kuche na Kitajskem, z napisi v toharščini iz obdobja 5. do 8. stoletja (danes hranjena v Tokijskem nacionalnem muzeju).

Poimenovanje toharščina oziroma toharski jeziki je dejansko zmotno, vendar je v jezikoslovju že tako uveljavljeno, da ga ni več mogoče spremeniti. Govorce tega indoevropskega jezika so namreč sprva enačili z ljudstvom Tocharoi, ki se omenja v grških klasičnih virih. Antični Tocharoi so sicer živeli vzhodno od Tarimske kotline, nato pa so jih Kitajci izpodrinili na zahod, v Baktrijo. Najverjetneje so bili iranska plemenska zveza in niso imeli nobene neposredne povezave z govorci toharščine. V novejšem času govorce toharščine povezujejo s plemensko konfederacijo Yuezhi, ki se omenja v kitajskih klasičnih virih.^[3]

Svetlopolti Toharci, upodobljeni na freski iz mesta Qizil v Tarimski kotlini, 6. stoletje n. št.

Delitev

Jezikoslovci ločijo dva toharska jezika:

toharski A (vzhodnotoharski ali agnejski, lastno ime ārśi, v bližini antičnih mest Karasahr (kitajsko Yanqi) in Turpa)
toharski B (zahodnotoharski ali kučejski, v bližini antičnega mesta Kuča (Kuqa).

Med njima je okoli 200 kilometrov zemljepisne razdalje. Oba sta se razvili iz pratoharščine, ki se je verjetno govorila v 1. tisočletju pr. n. št.^[4], vendar ni znano kje. Toharščina A daje vtis, da je morda že bila izumrl liturgični jezik do časov, ko je bila zapisana toharščina B, ki je bolje izpričana kot toharščina A. Toharščina A zajema religiozna besedila, med tem ko toharščina B vsebuje tudi administrativne dokumente, pisma, grafite in zapiske samostanov. Besedila so nastala med letoma 500 in 840. Zaradi dela misionarjev so opazni vplivi indijskih jezikov.

V prakrtskih dokumentih iz antičnega kraljestva Krorän na jugovzhodu Tarimske kotline so bile odkrite besede in imena v domnevno tretji različici toharščine, imenovani toharščina C.^[1]

Mesta Tarimske kotline

◈ Turpa

◈ Karasahr (Agni)

◈ Kuča

◈ Krorän

Pomen in izvor

Toharščina predstavlja najbolj vzhodno vejo indoevropskih jezikov. Njeno odkritje je spremenilo nekatere ustaljene teorije in hipoteze o odnosih med indoevropskimi jeziki, ki so bile v primerjalnem jezikoslovju vzpostavljene v 19. stoletju.

Pred odkritjem toharščine je veljala poenostavljena zemljepisna delitev indoevropskih jezikov na kentumske in satemske, po kateri naj bi bile kentumske veje razširjene na zahodu, satemske pa na vzhodu. Kljub svoji skrajno vzhodni zemljepisni legi pa je toharščina kentumska veja (beseda za števnik '100' je v toharščini A känt, v toharščini B pa kante). Obenem kaže pomembne morfološke podobnosti s severnoevropskimi vejami indoevropskih jezikov (npr. z germanskimi jeziki) in edinstvene podobnosti v besedišču z grščino (toharsko A prātsak, toharsko B pratsāko v pomenu 'prsi' je tvorbeno enaka beseda kot stgr. prósōpon 'obraz'). Zanimivo je tudi, da je toharska beseda za 'ribo' (laks v toharščini B) enaka baltoslovanski in germanski besedi za lososa. Med slovničnimi arhaizmi toharščina ohranja mediopasiv s končnico -r (npr. toharsko A klyostär 'sliši se'), ki ga znotraj indoevropske jezikovne družine ohranjajo le še italski in keltski jeziki ter hetitščina in frigijščina.

