Mikroklima

Mikroklima je podnebje zelo majhnih območij na Zemlji in je običajno najbolj izrazito oblikovana na homogenem aktivnem površju. Aktivno površje je ta del površja pokrajine, na katerem prihaja k odboju sončnega sevanja - hkrati poteka spreminjanje kratkovalovnega sevanja Sonca v dolgovalovno toplotno sevanje. Primer aktivnega površja so npr. gola tla, vodna površina, gozd, mikrooblike georeliefa itd. Aktivno površje je glavni klimatotvorni faktor mikroklime.

Ni nujno, da se mikroklima ustvari v pokrajini, njen obstoj pa je odvisen od značaja makrovremena. Primeren tip makrovremena za razvoj mikroklime je radiacijski tip vremena (avtohtono vreme), ko je oblačnost manjša od 1/5, hitrost vetra nižja od 2 m.s⁻¹ in se pojavlja velika dnevna amplituda temperature zraka. Obratno pa advekcijsko vreme (alohtono) zakriva vplive aktivnega površja.

Podtipi mikroklime

• Endoklima je termin, ki se uporablja za klimo zaprtih prostorov - rudniški prostor, tovarniški prostor, stanovanje, razred, hlev, ...
• Kriptoklima je termin, ki se uporablja za klimo podzemnih jam.

Včasih se izraza izenačujeta.

Prostorska razsežnost

Horizontalna dimenzija	Vertikalna dimenzija	Primer zračnega vrtinca	Primer klime
10−2-102 m	10−1-101 m	prašni vrtinec	klima travnika

Nekateri postavljajo zgornjo mejo mikroklime v višini 2 m nad aktivnim površjem.

Izmenjava in prenos toplotne energije

Z vidika karakterja procesa izmenjave in prenosa toplotne energije se lahko plasti atmosfere, ki se neposredno stika z aktivnim površjem, razdeli v tri plasti.
Tesno ob aktivnem površju prenos energije poteka molekularno, sledi plast konvekcijskega prenosa toplotne energije, najvišje pa leži turbulentna plast, ki je obenem tudi prehod k višjim plastem atmosfere same.