Primož Trubar, Hišna postila (1595)

Jonatan Vinkler, Maja Šetinc in Blaž Javornik (ur.) Primož Trubar Hišna postila 1595 Zbrana dela Primoža Trubarja ■ 9 Zbrana dela Primoža Trubarja Jonatan Vinkler, Maja Šetinc in Blaž Javornik (ur.) Primož Trubar Hišna postila 1595 Zbrana dela Primoža Trubarja ■ 9 Jonatan Vinkler, Maja Šetinc in Blaž Javornik (ur.), Primož Trubar, Hišna postila (1595) Znanstvena monografija Zbirka: Zbrana dela Primoža Trubarja, 9 Urednik zbirke: dr. Jonatan Vinkler Uredniki izdaje: dr. Jonatan Vinkler, Maja Šetinc in Blaž Javornik Transkribirali, prevedeli, opombe in komentarje napisali: dr. Jonatan Vinkler, Maja Šetinc in Blaž Javornik Spremno besedo napisal: dr. Jonatan Vinkler Oblikovanje in prelom: ing. Primož Orešnik Digitalizacija: dr. Jonatan Vinkler Založnik: Pedagoški inštitut Za založnika: dr. Igor Ž. Žagar Ljubljana 2015 II. izdaja ISBN 978-961-270-233-5 (pdf ) http://www.pei.si/ISBN/978-961-270-233-5.pdf ISBN 978-961-270-234-2 (html) http://www.pei.si/ISBN/978-961-270-234-2/index.html DOI: https://www.doi.org/10.32320/978-961-270-233-5 © 2015 Pedagoški inštitut Izid Zbranih del Primoža Trubarja 9 je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, in sicer skozi večletni projekt objave zahtevnih knjižnih del. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 274.5(497.4)«15«(0.034.2) TRUBAR, Primož Hišna postila 1595 [Elektronski vir] : [znanstvena monografija] / Primož Trubar ; [transkribirali, prevedli, opombe in komentarje napisali] Jonatan Vinkler, Maja Šetinc in Blaž Javornik (ur.) ; [spremno besedo napisal Jonatan Vinkler]. - 2. izd. - El. knjiga. Ljubljana : Pedagoški inštitut, 2015. - (Zbirka Zbrana dela Primoža Trubarja ; 9) Način dostopa (URL): http://www.pei.si/ISBN/978-961-270-234-2/index.html ISBN 978-961-270-233-5 (pdf ) ISBN 978-961-270-234-2 (html) 282754304 Vsebina Hišna postilla d. Martina Lutheria Predguvor d. Martina Lutheria na le-to hišno postillo Den Wolgebornen, Edlen und Geſtrengen Herren Vsem brumnim inu bogaboječim kersčenikom Ena gmain predguvor na te hišne pridige Na pervo nedello tiga adventa Na drugo nedello tiga adventa Na tretio nedello tiga adventa Na četerto nedello tiga adventa Na sveti božični dan Ta perva pridiga od te historie, koku ie Christus v Betlehemi roien Ta druga pridiga, kai ty angeli tem pastyriem od le-tiga diania prediguio inu oznanuio Ta tretia pridiga od teh angelov hvaležne peismi Ta četerta pridiga od tiga exempla te Divice Marie inu pastyriev Na to nedello pred novim leitom Na noviga leita dan, od te obreize Christusove inu teh Iudov Ena druga pridiga od tiga imena Jezus Na teh treh krailev dan Ta drugi deil od špruha tiga preroka Michea Ena druga pridiga od karsta Christuseviga, na teh treh krailev dan Na pervo nedello po teh treh krailih Na to drugo nedello po teh treh krailih Na tretio nedello po teh treh krailih Na to četerto nedello po teh treh krailih Na peto nedello po teh treh krailih Na to nedello septuagesima Na to nedello sexagesima Na divice Marie očisčenia ali na sveičničen dan inu praznik 11 13 15 27 30 31 36 43 51 58 Ta druga pridiga od stariga Simeona v templi Na to nedello pred pustom ali esto mihi Na to pervo postno nedello, invocavit Na to II. postno nedello, reminiscere Na III. nedello v posti, oculi Na IIII. nedello v posti, lætare Na to V. postno nedello, iudica Ta perva pridiga od vissoku vreidniga zacramenta Ta druga pridiga od teh bessed s. Paula Na veliki četertik, od umyvainia teh nug Predguvor čez te passionske