Pojdi na vsebino

Gediminas: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Octopus (pogovor | prispevki)
50.822 urejanj
m →‎Poreklo: povezava
Octopus (pogovor | prispevki)
50.822 urejanj
→‎Izbiranje vere: nadaljevanje
Vrstica 52: Vrstica 52:


Ko je prejel papežev ugoden odgovor, je Gediminas 25. januarja 1325 izdal okrožnico glavnim [[Hansa|hanzeatskim mestom]], v katerih je ponudil prost dostop v svoje domene možem vseh vrst in poklicev, od plemičev in vitezov do obdelovalcev zemlje.<ref>Chase 1946, str. 24.</ref> Priseljenci naj bi sami izbrali mesta za svoja naselja in jih upravljali po svojih zakonih. Povabljeni so bili tudi duhovniki in menihi, da bi zgradili cerkve v Vilni in Navagrudaku. Oktobra 1323 so se v Vilni zbrali predstavniki riškega nadškofa, dorpatskega škofa, danskega kralja, dominikanskega in frančiškanskega reda ter veliki mojster tevtonskega reda. Ko je Gediminas potrdil svoje obljube in se zavezal, da bo krščen takoj ko bodo prišli papeževii veleposlaniki, je bil v Vilni v imenu celotnega krščanskega sveta podpisan sporazum med Gediminasom in delegati, ki je potrdil obljubljene privilegije.<ref name=ref21>O'Connor 2003, str. 15.</ref>
Ko je prejel papežev ugoden odgovor, je Gediminas 25. januarja 1325 izdal okrožnico glavnim [[Hansa|hanzeatskim mestom]], v katerih je ponudil prost dostop v svoje domene možem vseh vrst in poklicev, od plemičev in vitezov do obdelovalcev zemlje.<ref>Chase 1946, str. 24.</ref> Priseljenci naj bi sami izbrali mesta za svoja naselja in jih upravljali po svojih zakonih. Povabljeni so bili tudi duhovniki in menihi, da bi zgradili cerkve v Vilni in Navagrudaku. Oktobra 1323 so se v Vilni zbrali predstavniki riškega nadškofa, dorpatskega škofa, danskega kralja, dominikanskega in frančiškanskega reda ter veliki mojster tevtonskega reda. Ko je Gediminas potrdil svoje obljube in se zavezal, da bo krščen takoj ko bodo prišli papeževii veleposlaniki, je bil v Vilni v imenu celotnega krščanskega sveta podpisan sporazum med Gediminasom in delegati, ki je potrdil obljubljene privilegije.<ref name=ref21>O'Connor 2003, str. 15.</ref>

Gediminasov napad na Dobrzyń, zadnjo pridobitev vitezov na poljskih tleh, je bil dober povod za napad nanj. Pruski škofje, predani vitezom, so na Elbinški sinodi podvomili v iskrenost Gediminasovih pisem in ga obsodili kot sovražnika vere. Njegovo pravoslavni državljani so mu očitali, da se nagiba k latinski herezi, poganski Litovci pa, da je zapustil starodavne bogove. Gediminas je svoje težave rešil tako, da je preklical svoje prejšnje obljube, zavrnil sprejem papeževih legatov v Rigi septembra 1323 in pregnal frančiškane z njihovih posesti.

Ti ukrepi, ki so bili korak nazaj, so preprosto pomenili, da je bil poganski element še vedno najmočnejša sila v Litvi in se mu v prihajajočem boju za narodnost še ni bilo mogoče odpovedati. Čeprav je bila oblast trdno v rokah poganov, je v njegovem kraljestvu živelo več kot dvakrat več pravoslavnih kristjanov kot poganov.<ref name=ref22>Kasekamp, Andres. A history of the Baltic states (second ed.). London. ISBN 9781137573643. OCLC 989048338.</ref>

[[Slika:Peace agreement between Gediminas and Order.jpg|thumb|left|250px|Mirovni sporazum med Gediminasom in viteškim redom]]

