Pojdi na vsebino

Liburnijščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Liburnijščina
Materni jezikjugozahodna Hrvaška
Področjeseverozahodni Balkanski polotok
Izumrldomnevno v 1. stoletju n. št.
indoevropski
  • (neklasificirano)
    • liburnijščina
Jezikovne oznake
ISO 639-3xli
Seznam Linguist
xli
GlottologNi

Liburnijščina je izumrl indoevropski jezik, ki so ga govorili antični Liburni na območju današnjega hrvaškega Jadrana (antično: Liburnije).

Onomastika

[uredi | uredi kodo]
Jeziki železnodobne Italije v 6. stoletju pr. n. št.

Ohranjeni niso nobeni zapisi v liburnijščini. Edina ostalina so onomastični podatki: zemljepisna in osebna imena, ki se v latinizirani obliki pojavljajo od 1. stoletja n. št. dalje. Kakor v arheološkem materialu se tudi v onomastiki pojavljajo razlike glede na posamezna ožja območja Liburnije. Imena se delijo v tri skupine:

  • severnoliburnijska imena, ki so strukturno podobna tistim z območja Histrov in Venetov,
  • imena, sorodna tistim s področja Dalmatov, Japodov in drugih ilirskih plemen,
  • imena, ki se enakomerno pojavljajo po vsej Liburniji.

Liburnijska osebna imena

[uredi | uredi kodo]
  • Acaica
  • Aetor
  • Avitus (m.), Avita (ž.)
  • Boninus
  • Cliticus
  • Colatina
  • Curticus
  • Darmo
  • Dumma
  • Hosp(olis)
  • Hostiducis (rodilniška oblika)
  • Hostiices
  • Lambicus
  • Malavicus
  • Marica
  • Menda
  • Moicus
  • Oclatinus
  • Oeplus
  • Opia
  • Opiavus
  • Oplus
  • Plaetor, rod. Plaetoris. Med Veneti se to ime pojavlja kot Plaetorius, med Iliri pa kot Plator; na antičnem napisu, najdenem na območju Ljubljane, je izpričana tudi oblika Pletor.
  • Patalius
  • Recus
  • Suioca
  • Tarnis
  • Toruca
  • Trosius
  • Turus
  • Vadica
  • Velsouna (ž.)
  • Viniocus
  • Volaesa
  • Volscus
  • Volsetis (rod.)
  • Volso
  • Volsonus
  • Volsounus (m.), Volsouna (ž.)
  • Volsus
  • Voltimesis (rod.)
  • Vol(l)tis(s)a
  • Zupricus

Večina zgoraj navedenih imen se pojavlja med Liburni in Veneti, niso pa izpričana pri ljudstvih vzhodno ali južno od Liburnov (npr. pri Dalmatih). Spodaj navedena imena veljajo za izključno liburnijska, pri čemer pa je ime Buzetius izpričano tudi pri Japodih:

  • Aeia
  • Barcinus
  • Buzetius
  • Caminis (rod.)
  • Ceunus
  • Clausus
  • Granp (...). Izpričano zgolj v okrajšani obliki
  • Iaefus
  • Lastimeis (rodilnik?)
  • Mamaester
  • Pasinus
  • Picusus
  • Tetenus
  • Vesclevesis (rod.)
  • Virno

Poleg teonimov (imen božanstev) zlasti krajevna imena kažejo različne oblike in strukture glede na posamezna območja Liburnije. V njih je mogoče prepoznati tako indoevropske kot tudi predindoevropske elemente in lokalne značilnosti.

Značilnosti

[uredi | uredi kodo]

Liburnijščina je indoevropski jezik kentumske oblike. Zaradi zgoraj navedenih razlik v onomastičnih virih se pojavlja več domnev glede značilnosti liburnijščine in njene jezikoslovne uvrstitve.

Na podlagi ugotovljenih podobnosti G. Alföldy Liburne in Histre jezikovno uvršča k severnojadranskim Venetom[1][2], medtem ko J. Untermann k Venetom prišteva zgolj Liburne na vzhodni obali Istre[3][4]. R. Katičić je Liburne sprva uvrščal v severnojadransko jezikovno območje[5], nato pa jih opredelil kot jezikovno povsem ločen etnos.[6] S. Čače opozarja, da je zaradi skromnih virov težko jasno opredeliti, ali so bili Liburni jezikovno sorodnejši s severnojadranskimi ljudstvi ali pa z Japodi in Dalmati.[7]

V etničnem in kulturnem smislu so se Liburni precej razlikovali od Histrov in Venetov, kar je v arheološkem smislu zlasti mogoče ugotoviti na podlagi načinov pokopavanja, kjer je največ podobnosti z Dalmati. Liburni so imeli tudi močan predindoevropski substrat, ki je zlasti očiten v socialnih odnosih, to dejstvo pa je mogoče pripisati njihovemu ločenemu kulturnemu razvoju, ozemeljski izoliranosti ter vsrkavanju substratnih ljudstev in značilnosti.[8][9][10]

Uvrstitev liburnijščine k venetščini temelji predvsem na liburnijskih imenih. Zlasti osebna imena kažejo velike podobnosti z venetskimi. V obeh jezikih se pojavljajo podobna imena s skupnimi koreni, kot so Vols-, Volt- in Host- (<ie. *ghos-ti-, 'tujec, gost'), in skupnimi končnicami, kot so -icus in -ocus.

Po teh elementih se liburnijska in venetska imena razlikujejo od ilirskih, vendar s tem še ni izključena možnost, da so bili venetščina, liburnijščina in ilirščina sorodni jeziki v okviru indoevropske jezikovne družine.

Rimljani so si leta 35 pr. n. št. podjarmili Liburne, ki so se nato zgodaj jezikovno asimilirali in prevzeli latinščino, liburnijščina pa je tako postopno izumrla.

  1. Géza Alföldy, Die Namensgebung der Urbevölkerung in der römischen Provinz Dalmatien. Beiträge zur Namenforschung 15, 1964
  2. G. Alföldy, Die Personennamen im römischen Dalmatien, Heidelberg, 1969
  3. J. Untermann, Die venetischen Personennamen, Wiesbaden, 1961
  4. Jürgen Untermann, Venetisches in Dalmatien, GCBI 5, 1970
  5. Radoslav Katičić, Suvremena istraživanja o jeziku starosjedilaca ilirskih provincija. Simpozijum, 1964
  6. R. Katičić, Ancient languages of the Balkans, Trends in linguistics 4, 5, The Hague and Paris, 1976
  7. S. Čače, Liburnija u razdoblju od 4. do 1. st. prije nove ere, Zadar, 1985, 101-120
  8. D. Rendić-Miočević, Onomastičke studije s područja Liburna, Zbornik Instituta za historijske nauke u Zadru 1, 1955
  9. M. Suić, Zapadne granice Ilira u svijetlu historijskih izvora, Simpozijum, 1966
  10. Š. Batović, Liburnska kultura, Matica Hrvatska i Arheološki muzej Zadar, Zadar, 2005, UDK: 904 (398 Liburnija), ISBN 953-6419-50-5, pages 65, 66

Ostala literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Wilkes, John. The Illyrians. Blackwell Books, 1992.
  • Untermann, J., Venetisches in Dalmatien, Godišnjak (Annuaire) CBI, Sarejevo. 5, 5-22.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]