ali čez te pridige od terplenia Christuseviga Od nuca ali prida tiga terplenia Christuseviga Passion ali historia od terplenia Christuseviga Jezuseviga, našiga izveličaria 59 63 70 77 83 93 99 104 109 113 119 125 131 138 144 150 156 162 167 177 183 190 195 204 211 218 225 228 237 241 248 Ta perva pridiga od Oliske gorre 248 Ta druga pridiga, koku ie Christus v tem vertu uiet 256 Ta tretia pridiga, koku Petrus Christusa hoče odtetti inu ta meč zmakne, Christus pak niemu brani 264 Ta četerta pridiga, koku ie gospud Jezus pred Annasa inu Kaifasa pelan inu kai za eno pravdansko ordningo ali processio so ty Iudie ž nym deržali 270 Ta peta pridiga, koku ie Petrus tiga Gospuda v Kaifežovi hiši h tretimu kratu zatayl 275 Ta šesta pridiga, koku bo Christus h Pilatusu izročen inu se Iudež obeissi inu koku ty viši farii za te trydesseti srebernike eno nyvo h pogrebu tem ptuiem kupio 281 Ta sedma pridiga, od pravdniga andla pred Pilatusom, koku je Christus obtožen inu h puslednim k smerti obsoien 289 Ta osma pridiga, izlaga nekaterih štukov iz te historie 295 Ta deveta pridiga, koku so gospuda Christusa vun pelali, Simon ta križ za nim nessil inu te žene se plakale 301 7 Ta desseta pridiga, koku ie Christus na križ perbyen inu kai ie on na nym sturil, preterpil inu govuril noter, de ie umerl Ta enaista pridiga, od molitve Christuseve na križu inu od žaharia na desnici Ta dvanaista pridiga, koku gospud Christus svoio mater Ioannesu priporoča inu ty žolnerii gospudu Christusu teh kosty ne lomio, temuč niegovo stran z eno sulico odpro inu kmallu kry inu voda vunkai teko Ta trynaista pridiga, koku ie gospud Christus od križa vzet inu vu en nov grob položen inu ta grob od teh žolneriev obarovan Leitni deil te hišne postille doctoria Martina Lutheria Na sveti velikonočni dan, od sadu tiga gorivstaienia Christuseviga Ta druga pridiga od evangelia, kateri se na velikonočni dan bere Ta tretia pridiga od velikonočniga praznika Na to I. nedello po velikonoči, quasimodogeniti Na II. nedello po veliki noči, misericordia domini Na tretio nedello po veliki noči, iubilate Ena druga pridiga Na IIII. nedello po veliki noči, cantate Na V. nedelllo po veliki noči, vocem iucunditatis Na ta dan tiga vnebuhoienia Christuseviga Na VI. nedelllo po veliki noči, exaudi Ta perva pridiga na sveti finkuštni dan, od tiga praznika inu od Svetiga Duha Ta druga pridiga Na ta drugi finkustni praznik Na ta dan Svete Troyce Ta druga pridiga čez ta evangelium Ioan. III Na pervo nedelo po S. Troyci Na drugo nedello po Sveti Troyci Na tretio nedello po S. Troyci Na IIII. nedello po S. Troyci Na V. nedello po S. Troyci Na šesto nedello po S. Troyci Na sedmo nedello po S. Troyci Na osmo nedello po S. Troyci Na deveto nedello po S. Troyci Na desseto nedello po S. Troyci Na enaisto nedello po S. Troyci Na dvanaisto nedello S. Troyci Na trinaisto nedello po S. Troyci Na štirinaisto nedello po S. Troyci Na petnaisto nedello po S. Troyci Na šestnaisto nedello po S. Troyci Na sedemnaisto nedello po S. Troyci Na ossemnaisto nedello po S. Troyci Na devetnaisto nedello po S. Troyci Na dvaisseto nedello po S. Troyci Na eno inu dvaisseto nedello po S. Troyci Na to dvei inu dvaisseto nedello po S. Troyci Na try inu dvaisseto nedello po S. Troyci Na štiri inu dvaisseto nedello po Sveti Troyci Na peto inu dvaisseto nedello po Sveti Troyci Na sedmo inu dvaisseto nedello po S. Troyci 309 317 Hišna postila doctoria Martina Lutheria od teh imenitiših praznikov skuzi ceilu leitu Na svetiga Andrea dan Na svetiga Tomaža dan Ena pridiga na s. božyčni dan Na s. Stephana dan Od teh nedolžnih otručic Ena pridiga na teh treh krailov dan Historia od preobernenia svetiga Paula Na s. Mattia dan Na ta dan Divice Marie oznanovainia Na teh dveiuh s. apostolov, Philippa inu Iacoba, dan 325 334 343 343 349 356 362 371 378 384 391 400 406 412 Ta pervi deil le-te pridige Ta drugi deil le-te pridige od tiga špruha: »Iest sim ta pot, ta risnica inu ta leben.