Milje, Trst

Za druga naselja s tem imenom glej Milje.

Milje Muggia
Občina (comune)
Comune di Muggia
Milje
Zastava Grb
Milje Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 45°36′N 13°46′E
Država	Italija
Dežela	Furlanija - Julijska krajina
Frazioni	Žavlje (Aquilinia), Beloglav (Belpoggio), Čampore (Chiampore), Farned (Farnei), Lazaret - Sveti Jernej (Lazzaretto-San Bartolomeo), Rabujez (Rabuiese), Korošci (Santa Barbara), Vinjan (Vignano), Cindis (Zindis)
Upravljanje
• Župan	Paolo Polidori (5. oktober 2021) (desna sredina)
Površina
• Skupno	13 km2
Nadm. višina	3 m
Prebivalstvo  (31. marec 2021)
• Skupno	12.888
• Gostota	990 preb./km2
Demonim	Miljčani it. muggesani
Časovni pas	UTC+1 (CET)
• Poletni	UTC+2 (CEST)
Poštna številka	34015
Klicna koda	040
Zavetnik	Sveti Janez in Pavel
Dan	26. junij
Spletna stran	Uradno spletno mesto

Milje (italijansko Muggia, beneško in tržaško Muja, furlansko Mugle) so obalno mesto v Italiji, na Tržaškem, natančneje v Miljskem zalivu, sedež istoimenske občine v deželi Furlanija - Julijska krajina (druge največje za Trstom v nekdanji Tržaški pokrajini), nedaleč od slovensko-italijanske meje.

Občina Milje obsega naselja Žavlje (Aquilinia), Beloglav (Belpoggio), Čampore (Chiampore), Farned (Farnei), Lazaret - Sveti Jernej (Lazzaretto-San Bartolomeo), Rabujez (Rabuiese), Korošci (Santa Barbara), Vinjan (Vignano) in Cindis (Zindis).

Milje so edino istrsko mesto na italijanskem ozemlju.

Po mestu se imenujeta Miljski polotok na severozahodu Istre in Miljski zaliv (Baia di Muggia) med Miljami oz. Miljskim polotokom in Trstom (slovensko imenovan tudi Žaveljski zaliv).

V Pristanišču sv. Roka (Porto San Rocco) je marina s kapaciteto priveza 500 jaht.

Etnična sestava prebivalstva

Po popisu prebivalstva iz leta 1971 se je 4,7 % prebivalcev opredelilo, da so Slovenci.

Zgodovina

Že v obdobju Rimljanov je tu obstajal ribiški zaselek. Leta 931 je vasica prešla pod oblast oglejskih patriarhov. Na griču nad naseljem so vidni ostanki prazgodovinskega gradišča. Tu je nastal pozneje Castrum Muglae in nato srednjeveška naselbina (stare Milje), katere prebivalci so se ukvarjali s kamnoseštvom, solinarstvom in ladjarstvom, poleg tradicionalnega kmetijstva in ribištva. Zametek današnjega mestnega jedra je nastal v 12. stoletju in leta 1256 je bila ustanovljena samostojna mestna občina. Dokončno se je središče kraja na obalo preselilo po napadu Genovežanov leta 1354, saj je od starih Milj ostala nepoškodovana le bazilika sv. Marije iz 11. stoletja. Med večkratnimi zavezništvi, spori in tudi vojnami z bližnjim Trstom naj omenimo samo tistega iz leta 1511, v katerem so Miljčani izšli kot zmagovalci. Leta 1420 je morala lokalna uprava izreči zvestobo Beneški republiki, katere vladavina je trajala do zatona republike leta 1797.

Po ukinitvi napoleonovih Ilirskih provinc so leta 1813 Avstrijci prevzeli oblast nad celotno današnjo Tržaško pokrajino in Istro. Z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920, so Milje in Trst skupaj z Istro ter Kvarnerskimi otoki prešle pod Italijo.

Po drugi svetovni vojni je od leta 1946 do 5. oktobra 1954 preko območja občine potekala Morganova demarkacijska črta Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) med conama A in B.

Angleži in Američani so upravljali njegov severni del (cono A), ki je obsegal Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica. Cona B, ki je obsegala severni del Istre, nekako od Škofij do reke Mirne, je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona A s Trstom vred pa je bila priključena Italiji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.

