Pojdi na vsebino

Bazilika San Vitale

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Bazilika San Vitale
Portret
Bazilika San Vitale se nahaja v Italija
Bazilika San Vitale
Bazilika San Vitale
44°25′12″N 12°11′46″E / 44.42°N 12.196°E / 44.42; 12.196
KrajRavena, Emilija - Romanja
DržavaItalija
Verska skupnostrimskokatoliška
Spletna stranwww.ravennamosaici.it
Zgodovina
Statusmala bazilika
Zgrajena526
Zgradilškof Eklezij
Posvečena547
Arhitektura
ArhitektFra Sisto Fiorentino, Fra Ristoro da Campi
Vrsta arhitekturecerkev
SlogBizantinska arhitektura
Konec gradnje547
Lastnosti
Dolžina25 m
Širina25 m
Uprava
Metropolijanadškofija Ravenna-Cervia
Unescova svetovna dediščina
Uradno imeCerkev sv. Vitalija
DelZgodnjekrščanskih spomenikov Ravene
KriterijKulturno: i, ii, iii, iv
Referenca788-002
Vpis1996 (20. zasedanje)

Bazilika San Vitale je cerkev v Raveni v Italiji in eden najpomembnejših ohranjenih primerov zgodnjekrščanske bizantinske umetnosti in arhitekture v Evropi. Rimskokatoliška cerkev je stavbo označila za baziliko, častni naslov je pripadel cerkvenim zgradbam izjemnega zgodovinskega in cerkvenega pomena, čeprav arhitekturno ni bazilika. Gre za eno od osmih struktur v Raveni, ki so vpisane na Unescov seznam svetovne dediščine.[1]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Pogled v ambulatorij

Cerkev je začel graditi škof Eklezij leta 526, ko je bila Ravena pod vlado Ostrogotov, dokončal pa jo je 27. škof Maksimijan Ravenski leta 547 pred bizantinskim eksarhatom Ravena.

Gradnjo cerkve je sponzoriral Julius Argentarius, bankir in arhitekt, o katerem je znanega zelo malo, le da je približno istočasno sponzoriral tudi gradnjo bazilike sv. Apolinarija v Classeju [2]. (Med dvorjani na Justinijanovem mozaiku je morda portret donatorja Julija Argentariusa.) Končni stroški so znašali 26.000 solidov (zlatniki)[3], enako 36,11 pds. zlata. Predpostavlja se, da je Julijan izviral iz vzhodnega dela Bizantinskega cesarstva, kjer je obstajala dolgoletna tradicija javnih donacij.

Osrednji obok je uporabljal zahodno tehniko votlih cevi, vstavljenih druga v drugo, ne pa opeke. Ta metoda je bila prva zabeležena strukturna uporaba terakota oblik, ki so se kasneje razvile v sodobne strukturne glinene ploščice. Ambulatorij in emporo so obokali šele v srednjem veku. [4]

Baročne freske na kupoli sta naredila med letoma 1778 in 1782 S. Barozzi, U. Gandolfi in E. Guarana [5].

Arhitektura

[uredi | uredi kodo]
Mozaika Justinijana I. in Teodore
Triumfalni lok z mozaiki Jezusa Kristusa in apostolov.
Mozaik na stropu nad prezbiterijem

Cerkev ima osmerokotni tloris. Stavba združuje rimske elemente (kupolo s premerom 15,70 m, obliko vrat in stopničaste stolpe) z bizantinskimi elementi (poligonalna apsida, kapiteli, ozke opeke in zgodnji primer ločnih opornikov). Cerkev je najbolj znana po bogastvu bizantinskih mozaikov, največjih in najbolje ohranjenih zunaj Konstantinopla (danes Carigrad; turško Istambul). Cerkev je v bizantinski umetnosti izrednega pomena, saj je edina večja cerkev iz obdobja cesarja Justinijana I., ki je do danes ostala skoraj nedotaknjena. Poleg tega naj bi odražala zasnovo sprejemne dvorane bizantinske cesarske palače, od katere sploh ni nič ohranjeno. Zvonik ima štiri zvonove, tenorskega iz 16. stoletja. Po legendah je bila cerkev postavljena na mestu mučeništva svetega Vitalija.[6] Vendar pa je nekaj zmede glede tega ali gre za milanskega svetega Vitalija ali sveti Vitala, katerega truplo je odkril sveti Ambrozij v Bologni leta 393 skupaj s truplom svetega Agricole.