« Na svetiga Ianža Karstnika dan Izlaga te hvaležne peismi Zahariove Na ta praznik tiga glaveodsekainia Ioannesa Karstnika Na ta dan s. Petra inu Pavla Na ta dan Marie Magdalene Na svetiga Iacoba dan Na ta dan obiskaynia Marie, kateri po tei Brandeburgiski inu Nurnbergiski ordningi na ta dan vnebuhoienia Marie bode deržan 419 425 431 439 447 458 466 476 482 492 501 508 515 522 530 538 544 549 559 564 573 579 584 592 600 609 616 624 Ta perva pridiga Ta druga pridiga, od te peismi Magnificat Na ta dan s. Bartholomea ali Ierneia Na svetiga Mathevža dan Na s. Michela dan, ena pridiga od teh angelov Ta perva pridiga od teh angelov Ta druga pridiga od tiga evangelia Na ta dan Simona inu Iudeža Na teh cerkovnih žegnain Ena ohcetna pridiga Enu kratku opominainie na te zakoinike, koku se oni imaio v tem zakonskim stanu deržati Ta perva pogrebna pridiga, koku ty karsčeniki se nad temi mertvimi imaio troštati Ta druga pridiga, kai ty karsčeniki za misli imaio imeiti, kadar oni h pogrebu gredo, inu od nekaterih sussebnih ričy ali štukov, koku se my v tem imamo troštati En gmain furm, koku ima h koncu te pridige ta folk h gmain molitvi opominan biti 8 632 640 648 661 661 668 674 683 693 700 706 714 721 730 731 735 740 744 751 757 766 776 782 784 790 799 805 813 813 818 823 831 838 848 852 858 865 Jonatan Vinkler, Prvi veliki pripovedni tekst slovenske književnosti in njegovi konteksti Prva velika proza slovenske književnosti in njen nastanek Post illa verba textus – žanr in njegove zgodovinske premene Praeceptor Luther – pridiga in postila Uredniško poročilo Seznam krajšav svetopisemskih knjig Bibliografski opis Lesorezi 869 871 872 874 876 878 878 879 9 Hp ois š n a tilla d. M art ina Lu t heria če z t e ne de ls ke i nu teh imenitiših praznikov evangelie skuzi cejlu lejtu, z vsem flissom tolmačena skuzi Primoža Truberia Krainca, rainciga. Druckana v Tibingi skuzi Georga Gruppenbacha A n n o M. D. X C V.  1. 2 Tim 4,7–8. Jest sim enu dobru voiskovanje voiskoval, jest sim ta tek dopernessel, jest sim vero ohranil. Naprej vže je mene perložena krona te pravice, katero bo meni GOSPUD na uni dan, ta pravizhni rihtar, dal. Nikar pak le meni, temuč tudi vsem tem, kateri njegovu prikazanje za lubu imajo. 2. Tim. 4. 1 12  PREDGU V OR D . M ARTINA LUT H ERIA NA LE - TO H IŠNO POSTILLO . E-taku sem jest čassi v moji hiši moji družini pridigoval, de sim koker en hišni oča tudi mojo službo pruti moji družini opravil inu njo podvučil, koku bi imejla prav inu karsčansku živejti, Bug hotel, de bi su tu istu nikar le skuzi vunanja ušessa, temuč skuzi noterna ušessa tiga serca bila pustila pujti, koker tudi vupanje imam, de takove pridige prez sadu neisim opravil, kakor Ezajas prerok na 55. cap. govori inu pravi: »Moja besseda nejma prazna spet k meni priti, temuč sturiti, kar meni dopade in h čemer jest njo pošlem.