Abu Simbel

ZRC SAZU, Založba ZRC eBooks, 2001

Primerjalna Knjizevnost, 1995

Pričujoča razprava se vpisuje v polje komparativne verzologije. Za cilj si je zastavila primerjavo ritmične strukture izvornega itali janskega ("laškega") enajsterea in njegove slovenske recepcije. Prešeren je odkril optimalne možnosti za ritem slovenskega verza v kombiniranju osnovnega akcentuacijskega principa s stranskim silabičnim principom. Kljub akcentuacijskemu temelju bi lahko rekli, da je slovenski verz silabotoničen. Zato je Prešernova vpeljava jambske ga enajsterca in italijanskega soneta ustrezala naravi našega verza. Čeprav slovenski verz pripada sistemu akcentuacijske verzifikacije, italijanski verz pa silabičnemu sistemu (z močno vlogo naglasov), prav silabotoničnost pomeni skupni imenovalec obeh verzov. V pesmih, napisanih v "laškem" enajstercu, uporablja Prešeren samo ženske klavzule (ital.: piano) ter povsem izključi možnost moških (ital.: tronco) in daktilskih (tekočih-ital.: sdrucciolo) klav zul, ki sicer obstaja v italijanski verzifikaciji. Velikanski vpliv Prešernove poetike na celotno zgodovino slovenske poezije je imel za posledico, da se je ženska varianta enajsterca uveljavila kot zvrstna norma, čeprav so jo mnogi pesniki kršili. Ce upoštevamo dejstvo, da je siceršnja frekvenca moških in daktilskih klavzul pri Prešernu precej višja kakor pri Danteju in Petrarci, se vsiljuje sklep, da je izključna uporaba ženskih klavzul pri jambskih enajstercih zvrstno motivirana in določena: Prešeren je ženske klavzule očitno doživljal kot znamenje "visokega", umetn(išk)ega pesništva, medtem ko je moške in daktilske klavzule rad uporabljal pri narativnem pesništvu in v legah, ki izvirajo iz ljudskega izročila. Cezura, nezgrešljivo znamenje silabične verzifikacije, je v italijan ski poeziji sicer šibkejša kakor v francoski in španski, vendar je kljub temu precej močnejša kakor v slovenski poeziji. Primerjava strukture italijanskega in slovenskega "laškega " enajsterca glede na položaj cezure nas je pripeljala do zanimive ugotovitve: v italijanski poeziji vlada ravnotežje v frekvenci malih enajstercev (ital.: endecasillabo a minore-s cezuro v pr\>i polovici verza) in velikih enajstercev (ital.: endecasillabo a maiore-s cezuro v drugi polovici verza), medtem ko slovenska adaptacija kaže jasno težnjo k prevladi malih enajstercev. To tendenco je mogoče zaslediti v celotni zgodovini slovenske poezije od Prešerna do današnjega dne, od romantike do sodobnega postmodernizma (recimo pri Jesihu). Izvor jambskega endecasillaba Na začetku premisleka o naravi in pomenu jambskega enajsterca za slovensko verzifikacijo moramo natančneje opredeliti obseg pojma. Pogosto namreč uporabljamo tudi skrajšani termin enajsterec ali Pa kar iz italijanščine izposojeni izvirni izraz endecasillabo. Pri tem se je treba zavedati, da sama oznaka enajsterec ni dovolj natančna, saj opredeljuje le število zlogov, ne pa tudi verznega metra. Zato od antike naprej poznamo mnoge različne oblike enajstercev.