Gediminas je hkrati preko svojih veleposlanikov zasebno obvestil papeške legate v Rigi, da ga je težki položaj v državi prisilil, da je odložil svojo trdno odločenost za krst. Legati so mu izkazali zaupanje s tem, da so sosednjim državam za štiri leta prepovedali vojno proti Litvi, in ratificirali sporazum, sklenjen med med Gediminasom in riškim nadškofom. Livonski red je, ne glede na kritike cerkve, nadaljeval vojno z Gediminasom tako, da je umoril enega od njegovih delegatov, ki so bili poslani pozdraviti velikega mojstra ob njegovem prihodu v Rigo leta 1325.<ref name=ref18/><ref> Olins 1928, str. 60.</ref> Gediminas je medtem izboljšal svoj položaj z zavezništvom s poljskim kraljem [[Vladislav I. Poljski|Vladislavom I.]]<ref>Lietuvos aukštųjų mokyklų mokslo darbai: Istorija, Volume 36, Alna litera, 1997.</ref> in dal krstiti svojo hčer Adono, da bi jo lahko zaročil z Vladislavovim sinom [[Kazimir III. Poljski|Kazimirjem III.]]<ref> Christiansen 1980, str. 147.</ref>

Britanski zgodovinar Stephen Christopher Rowell je prepričan, da Gediminas nikoli ni nameraval postati kristjan, ker bi s tem užalil trdovratne poganske prebivalce Emaitije in Aukštaitije. Tako pogani Aukštaitije kot pravoslavni [[Rusini]] so Gediminasu grozili s smrtjo, če bi se odločil spreobrniti. Podoben scenarij se je zgodil tudi Mindaugasu, zato se mu je Gediminas želel na vsak način izogniti.<ref>Rowell 1994, str. 223.</ref> Gediminasova strategija je bila pridobiti podporo papeža in drugih katoliških sil v svojem spopadu s tevtonskim redom, tako da je katolikom v svojem kraljestvu podelil ugoden status. Katoliški duhovščini je dovolil, da služi njegovim katoliškim podložnikom in prišlekom, hkrati pa je surovo kaznoval vsak poskus spreobrnitve poganskih Litovcev ali žalitve njihove domače vere. V letih 1339-1340 je ukazal usmrtil dva frančiškana iz Češke, Ulricha in Martina, ki sta presegla podeljena pooblastila in javno pridigala proti litovski veri. Gediminas jima je ukazal, naj se odrečeta krščanstvu, ker sta to zavrnila, pa so ju ubili. Leta 1369 je bilo zaradi istega kaznivega dejanja usmrčenih še pet bratov.

Kljub temu, da je bil Gediminasov glavni cilj rešiti Litvo pred uničenjem pod oblastjo Nemcev, je umrl kot pogan, ki je vladal v polpoganskih deželah. Enako navezan je bil na svoje poganske sorodnike v Samogitiji, na svoje pravoslavne podložnike v Belorusiji in na svoje katoliške zaveznike v Mazoviji,<ref name=ref21/> zato še vedno ni jasno, ali so bila pisma, poslana papežu, dejanska zahteva za spreobrnitev ali zgolj diplomatski manever.<ref>Muldoon 1997, str. 134.</ref>

[[Judje|Judovska]] skupnost v Litvi je med njegovim vladanjam cvetela.<ref name=ref22/>


==Sklici==
==Sklici==

Redakcija: 15:51, 24. maj 2022

Gediminas
Gediminas v Sapiehovem Rodoslovju iz leta 1709
Veliki litovski knez
Vladanje1316–1341
PredhodnikVitenis
NaslednikJaunutis
Rojstvook. 1275
Vilna
Smrtok. 1341
Raudonė, Velika litovska kneževina
Pokop
Veliuona, Velika litovska kneževina
ZakonecJevna Pološka
Potomci
more...
Vladarska rodbinaGediminoviči
OčeButvidas
Religijapoganstvo

Gediminas (latinsko Gedeminne,[1] Gedeminnus[2]) je bil od leta 1315 ali 1316[3][4] do svoje smrti litovski velik knez.[5] * okoli 1275, † december 1341, Raudonė, Velika litovska kneževina.

