Ogled vira Nur ad-Din

‎
{{Infopolje Oseba|image=|caption=Nur ad-Dinov [[turbe|mavzolej]] v [[Damask]]u}}

'''Uti al-Malik al-Adil Nur ad-Din Abu al-Qasim Mahmud Ibn 'Imad ad-Din Zengi''', bolj znan tudi kot  '''Nur ed-Din''' in '''Nur al-Din''',  ([[arabščina|arabsko]] نور الدين, Nūr ad-Dīn, kar pomeni Luč vere), vojskovodja iz [[vladarska rodbina|dinastije]] [[Zengidi|Zengidov]], ki je vladal v [[Sirija|Siriji]] od leta [[1146]] do [[1174]], * februar [[1118]], [[15. maj]] [[1174]].

== Vojne s križarji ==
Nur ad-Din je bil drugi sin [[Zengi|Imada ad-Dina Zengija I.]], [[atabeg]]a [[Alep]]a in [[Mosul]]a, ki je bil odkrit nasprotnik [[križar]]jev. Po očetovem uboju sta si Nur ad-Din in starejši brat Saif ad-Din Gazi I. razdelila očetovo kraljestvo: Nur ad-Din je dobil Alep, Saif ad-Din pa Mosul. Meja med obema novima kraljestvoma je potekala po reki Habur, ki je levi pritok [[Tigris]]a. 

Nur ad-Din je takoj po prevzemu oblasti napadel [[Kneževina Antiohija|Kneževino Antiohijo]], osvojil nekaj gradov v severni Siriji in preprečil poskus Joscelina II. Edeškega, da bi ponovno osvojil [[Grofija Edesa|Grofijo Edeso]], ki jo je leta [[1144]] osvojil Zengi. Iz Edese je izgnal skoraj vse krščanske prebivalce.

Nur ad-Din je zatem poskusil skleniti zavezništva z muslimanskimi sosedi v severnem [[Irak]]u in Siriji, s katerimi bi okrepil muslimansko fronto proti zahodnim sovražnikom. Leta 1147 mu je uspelo podpisati pogodbo z [[guverner]]jem [[Damask]]a Mu'inom ad-Din Unurjem, katere sestavni del je bila Nur ad-Dinova poroka  z guvernerjevo hčerko Ismet ad-Din Hatun. Nova zaveznika sta zatem skupaj oblegala  Bosro in Salhad, ki ju je zavzel uporniški Mu'in ad-Dinov vazal Altuntaš. 

Mu'in ad-Din Nur ad-Dinovim nameram ni preveč zaupal, po drugi strani pa tudi ni hotel užaliti svojih nekdanjih križarskih zaveznikov v [[Jeruzalemsko kraljestvo|Jeruzalemu]], ki so mu pomagali obraniti Damask pred Zengijem. Da bi dobil zaupanje svojega tasta, je Nur ad-Din prekinil bivanje v Damasku, napadel Kneževino Antiohijo in osvojil Arto, Kafar Lato, Basarfut in Balat. 

Leta [[1148]] so na vzhod prišli križarji z [[druga križarska vojna|drugega križarskega pohoda]], ki sta jih vodila [[Ludvik VII. Francoski]] in [[Konrad III. Nemški]]. Križarji, ki so prišli na vzhod osvobajat [[Şanlıurfa|Edeso]], so svoj načrt spremenili in napadli Damask, čeprav je  bil uradno njihov zaveznik. Po štirih dneh obleganja mesta  je  križarje napadla Nur ad-Dinova vojska in jih prisilila k umiku.

Nur ad-Din je izkoristil nesoglasja med voditelji drugega križarskega pohoda, ki so nastala po polomiji pred Damaskom, in pripravil nov napad na Antiohijo. Leta [[1149]] je napadel ozemlje okrog gradu Harim na vzhodni obali reke [[Oront]], potem pa je začel oblegati grad Inab. Antioški knez Rajmond Poitierski je takoj odšel na pomoč oblegani trdnjavi, muslimani pa so njegovo vojsko v [[bitka pri Inabu|bitki pri Inabu]] popolnoma uničili, njega pa ubili. Rajmondovo glavo so poslali Nur ad-Dinu, on pa jo je poslal bagdadskemu kalifu. 