ZRC SAZU, Založba ZRC eBooks, 2023

30 Ta razdelitev se je zgodila na ozemlju toskanske Pistoie, v družini Cancellieri. Razdeljena oblast Pistoie pa je zmotila Florentince, ki so jim veleli, naj pridejo v Firence in ne povzročajo zdrah na domačem ozemlju. Dobronameren nasvet je prerasel v nasprotno: razdeljeni vodilni členi Pistoie so razdelili še florentinsko družbo (Bruni, »Life of Dante (Appendices)«, 90-91). 31 Leonardo Bruni naznanja, da je bila tedaj takšna navada, gl. Bruni, »Life of Dante (Appendices)«, 90. 32 Ibid. 33 Ibid. 34 Tretji sin Karla III. in oče Filipa VI. 35 Frisardi, »Introduction«, xxv. 44 Busetto, La vita e le opere di D. Alighieri, 31. 45 Ibid., 30. Nekateri raziskovalci dvomijo v Dantejev realen obisk Pariza, prim. (https:// www.treccani.it/enciclopedia/dante_(Enciclopedia-dell%27Italiano)/-vpogled: 23. 7. 2022). 46 O čemer je poročal šele Giovanni Vilanni (Ciabattoni, »Dante Alighieri«, 948). 47 Ta gospa je bila hkrati identificirana kot Gherardesca di Donoratico, žena Guida Simone di Battifolle. 48 Ta tri pisma so bila prvič objavljena šele leta 1881. Hranjena so v rokopisu v Vatikanski apostolski knjižnici pod šifro: (gl.

Arheoloski Vestnik, 2012

Predstavljeni so rezultati predhodnih arheoloških raziskav in zaščitnega arheološkega izkopavanja na najdišču Grublje pri Vipavi, ki so potekale leta 2008. Upoštevane so ugotovitve starejših raziskav, najdbe so podrobno analizirane. Izkopavanja so zajela zahodni rob rimskodobnega naselbinskega območja, ki je bilo verjetno poseljeno od konca 1. do konca 4. stoletja. Glede na odkrite strukture domnevamo, da je na Grubljah v tem času stalo manjše podeželsko naselje, zgrajeno ob robu Vipavskega polja, v bližini itinerarske ceste Akvileja-Emona. Zbir drobnih najdb je pester in podoben tistemu, ki ga najdemo v sočasnih naselbinskih plasteh na najdiščih zahodne Slovenije. Odlomki uvožene namizne keramike in amfor za vino nakazujejo določeno blaginjo prebivalcev raziskane naselbine. Ključne besede: rimska doba, akvilejski ager, Vipava, Grublje, naselbina, lončenina, zgodnji srednji vek, pasni okov LEGA NAJDIŠČA IN ZGODOVINA RAZISKAV Najdišče leži na severnem obrobju Vipave, na poljih, ki jih od vzpetine Stari grad loči današnja struga hudournika Bela (sl. 1-3). Območje ob hudourniku se imenuje Ob Beli, prostor zahodno od ceste Vipava-Vrhpolje pa je bil nekoč poimenovan Grublje. Čeprav se toponim, ki je bil v rabi še na začetku 19. stoletja (prim. Franciscejski kataster za Kranjsko, sl. 2), ni ohranil, so ga na novo potrdile arheološke raziskave. Ledini Bela in Grublje 1 sta bili kot rimsko naselbinsko območje prepoznani že leta 1984, ko

2005

1992

srl.si

Ob upoštevanju predhodnih analiz, med katerimi zavzemajo posebno mesto raziskave Franca Zadravca, prispevek razčleni razlike med prvo (1932) in drugo (1957) knjižno izdajo romana Gornje mesto Bogomira Magajne. Osvetljuje tudi zgradbo dela ter pisateljevo razumevanje poslanstva umetnika, tako da se pokažejo osnovne značilnosti pisateljeve poetike. Druga izdaja je hote ali nehote premaknila temeljno sporočilo iz območja generacijskega romana v sfero individualnega (avto)biografskega. Taking into account the previous analyses, among which Franc Zadravec's studies occupy a particularly prominent place, the article analyzes the differences between the fi rst (1932) and the second (1957) editions of Bogomir Magajna's novel Gornje mesto. It is also illuminates the structure of the novel and the author's understanding of the artist's mission, which reveals the basic characteristics of the author's poetics. The second edition, whether intentionally or not, moved the basic message from the area of a generational novel into the sphere of an individualistic (auto)biographical novel.

Studia universitatis hereditati, 2017

Jezik in slovstvo, 2024