« Aku pak nekateru sejme na to pot, enu na skale inu enu mej ternje pade, taku vsaj en dejl more na to dobro nyvo pasti, sad pernesti inu nikar praznu spet k meni priti. My tudi v navadi imamo, de pravimo: Ena dobra besseda, enu dobru mejstu najde, aku pak lih nikar vsa mejsta nejso dobra, taku se vsaj imajo nekatera dobra inu nikar zgul huda najti. V glihi viži so tudi (kakor se vidi) ty stari očaki inu patriarhi v nih hišah svoji družini pridigovali, kakor beremo od Abrahama, Izaaca, Iacoba, kateri so sem ter tam na veliku krajih altarje cymprali inu zydali zatu, da bi ony per teh istih na Buga mogli klicati inu se s svojo družino vkup zbrati, tem istu pridigovati, moliti, Boga častiti inu hvaliti. H takim altar­ iem so potler tudi začeli ty sossedie inu drugi ludje, ja, cejla mejsta se zbyrati inu vkup shajati. Obtu ne more biti, de bi ty patriarhi le sami zase bili altarje zydali, tamuč tudi za nyh žene, otroke, hlapce inu dekle, kateri so za nymi prišli inu glih taku delali, koker so od nyh hišniga očeta vidili. Ta mej družino nej imel mutast biti, temuč koker en farmošter ali pridigar nym naprej brati, nje vučiti spoznati te lepe oblube Božje, katere so od Buga prieli, od Ženskiga semena tiga prihod):( 2 niga 2 3 13 2. Iz 55,11. 3. Mt 13,1­–13; Mr 4,1–9; Lk 8,4–8. Predguvor. 4. Apd 13,49; Mt 10,5–15. 5. Veit (lat. Vitus) Dietrich (1506–1549), nemški teolog in pridigar, Luthrov prijatelj in zaupnik; slednjega je leta 1529 spremljal na pogovoru s Zwinglijem v Marburgu. Dietrich je odločilno vplival na sprejem novega nauka pri Primožu Trubarju, med besedili našega reformatorja pa predvsem na katekizemske tekste in Cerkovno ordningo.; bil je tudi izdajatelj številnih nemških izdaj Luthrove Hišne postile, h katerim je napisal tudi spremno besedo. 6. Tisk. 7. Luther nekoliko parafrazira pregovor, ki so ga protestantski pisci oziroma Luthrovi sledilci v naslednjih stoletjih večkrat uporabljali. Ta se v nemščini glasi: »Die Kuh geht im Gras bis an den Bauch, darum schmeckt ihr nicht mehr«, »Krava gre v travo do trebuha, zatorej ji več ne tekne«. Prim. Christian Scriver, Seelen-Schatz [1675-1692], 1731, 454; Anton Westmeyer, Die Reformation überhaupt und ihre Einführung in Regensburg inbesondere, 1843, 32. 8. Jn 16,25–31. niga Messiassa, h katerimu branju inu pridigam tiga hišniga očeta so tudi ty sossedje prišli, de je taku iz te hišne pridige ena cerkovna pridiga postala etc. Tu my tudi vidimo v Djanju teh apostolov inu per s. Matthevžu na 10. cap. Christus sam poročuje, da so ty apostoli pervič v tih hišah pridigovali, h katerim pridigam so sossedje inu h puslednimu cejla mejsta inu dežele perhajali. De je pak moj dober priatel inu tovariš M. Vyd Djetrih le-te moje hišne pridige zapissal inu ohranil, tu jest nejsim veydil, veliku majne mislil, de bi imejle skuzi druck mej druge inu neznane ludy inu dobre periatele rezglassene biti. Iest sim risničnu mejnil, de so cilu pozablene. Ali komer kuli te iste dopadejo, tim jih jest iz serca rad vosčim, koker te kosse inu drobtine, katere so prebyle inu čez ostale, potehmal (Bogu bodi hvala) je ta Biblia, tu ie vse Svejtu pismu, zastopnu na dan inu luč peršlu inu zraven ta iste mnogoterih zastopnih inu vučenih možov veliku pridnih inu nucnih bukuv, v katerih se en kersčenik dobru more pasti inu pašo za svojo vejst inu dušo te Božje besede najti. Zakaj (koker se v pripuvisti pravi: »Krava hode zdaj do trebuha v trave« ) taku smo my tudi k sedainimu našimu čassu risničnu z dobro inu obilno pašo Božje bessede oskerbleni. Bug daj svojo gnado, de bi jo my s hvaležnostio užyvali, preden ta sšuša pride inu nas štraiffa za naše velike nehvaležnosti volo, de kej ne bodemo spet mogli kamenje inu