Mozaiki

[uredi | uredi kodo]

Osrednji del obdajata dva ambulatoriji, ki sta v nadstopju. Zgornji, matrimoneum, je bil morda rezerviran za poročene ženske. Niz mozaikov v lunetah nad triforijem prikazuje žrtve iz Stare zaveze: [6] zgodbo o Abrahamu in Melhizedeku ter o žrtvi Izakovi; zgodba o Mojzesu in gorečem grmu, Jeremiji in Izaiji, predstavnikih dvanajstih izraelskih plemen in zgodba o Abelu in Kajnu. Par angelov, ki imata medaljon s križem, krona vsako luneto. Na stranskih stenah so na vogalih poleg zamaknjenih oken mozaiki štirih evangelistov pod njihovimi simboli (angel, lev, vol in orel) in oblečeni v belo. Zlasti upodobitev leva je izjemna po svoji burnosti.

Križno rebrast obok v prezbiteriju je bogato okrašen z mozaičnimi girlandami iz listov, sadja in cvetov, ki se zlivajo na krošnjo, ki obdaja Božje Jagnje. Krono podpirajo štirje angeli, vsa površina pa je prekrita z obiljem cvetov, zvezd, ptic in živali, vključno s številnimi pavi. Nad obokom na obeh straneh dva angela držita ploščo, poleg njiju pa upodobitev mest Jeruzalem in Betlehem. Simbolizirajo človeško raso (Jeruzalem, ki predstavlja Jude, in Betlehem pogane). Vsi ti mozaiki so izvedeni v helenistično-rimski tradiciji: živahni in domiselni, z bogatimi barvami in določeno perspektivo ter z živo upodobitvijo pokrajine, rastlin in ptic. Končani so bili, ko je bila Ravena še pod gotsko vladavino. Apsido obdajata dve kapeli, prothesis (prostor za bogoslužni pribor) in diaconicon (oblika zakristije), značilnost bizantinske arhitekture.

Znotraj je intrados velikega triumfalnega loka okrašen s petnajstimi mozaičnimi medaljoni, ki prikazujejo Jezusa Kristusa, dvanajst apostolov ter svetega Gervazija in svetega Protasija, sinova svetega Vitala. Teofanija (pojav božanstva človeku) se je začela leta 525 pod škofom Eklezijem. Ima krasno zlato fascijo z rožicami, ptiči in rogovi. Prikaže se Jezus Kristus, sedeč na modrem globusu v vrhu oboka, oblečen v vijolično, z desnico pa svetemu Vitaliju prinaša mučeniško krono. Na levi strani škof Eklezij daruje model cerkve.

Justinijan in Teodora

[uredi | uredi kodo]

V vznožju stranskih zidov apside sta dve znani mozaični plošči, dokončani leta 547. Na desni je mozaik, ki prikazuje vzhodno rimskega cesarja Justinijana I., oblečenega v škrlat z zlatim svetniškim sijem, kako stoji poleg dvornih uradnikov, škofa Maksimijana, palatinske (Scholae Palatinae) straže in diakonov. Svetniški sij okoli njegove glave mu daje enak izgled kot Kristus v kupoli apside, vendar je del tradicije upodabljanja cesarske družine s svetniškimi siji, ki jih Ernst Kantorowicz opisuje v Kraljevih dveh telesih. Sam Justinijan stoji na sredini, z vojaki na desni in duhovščino na levi strani, kar poudarja, da je Justinijan voditelj tako cerkve kot države - svojega cesarstva. Poznejša vstavitev imena škofa Maksimijana nad glavo kaže, da je bil mozaik morda spremenjen leta 547, kar je nadomeščalo predstavitev prejšnjega škofa.

Zlato ozadje mozaika kaže, da sta Justinijan in njegova okolica znotraj cerkve. Figure so postavljene v obliko V; Justinijan je postavljen spredaj in na sredino, da pokaže svoj pomen škofu Maksimijanu na levi in manjšim osebam, ki so postavljene za njima. To postavitev je mogoče videti skozi prekrivajoča se stopala posameznikov v mozaiku. [7]

Na drugi plošči je cesarica Teodora slovesna in formalna, z zlatim svetniškim sijem, krono in dragulji ter skupino dvornih žensk in tudi evnuhov. Cesarica drži evharistično posodo za vino, njena plošča pa se razlikuje od Justinijanove po tem, da ima bolj zapleteno ozadje z vodnjakom, kupolo in razkošno draperijo.

