Marija I. Škotska

Marija I. Stuart
Škotska kraljica
Vladanje	14. december 1542 – 24. julij 1567
Kronanje	9. september 1543
Predhodnik	Jakob V. Škotski
Naslednik	Jakob VI. in I.
Regent	Jakob Hamilton, 2. grof Arranski (1542–1554) Marija Guiška (1554–1560)
Francoska kraljica
Vladanje	10. julij 1559 – 5. december 1560
Rojstvo	8. december 1542 Linlithgow Palace, Kraljestvo Škotska
Smrt	8. februar 1587({{padleft:1587|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})[…] (44 let) grad Fotheringhay, Kraljestvo Anglija
Zakonec	Franc II. Francoski (1558-1560) Henrik Stuart, lord Darnley (1565-1567) Jakob Hepburn, 4. grof Bothwellski (1567-1578)
Potomci	Jakob VI. in I.
Rodbina	Stuarti
Oče	Jakob V. Škotski
Mati	Marija Guiška
Religija	katoličanstvo

Marija I. Škotska (Mary Stuart) škotska kraljica, * 8. december 1542, † 8. februar 1587.

Marija I. je na Škotskem vladala od 14. decembra 1542 do 24. julija 1567.

Zgodnje otroštvo

Marija Stewart se je rodila 7. ali 8. decembra 1542 v palači Linlithgow. Njeni starši so bili kralj Jakob V. in njegova žena, Marija Guiška, ki je prihajala iz močne francoske vojvodske družine. Umirajoči kralj je bil globoko razočaran, ko je dobil vest o rojstvu dekleta in ne moškega naslednika. Verjel je, da je bil to propad Stewartov in konec njihove vladavine nad Škotsko ter rekel: "Prišlo je z dekličem, odšlo bo z dekličem!".

Kot šestdnevni otrok je po očetovi smrti postala kraljica Škotske. Odločeno je bilo, da bo Marijina mati vladala kot regentka v njenem imenu. Julija 1543 je bilo dogovorjeno, da se bo Marija, ko bo odrasla, poročila s princem Edvardom, dolgo pričakovanim sinom angleškega kralja Henrika VIII. in njegove tretje žene Jane Seymour. Marijina mati je močno nasprotovala temu zakonu. Dva meseca se je skrivala v Stirlinšem gradu, kjer so se izvajale priprave na Marijino kronanje.

Devetmesečna Marija je bila kronana 9. septembra 1543 v Stirlinšem gradu kot kraljica Škotov.

Dogovor o poroki med Marijo in Edvardom je bil razveljavljen nedolgo po njenem kronanju. Škoti niso podpirali zaroke, še posebej ne zaradi sumljive Henrikove zahteve po skrbništvu nad Marijo. Henrik je tudi pozval Škote, naj prekinejo svojo tradicionalno zavezništvo s Francijo, s katero Anglija ni bila nikoli v dobrih odnosih. Zaradi strahu pred izgredom naroda je leta 1543 parlament prekinil zaroko konec. Henrik VIII. je v kasnejših letih s silo pokušal vzeti Marijo in s tem začel vojno s Škotsko ("Rough Wooing"), v kateri je bilo izgubljeno veliko življenj in denarja. Marija Guiška je skrivala hčer v skrivnih sobanah Stirlinšem gradu, medtem ko je angleška vojska poskušala zasesti Edinburg. Vojna je trajala do junija 1551, ko je Škotski na pomoč prispela Francija.

Odraščanje v Franciji

Da bi se odložili Franciji za to pomoč, so se Škoti odločili, da se Marija zaroči s francoskim dofenom, sinom francoskega kralja Henrika II.. Zdaj zaročena je bila Marija leta 1548 kot petletno dekle poslana na francoski dvor skupaj z lastno skupino dvorjanov, kjer je morala preživeti trinajst let pod skrbništvom kralja. Henrik II. je omogočil, da se z njo bolje ravna kot z njegovimi hčerami, in zahteval, da se z njo ravna kot s suvereno. Marija je na dvoru tudi uživala veliko popularnost med člani vplivne materine družine.

Marija I. je z možem uporabljala naziv: Franc in Marija, po milosti Božji, kralj in kraljica Francije, Škotske, Anglije in Irske

Kot so je dvorjani opisali, je bila Marija živahna in inteligentna, in je imela obetavno otroštvo. Bila je priljubljena na francoskem dvoru, kjer je prejela najboljše izobraževanje in je ob koncu šolanja poleg svojega maternega jezika odlično govorila francoščino, latinščino, grščino, španščino in italijanščino.