ternje gristi, koker se je nam uže poprej zgodilu v tem papeštvi, temuč de sad pernessemo inu Christusevi mlaiši do konca ostanemo. Ioan., 16. cap. Timu istimu bodi čast inu hvala dana, amen. 4 5 6 7 8 Den 14  Den Wolgebornen / Edlen und 9 Geſtrengen Herren / N.N. Graffen / Herren / Freyherrn / Rittern / un[d] denen vom Adel / a. Auch Stätten und Märckten einer Erſamen Landschafft in Krein / auch in derſelben einuerleibten Graffſchafft Görtz / Windiſchen March / Möttling / Yſterreich und Carst / ſo der reinen Auſpurgiſchen Confeſſion zugethon / a. Meinen gnädigen unnd gebietenden Herren / Gnad / Frid von Gott dem him[m]liſchen Vatter / durch Jeſum Chriſtum / in Krafft des Heiligen Geiſts / a. neben meinem täglichen eyferigen Gebet / zu Gott dem Allmächtigen / umb E. G. und H. langwirige fridliche Regierung / ſampt erbietung meiner ſchuldigen Gehorſamen Dienſt. Wolgeborne / Edle unnd Geſtrenge / gnädige und gebietende Herren / Ewer G. und H. werden noch in gunſtigem angedencken haben / was für trewhertzige neigung / Willen und Lieb / weilund der Ehrwürdige Herr Primus Truber / E. G. und H. bey der Chriſtlichen Gemein zu Laybach geweſner trewer Caplan unnd Pastor / mein lieber Vatter ſeliger / gegen gemeinem Vatterland Krein getragen / und mit was eifer und begirden / er denſelbigen nutz zuſein / ſich allzeit beflissen. Wie dann ſolches ihme nicht allein ſeine trewe Dienſt / welche er demſelbigen am Euangelio Chriſti / in groſſer gefahr und verfolgung / von anfang deſſelben offenbarung in diſen Landen / geleiſtet / zeugnus geben: ſondern E. G. unnd H. zum theil ſelbs noch in guter gedächtnus haben werden / zum theil aber von ihren frommen Eltern unnd Vorfahrn berichtet unnd erinnert ſein: daß / nach dem er von wegen ſolcher ſeiner getrewen Dienst von Laybach vertriben / unnd auſſer Land im elend geweſen / er doch im Geiſt allzeit gegenwertig / als ein trewer wachender hirt / ihm nichts hat höher laſſen angelegen ſein / dann daß das ſelige Liecht des reinen und allein ſeligmachenden Euangelii / welches Gott auß gnaden angezündet / wider die von altersher eingeführte Irrthumb unnd verführung / wider das toben un[d] wüten des Satans und ſeiner dienſt willigen / auch wider die einreiſſende ſicherheit unnd undanckbarkeit der böſen Welt / erhalten unnd fortgeſetzt würde / und ſich derhalben neben ſeinem ernſtlichen Gebet immer zu befliſſen / ſeine from[m]e Kreiner (wie er ſie allzeit genennet) zutröſten / und zur beſtendigkeit in der erkannten Warheit zuermanen: Alſo auch deren Kirchen / weil er ſelbst nicht geduldet worden / mit andern reinen und eiferigen Predi):( iij gern 15 9. Slovenski prevod predgovora se nahaja v M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1966, 387–390, a ni integralen. Preveden je posvetilni del, del z obrazlago biblične tematike pa je v Ruplovem prevodu izpuščen. Sledeči prepis delno zapolnjuje poprejšnjo vrzel. V opombah so v slovenskem jeziku navedeni nekje točni, drugod širši konteksti bibličnih citatov oz. njihovih parafraz, katerih se je pisec predgovora Felicijan Trubar bolj ali manj spretno posluževal. Ti so navedeni po Slovenskem standardnem prevodu. Vorrede. gern zuſtatten zukommen: als geweſen ſein / die fürtreffenliche / gelehrte und trewe Männer / herr Sebaſtianus Crellius / herr Christoporus Spindler, und herr Georgius Dalmatinus / welche nun alleſeliglich in Chriſto rhuen. Hat auch mit Schreiben unnd Tolmeſchen viler nutzlicher und notwendiger Bücher / (darzu er auch die Windiſche Sprach / welche zuuor niemals getruckt worden / zu ſchreiben un[d] zu trucken erfunden) kein fleiß / mühe und arbeit geſpart / damit alſo das Euangelium fortgepflantzt / unnd ſeinem lieben Vatterlandt zu zeitlichem und ewigem Heil gedienet würde. In ſolchem ſeinem Chriſtlichen fleiß und eyffer / gegen ſeinem lieben Vatterland / iſt er biß an ſein end verharret. Dan[n] in den letſten Jaren ſeines hohen Alters er ſich des ſchwären Wercks / nämlich die Haußpoſtill D. Martini Lutheri / in die Windiſche Sprach zu uberſetzen underfangen und kurtz von ſeinem ſeligen ableiben glücklich zum end gebracht / der trewhertzigen meinung / daß er ſolche Poſtill diſem Land Crein / zum zeugnuß ſeiner in demſelben / durch die Gnad Gottes / gepflantzter und geführter Lehr / auch zu warhafftiger anzeigung der empfangnen wolthat / und ſeiner ſonderbaren Lieb und neigung gegen der Kirchen / alß zu guter letz und endtlichem Valete hinderlaſſen und zuſchreiben wöllen. Derwegen auch in ſeiner ſchwachheit / da er befunden / daß die zeit ſeiner Erlöſung vor handen / mir als ſeinem Sohn / ernſtlich aufferlegt und beuolhen / daß ich diſen ſeinen letſten Willen / gegen diſem Landt / mit allem fleiß vollziehen / und hierin[n]en mich keinen fleiß noch mühe betauren laſſen wöll. Darzu ich dann (wie meinem lieben Vattern ſeligen zugehorchen / alſo auch der lieber Kirchen / ſo mir von E. Gnaden unnd H. der zeit / als derſelben Eltiſten Predigern / vertrawt und anbeuolhen / zu gutem) ein ſollichs in das Werck zuſetzen unnd zu vollenden / mich pflichtig und ſchuldig erkenne. Inſonderheit / da ich auch ſelbs wol betrachtet und erwogen / daß ſolches die allgemeine groſſe Notturfft / und das vilfältige embſige begeren unnd wünſchen der Armen Creineriſchen Kirchen erfordere / damit ſie mit einer reinen und verſtendigen Poſtill verſehen / unnd / wie in gemein allen Chriſtlichen Haußvättern / in täglicher haußubung / alſo ſonderlich vilen Göttliches Worts begirigen frommen Christen (deren hin und wider vil im Landt ſein / ſo die offentliche Predig des Euangelij / auß verbott und zwang nit haben mögen / und umb ein Windiſche Poſtill nun lange zeit ſeuftzen und bitten) geholffen und gerahten / auch die außbreittung der erkändtnuß und Ehre Gottes / wahrer Glaub und rechtſchaffner Gottesdienst / nach ſeinem willen und beuelch / befürdert würde. Belangendt nun angeregte Poſtill / unnd die Tolmetſchung derſel- 16 Vorrede. derſelben an ihr ſelbs / verhoffe ich / werde E. Gnaden und H. wie auch alle fromme Chriſtliche hertzen / ihnen dieſelbe zum beſten gefallen laſſen. Daß aber mein Vatter ſeliger / vor allen andern / die Haußpoſtill Lutheri (ſeliger gedächtnuß) erwehlt und verwündiſcht hat / iſt ſolches von jme nit ohne ſonderbare erhebliche urſachen und bedencken geſchehen. Dann ob er gleichwol in heiliger Schrifft ſo vil begnadet / daß er ſelbst die Außlegung der Euangelien verfaſſen / und ein Poſtill hette verfertigen mögen / hat er doch lieber bey des frommen Lutheri / als der elteſten und reineſten Haußpoſtil / verbleiben / dann ein eigen Werck zurichten wöllen / allen argwohn der newerung zuuerhüten: ſonderlich weil dieſelbe in allen umbſtänden der maſſen beſchaften / dass es ſie diſem Land Crein für die bequemſte und nutzlichſte gehalten. Wie dann auch Gottſelige unnd fürneme Hochgelehrte Leut / ſo er derwegen zu raht gezogen / für recht und nutzlich erkennt haben. Dann hierinnen auch zu bedencken / daß andere Poſtilen vaſt alle / nach der geſchaffenheit ſonderbarer zeit und ort / wie ein jeder getrewer Paſtor fürſichtiglich geſehen / daß es die gelegenheit ſeiner Pfarr unnd beichtkinder erfordert / unnd derwegen nit jederman in gemein / ſondern fürnemblich auff die jenigen gerichtet / denen ſie in ſonderheit geſchrieben worden. Unnd dieweil such nach der zeit Lutheri / der leidige Teuffelan mehren orten / den / durch das heilig Euangelium / außgefegten Phariſeiſchen alten Saurteig / in vil weg / wider in die Kirchen ein zuſchleichen ſich befliſſen: haben die getrewe Lehrer und Paſtores / damit ſie ſich ſolchem betrug und verführung widerſetzen / und ihre zuhörer darwider / beides mündtlich in ihren Predigten / und ſchrifftlich in der Poſtillen unterrichten unnd warnen / und der falſichen Lehr und Irrthumben grundtlich begegnen möchten: offmals / auß getrungener notturfft / von den Schulen entlehnete / frembde / und der Gemein ungewohnte / unbekannte wort unnd Reden brauchen muſſen / Welches dan[n] auch mein Vatter ſeliger betrachtet / und damit der einfeltigen / unnd ſonderlich deren / ſo von den Newen Secten nichts wiſſen noch gehört haben / zuuerſchonen / vor allen andern diſe Poſtillam fürgenommen / als in welcher fürnemblich die Papiſchtiſche irrthumb angezogen unnd widerlegt werden: Wie dann bey uns in Crein (Gott lob) allein die irrthumb des Bapſtumbs in der Gemein bekannt / darwider wir auch zu lehren unnd zu warnen haben / und diſe Poſtill auch dahin gehet / und geſtellt iſt einfeltiglich / den wahren reinen Glauben an Chriſtum / rechtſchaffne Lieb / unnd unzweifliche hoffnung zutreiben unnd zu uben / unnd die Widerchriſtiſchen verführungen / an tag zugeben und zuſtraffen. Es 17 Vorrede. 10. Parafraza 1 Mz 1,1: »Na začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«; parafraza Ps 103,21: »Slavite Gospoda, vse njegove vojske, vi, njegovi služabniki, ki izpolnjujete njegovo voljo«; parafraza Ps 104,28: »Daješ jim, pobirajo, odpreš svojo roko, nasičena so z dobrinami.« Gen. 1. Pſal. 103; 104.10 Es iſt aber alles in diſer Poſtill alſo einfeltig unnd verständig erkläret und dargegeben / daß für das gemeine Volck kaum ettwas verſtändigers zufinden iſt / wie dann ſolche Predigten von Luthero meiſtes theils anheims gegen ſeinen Haußgenoſſen geſchehen / daher er ſie auch die Haußpoſtill genannt / weil er ſich ſonderlich befliſſen / alle ſtuck der Chriſtlichen Lehr / auff das einfeligſte darzugeben / unnd zuerklären / und die ſeinigen von den alten Irrthumben zuberichten unnd abzuführen. Gelehrten und erfahrnen Leuten / ſo ſich durch Gottes gnad in die böſe zeit ſchicken / das böſe von dem guten underſcheiden / unnd das Unkraut von dem Weitzen abſöndern können / hat mein Vatter ſeliger hiemit kein maß noch ordnung geben wöllen / ſondern allzeit nichts mehrers gewünſcht / dann daß ein jeder ſein verlihten Pfundt alſo anlege / damit es nit zur ergernuß / ſondern zur beſſerung diene. Darneben aber auch allzeit ſein hertzlicher Wunſch gewesen / daß diſes Gottſeligen Mannes Schrifften jederman fürnämlich beuohlen und lieb ſein möchten: unnd daß alle Chriſten vilmals fleiſſig erwegeten und betrachteten / die groſſen Wolthaten Gottes / ſo er der Welt / durch diſen von jme erleuchten unnd außerwöhlten Man / zu diſer letſten trübſäligen zeit erzeiget hat. Dann was die lieb Kirch ietzo in den letſtentagen und end der Welt / für liecht und erkanntnuß / von den fürnembſten Artickeln der wahren Religion hat / das hat sie nächst Göttlicher gnaden durch diſen Werckzeug empfangen. Nämlich eben das Euangleium / das die