Gediminasu se pripisuje ustanovitev litovske kneževine in širitev njenega ozemlja, ki se je kasneje raztezalo od Baltskega do Črnega morja. Kot eden od najpomembnejših posameznikov v zgodnji zgodovini Litve je bil zaslužen tako za gradnjo Vilne, glavnega mesta Litve, kot za ustanovitev dinastije Gediminovičev, ki je kasneje vladala tudi drugim evropskim državam, kot so Poljska, Ogrska in Češka.[5] Slovel je tudi kot zagovornik poganstva, ki je s spretnimi pogajanji s papežem in drugimi krščanskimi vladarji uspešno odbijal poskuse pokristjanjevanja svoje kneževine.

Življenje

Poreklo

Rojen je bil okoli leta 1275.[6] Pisni viri iz tistega obdobja so zelo skromni, zato so njegov rod, zgodnje življenje in prevzem naslova velikega kneza okoli leta 1316 nejasni in še naprej predmet znanstvenih razprav.

Različne teorije trdijo, da je bil Gediminas bodisi sin svojega predhodnika velikega kneza Vitenisa, njegov brat, njegov bratranec ali njegov hlevar.[7] Več stoletij sta krožili le dve različici njegovega porekla. Kronike, ki so jih dolgo po Gediminasovi smrti napisali tevtonski vitezi, dolgoletni sovražnik Litve, so trdile, da je bil Gediminas Vitenisov hlevar.[8] Po teh kronikah je ubil svojega gospodarja in prevzel njegov prestol. Druga različica, predstavljena v litovskih kronikah, ki se je pojavila tudi dolgo po Gediminasovi smrti, je razglašala, da je bil Gediminas Vitenisov sin. Ker sta bila moška skoraj enakih let, je trditev zelo malo verjetna.

Nedavne raziskave kažejo, da je bil Gediminasov prednik morda Skalmantas. Leta 1974 je zgodovinar Jerzy Ochmański zapisal, da Zadonščina, pesnitev s konca 14. stoletja, vsebuje vrstico, v kateri Algirdasova sinova imenujeta svoje prednike: "Sva brata – Algirdasova sinova in Gediminasova vnuka in Skalmantasova pravnuka". To odkritje je privedlo do prepričanja, da je bil Skalmantas dolgo iskani prednik Gediminovičev. Ochmański je trdil, da je pesem preskočila generacijo, ki jo predstavlja Butvidas, in skočila nazaj k neznanemu predniku. Baranauskas se s tem ne strinja, saj meni, da je bil Skalmantas Butvidasov brat in ne njegov oče, in da sta bila Vitenis in Gediminas zato bratranca.[8]

Gediminas je postal veliki knez leta 1316, star okoli 40 let, in vladal 25. let.[9] Nemški visi ga naslavljajo tudi z Rex de Owsteiten, se pravi kralj Aukštaitija.[10]

Izbiranje vere

Nasledil je obsežno ozemlje, ki je obsegalo samo Litvo, Samogitijo, Navagrudak, Podlasje, Polock in Minsk.[11] Vse te posesti so obkrožali Tevtonski vitezi in Livonski red, ki so bili že dolgo časa sovražniki države.[3] Gediminas je zato leta 1319 sklenil zavezništvo s Tatari proti Tevtonskemu redu.[12]

Velika litovska kneževia leta 1434

Sistematični napadi vitezov na Litvo pod pretvezo, da jo spreobrnejo v krščanstvo, so že zdavnaj združili vsa litovska plemena, vendar je Gediminas želel ustanoviti dinastijo, ki bi Litvo naredila ne le varno, ampak tudi močno, in je v ta namen začel neposredna diplomatska pogajanja tudi s Svetim sedežem. Konec leta 1322 je poslal papežu Janezu XXII. več pisem s prošnjo za zaščito pred napadi vitezov[13] in ga obvestil o privilegijih, ki so jih v Litvi že podelili dominikancem in frančiškanom za oznanjevanje krščanske vere.[14] Gediminas ga je tudi prosil, naj mu pošlje veleposlanike, da bi ga krstili.[15] Njegove pobude je podprl riški nadškof Frederic Lobestat.[16] Po teh dogodkih je bil med Litovsko kneževino in Livonskim redom 2. oktobra 1323 sklenjen mir.[17]