Z eno leto mlajšim dofenom se je poročila 24. aprila 1558 v stolnici Notre Dame v Parizu. Henrik II. je umrl 10. julija 1559 in Marija s sedemnajstimi leti postala kraljica Francije kot žena novega kralja Franca II.

Pravica do angleškega prestola

Leta 1558 je umrla Marija I. Angleška. Henrik II. je spodbujal svojo snaho, da prevzame angleški kraljevski grb in se proglasi za kraljico, ker je on, tako kot večina katoliškega sveta, Elizabeto štel za nezakonito kraljico na osnovi njene nelegitimnosti. Njihovi upi so padli v vodo, saj je večina protestantskega prebivalstva Elizabeto priznala za zakonito vladarico. Elizabeta medtem ni imela otrok, tako da je Marija postala njena verjetna naslednica po primogenituri kot najstarejša vnukinja po moški liniji po svoji babici Margareti:

Henrik VII. Angleški → Margareta Tudor → Jakob V. Škotski → Marija I. Škotska

Čeprav katoličanom zakon ni prepovedoval pravico do prestola vse do leta 1701, je Henrik VIII. v svoji oporoki izrecno prepovedal nasledstvo Stuartov na angleški prestol. Po njegovi oporoki, s katero se je strinjal parlament, bi prestol, če nobeden od njegovih otrok ne bi zapustil potomcev, podedovali otroci njegove mlajše sestre Marije. Francozi so bili preokupirani z notranjimi problemi z lokalnimi protestanti, da bi pomagali Mariji z invazijo v Anglijo.

Marija naziv francoske kraljice ni držala dolgo. Franc II. je umrl 5. decembra 1560 ter zapustil prestol svojemu bratu Karlu IX., s čimer je Marijina tašča Katarina Medičejska postala Karlov regent. 6. julija je po smrti Marijine mati Francija sklenila sporazumom iz Edinburga in priznala Elizabeto I. za zakonito vladarico Anglije. Sedemnajstletna Marija, še vedno v Franciji, je to še dalje zavračala.

Življenje na Škotskem

Čeprav je Marija de jure vladala Škotski od šestega dneva po svojem rojstvu, je z državo začela upravljati de facto po smrti svoje matere, ki je bila njen regent.

Versko vprašanje

Elizabeta I., Marijina sestrična

Marija se je vrnila na Škotsko nedolgo po moževi smrti. V Leith je prispela 19. avgusta 1561, toda kljub mnogim talentom in izobraževanju, ki jih je pridobila v prestolnici evropske kulture, ni bila pripravljena na takratno politično situacijo, kjer je bila Škotska razdeljena med protestanti in katoliki. Marija je bila močna pripadnica katoliške cerkve in je hitro pridobila nezaupanje večino protestantskega plemstva. Nezakonski sin Marijinega očeta, James Stewart, je bil na čelu uporniške protestantske frakcije. Iz istega razloga ji ni zaupala niti Elizabeta I., njena sestrična in vladarica sosednje protestantske države, čigar prestol je Marija prej poskušala zasesti.

Na razočaranje katoličanov je Marija tolerirala protestante in svojega polbrata postavila na mesto glavnega svetovalca. Kmalu si je želela popraviti svoj odnos z Elizabeto in jo je pozvala na Škotsko. Elizabeta je to zavrnila in slab odnos med dvema kraljicama se je nadaljeval. Marija je potem poslala Williama Maitlanda kot svojega veleposlanika na angleški dvor, kjer je moral predstaviti njene zahteve, da jo Elizabeta proglasi za svojo naslednico. Elizabeta je zavrnila pregovarjanje o tem vprašanju, rekoč, da Marija ne bo prišla blizu angleški kroni za časa njenega življenja.

Decembra 1561 je bil ponovno organiziran sestanek dveh kraljic, vendar tokrat v Angliji. Odvil naj bi se avgusta ali septembra 1562 v Yorku, vendar ga je Elizabeta odpovedala julija, domnevno zaradi državljanske vojne v Franciji. Še enkrat je pokušala nevtralizirati Marijo s tem, da ji je predlagala, da se poroči z Robertom Dudleyem, njenim nekdanjim snubcem, ki mu je zaupala in ga znala kontrolirati. Robert Dudley je bil, tako kot ona, protestant in bi Elizabeta s tem zakonom rešila oba problema. Poslala je veleposlanika na Škotsko, da Marijo obvesti o njenem predlogu. Napovedala je Mariji, da jo bo razglasila za svojo naslednico, če se poroči z moškim, ki ji ga ona izbere. Ta predlog je Marija zavrnila.

