Ko je revolucija [nacionalsocializem] prišla v Nemčijo, sem kot ljubitelj svobode upal, da bodo univerze to svobodo branile, saj sem vedel, da so se vselej hvalile s svojo zavezanostjo resnici; toda ne, univerze so takoj utihnile. Potem sem računal na velike izdajatelje časnikov, katerih ognjeviti uvodniki so svoj čas razglašali ljubezen do svobode. Vendar so bili, podobno kot univerze, v nekaj kratkih tednih utišani. Edino Cerkev se je neposredno upirala Hitlerjevi kampanji za utišanje resnice. Poprej me ni Cerkev nikoli posebej zanimala, zdaj pa občutim veliko naklonjenost in občudovanje, ker se je edino Cerkev pogumno in vztrajno zavzela za intelektualno resnico in nravstveno svobodo. Zatorej sem prisiljen priznati, da to, kar sem nekdaj preziral, zdaj brez pomisleka hvalim. (Albert Einstein o vlogi Rimskokatoliške cerkve v času nacizma)[1]
Raje vidim Cerkev, ki trpi in je umazana, saj to pomeni, da je del ljudi. Ne maram pa Cerkve, ki je že popolnoma bolna zaradi svoje izolacije in obsedenosti sama s sabo. (papež Frančišek)[2]
Ignacij, imenovan tudi Teofór, Cerkvi, ki je dosegla usmiljenje v veličastvu najvišjega Očeta Jezusa Kristusa, njegovega edinega Sina, in je ljubljena ter razsvetljena v volji tistega, ki je hotel vse, kar biva, po veri in ljubezni Jezusa Kristusa, našega Boga; Cerkvi, ki ima tudi prvenstvo na območju rimskega ozemlja; Cerkvi, ki je vredna Boga, spoštovanja, blagrovanja, hvale, uspeha, čistosti, ki tudi predseduje v ljubezni in se ravna po Kristusovi postavi, ki nosi Očetovo ime, ki jo tudi pozdravljam, v imenu Jezusa Kristusa, Očetovega Sina. Vsem, ki so zedinjeni po mesu in duhu v vsaki njegovi zapovedi, neomajno izpolnjeni z Božjo milostjo in očiščeni vsake tuje barve – v Jezusu Kristusu najlepši pozdrav brez graje. (Ignacij Antiohijski)[3]
Stoletja minejo, toda Cerkev je kot resnica, ena je in večna. Bratje, verjemite mi: toliko Svetega Duha imamo, kolikor ljubimo Cerkev. (papež Janez XXIII.)[4]
Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. (Jezus Kristus, Mt 16,18)
Kakor je bila Eva izoblikovana iz strani zaspalega Adama, tako se je Cerkev rodila iz prebodenega srca Jezusa Kristusa, umrlega na križu. (Katekizem Katoliške cerkve)[5]
Pogosto slišimo, da Cerkev zamuja, da ne gre v korak s časom. Cerkev nič ne zamuja, ampak ohranja svojo suverenost in svobodo pred časom. Ne obrača se po vetru. Pred vsemi miselnimi tokovi in ideologijami ostaja zvesta večnemu evangeliju, v zavesti, da nosi sporočilo, ki je primerno za vsak čas. (Franc Rode)[6]
Na milijone ljudi sovraži Cerkev zaradi tistega, kar mislijo, da uči. Vendar bi težko našli 10 ljudi, ki sovražijo Cerkev zaradi tistega, kar v resnici uči. (Fulton Sheen)[7]