Med kentumske spadajo tudi kasneje odkriti anatolski jeziki v Mali Aziji, ki veljajo za najzgodnejšo indoevropsko vejo. Na podlagi jezikoslovne teorije o valovih nemškega jezikoslovca Johannesa Schmidta je bila zato postavljena nova hipoteza, po kateri satemski jeziki pomenijo inovacijo v osrednjem delu indoevropske pradomovine, kentumski jeziki (in med njimi toharščina) pa predstavljajo starejšo periferno razvojno stopnjo.

Na podlagi skupnih besed in slovničnih potez toharščine z germanskimi, baltoslovanskimi in keltskimi jeziki ter z grščino in frigijščino znanstveniki domnevajo, da naj bi predniki toharščine izvirali iz vzhodne Evrope. Obstajajo celo poskusi dokazovanja, da naj bi bili toharščini najbliže sorodni germanski jeziki, za njimi pa grščina^[5]

Njihova selitev se je verjetno zgodila precej pred prodorom indoiranskih jezikov v Srednjo Azijo^[4]. Po mnenju jezikoslovcev naj bi se predniki Toharcev iz praindoevropske jezikovne skupnosti ločili zelo zgodaj, vendar za predniki anatolskih jezikov, ki veljajo za najzgodnejšo indoevropsko vejo. Njihova selitev proti vzhodu je datirana v obdobje 3700-3300 pr. n. št., možen arheološki dokaz zanjo pa je afanasijevska kultura, ki se v tem času pojavlja v južni Sibiriji in Altajskem gorovju.^[6]. Druga teorija predpostavlja, da so bili predniki Toharcev del nekoliko kasnejše selitve indoevropskih ljudstev, ki naj bi v 9. in 8. stoletju pr. n. š. potekala iz območja Balkana v vzhodno Azijo, v njej pa naj bi bili udeleženi tudi predniki Ilirov, Tračanov, Frigijcev in Germanov. Če drži ta teorija, je njihova selitev morda povezana s propadom kitajske dinastije Zhou leta 771 pr.n.š.^[7]

Primerjava toharščine z drugimi indoevropskimi jeziki

slovensko	toharsko A	toharsko B	starogrško	sanskrtsko	latinsko	gotsko	staroirsko	praindoevropsko
ena	sas	ṣe	heĩs, hen	sa(kṛ́t)	semel^[a]	simle	samail	sḗm > pratoharsko sems
dva	wu	wi	duo	dvā́	duo	twái	dá	*dwóh₁
tri	tre	trai	treis	tráyas	trēs	þreis	trí	*tréyes
štiri	śtwar	śtwer	téssares	catvā́ras, catúras	quattuor	fidwōr	cethair	*kʷetwóres
pet	päñ	piś	pénte	páñca	quīnque	fimf	cóic	*pénkʷe
šest	ṣäk	ṣkas	héx	ṣáṣ	sex	saihs	sé	*swéḱs
sedem	ṣpät	ṣukt	heptá	saptá	septem	sibun	secht	*septḿ̥
osem	okät	okt	oktṓ	aṣṭáu, aṣṭá	octō	ahtau	ocht	*hoḱtṓw
devet	ñu	ñu	ennéa	náva	novem	niun	noí	*h₁néwn̥
deset	śäk	śak	déka	dáśa	decem	taihun	deich	*déḱm̥t
sto	känt	kante	hekatón	śatām	centum	hund	cét	*ḱm̥tóm
oče	pācar	pācer	patḗr	pitṛ	pater	fadar	athair	*ph₂tḗr
mati	mācar	mācer	mḗtēr	mātṛ	mater	mōdar	máthair	*méh₂tēr
brat	pracar	procer	phrā́tēr^[a]	bhrātṛ	frāter	brōþar	bráthair	*bʰréh₂tēr
sestra	ṣar	ṣer	éor^[a]	svásṛ	soror	swistar	siur	*swésōr
konj	yuk	yakwe	híppos	áśva-	equus	aiƕs	ech	*h₁éḱwos
krava	ko	keu	boũs	gaúṣ	bōs^[b]	(stangl. cū)	bó	*gʷṓws
glas	vak	vek	épos^[a]	vāk	vōx	(stvnem. giwaht)^[a]	foccul^[a]	*wṓkʷs
ime	ñom	ñem	ónoma	nāman-	nōmen	namō	ainmm	*h₁nómn̥
molsti	mālkā	mālkant	amélgein	–	mulgēre	miluks	bligid (srir.)	*h₂melǵ-eye

