Vodna fontana

Za druge pomene glej Fontana.

Vodna fontana je zgradba pretežno okrasne oblike, čigar namen je urejevati curke vode, ki prihajajo na dan iz naravnih ali umetnih izvirov (vodovodov). Medtem ko je v vodnjakih voda zajeta v večje ali manjše bazene in se obnavlja z nevidnimi pritoki in odtoki pod vodno gladino, na fontanah voda priteka iz okrasnih odprtin (na primer levje žrelo ali široko odprta usta povodnega moža) in večkrat tudi odteka v umetniško obdelane odprtine (vrče, školjke in podobno). Zelo pogost je odtok v obliki vodometa.

Vodnjak Trevi v Rimu.

Zgodovinski podatki

Beseda fontana izhaja iz latinščine (fons –ntis = izvir) in se danes uporablja v večini romanskih jezikov. Že v 7. stoletju pred našim štetjem se je v rimskih provincah tako imenoval zaključni del javnega vodovoda, torej točka, kjer je voda prihajala na plano. Običajno je to bilo kamnito levje žrelo, ki je obrobljalo konec železne cevi v zidu.

Pozneje so se vodnjaki počasi spreminjali iz koristne napeljave v umetnino. Nastajale so večje ali manjše stavbe, v katerih je voda prihajala na dan iz raznih cevi in pri straneh odtekala v posebne odtoke in rezervoarje. Stavbe same so postajale prava poslopja s prizidanimi prostori za različne namene. S časom so se razvile tudi vodne igre, ki so se uprizarjale na prostem ali celo v posebnih poslopjih (nimfejih), ki so obsegali več vodnjakov.

V zgodnjem srednjem veku se je v večini Evrope uporaba vodnjakov skrčila na golo uporabo vode. Stare stavbe, od rimskih kopališč do nimfejev, so bile porušene in pozabljene. V Italiji so se šele v 13. stoletju začeli ponovno pojavljati vodnjaki, ne več kot primitivni okraski vodovodnih cevi, ampak kot pravi spomeniki sredi večjih trgov in v vrtovih palač. Vse do 19. stoletja, ko je gradnja vodnjakov dosegla enega od viškov, so arhitekti in kiparji kar tekmovali v tej zvrsti umetnosti (v baroku pri nas Robbov vodnjak, Da Pontejev vodnjak v Kopru).

Zanimanje za monumentalne fontane narašča ob urejanju novih trgov mest od Evrope do Azije. Posebnost so različne vodne orgle, npr. v Singapurju, pri nas so vodne igre uredili v Celju. Raznoliki vodometi so v javnih in zasebnih parkih.

Nekatere znane fontane

Iz obdobja pred našim štetjem poznamo, pretežno iz nekaterih zapisov, antične fontane Kaliroe v Atenah, Pirene in Glauce v Korintu ter Jalizija na otoku Rodos. V starem Rimu je slovela fontana posvečena Kamenam (muzam). V Pompejih so odkopali večje število fontan na križiščih cest, na trgih in tudi v zasebnih hišah.

Iz 13. stoletja je mogoče omeniti razne fontane v Srednji Italiji (Viterbo, Aquila, Siena in drugod). Ohranjene so nekatere v sedanji Nemčiji, v gotskem slogu. Tudi arabska ustvarjalnost je zapustila nekaj lepih fontan, na primer v Alhambri.

Iz renesanse in baroka so pomembne italijanske, med njimi številne rimske fontane (vodnjak Trevi, Piazza Navona, Vatikan; vodnjaki v Villi d' Este). Vrhunec baročne vrtne umetnosti so fontane v parku Versajske palače pri Parizu.