Galerija

[uredi | uredi kodo]
  • Tloris stavbe
    Tloris stavbe
  • Mozaik v apsidi
    Mozaik v apsidi
  • Cesar Justinijan in njegovo spremstvo
    Cesar Justinijan in njegovo spremstvo
  • Cesarica Teodora in spremstvo
    Cesarica Teodora in spremstvo
  • Mozaik Žrtvovanje Izaka
    Mozaik Žrtvovanje Izaka
  • Notranjost San Vitale
    Notranjost San Vitale
  • Prezbiterij
    Prezbiterij
Zunanji video
Byzantine Art: San Vitale, Ravenna, Smarthistory[8]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Unesco[1]
  2. ↑ Rivoira, Giovanni Teresio (1910). Lombardic Architecture: Its Origin, Development and Derivatives. Zv. 1. trans. Rushford, G.M. London: William Heinemann. str. 64–65.
  3. ↑ Kleiner and Mamiya. Gardner's Art Through the Ages, p. 332.
  4. ↑ Krautheimer, Richard (1986). Early Christian and Byzantine Architecture (4 izd.). New Haven, CT: Yale University Press. str. 234. ISBN 978-0-300-05294-7.
  5. ↑ Basilica of S. Vitale: Justification for the inclusion to the World Heritage List. Arhivirano October 29, 2007, na Wayback Machine. Retrieved on May 30, 2015.
  6. ↑ Kleiner, Fred S.; Mamiya, Christin J. (2008). Gardner's Art Through the Ages. Zv. 1 (12th izd.). Mason, OH: Wadsworth. str. 332. ISBN 0-495-46740-5.
  7. ↑ Kleiner and Mamiya. Gardner's Art Through the Ages, pp. 333, 336.
  8. ↑ »Byzantine Art: San Vitale, Ravenna«. Smarthistory at Khan Academy. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. oktobra 2014. Pridobljeno 8. januarja 2013.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Alberti, Livia; Muscolino, Cetty (2005). "The conservation of the mosaics of San Vitale in Ravenna, Italy, 1989-1999: Construction technique and treatment methodology". In Bakirtzis, C. (ed.). Proceedings of VIIIth Conference of the International Committee for the Conservation of Mosaics (ICCM). Wall and Floor Mosaics: Conservation, Maintenance, Presentation, Thessaloniki 29 October - 3 November 2002 (PDF). Thessaloniki, Greece: Hellenic Ministry of Culture. pp. 169–180.
  • Andreas Agnellus (2004). The Book of Pontiffs of the Church of Ravenna. Translated by D. Mauskopf Deliyannis. Washington: The Catholic University of American Press.
  • Andreescu-Treadgold, Irina; Treadgold, Warren (1997). "Procopius and the Imperial Panels of San Vitale". Art Bulletin. 79 (4): 708–723. JSTOR 3046283.
  • Mango, Cyril (1986). Art of the Byzantine Empire, 352-1453: Sources and Documents. Toronto: University of Toronto Press. ISBN 978-0-8020-6627-5.
  • Procopius (1961). On Buildings. Loeb Classical Library. Translated by H.B. Dewing and Glanville Downey. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press.
  • Tedeschi, Claudia; Muscolino, Cetty (2005). "Il pavimento musivo di San Vitale: Nuove osservazioni riguardanti l'aula ottagonale". In Bakirtzis, C. (ed.). Proceedings of VIIIth Conference of the International Committee for the Conservation of Mosaics (ICCM). Wall and Floor Mosaics: Conservation, Maintenance, Presentation, Thessaloniki 29 October - 3 November 2002 (PDF) (in Italian). Thessaloniki, Greece: Hellenic Ministry of Culture. pp. 73–80.
  • Von Simson, Otto G. (1987). Sacred Fortress: Byzantine Art and Statecraft in Ravenna. Princeton, NJ: Princeton University Press. ISBN 978-0-691-00276-7.
  • Weitzmann, Kurt, ed. (1979). Age of spirituality : late antique and early Christian art, third to seventh century: Catalogue of the exhibition Nov. 19, 1977 - Feb. 12, 1978. New York: Metropolitan Museum of Art. pp. 666–667. ISBN 978-0-87099-179-0.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Bazilika San Vitale.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Bazilika_San_Vitale&oldid=6315175«