Nur ad-Din se je nato odpravil proti sredozemski obali in svojo nadvlado nad Sirijo pokazal s simboličnim kopanjem v [[Sredozemsko morje|Sredozemskem morju]]. Antiohije same ni napadel in je bil zadovoljen samo z antioškim ozemljem vzhodno od reke Oront, ker se je bal povračilnih ukrepov [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinskega cesarstva]]. Leta [[1150]] je sklenil zavezništvo s [[Sultanat Rum|Seldžuškim sultanatom Rum]], se poročil s hčerko sultana Masuda in še zadnjič porazil in ujel Joscelina II. Edeškega. Joscelina so v ječi oslepili in je leta [[1159]] v ječi v Alepu umrl. Avgusta [[1150]] je Nur ad-Din v bitki pri Aintabu poskusil preprečiti evakuacijo latinskih kristjanov iz trdnjave [[Tilbeşar]], ki jo je vodil Baldvin III. Jeruzalemski, a mu to ni uspelo. Leta [[1152]] je po umoru Rajmonda II. Tripolijskega za kratek čas zasedel Tostoso.

== Zedinjenje muslimanskih držav ==
Nur ad-Din je od nekdaj sanjal o združitvi vseh muslimanskih sil med [[Evfrat]]om in [[Egipt]]om v enotno fronto proti križarjem. Prvi korak k temu cilju je naredil leta [[1149]], ko mu je umrl brat Saif ad-Din Gazi I.. Umrlega brata je nasledil maljši brat Qutb ad-Din, ki je priznal Nur ad-Dinovo nadoblast, tako da sta Alep in Mosul prišla pod Nur ad-Dinovo oblast. Edina ovira do zedinjenja Sirije je ostal Damask. 

Mu'in ad-Din iz Damaska je kljub propadu drugega križarskega pohoda obnovil mirovno pogodbo z [[Jeruzalemsko kraljestvo|Jeruzalemskim kraljestvom]], po njegovi smrti leta 1149 pa je enako politiko vodil tudi njegov naslednik Mudžir ad-Din. Leta [[1150]] in [[1151]] je Nur ad-Din zato dvakrat neuspešno oblegal Damask. Ko so križarji leta [[1153]] zasedli [[Askalon]], je Mudžir ad-Din prepovedal Nur ad-Dinu prehod preko svojega ozemlja. 

Leta [[1154]] je Nur ad-Dinu s pomočjo prebivalcev Damaska uspelo vreči Mu'in ad-Dina s prestola. Mesto je priključil k ozemlju Zengidov in Sirija je postala enotna država od Edese na severu do Haurana na jugu. Bil je dovolj moder, da ni takoj napadel Jeruzalema, ampak je celo še naprej plačeval davek, ki ga je pred tem plačeval Mu'in ad-Din. Namesto tega se je raje vmešal v dogajanja na severu, kjer so nasledstveni spori v Sultanatu Rum ogrozili Edeso in sosednja mesta. Leta [[1157]] Je oblegal [[vitez]]e [[Malteški viteški red|hospitalce]] v trdnjavi Banjas in odbil vojsko, ki jim je iz Jeruzalema prihajala na pomoč. Konec leta je resno zbolel in njegov pritisk na križarje je nekoliko popustil. 

Leta [[1159]] je prišel v Antiohijo bizantinski [[cesar]] [[Manuel I. Komnen]], da bi v kneževini vzpostavil svojo zakonito oblast. Križarji so upali, da bo s svojo vojsko napadel Alep, namesto tega pa so ga obiskali Nur ad-Dinovi odposlanci in mu ponudili zavezništvo proti [[Seldžuki|Seldžukom]], kar je križarjem vzelo ves pogum.  Nur ad-Din je naslednje leto skupaj z [[Danišmendi]] iz vzhodne [[Anatolija|Anatolije]] napadel seldžuškega sultana [[Kiliç Arslan II.|Kiliç Arslana II.]], Manuel pa ga je napadel z zahoda. Kasneje leta [[1160]] je Nur ad-Din ujel antioškega kneza Raynalda Châtillonskega, ki se je vračal s pohoda v Anti-Taurus in ga imel v ječi celih šestnajst let. 

Leta [[1162]] je postala Antiohija tudi uradno del [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinskega cesarstva]], [[križarske države]] na jugu pa so bile prešibke, da bi napadle Sirijo, zato se je Nur ad-Din odpravil na [[romanje]] v [[Meka|Meko]]. Kmalu potem, ko se je vrnil domov, je izvedel za smrt jeruzalemskega kralja Baldvina III. in je iz spoštovanja do mogočnega nasprotnika za nekaj časa prekinil napade na križarsko kraljestvo.
 