Kasnejši zakoni

Henrik Stuart, lord Darnley

Marija se je zavedala, da so njene dolžnosti kot vladar poročiti se in roditi dediča. Potem, ko je zavrnila več snubcev, ki ji je predlagal škotski parlament in Elizabeta, se je 29. julija 1565 v palači Holyrood poročila s svojim prvim bratrancem, Henrikom Stuartom, bolje znanim kot lord Darnley. Ta zakon je razjezil Elizabeto, ki je mislila, da bi morala Marija in Henrik prvo njo prositi za njen blagoslov, saj je bil Darnley njen podložnik. Elizabeta je ta zakon obravnavala kot grožnjo, saj sta tako Marija I. kot lord Darnley imela pravico do njenega prestola in sta si s tem zakonom okrepila pravico drug drugemu, saj sta bila oba potomca Elizabetine najstarejše tete.

Ta zakon z vodjo katoličanov je bil razlog, zaradi česar se je Marijin polbrat pridružil ostalim protestantom v uporu proti Mariji. Marija je 26. avgusta 1565 poslala vojake, da se soočijo z uporniki in se je kasneje vrnila v Edinburgh, da bi pozvala okrepitve. James Stewart in ostali uporniki so bili poraženi in izgnani iz Škotske.

James Hepburn, Marijin tretji mož

Marija je zanosila kmalu po poroki. Darnley, tri leta mlajši od Marije in zelo nezrel devetnajstletnik, ki je imel probleme z alkoholom, je postal nezadovoljen s svojo pozicijo. Marija mu je dala naziv kralja v času zakonske zveze, ne pa tudi nadzora nad kraljevino, kar si je Darnley želel. Bil je ljubosumen na Davida Riccioja in s sumom, da ga Marija vara, je marca 1566 začel tajno zaroto s plemiči, ki so želeli Marijo vreči s prestola. Skupina teh plemičev, skupaj z Darnleyem, je 9. marca ubila Riccioja pred Marijinim očmi, ko so bili na konferenci v Holyroodu. Darnley je izdal plemiče, s katerimi se je zarotil, in zanikal svojo povezavo z umorom Riccioja, vendar edino kar je dosegel, je bil prezir plemstva, ker je bil njegov zakon že v krizi.

Marija je 19. junija 1556 rodila sina in sebi naslednika Jakoba. Predlagana je bila ločitev med kraljico in kraljem, ampak je bil ta predlog zavrnjen, ker je bil v nasprotju z Marijino vero in pa ker je Marija vedela, da bi z ločitvijo ogrozila svoj položaj kraljice in svojemu sinu pravico do nasledstva.

Z Jakobovim rojstvom je bila vloga Henrika Stuarta izpolnjena in kmalu je bila skovana zarota proti Darnleyu, ki je že bolehal za sifilisom. Henrik se je zdravil v hiši v Edinburghu, kjer ga je Marija večkrat obiskovala in zgledalo je, da bo sledila sprava kraljevega para. Dne 10. februarja 1567, po Marijinem odhodu, je v hiši, v kateri se je Henrik zdravil, prišlo do močne eksplozije. Darnleyevo telo je bilo najdeno pred hišo, kar je rodilo sum, da je pobegnil eksploziji in je bil zadavljen po izhodu iz hiše. Ta incident, ki je Mariji sicer prinašal odrešitev, je prizadel njen ugled.

James Hepburn, za katerega se generalno na splošno meni, da je bil odgovoren za Darnleyevo smrt, je bil oproščen krivde po kratkem sojenju. Marija je pokušala pridobiti podporo plemstva, ki ga je Hepburn že prepričal, da podpiše dogovor, s katerim se ji je bilo treba poročiti z njim. Poročni obred je bil protestantski, saj je bil on sam protestant, in se je odvil 15. maja v palači Holyrood.

Ujetništvo v Angliji

Marija v ujetništvu

Škotsko plemstvo se je spet uprlo in odpovedalo oboroženemu uporu proti Mariji in Hepburnu. Marijina vojska se je 15. junija soočila z uporniki, vendar pa konflikta ni bilo, ker se je Marija odločila predati upornikom pod pogojem, da pustijo Hepburna. Lordi so jo odvedli v trdnjavo na otoku jezera Leven. Dne 24. julija 1567 je bila Marija prisiljeni abdicirati v korist svojemu enoletnemu sinu in regentska oblast nad Škotsko je bila zaupana Marijinemu polbratu Jamesu.

