Pojdi na vsebino

Sveti Evstahij (otok)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sveti Evstahij

Sint Eustatius
Posebna občina Kraljevine Nizozemske
Posebna občina Sveti Evstahij
posebna občina Sveti Evstahij (nizozemsko)
Zastava Sveti Evstahij
Zastava		Grb Sveti Evstahij
Grb
Geslo: 
"Superba et confidens" (Latinščina)
"Proud and confident" (Angleščina)
Himna: "Golden Rock"
Lokacija Svetega Evstahija (obkroženo z rdečo)
Lokacija Svetega Evstahija (obkroženo z rdečo)
Zemljevid prikazuje lokacijo Sv. Evstahija v primerjavi z otokom Saba in otokom Sv. Martin
Zemljevid prikazuje lokacijo Sv. Evstahija v primerjavi z otokom Saba in otokom Sv. Martin
Koordinati: 17°29′N 62°59′W / 17.483°N 62.983°W / 17.483; -62.983
Suverena državaKraljevina Nizozemska
Vključitev v Nizozemsko10. oktober 2010 (Razpad Nizozemskih Antilov)
Status države10. oktober 2010
Glavno mesto
(in največje mesto)		Oranjestad
Upravljanje
 • PodguvernerAlida Francis (Vladna komisarka)[1]
Površina
 • Skupno21 km2
Prebivalstvo
 (1. januar 2019)[3]
 • Skupno3.138
 • Gostota150 preb./km2
DemonimSt. Evstahij; Statian
Časovni pasUTC−4 (AST)
Klicna številka+599-3
Koda ISO 3166BQ-SE, NL-BQ3
ValutaAmeriški dolar ($) (USD)
Internet TLD

Sveti Evstahij (nizozemsko Sint Eustatius, izgovorjava [sɪnt øːˈstaːtsijʏs] (poslušajⓘ)),[6] lokalno znan tudi kot Statia,[7] je otok v Karibih. Je posebna občina (uradno "javno telo") Nizozemske.[8]

Otok leži v severnem delu Zahodne Indije, jugovzhodno od Deviških otokov. Sveti Evstahij je takoj severozahodno od Svetega Krištofa in jugovzhodno od Sabe. Glavno mesto regije je Oranjestad. Otok ima površino 21 km². Potniki na otok z letalom prispejo preko letališča FD Roosevelt. Sveti Evstahij, ki je bil prej del Nizozemskih Antilov, je 10. oktobra 2010 postal posebna občina Nizozemske.[9] Skupaj z Bonairejem in Sabo tvori otoke BES.

Ime otoka, »Sveti Evstahij«, je nizozemsko ime za svetega Evstahija (izgovorjava tudi Eustachius ali Eustathius), legendarnega krščanskega mučenca, v španščini znanega kot San Eustaquio in v portugalščini kot Santo Eustáquio ali Santo Eustácio.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Zemljevid Svetega Evstahija iz Encyclopaedie van Nederlandsch West-Indië 1914–1917
zemljevid Svetega Evstahija

Na otoku je bilo najdenih več predkolumbijskih najdišč, predvsem na najdišču, imenovanem »Golden Rock Site«.[10] Domneva se, da je otok verjetno videl Krištof Kolumb leta 1493. Od prve evropske naselbine v 17. stoletju do začetka 19. stoletja, je sveti Evstahij enaindvajsetkrat zamenjal lastnika med Nizozemsko, Veliko Britanijo in Francijo.

Leta 1636 je zbornica Zeeland nizozemske zahodnoindijske družbe prevzela otok, za katerega so poročali, da je bil takrat nenaseljen. Leta 1678 so bili otoki St. Evstahij, Sveti Martin in Saba pod neposrednim poveljstvom nizozemske zahodnoindijske družbe, pri čemer je bil poveljnik nameščen na St. Evstahiju, da bi upravljal vse tri. Takrat je bil otok pomemben za pridelavo tobaka in sladkorja .

Trgovina s sužnji in svobodno pristanišče

[uredi | uredi kodo]
Zgodovinska gravura s pogledom na Karibsko morje, ki se približuje otoku Sveti Evstahij
Fort Oranje (nl) iz 17. stoletja, v daljavi je viden otok Saba

V 18. stoletju je geografska umestitev svetega Evstahija sredi danskega (Deviški otoki), britanskega (Jamajka, St. Krištof, Barbados, Antigva), francoskega (Sv. Dominika, St. Lucija, Martinik, Gvadelupe) in španskega (Kuba, Santo Domingo, Puerto Rico) ozemlja – veliko pristanišče, nevtralnost in status svobodnega pristanišča brez carin od leta 1756[7] so bili vse dejavniki, ki so otok postavili za glavno točko pretovarjanja in tihotapljenja blaga.[7] Gospodarstvo svetega Evstahija je pod Nizozemci z ignoriranjem monopolnih trgovinskih omejitev britanskih, francoskih in španskih otokov cvetelo; postal je znan kot Zlata skala.