== Vojne v Egiptu ==
Križarji niso imeli v Siriji nobenih izgledov za uspeh, zato so hoteli ozemlje Jeruzalemskega kraljestva razširiti proti jugu. Prvi vojaški uspeh je bila zasedba Askalona. 

Leta [[1163]] je bil na egiptovskem prestolu mlad in neizkušen [[kalif]] al-Adid, namesto katerega je v resnici vladal njegov [[vezir]] Šavar, njega pa je še istega leta zamenjal Dirgam. Kmalu po zamenjavi na oblasti je jeruzalemski kralj Amalrik I. začel ofenzivo proti [[Egipt]]u pod pretvezo, da [[Fatimidi]] ne plačujejo davkov, za katere so se obvezali med vladanjem Baldvina III.. Vojaški pohod je spodletel in vzpodbudil Nur ad-Dina, da je napadel križarje v Siriji in odvrnil njihovo pozornost od Egipta. Njegov napad na Tripoli je spodletel.

Kmalu zatem je Nur ad-Dina obiskal izgnani egiptovski vezir Šavar in ga prosil za vojaško pomoč, da bi ponovno prišel na oblast v Egiptu. Nur ad-Din sprva ni bil za to, potem pa ga je njegov [[Kurdi|kurdski]] [[general]] Širkuh prepričal, naj leta [[1164]] napade Egipt. Vezir Dirgam je iskal pomoč pri jeruzalemskem kralju, a je ni dobil. Med Širkuhovim napadom so Dirgama ubili in na njegovo mesto ponovno postavili Šavarja. 

Šavar je takoj po prevzemu oblasti Širkuha izgnal in se povezal z Amalrikom, ki je s svojo vojsko začel oblegati Širkuha v trdnjavi Bilbajs. Nur ad-Din je medtem napadel ozemlje Antiohije, oblegal grad Harenc in prisilil Amalrika k umiku iz Egipta, za njim pa se je umaknil tudi Širkuh. Nur ad-Din je zatem odbil napad združene antioške in tripolijske vojske, Antiohije pa ni napadel, ker se je bal povračilnih ukrepov bizantinske vojske. Namesto tega je napadel in osvojil Banjas in naslednji dve leti stalno napadal meje križarskih držav. 

Leta [[1166]] je general Širkuh ponovno napadel Egipt. Leto kasneje je prišel v Egipt tudi Amalrik, ki je s Šavarjem sklenil pogodbo o zavezništvu, okupiral [[Aleksandrija|Aleksandrijo]] in [[Kairo]] in iz Egipta naredili vazalno državo, potem pa se je moral zaradi Nur ad-Dinove prisotnosti v Siriji vrniti v Jeruzalem. [[Delta|Delte]] [[Nil]]a mu ni uspelo osvojiti.

Leta [[1168]] se je Amalrik povezal s cesarjem Manuelom I. in ponovno napadel Egipt. Šavarjevemu sinu Halilu so začeli napadi križarjev presedati, zato je s soglasjem kalifa al-Adila poklical na pomoč Nur ad-Dina in Širkuha. Širkuhova vojska je prišla v Egipt na začetku leta [[1169]] in prisilila križarje k umiku. Nur ad-Din je tokrat uspelo dobiti oblast nad celim Egiptom.  Šavarja je dal usmrtiti in za vezirja osvojenega ozemlja imenoval Širkuha, ki je kmalu zatem umrl. Nasledil ga je nečak Saladin.
 
Amalrik in Manuel sta zatem še enkrat napadla Egipt. Njun napad je bil slabo organiziran in zato neuspešen. 

== Smrt in nasledstvo ==
Nur ad-Din je med vojno v Egiptu na severu porazil [[Ortokidi|Ortokide]] in leta [[1170]] reševal spor med svojima nečakoma, ki je nastal po smrti brata  Qutb ad-Dina. Po osvojitvi Egipta je menil, da je dosegel svoj cilj in združil muslimanske države. Saladin se s tem ni strinjal in zato leta [[1171]] in [[1173]] ni sodeloval v  napadih na Jeruzalem. Upal je, da bodo križarske države preživele Nur ad-Dinove napade in postale vmesno ozemlje med Sirijo in Egiptom. Nur ad-Din je kmalu spoznal, da je postal Saladin nevaren nasprotnik, zato sta oba vladarja začela zbirati vsak svojo vojsko in se pripravljati na neizogiben spopad. 