Po zasutju solin, opustitvi kamnoseštva in zaprtju obeh ladjedelnic, se kot glavna dejavnost ob trgovini v mestu vse bolj uveljavlja turizem.

Gospodarstvo in ekonomija

V naselju je urad karabinjerjev, finančne policije in enota gasilcev.

Finančni prihodki izvirajo večinoma iz tradicionalnega kmetijstva, pridelave ne samo žitaric, zelenjave in sadja, temveč tudi grozdja, vina in oljčnega olja. V manjši meri je razvita zelo raznolika živinoreja, vzreja govedi, svinj in prašičev, konjev ter perutnine. Lokalno industrijo predstavlja tekstilni, oblačilni, živilski, inženirski, elektronski, storitveni, gradbeni, (nekdaj tudi ladjedelniški) sektor, trgovina in turizem, pa tudi proizvodnja izdelkov iz papirja, naprav in strojev za proizvodnjo nakita in igrač, pisarniških strojev, proizvodnja izdelkov iz lesa (zlasti pohištva). Del lokalnega prebivalstva je zaposlen tudi v industrijskih obratih, kjer predelujejo naftne derivate. Razvit je komercialni sektor, bančne storitve, zavarovalništvo in pokojninski skladi. Informacije o kulturi in aktualnih dogodkih zagotavljajo lokalne radijske postaje in televizija. Urejeno je varstvo otrok v vrtcih in osnovnošolsko izobraževanje, srednje in visoko šolstvo je zagotovljeno v bližnjem Trstu.

Arhitektura

Staro mestno jedro z manjšim pristanom in mandračem (podobnim nekdanjemu piranskemu), ki skoraj spodjeda okoliške stavbe, kaže arhitekturne elemente različnih beneških slogov, za katerega so značilne ozke ulice, stavbe s simboli leva sv. Marka, balkoni z gotskimi biforami. Ob glavnem trgu (Piazza Marconi) stoji župnijska cerkev sv. Janeza in sv. Pavla, zgrajena leta 1263 na mestu predhodne cerkve iz 11. ali 13. stoletja, pozneje pa je bila večkrat prenovljena. Občinska palača s stolpom z uro ter dvema občinskima grboma na pročelju je iz leta 1265. Leta 1930 jo je precej poškodoval požar. V bližini pristanišča je tudi dvoje mestnih vrat, vrata sv. Roka in na Dantejevi ulici vrata Portizza, z beneškim levom. Nad mestom je grad, katerega začetki segajo v leto 1374, stolp s cinami so mu dodali ob prenovi, v začetku 18. stoletja.

Župnijska cerkev sv. Janeza in sv. Pavla v Miljah

Pristanišče sv. Roka

Približno kilometer od centra mesta je bila zgrajena moderna marina sv. Roka (San Rocco) s pripadajočimi upravnimi stavbami ter stanovanjskim naseljem, za katero je načrte izdelal arhitekt Luigi Vietti, avtor marine v Porto Cervu na Sardiniji. Poleg privezov za jahte obsega tudi obmorsko sprehajališče, razne podhode in nadhode, majhne parke ter osrednji trg. Celoten kompleks predstavlja vizijo kombinacije sodobnega obmorskega in ribiškega naselja, s hotelom, trgovinami, bazenom, fitnesom in telovadnico.

Viri

• Tretjak, Donatella; Fachin, Niki (2004). Istraː Cres, Lošinjːzgodovinsko-umetnostni vodnik: zgodovina in kultura 50 istrskih občin. Bruno Fachin, Trst. COBISS 2069228. ISBN 88-85289-67-3.
• Vinčec, Milan (2009). Istra: Koper, Izola, Piran: kulturno turistični vodnik. Koper, Arsvideo. COBISS 246454272. ISBN 978-961-269-087-8.
• Bufon, Milan; Kalc, Aleksej Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, prva knjigaː Tržaška pokrajina Narodna in študijska knjižnica v Trstu, Slovenski raziskovalni inštitut v Trstu, Trst, Založništvo tržaškega tiska d.d., 1990, (COBISS)
• Dolhar, Rafko (2006). Zahodni rob: avtovertikala: kulturno-turistični vodnik. Mohorjeva družba, Celovec. COBISS 228982784. ISBN 978-3-7086-0218-9.

Zunanje povezave

• Satelitska slika