»Prvi pozdrav«

[uredi | uredi kodo]
Johannes de Graaff

Otok je prodajal orožje in strelivo vsakomur, ki je bil pripravljen plačati, in je bil zato eno redkih krajev, kjer so mlade Združene države lahko pridobile vojaške zaloge. Dobri odnosi med svetim Evstahijem in Združenimi državami so privedli do omenjenega »Prvega pozdrava«.

16. novembra 1776 je ameriški brig s 14 topovi, ki mu je poveljeval kapitan Isaiah Robinson,[11][12] vplul v sidrišče pod trdnjavo Oranje na Sv. Evstahiju. Robinson je svoj prihod napovedal tako, da je izstrelil trinajst topovskih pozdravov, po en strel za vsako od trinajstih upornih ameriških kolonij proti Veliki Britaniji. Guverner Johannes de Graaff je odgovoril z enajstimi pozdravnimi salvami iz topov Fort Oranje (mednarodni protokol je zahteval dve puški manj za priznanje suverene zastave). To je bilo prvo mednarodno priznanje ameriške neodvisnosti. Andrew Doria je prispel, da bi kupil strelivo za ameriške revolucionarne sile. S seboj je imela kopijo Deklaracije o neodvisnosti, ki je bila predstavljena guvernerju De Graaffu. Prejšnjo kopijo so Britanci ujeli na poti na Nizozemsko. Zavit je bil v dokumente, za katere so Britanci verjeli, da je čudna šifra, vendar so bili v resnici napisani v jidišu, naslovljeni na judovske trgovce na Nizozemskem.

Andrew Doria prejme pozdrav iz nizozemske utrdbe na Svetem Evstahiju, 16. novembra 1776.

Predsednik Franklin D. Roosevelt je 27. februarja 1939 na USS Houston za dve uri obiskal St. Evstahij, da bi prepoznal pomen "prvega pozdrava" iz leta 1776. Svetemu Evstahiju je podaril veliko medeninasto ploščo, ki je danes postavljena pod zastavo na vrhu obzidja utrdbe Oranje.

Skoraj polovica vseh ameriških revolucionarnih vojaških zalog je bila pridobljena prek sv. Evstahija. Skoraj vse ameriške komunikacije z Evropo so najprej potekale čez otok. Trgovina med svetim Evstahijem in Združenimi državami je bila glavni razlog za četrto anglo-nizozemsko vojno 1780–1784.[12] Predvsem je britanski admiral George Brydges Rodney, ki je leta 1781 zasedel otok za Veliko Britanijo, pozval poveljnika izkrcanih čet, generalmajorja sira Johna Vaughana, naj zaseže "gospoda Smitha v hiši Jonesa - oni (Judje iz Evstahija, Karibski Antili) [13] ne moremo prehitro poskrbeti – razvpiti so v Ameriki in Franciji.« Vojna je bila katastrofalna za nizozemsko gospodarstvo.

Otok Sveti Evstahij je februarja 1781 zavzela angleška flota. Mornarji in vojaki admirala Rodneyja so otok oropali.

Na vrhuncu moči je imel Sveti Evstahij večinoma prehodno prebivalstvo okoli 10.000 ljudi. Večina se je ukvarjala s komercialnimi in pomorskimi interesi. Popisni seznam iz leta 1790 daje navaja (svobodni in zasužnjeni skupaj) 8.124 ljudi. Po odhodu Britancev je trgovina ponovno zaživela. Veliko trgovcev (vključno z Judi) se je vrnilo na otok, vendar sta francoska in britanska okupacija iz leta 1795 prekinili trgovino in tudi Američani, ki so zdaj globalno priznani kot neodvisna država, so medtem razvili svojo trgovsko mrežo in niso več potrebovali svetega Evstahija. Otok so zasenčila druga nizozemska pristanišča, na primer tista na otokih Curaçao in Sveti Martin. V zadnjih letih 18. stoletja je "Statia" razvila trgovino z rumom. Gospodarstvo je v začetku 19. stoletja nazadovalo. Od približno leta 1795 je število prebivalcev upadlo in leta 1948 padlo na 921.

