Pridevnik
Pridévnik ali adjektív je pregibna beseda, ki izraža kakovost (lep, mlad, pravi), mero oziroma količino (majhen), vrsto (zadnji) ali svojino (očetov) in spada med pridevniške besede.[1][2][3] Pridevniku lahko praviloma določimo sklon, spol in število, ki se ujema s samostalnikom, na katerega se pridevnik nanaša.[4] V manjšini so pridevniki, ki se ne pregibajo z glasovnimi končnicami (npr. lila krilo, lila cvet).[3]
V stavku opravlja vlogo levega prilastka (ljubezniv otrok); v čustveno poudarjenih zvezah (strela božja) in ob zaimkih (jaz sam) lahko opravlja tudi vlogo desnega prilastka, ob pomožniku pa se prevrača v povedkovnik in opravlja vlogo povedkovega prilastka (Sava teče motna.).[2]
Vrste pridevnikov
[uredi | uredi kodo]Glede na vprašalnico ločimo:
- lastnostni (kakovostni) pridevnik (Kakšen?/Kolikšen?): lepa, trda, velika ...
- vrstni pridevnik (Kateri?): pisalna, jedilna, delovna ...
- svojilni pridevnik (Čigav?): moj, Mojčin, sosedov, Tinin, Larin, Bratov, Bobanov ...
Pregibanje
[uredi | uredi kodo]Pridevniki se po navadi ujemajo s samostalniško besedo v spolu, sklonu in številu (na primer ljubezniv, ljubeznivega). Nekateri pridevniki pa se ne pregibajo z glasovnimi končnicami in ostajajo v vseh oblikah enaki (na primer poceni --, lila --).[3]
Določnost
[uredi | uredi kodo]Lastnostni pridevniki, ki se končujejo na soglasnik, imajo v imenovalniku ednine in tožilniku, kadar je enak imenovalniku, poleg neglasovne končnice še končnico -i za določnost (npr. ljubezniv, ljubeznivi).[5] Nedoločna oblika se uporablja pri predmetih/dogodkih/stanjih, ki jih prvič opisujemo, ter ob besedi "vsak". Določna oblika pa se uporablja v primerih, ko govorimo o že prej omenjeni zadevi, lastnih imenih (Aleksander Veliki), ob kazalnih in svojilnih zaimkih ter za vrstnimi števniki (prvi delovni dan)[6]. Določnost se izraža tako, da kakovostnim pridevnikom moškega spola ednine v imenovalniku (in pri samostalnikih s kategorijo neživosti še v tožilniku) doda -i (mlad – mladi, ponoven – ponovni ...), včasih se spremeni tudi mesto in/ali vrsta naglasa (stàr – stári, dêbel – debéli, vêlik – velíki ...) ali pa celo osnova (majhen – mali). Svojilni pridevniki, števniki ter primerniki in presežniki, so že po definiciji določni (npr. bratov, prvi, lepši, najlepši ...).[7]
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Viri
[uredi | uredi kodo]- ↑ Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 12. 2018.
- ↑ 2,0 2,1 Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.
- ↑ Ahačič, K. Slovnica na kvadrat: slovenska slovnica za srednjo šolo. Ljubljana : Rokus Klett, 2017.
- ↑ Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 102.
- ↑ »(Ne)določne oblike pridevnikov – po pravilih ali posluhu?«. www.leemeta.si. 5. avgust 2016. Pridobljeno 14. septembra 2024.
- ↑ http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000112.html, vpogled: 12. 12. 2010.