Po desetih mesecih preživetih na otoku ji je 2. maja 1568 uspelo pobegniti iz trdnjave in zbrati majhno vojsko, vendar je bila poražena 13. maja v bitki pri Langsidu. Po tem zadnjem porazu se je odločila pobegniti v Anglijo in iskati zatočišče pri svoji sestrični Elizabeti, vendar pa je bila ujeta 19. maja, takoj po vstopu na Elizabetino ozemlje.

V času svojega ujetništva v Angliji je bila Marija nameščena v različne gradove in enkrat je bila le sedemdeset kilometrov oddaljena od Elizabete, kar je bilo najbližje, kot se ji je kadarkoli približala; Marija in Elizabeta se nista nikoli srečali.

Po nasprotovanju okoli vprašanja ali bi Mariji sodili za umor Henrika Stuarta, je bilo odločeno, da je treba opraviti le sojenje. To je potekalo od oktobra 1568 do januarja 1569. Na sojenje so vplivale politične ugodnosti, vendar Elizabeta ni hotela obsoditi Marije za umor. Zasliševanje je temeljilo na Marijinih osebnih dokumentih, najdenih v Edinburghu, med drugim vključno s skupino osmih pisem Marije poslanih Hepburnu. Originalna pisma, napisana v francoščini, iz katerih je bilo ugotovljeno, da je Marija že vnaprej vedela za načrtovanje umora Henrika Stuarta, so bila izgubljena v času vladavine Marijinega sina, in pristnost današnjih izvodov je vprašljiva.

Na Škotskem je bil medtem ubit Marijin polbrat, ki se je v času njenega zasliševanja boril, da se jo zadrži v ujetništvu v Angliji, in onemogočil njenim pristašem dostop do nje. V kratkem času se je na mestu regenta Marijinega sina zamenjalo nekaj njenih sorodnikov, od katerih so bili vsi kmalu ubiti.

Leta 1570 se je Karel IX. Francoski pregovarjal z Elizabeto, katero je pokušal prepričati, da pomaga Mariji vrniti škotsko krono. Kot predpogoj je Elizabeta želela, da Marija ratificira Sporazum iz Edinburgha, ki bi Elizabeto priznal za zakonito kraljico in opustil njene terjatve do prestola. Marija je to ponovno zavrnila, vendar so se pogajanja nadaljevala. Ridolfi Plot, čigar cilj je bil združiti Marijo in Thomasa Howarda v zakonsko zvezo, je silil kraljico, da prekine pogajanja s Karlom IX., in parlament je leta 1572 sprejel zakon, ki je Mariji odvzel pravico do prestola. Elizabeta je šla do te mere, da jo je leta 1584 prosila, da podpiše dokument, ki bi preprečil komurkoli, da bi imel kaj od koristi od njene smrti. Čeprav ta dokument ni bil nikoli sprejet, ga je na stotine ljudi, tudi sama Marija, podpisalo.

Marija je sčasoma postala breme, ki ga Elizabeta ni mogla niti ni želela imeti. Skozi leta je posegla v več zarot, ki so jo želele ubiti, katoliških vstaj in prevzemov angleške krone s pomočjo Francije in Španije. Medtem je na Danskem izgnani James Hepburn izgubil razum in umrl leta 1578.

Sojenje in usmrtitev

Porota štirideset plemičev je sodila Mariji zaradi njenega sodelovanja v Babingtonski zaroti, čigar cilj je bil umor Elizabete in proglasitev Marije za kraljico Anglije. Marija je v svojo bran dala dejstvo, da ni nikoli imela možnost, da se brani niti da pogleda obremenilne dokaze proti nje, in je tudi opomnila, da ona ni angleška državljanka in da zaradi tega ne more biti obsojena. Ne glede na to je bila za ta zločin predvidena smrtna kazen in Marija ni bila izjema; 8. marca 1587 je bila obsojena na obglavljenje.