Judovsko prebivalstvo

[uredi | uredi kodo]

Prvi zapis o Judih na Svetem Evstahiju sega v leto 1660. Judje so bili večinoma trgovci s pomembnimi mednarodnimi trgovskimi in pomorskimi trgovskimi povezavami. Judje so bili s krščanskimi partnerji kapitani, lastniki ali solastniki velikega števila ladij, ki izvirajo iz St. Evstahija. Nekaj jih je bilo lastnikov otoških nasadov. Judje so predstavljali vsaj 10 % stalnega prebivalstva Sv. Evstahija.[14]

Deset dni po predaji Britancem 3. februarja 1781, je Rodney ukazal, naj se zanj zbere celotna odrasla judovska moška populacija. Vse Jude so izgnali na Sv. Krištof. Enainsedemdeset Judov je bilo zaprtih v ječi v Spodnjem mestu, kjer so bili tri dni. Kasneje so izgnali še Američane, Nizozemce in Francoze.

Sinagoga in pokopališče

[uredi | uredi kodo]
Obnovljene in stabilizirane stene sinagoge iz leta 1737
Judovsko pokopališče

Upor sužnjev leta 1848

[uredi | uredi kodo]

Po letu 1848 je suženjstvo obstajalo le na nizozemskih in danskih vzhodnokaribskih otokih, kar je povzročilo nemire na otokih, ki jih je kolonizirala Nizozemska. Posledično je bila 6. junija 1848 na Svetem Martinu razglasitev, da bodo zasužnjeni Afričani obravnavani kot svobodne osebe.[15]

Nemiri so nastali tudi na Svetem Evstahiju. 12. junija 1848 se je skupina svobodnih in zasužnjenih Afričanov zbrala pred domom podguvernerja Johannesa de Veera in zahtevala razglasitev njihove svobode, povečanje obrokov in več prostih ur. Guverner otoka je skupino nagovoril, a je vztrajala pri svojih zahtevah. Mobilizirana je bila milica in po posvetovanju s kolonialnim svetom in glavnimi prebivalci se je podguverner odločil za napad. Po ponovnem opozorilu, naj zapustijo mesto ali kako drugače doživijo posledice, so na skupino odprli ogenj. Uporniki so pobegnili iz mesta, dva ali trije pa so bili huje ranjeni. S hriba tik pred mestom so milico zasuli s kamenjem in kosi skal. Skupina 35 strelcev je vdrla v hrib in ubila dva upornika, več jih ranila. Šest voditeljev upora je bilo izgnanih z otoka in premeščenih na Curaçao. Thomas Dupersoy, svobodni Afričan, velja za glavnega vodjo upora. Eden od drugih voditeljev je svojemu "lastniku" leta 1851 poslal obvestilo o smrti. Po vstaji so se največji lastniki plantaž na Svetem Evstahiju odločili, da bodo svojim zasužnjenim delavcem dali določeno plačo zaradi strahu pred ponovitvijo upora.[16]

Odprava suženjstva

[uredi | uredi kodo]

Leta 1863 je bilo suženjstvo na Nizozemskem uradno odpravljeno. Nizozemci so bili med zadnjimi, ki so ukinili suženjstvo. Osvobojeni sužnji niso želeli več živeti na polju in so se preselili v mesta.

Razpad Nizozemskih Antilov

[uredi | uredi kodo]

Sveti Evstahij je postal član Nizozemskih Antilov ob njegovi ustanovitvi leta 1954. Med letoma 2000 in 2005 so člani Nizozemskih Antilov glasovali o svojem prihodnjem statusu. Na referendumu 8. aprila 2005 je 77 % volivcev Svetega Evstahija glasovalo, da ostanejo znotraj Nizozemskih Antilov, v primerjavi z 21 %, ki je glasovalo za tesnejše vezi z Nizozemsko. Noben izmed drugih otokov ni glasoval za obstanek.

Potem ko so se drugi otoki odločili zapustiti in končati Nizozemske Antile, se je otoški svet odločil, da postane posebna občina Nizozemske, kot sta Saba in Bonaire. Ta postopek je bil zaključen oktobra 2010.[12] Leta 2011 je otok za svojo valuto uradno sprejel ameriški dolar.[17]

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Sveti Evstahij na fotografiji z Mednarodne vesoljske postaje
Pogled proti jugovzhodu vzdolž atlantske obale, ki prikazuje letališko vzletno-pristajalno stezo za srednje razdalje, plažo Lynch za njo, nato Quill, mirujoči vulkan sv. Evstahija in nad vodo v daljavi severni konec otoka St. Kitts

Sveti Evstahij je dolg 10 km in širok do 5 km.[18] Topografsko je otok v obliki sedla, s 602 metrov visokim mirujočim vulkanom Quill (Mount Mazinga) (iz nizozemskega kuil, kar pomeni "jama" - prvotno se je nanašalo na njegov krater) na jugovzhodu in manjšimi vrhovi hriba Signal Hill/Mala gora (ali Bergje ) in gora Boven na severozahodu. Krater Quill je priljubljena turistična atrakcija na otoku. Glavnina otoškega prebivalstva živi v ravnem sedlu med obema dvignjenima območjema, ki tvori središče otoka.[18]

Demografija

[uredi | uredi kodo]

Prebivalstvo

[uredi | uredi kodo]

Januarja 2019 je na otoku živelo 3.138 ljudi, gostota prebivalstva znaša 150 prebivalcev na kvadratni kilometer.

