Pogreb (Mile Klopčič)

Pogreb Mile Klopčič

Izdano: Književnost 11-12/2 (1934), 373 Viri: dLib 11-12 Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si) Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak. Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

In spet so blatne ceste in bregovi,
jesen je tu in čas poplav.
Že spet pogreb gre po dolini
in godci, pravijo, igrajo mu pozdrav.

Mogoče v jami plaz ga je ubil,
mogoče zadušili so ga plini,
mogoče je omahnil od starosti –
vseeno, zdaj neso ga po dolini.

Bil je rudar; za krsto stopajo rudarji,
gredo, ko da pohabljenci bi gazili skoz sneg.
Tako iz kolonije vije se pogreb v dolino
in iz doline vije se v nasprotni breg.

In spet na pragu matere stoje.
Otroci so se jim iztrgali iz rok.
zdaj se podé ob muzikantih.
med njimi blazni Frànce, velik sred otrok.

Rudarski muzikanti žalostno igrajo
z okornimi rokami žalne speve.
Natanko blazni Frànce jih posluša,
natanko sliši vse zategnjene odmeve.

Lahko zgodi se, da nekoč bo planil,
iztrgal godcu flavto bo iz rok,
čvrstó jo držal v svojih bo rokah
in stal z nasmehom blaznim sred otrok,

pogrebci bodo položili krsto v prah,
sprevod prestrašen z grozo bo obstal
in matere na pragu bodo zaihtele,
ko blazni Frànce bo na flavto zaigral.

(Iz cikla »Doma«.)