Zadnje ure svojega življenja je preživela v molitvi ter pisanju poslovilnih pisem in oporoke, v kateri je zahtevala, da je pokopana v Franciji in da je njenim služabnikom prizaneseno. Na mesto usmrtitve je prišla v črni obleki, vendar se je ne presenečenje prisotnih slekla in ostala v rdeči barvi, ki običajno zaznamuje mučeništvo v katoliškem bogoslužju. Preden jo je obglavil, je rabelj, kot je bil to običaj, pokleknil pred Marijo in jo zaprosil za odpuščanje. Legenda pravi, da mu je kraljica oprostila, rekoč, da ji bo joj rešil vse probleme. Usmrtitev se je izvajala nepravilno, saj je bila uporabljena sekira, s katero so bile predhodno zaklane živali. Marija je preživela prvi udarec sekire in je celo poskušala nekaj reči, vendar je je drugi udarec ubil. Danes se meni, da so posamezniki namerno obglavljali s topo sekiro, da bi podaljšali njihovo trpljenje.

Kip Marije Stuart v Parizu

Kot odgovor na Marijino smrt je španska vojska vkorakala v Anglijo s ciljem, da bi strmoglavila Elizabeto, vendar se je vrnila poražena in se ni nikoli spopadala z angleškim ladjevjem.

Marijino telo je bilo balzamirano in je ostalo na mestu, kjer je bila obglavljena leto prej. Prvotno je bila pokopana v Peterboroughški stolnici, vendar je bila izkopana leta 1612, ko je na angleški prestol sedel njen sin, Jakob I. Angleški in VI. Škotski, ki je odredi, da bo pokopana v Westminstrski opatiji. Tam počiva še danes, skupaj s štiridesetimi svojimi potomci. Elizabeta I. je pokopana na istem pokopališču, vendar na nasprotni strani Marije I.

Dediščina

Marija Stuart ni bila nikoli v katoliški cerkvi kanonizirana kot svetnica, ampak je bila pogosto in še vedno je priznana za mučenico. Po vsej Franciji, Škotski in Angliji se prodajajo stvari, ki so domnevno pripadale nesrečni škotski kraljici, vključno s krožniki, oblačili, pesmi, ki jih je napisala, in molitvenimi knjigami.

Življenje in smrt Marije Stuart je ovekovečena z velikim številom dramskih, filmskih in glasbenih del. Najslavnejša izmed teh del je drama Maria Stuart, ki jo je proti koncu 18. stoletja napisal nemški pisatelj, Friedrich Schiller. Vseeno so pri snemanju biografskih filmov o Mariji Stuart zgodovinska dejstva pogosto spregledana; eden izmed najboljših primerov so scene, v katerih se Marija sreča z Elizabeto, kljub znanim dejstvom, da se to ni nikoli zgodilo. Marija I. je najbolj sveže prikazana v filmu Elizabeta: Zlata doba iz leta 2007, v katerem vlogo škotske kraljice igra Samantha Morton.

Predniki

16. Jakob II. Škotski

8. Jakob III. Škotski

17. Marija Guelderska

4. Jakob IV. Škotski

18. Kristjan I. Danski

9. Margareta Danska

19. Doroteja Brandenburška

2. Jakob V. Škotski

20. Edmund Tudor, 1. grof Richmondski

10. Henrik VII. Angleški

21. Lady Margaret Beaufort

5. Margareta Tudor

22. Edvard IV. Angleški

11. Elizabeta Yorška

23. Elizabeta Woodville

1. Marija I. Škotska

24. Friderik II, grof Vaudémontski

12. René II., vojvoda Lorenski

25. Jolanda Anžujska

6. Claude, vojvoda Guiški

26. Adolf, vojvoda Guelderski

13. Filipa Guelderska

27. Katarina Burbonska

3. Marija Guiška

28. Janez II., grof Vendômski

14. François, vojvoda Vendômski

29. Izabela de Beauveau

7. Antoinette de Bourbon

30. Peter II., grof Saint-Polski

15. Marija Luksemburška

31. Margareta Savojska

Zunanje povezave

• Biografija

Marija I. Škotska Stuarti Rojen: 8. december 1542 Umrl: 8. februar 1587
Vladarski nazivi
Predhodnik:  Jakob V.	Škotska kraljica 1542–1567	Naslednik:  Jakob VI.
Francoska kraljevska družina
Nezasedeno Zadnji nosilec naziva Katarina Medičejska	Dofena Francije 1558–1559	Nezasedeno Naslednji nosilec naziva Marija Ana Viktorija Bavarska
Predhodnik:  Katarina Medičejska	Kraljica Francije 1559–1560	Nezasedeno Naslednji nosilec naziva Elizabeta Avstrijska