Navidezni sij

Navídezni síj ali navídezna magnitúda (oznaka m) zvezde, planeta ali drugega nebesnega telesa je v astronomiji sij (izsev), kot se ga vidi z Zemlje. Navidezni sij torej označuje jakost svetlobe, ki se jo vidi s prostim očesom, oziroma svelobni tok na dani razdalji astronomske enote v fizikalnem merilu.

Začetki merjenja izseva zvezd

Med prvimi opazovalci je bil Hiparh, ki je razdelil zvezde po siju v šest razredov. Šesti razred je najtežje viden, prvi pa najsvetlejši. Šele v 19. stoletju so točno določili magnitudo. Uporabili so detektor, ki je sprejemal enako količino izsevane svetlobe kot človeško oko ter izmerili, da je vsaka naslednja magnituda 2,5-krat težje zaznavna. S prostim očesom se lahko na jasnem in svetlobno neonesnaženem nebu vidi nekaj več kot 2500 svetlobnih virov, večinoma zvezd.

Navidezni siji nebesnih teles

Najsvetlejše zvezde imajo navidezni sij približno −1, Sonce ima povprečni navidezni sij −26,8 in Luna −12,6. Najšibkejše zvezde, ki jih oko še zazna, imajo navidezni sij 6, a se ta spreminja glede na opazovalne pogoje. V zelo dobrih pogojih (temna noč, brez Lune na nebu, brez svetlobnega onesnaženja) lahko naraste tudi do magnitude 8. S povprečnimi binokularji se lahko doseže navidezni sij 10^m, s srednje velikimi daljnogledi pa tudi 15^m.

Enačba za izračun navideznega sija telesa

Opazovanja z merilniki za svetlobo so pokazala, da je gostota svetlobnega toka zvezde z navideznim sijem 1^m stokrat večja kot od zvezde s sijem 6^m. Če se upošteva značilnost očesa, da je odziv sorazmeren z logaritmom dražljaja, se dobi enačbo, ki jo je leta 1858 kot fiziološki zakon zapisal angleški astronom Norman Robert Pogson:

$m={\sqrt[{5}]{100}}\log {j_{1} \over j_{2}}\cong 2{,}5119\log {\frac {j_{1}}{j_{2}}}\!\,,$

kjer je:

• j₁ – gostota svetlobnega toka zvezde z navideznim sijem 0,
• j₂ – gostota svetlobnega toka zvezde

Njegov predlog so sprejeli. Z današnjimi točnimi postopki se lahko meri desetine ali stotine magnitud.

Navidezni siji nebesnih teles

navidezni siji znanih nebesnih teles

navidezni sij [m]	astronomsko telo
−26,73 (−26,91)	Sonce
−12,6	polna Luna
−9,5	največji sij vzbuha satelita Iridium
−4,7	največji sij Venere
−3,9	največja razločitev sija telesa podnevi s prostim očesom
−2,9	največji sij Marsa
−2,8	največji sij Jupitra
−1,9	največji sij Merkurja
−1,58	najsvetlejša zvezda (razen Sonca) v vidnem: Sirij (α CMa)
−0,7	druga najsvetlejša zvezda: Kanop (α Car)
0,0	izhodišče po definiciji: Vega
0,7 (−0,192)	največji sij Saturna
3,0	največja razločitev sija zvezde v urbanem okolju s prostim očesom
4,6	največji sij Ganimeda
5,5	največji sij Urana
6,0	največja razločitev sija zvezde s prostim očesom
6,7	največja sij Cerere
7,7	največji sij Neptuna
9,57	sij Barnardove zvezde
10,2	največji sij Japeta
12,6	najsvetlejši kvazar
13,0	največji sij Plutona
27,0	največji sij telesa v vidnem, razločljiv z zemeljskimi daljnogledi premera 8000 mm
30,0	največji sij telesa v vidnem, razločljiv z Hubblovim vesoljskim daljnogledom (HST)
38,0	največji sij telesa v vidnem, razločljiv z za leto 2020 načrtovanim Silno velikim daljnogledom (OWL)
(glej tudi seznam zvezd)

Glej tudi

• absolutni izsev