Ko je prejel papežev ugoden odgovor, je Gediminas 25. januarja 1325 izdal okrožnico glavnim hanzeatskim mestom, v katerih je ponudil prost dostop v svoje domene možem vseh vrst in poklicev, od plemičev in vitezov do obdelovalcev zemlje.[18] Priseljenci naj bi sami izbrali mesta za svoja naselja in jih upravljali po svojih zakonih. Povabljeni so bili tudi duhovniki in menihi, da bi zgradili cerkve v Vilni in Navagrudaku. Oktobra 1323 so se v Vilni zbrali predstavniki riškega nadškofa, dorpatskega škofa, danskega kralja, dominikanskega in frančiškanskega reda ter veliki mojster tevtonskega reda. Ko je Gediminas potrdil svoje obljube in se zavezal, da bo krščen takoj ko bodo prišli papeževii veleposlaniki, je bil v Vilni v imenu celotnega krščanskega sveta podpisan sporazum med Gediminasom in delegati, ki je potrdil obljubljene privilegije.[19]

Gediminasov napad na Dobrzyń, zadnjo pridobitev vitezov na poljskih tleh, je bil dober povod za napad nanj. Pruski škofje, predani vitezom, so na Elbinški sinodi podvomili v iskrenost Gediminasovih pisem in ga obsodili kot sovražnika vere. Njegovo pravoslavni državljani so mu očitali, da se nagiba k latinski herezi, poganski Litovci pa, da je zapustil starodavne bogove. Gediminas je svoje težave rešil tako, da je preklical svoje prejšnje obljube, zavrnil sprejem papeževih legatov v Rigi septembra 1323 in pregnal frančiškane z njihovih posesti.

Ti ukrepi, ki so bili korak nazaj, so preprosto pomenili, da je bil poganski element še vedno najmočnejša sila v Litvi in se mu v prihajajočem boju za narodnost še ni bilo mogoče odpovedati. Čeprav je bila oblast trdno v rokah poganov, je v njegovem kraljestvu živelo več kot dvakrat več pravoslavnih kristjanov kot poganov.[20]

Mirovni sporazum med Gediminasom in viteškim redom

Gediminas je hkrati preko svojih veleposlanikov zasebno obvestil papeške legate v Rigi, da ga je težki položaj v državi prisilil, da je odložil svojo trdno odločenost za krst. Legati so mu izkazali zaupanje s tem, da so sosednjim državam za štiri leta prepovedali vojno proti Litvi, in ratificirali sporazum, sklenjen med med Gediminasom in riškim nadškofom. Livonski red je, ne glede na kritike cerkve, nadaljeval vojno z Gediminasom tako, da je umoril enega od njegovih delegatov, ki so bili poslani pozdraviti velikega mojstra ob njegovem prihodu v Rigo leta 1325.[16][21] Gediminas je medtem izboljšal svoj položaj z zavezništvom s poljskim kraljem Vladislavom I.[22] in dal krstiti svojo hčer Adono, da bi jo lahko zaročil z Vladislavovim sinom Kazimirjem III.[23]