Leta [[1174]] je bil Nur ad-Din tik pred tem, da napade Egipt, a je zaradi kompliciranega gnojnega vnetja grla nenadoma umrl. Nasledil ga je komaj enajstletni sin As-Salih Ismail al-Malik. Saladin je sinu priznal svoje vazalstvo, čeprav je že takrat načrtoval združitev Egipta in Sirije pod svojo oblastjo. Poročil se je z Nur ad-Dinovo vdovo, v naslednjih nekaj letih porazil vse kandidate za prestol in leta [[1185]] prevzel oblast v Siriji, s čimer je uresničil Nur ad-Dinove življenjske sanje o enotni državi.  

== Zapuščina ==
[[Viljem iz Tira]] je o Nur ad-Dinu napisal, da je bil ''"mogočen preganjalec kristjanov in njihove vere"'', vendar tudi ''"pravičen vladar, pogumen in moder in, skladno z izročili svojega ljudstva, veren mož"''. 

Nur ad-Din je postal zelo veren po svoji prvi resni bolezni in romanju v Meko. Križarje je imel za tujce na muslimanskih ozemljih, ki so prišli v [[Bližnji vzhod|Levant]] ropat in oskrunjat muslimanska sveta mesta. Do kristjanov, ki so živeli pod njegovo oblastjo, je bil kljub temu strpen. Izjema so bili Armenci iz Edese. Zelo je spoštoval tudi bizantinskega cesarja Manuela I. Komnena. Po smrti jeruzalemskega kralja Baldvina III. je iz spoštovanja do mrtvega vladarja za nekaj časa prekinil napade na Jeruzalemsko kraljestvo, po njegovi smrti pa se kaj takega ni zgodilo. Amalrik I. je namreč takoj, ko je izvedel za Nur ad-Dinovo smrt, napadel Banjas in od njegove vdove izsilil veliko vsoto denarja.
 
Nur ad-din je v vseh mestih, ki so bila pod njegovo oblastjo, ustanovil univerze in zgradil [[mošeja|mošeje]]. Na univerzah so poučevali predvsem [[Koran]] in [[Hadís]]. Užival je, če so mu čitali iz Hadísa, za recitiranje Hadísa pa je tudi sam dobil diplomo svojih profesorjev. Gradil je brezplačne bolnišnice in saraje za popotnike in romarje. Njegov dvor je bil večkrat na teden odprt za javnost, tako da so se mu ljudje lahko pritožili proti samopašnim generalom, guvernerjem in drugim uslužbencem, ki so storili kakšno kriminalno dejanje. V muslimanskem svetu je ostal v spominu kot pogumen, veren in skromen vladar. Zgodovinar Steven Runcinman je o njem zapisal, da je bil nadvse pravičen. 

Damaščanski [[kronist]] [[Ibn al-Qalanisi]] je o njem pisal samo z izbranimi besedami. al-Qalanisi je leta [[1160]] na žalost umrl, tako da za zadnje obdobje Nur ad-Dinovega vladanja ni nobenih objektivnih pisnih dokumentov.   

== Viri ==
* Maalouf, Amin. The Crusades Through Arab Eyes, 1985
* Steven Runciman, A History of the Crusades, vol. II: The Kingdom of Jerusalem. Cambridge University Press, 1952
* The Damascus Chronicle of the Crusades, Extracted and Translated from the Chronicle of Ibn al-Qalanisi. H.A.R. Gibb, 1932 (reprint, Dover Publications, 2002)
* [[Viljem iz Tira]], A History of Deeds Done Beyond the Sea, trans. E.A. Babcock and A.C. Krey. Columbia University Press, 1943

{{start box}}
{{s-reg|}}
{{succession box|title=[[Emir]] [[Damask]]a|before=[[Mudžir ad-Din]]|years=1154–1174|after=[[As-Salih Ismail al-Malik]]}}
{{end box}}

{{portal|Vojaštvo}}

[[Kategorija:Rojeni leta 1118]]
[[Kategorija:Umrli leta 1174]]
[[Kategorija:Zengidi]]
[[Kategorija:Muslimanski vojskovodje]]
[[Kategorija:Veterani križarskih vojn]]
[[Kategorija:Druga križarska vojna]]
{{normativna kontrola}}