Pojdi na vsebino

Aerenhim

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Aerenchyma of Schoenoplectus tabernaemontani
Aerenhim je viden kot majhni prazni prostori na prečnem prerezu rastlinskega stebla

Aerenhim ali zračni parenhim, ponekod tudi prezračevalni parenhim[1], je gobasto rastlinsko tkivo, ki sestoji iz zračnih kanalov in velikih medceličnih prostorov v listih, poganjkih in koreninah nekaterih rastlinskih vrst. Spada med tako imenovane parenhime, osnovna tkiva rastlin, ki jih gradijo razmeroma velike celice s tankimi primarnimi celičnimi stenami. Namenjen je predvsem izmenjavi plinov med različnimi rastlinskimi organi. Veliko odprtin, ki so bistveni del aerenhima, služi olajšanemu prehodu plinov po rastlinskih tkivih. Oskrba tkiv s kisikom je zelo pomembna, ker rastlinskim celicam omogoča neprestano izvajanje aerobnega tipa presnove z namenom pridobivanja energije, pri čemer je izkoristek energije večji kot pri anaerobnih procesih.[2][3][4][5]

Funkcije aerenhima

[uredi | uredi kodo]

Nastanek aerenhima je običajno posledica stresa, ki zajema prevelike količine vode v tkivih, neustrezne temperature, sušo in pomanjkanje hranil.[6] Pogosteje se pojavlja pri rastlinah, ki rastejo v hipoksičnih razmerah (razmerah, kjer kronično primanjkuje kisika); denimo pri močvirskih, obvodnih in deloma potopljenih rastlinah, kjer je še posebej oteženo dihanje korenin. Hipoksija se običajno razvije v poplavljeni prsti, kjer združba mikroorganizmov rizosfere zaradi difuzije pospešeno porablja razpoložljiv kisik. Hipoksične razmere zavirajo nastajanje nitratov (nitrifikacijo), ki so nujni za gradnjo aminokislin in beljakovin v rastlinah.[4][5]

Aerenhim hkrati omogoča oksigenacijo rizosfere in odstranjevanje številnih plinov (na primer ogljikovega dioksida in etilena) iz nje. Prisotnost kisika v rizosferi je bistvena za specifične aerobne mikrobe, ki preprečujejo, da bi se v bližini rastlinskih korenin nakopičile težke kovine (sulfidi, železove spojine in mangan) ter ovirale rastlinsko rast.[2][4][5]

Tipi aerenhima

[uredi | uredi kodo]

Če se aerenhim razvije v primarnih tkivih, ga imenujemo primarni aerenhim. Sekundarni aerenhim izvira iz sekundarnih rastlinskih tkiv. Ločimo dva tipa primarnega aerenhima, ki se razlikujeta po načinu nastanka in morfološkem izgledu.[2]

  • Lizogeni aerenhim, ki nastane kot posledica programirane celične smrti v izbranem rastlinskem tkivu in tako zajema prazne prostore, ki so jih za seboj pustile propadle celice.[2]
  • Shizogeni aerenhim, ki se razvije po razgradnji pektinskih enot v osrednji lameli, kar oblikuje manjše medcelične prostore in hkrati prekine povezave med celicami.[2] Pri samem nastajanju medceličnega prostora si lahko časovno sledita tako lizogeni kot shizogeni pojav aerenhima. V tovrstnih primerih velja, da se praznina vselej začne oblikovati shizogeno (z razgradnjo osrednje lamele), svojo velikost pa povečuje z lizogenim razpadom celic, ki to votlino obrobljajo.[7]

Prisotnost aerenhima pri rastlinah

[uredi | uredi kodo]

Večje količine lizogenega aerenhima vsebujejo denimo riž (Oryza sp.), pšenica (Triticum aestivum), ječmen (Hordeum vulgare) in koruza (Zea mays). Bolj poznan rod s shizogenim tipom aerenhima so na primer kislice (Rumex), medtem ko se pri vrsti Saggitaria lancifolia, sorodnici v Sloveniji ogrožene navadne streluše (Sagittaria sagittifolia), pojavljata tako lizogeni kot shizogeni aerenhim.[3][8]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Botanični terminološki slovar«. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Pridobljeno 6. aprila 2021.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Takahashi, Hirokazu; Yamauchi, Takaki; Colmer, Timothy D.; Nakazono, Mikio (2014). van Dongen, Joost T. (ur.). Low-Oxygen Stress in Plants: Oxygen Sensing and Adaptive Responses to Hypoxia. Plant Cell Monographs (v angleščini). Vienna: Springer. str. 247–265. doi:10.1007/978-3-7091-1254-0_13. ISBN 978-3-7091-1254-0.
  3. ↑ 3,0 3,1 »Aerenchyma - an overview | ScienceDirect Topics«. www.sciencedirect.com. Pridobljeno 13. novembra 2020.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 Videmšek, Urška; Turk, Boris; Vodnik, Dominik. »Root aerenchyma - formation and function«. Acta agriculturae Slovenica. 87 (2): 445–453.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 »The biology of aquatic vascular plants«. Aquatic Botany. Zv. 28, št. 2. Julij 1987. str. 195–197. doi:10.1016/0304-3770(87)90041-6. ISSN 0304-3770.
  6. ↑ Evans, David E. (2004). »Aerenchyma formation«. New Phytologist (v angleščini). Zv. 161, št. 1. str. 35–49. doi:10.1046/j.1469-8137.2003.00907.x.[mrtva povezava]
  7. ↑ Dermastia, Marina; Batič, Franc; Kreft, Ivan; Krsnik-Rasol, Marijana (2007). Pogled v rastline. Ljubljana: Nacionalni inštitut za biologijo. ISBN 978-961-90363-7-2. OCLC 449281939.
  8. ↑ »Navadna streluša (Sagittaria sagittifolia)«. Notranjski regijski park. Pridobljeno 13. novembra 2020.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Aerenhim&oldid=5970866«