Dimitrij Vladimirovič Golicin

Dimitrij Vladimirovič Golicin
Rojstvo	29. oktober 1771({{padleft:1771|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:29|2|0}}) Yaropolets
Smrt	27. marec 1844({{padleft:1844|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:27|2|0}}) (72 let) Pariz
Pripadnost	Ruski imperij
Aktivna leta	1774-1844
Čin	General konjenice
Oboroženi konflikti	Finska vojna Napoleonove vojne: * Invazija na Rusijo
Priznanja	Red svetega Janeza Jeruzalemskega (Rusija) Red svetega Aleksandra Nevskega Red svetega Jurija Red svetega Vladimirja Red svete Ane Red črnega orla Red rdečega orla Vojaški red Marije Terezije Vojaški red Maksimilijana Jožefa Red leva in sonca

Knez Dimitrij Vladimirovič Golicin (rusko Дми́трий Влади́мирович Голи́цын), ruski general, * 1771, † 1844.

Bil je eden izmed pomembnejših generalov, ki so se borili med Napoleonovo invazijo na Rusijo; posledično je bil njegov portret dodan v Vojaško galerijo Zimskega dvorca.

Življenje

Že leta 1774 je bil vpisan v sestavo Preobraženskega polka (leta 1777 je bil povišan v vodnika). V letih 1782−86 se je izobraževal na Univerzi v Strasbourgu in januarja 1786 je bil povišan v korneta; šolanje je nadaljeval v Parizu.

Sodeloval je v zatrtju poljskega upora leta 1794. Maja 1797 je bil povišan v polkovnika in 5. avgusta 1798 je bil povišan v generalmajorja ter imenovan za poveljnika kirasirskega polka. 14. januarja 1804 je bil povišan v generalporočnika. Poleti 1806 je postal poveljnik 4. divizije, s katero se je udeležil kampanje leta 1806-07. V bojih s Francozi se je odlikoval kot sposoben konjeniški poveljnik. V letih 1808-09 je sodeloval tudi v bojih s Švedi. Ker so bili njegovi uspehi med vojno pripisani drugemu, je 8. aprila 1809 dal odpoved.

Šele potem, ko je Kutuzov postal vrhovni poveljnik v avgustu 1812, se je lahko vrnil v aktivno vojaško službo; postal je poveljnik Kirasirskega korpusa, s katerim se je odlikoval v bitki za Borodino. Med kampanjo leta 1813-14 je bil poveljnik konjeniškega rezervnega korpusa, s katerim se je med drugim udeležil tudi bitke za Dresden, za Leipzig, za Pariz,...

Po vojni je v letih 1814−1818 poveljeval 1. rezervnemu konjeniškemu korpusu, 1. in 2. gardni diviziji, v letih 1818−1820 pa 2. pehotnemu korpusu. 6. januarja 1820 je postal generalni guverner Moskve in naslednje leto je postal državni svetnik.

Konec leta 1843 so mu odkrili raka; umrl je med operacijo.

Glej tudi

• seznam ruskih generalov

Zunanje povezave

• Hrono.ru