Jezik

[uredi | uredi kodo]

Uradni jezik je nizozemščina, vendar je angleščina "jezik vsakdanjega življenja" na otoku in izobraževanje poteka izključno v angleščini.[19] Neuradno se govori tudi lokalno angleško kreolsko. Več kot 52 % prebivalstva govori več kot en jezik. Najbolj razširjeni jeziki so angleščina (92,7 %), nizozemščina (36 %), španščina (33,8 %) in papiamento (20,8 %).

Vera

[uredi | uredi kodo]
Katoliška cerkev v mestu Sveti Evstahij

Sveti Evstahij je pretežno krščansko ozemlje. Glavne denominacije so metodisti 28,6 %, katoličani 23,7 %, adventisti 17,8 %, binkoštni 7,2 % in anglikanci 2,6 %.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ .bq is designated, but not in use, for the Caribbean Netherlands.[4][5] Like the rest of the Netherlands, .nl is primarily in use.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Benoeming regeringscommissaris en plaatsvervanger Sint Eustatius«. Government of the Netherlands (v nizozemščini). 18. junij 2021. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. maja 2023. Pridobljeno 19. decembra 2021.
  2. ↑ »Waaruit bestaat het Koninkrijk der Nederlanden? – Rijksoverheid.nl«. 19. maj 2015.
  3. ↑ »CBS Statline«.
  4. ↑ »BQ – Bonaire, Sint Eustatius and Saba«. ISO. Arhivirano iz spletišča dne 17. junija 2016. Pridobljeno 29. avgusta 2014.
  5. ↑ »Delegation Record for .BQ«. IANA. 20. december 2010. Arhivirano iz spletišča dne 29. maja 2012. Pridobljeno 30. decembra 2010.
  6. ↑ Mangold, Max.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 Tuchman, Barbara W. The First Salute: A View of the American Revolution New York: Ballantine Books, 1988.
  8. ↑ »Wet openbare lichamen Bonaire, Sint Eustatius en Saba (Law on the public bodies of Bonaire, Sint Eustatius and Saba)«. Dutch Government (v nizozemščini). Pridobljeno 14. oktobra 2010.
  9. ↑ »Antillen opgeheven«. NOS Nieuws. 18. november 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. decembra 2009. Pridobljeno 10. oktobra 2010.
  10. ↑ Jay B. Haviser (1981). »An Inventory Of Prehistoric Sites On St. Eustatius, Netherlands Antilles« (PDF). Pridobljeno 19. novembra 2021.
  11. ↑ »Archived copy«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. decembra 2014. Pridobljeno 3. oktobra 2014.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
  12. ↑ 12,0 12,1 12,2 »Encyclopaedia Britannica – St Eustatius«. Pridobljeno 28. junija 2019.
  13. ↑ »The American Revolution«. Ouramericanrevolution.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. maja 2023. Pridobljeno 22. decembra 2018.
  14. ↑ »Brief history – page Historic period (AD 1492–20th century) – Golden Age«. SECAR. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. februarja 2022. Pridobljeno 2. julija 2020.
  15. ↑ Paula, A.F. (1992). 'Vrije' slaven. Een sociaal-historische studie over de dualistische slavenemancipatie op Nederlands Sint Maarten 1816-1863. Centraal Historisch Archief Universiteit van de Nederlandse Antillen, Walburg Pers. str. 98. ISBN 9060118413.
  16. ↑ Hartog, Joh. (1969). De Bovenwindse eilanden Sint Maarten – Saba – Sint Eustatius. De Wit N.V. Aruba. str. 296–297.
  17. ↑ »Introduction of the dollar on Bonaire, Saint Eustace, Saba«. 18. maj 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. junija 2019. Pridobljeno 26. junija 2019.
  18. ↑ 18,0 18,1 »Encyclopaedia Britannica – St Eustatius«. Pridobljeno 28. junija 2019.
  19. ↑ »English to be sole language of instruction in St Eustatian schools«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. februarja 2015. Pridobljeno 14. februarja 2022.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sveti_Evstahij_(otok)&oldid=6337645«