Britanski zgodovinar Stephen Christopher Rowell je prepričan, da Gediminas nikoli ni nameraval postati kristjan, ker bi s tem užalil trdovratne poganske prebivalce Emaitije in Aukštaitije. Tako pogani Aukštaitije kot pravoslavni Rusini so Gediminasu grozili s smrtjo, če bi se odločil spreobrniti. Podoben scenarij se je zgodil tudi Mindaugasu, zato se mu je Gediminas želel na vsak način izogniti.[24] Gediminasova strategija je bila pridobiti podporo papeža in drugih katoliških sil v svojem spopadu s tevtonskim redom, tako da je katolikom v svojem kraljestvu podelil ugoden status. Katoliški duhovščini je dovolil, da služi njegovim katoliškim podložnikom in prišlekom, hkrati pa je surovo kaznoval vsak poskus spreobrnitve poganskih Litovcev ali žalitve njihove domače vere. V letih 1339-1340 je ukazal usmrtil dva frančiškana iz Češke, Ulricha in Martina, ki sta presegla podeljena pooblastila in javno pridigala proti litovski veri. Gediminas jima je ukazal, naj se odrečeta krščanstvu, ker sta to zavrnila, pa so ju ubili. Leta 1369 je bilo zaradi istega kaznivega dejanja usmrčenih še pet bratov.

Kljub temu, da je bil Gediminasov glavni cilj rešiti Litvo pred uničenjem pod oblastjo Nemcev, je umrl kot pogan, ki je vladal v polpoganskih deželah. Enako navezan je bil na svoje poganske sorodnike v Samogitiji, na svoje pravoslavne podložnike v Belorusiji in na svoje katoliške zaveznike v Mazoviji,[19] zato še vedno ni jasno, ali so bila pisma, poslana papežu, dejanska zahteva za spreobrnitev ali zgolj diplomatski manever.[25]

Judovska skupnost v Litvi je med njegovim vladanjam cvetela.[20]

Sklici

  1. ↑ Послание Гедимина в Любек, 1323.VII.18
  2. ↑ Послание Гедимина к ливонцам от 2 марта 1326 г.
  3. ↑ 3,0 3,1 Plakans 2011, str. 51
  4. ↑ Christiansen 1980, str. 154
  5. ↑ 5,0 5,1 »Gediminas | grand duke of Lithuania«. Encyclopedia Britannica (v angleščini). Pridobljeno 25. junija 2021.
  6. ↑ Tęgowski 1999, str. 15.
  7. ↑ Vjachaslaў Nasevіch. Gedzimin // Vialikaje kniastva Litoŭskaje: Encyklapedyja. U 3 t. / red. G. P. Paškoŭ і іnš. T. 1: Abalenskі — Kadencyja. — Minsk: Belaruskaja Encyklapedyja, 2005. str. 519.
  8. ↑ 8,0 8,1 Baranauskas, Tomas (1996-11-23). "Gedimino kilmė". Voruta (litovsko). 44 (278): 6. Arivirano iz izvirnika 6. oktobra 2007. Pridobljeno 10. marca 2007.
  9. ↑ Kiaupa 2000, str. 114.
  10. ↑ Rowell 1994, str. 50.
  11. ↑ The New Encyclopædia Britannica: Volume 5.
  12. ↑ Akiner 2009, str. 22.
  13. ↑ "Letters of Gediminas". Lithuanian Quarterly Journal of Arts and Sciences. Winter 1969. Pridobljeno 23. aprila 2011.
  14. ↑ Housley 1986, str. 274.
  15. ↑ Muldoon 1997, str. 135.
  16. ↑ 16,0 16,1 Slavonic and East European review, Volume 32. University of London, 1953.
  17. ↑ Kiaupa 2000, str. 115.
  18. ↑ Chase 1946, str. 24.
  19. ↑ 19,0 19,1 O'Connor 2003, str. 15.
  20. ↑ 20,0 20,1 Kasekamp, Andres. A history of the Baltic states (second ed.). London. ISBN 9781137573643. OCLC 989048338.
  21. ↑ Olins 1928, str. 60.
  22. ↑ Lietuvos aukštųjų mokyklų mokslo darbai: Istorija, Volume 36, Alna litera, 1997.
  23. ↑ Christiansen 1980, str. 147.
  24. ↑ Rowell 1994, str. 223.
  25. ↑ Muldoon 1997, str. 134.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Gediminas&oldid=5699544«