↑ ^1,0 ^1,1 ^1,2 ^1,3 ^1,4 ^1,5 Etimološko sorodna beseda z drugačnim pomenom.
↑ Etimološko sorodna izposojena beseda.

Sklici

↑ ^1,0 ^1,1 Mallory, J.P. »Bronze Age languages of the Tarim Basin« (PDF). Expedition. 52 (3): 44–53. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. januarja 2021. Pridobljeno 14. oktobra 2012.
↑ Tocharian Online: Series Introduction Arhivirano 2015-06-29 na Wayback Machine., Todd B. Krause and Jonathan Slocum, University of Texas as Austin.
↑ Haarmann, Harald (2002). Lexikon der untergangenen Sprachen. München: C. H. Beck of HG. str. 198–199. ISBN 3-406-47596-5.
↑ ^4,0 ^4,1 Mallory, J.P. (1989). In Search of the Indo-Europeans. London: Thames and Hudson Ltd. str. 56-63. ISBN 0-500-27616-1.
↑ Adams, Douglas: "The Position of Tocharian Among the Other Indo-European bs Languages", Journal of the American Oriental Society, 104.3, 1984. Str. 395-402. [1]
↑ Anthony, David W. (2007). The Horse, the Wheel, and Language. Princeton, New Jersey: Princeton University Press. ISBN 978-0-691-05887-0.
↑ Heine-Geldern, Robert (1951). Das Tocharerproblem und die Pontische Wanderung. Saeculum 2 (1951), str. 225-55.

Zunanje povezave

Spregatvene tabele za toharščino A in B
Toharska pisava (Omniglot)
TITUS: Toharska pisava in rokopisi v berlinski državni knjižnici
Tocharian Online Arhivirano 2015-06-29 na Wayback Machine. (Texaška univerza v Austinu)

Ta članek o jeziku je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

[shifted-8] 1,0 ^1,1 ^1,2 ^1,3 ^1,4 ^1,5 Etimološko sorodna beseda z drugačnim pomenom.

[borrowed-9] Etimološko sorodna izposojena beseda.

[mallory-expedition-1] 1,0 ^1,1 Mallory, J.P. »Bronze Age languages of the Tarim Basin« (PDF). Expedition. 52 (3): 44–53. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. januarja 2021. Pridobljeno 14. oktobra 2012.

[Tocharian_Online-2] Tocharian Online: Series Introduction Arhivirano 2015-06-29 na Wayback Machine., Todd B. Krause and Jonathan Slocum, University of Texas as Austin.

[haarmann-3] Haarmann, Harald (2002). Lexikon der untergangenen Sprachen. München: C. H. Beck of HG. str. 198–199. ISBN 3-406-47596-5.

[mallory_Indo-Europeans-4] 4,0 ^4,1 Mallory, J.P. (1989). In Search of the Indo-Europeans. London: Thames and Hudson Ltd. str. 56-63. ISBN 0-500-27616-1.

[Adams-5] Adams, Douglas: "The Position of Tocharian Among the Other Indo-European bs Languages", Journal of the American Oriental Society, 104.3, 1984. Str. 395-402. [1]

[Anthony-6] Anthony, David W. (2007). The Horse, the Wheel, and Language. Princeton, New Jersey: Princeton University Press. ISBN 978-0-691-05887-0.

[Geldern-7] Heine-Geldern, Robert (1951). Das Tocharerproblem und die Pontische Wanderung. Saeculum 2 (1951), str. 225-55.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[a]

[b]