lieben heiligen Patriarchen von anfang der Welt / und nach jnen die heiligen Propheten unnd Apoſtel vermög ihrer eigen Schrifften / durch Offenbarung des H. Geists / geglaubt / gepredigt unnd geſchriben haben / wie dann auch in unſern Predigten nichts anders gelehrt / getriben und gehört würdt / dann was von den heiligen Männern Gottes / durch trib des H. Geistes / von Chriſto und ſeinem Reich / von ſeinem Ampt und Verdienſt / und der ewigen Seligkeit allzeit iſt verkundt und gepredigt worden / und können uns die Widerſächer anders unnd widriges / redlich und mit grund der Warheit / nimmermehr beybringen. Dann (dieſelb unſer beſtändige Göttliche Lehr / mit wenig worten unnd ſummariter zuerholen) wir ja nie anderſt geglaubt / gelehrt und bekennt haben / dann daß Gott Vatter / Sohn und H. Geist / der Einige / Wahre / Ewige / Allmächtige / Gerechte unnd Barmhertzige Gott / Himmel und Erden / unnd alles was darinnen / ſehr gut erſchaffen / und noch erhelt / unnd ohn ihne nicht iſt / noch beſtehet / der alles in ſeiner Hand hat / thut und wircket nach ſeinem guten willen / und ihme nichts widerſtreben kan: der den Menſchen zwar nach ſeinem 18 Vorrede. nem Ebenbild / das iſt / heilig und gerecht erſchaffen / in den Eheſtandt verordnet / und uber den Erdboden / und was darauff iſt / geſetzt hat / aber durch des abtrinnigen Teuffels Neid und Betrug / und durch des menſchen ungehorſam / iſt die Sünd in die Welt kommen / unnd durch die Sünd der Tod / unnd ſeind also in unnd durch Adam alle menſchen Sünder / in ſünden vor Gottes Angeſicht zu allem guten erſtorben / unnd müſten ewig verloren und verdampt ſein. Dieweil aber die menſchen nit auß eigenwilliger Boßheit / wie der Teuffel / geſündiget / ſondern betrogen unnd verführt worden ſein / jammerte Gott ihres elendts / unnd verheißt ihnen auß groſſer Barmhertzigkeit unnd gnaden / den Samen des Weibes / welcher ſein ſoll der außgang Gen. 3; 12; 18; 26; 28. Luc. 1. auß der höhe / der der Schlagen den Kopff zutretten / unnd rettung von Sünden unnd Tod ſchaffen ſoll / Widerholet auch ſolche verheiſſung gegen Abraham unnd den andern Altvättern und Propfheten Luc. 16. biß auff Johannem / welcher verheiſſung auch / wie der glaubige Ab- Gen. 15. raham / alſo alle ſeine glaubige Kinder getrawet / unnd das iſt ihnen zur gerechtigkeit zugerechnet worden. In dem aber die verheiſſung Rom. 4. verzog / war das Volck Gottes durch das Geſetz bewahret / welches Gal 3. dem Volck Iſrael gegeben / daß dardurch die Sünd und Straff der Sünden geöffnet und erkennt würde / damit ſie der zukunffe Metziae in das Fleiſch / und ſeiner Erlöſung / desto inbrunſtiger und begiriger warten ſollen. Da nun die zeit erfüller ward / ſandte Gott ſeinen Sohn Gal. 4. / von einem Weib geboren / zum Meſſia und Heiland / nit um[b] Luc 2. jemands Gerechtigkeit un[d] From[m]keit willen / dan[n] ſie waren 1; 2. alle Sünder / unnd mangelten alle des rhums vor Gott / ſondern di- Epfeſ. Tit. 3. ewiel er warhafftig / unnd daß er die uberſchwäncktliche Reichthumb Rom. 3. ſeiner gnaden / wie er verheiſſen / erwiſe und erzeigte. Und iſt alſo Jesus Chriſtus / wahrer Gott und Menſch / das Lämblin Gottes / und Joh. 1. ein Opffer worden / für die Sünd der gantzen Welt / damit er ſie bey Eſa. 53. ſeinem Vattern verſöhnet / ihrer aller Straff auff ſich genommen / am 1.Luc.Joh.1. 2. Creutz gebüſſet / bezalet / und alle von dem gewalt des Teuffels erlöſet Joh. 3; 6. / die Gerechtigkeit ſo vor Gott gilt / die Erbſchafft des ewigen Lebens 1. Tim. 1. 1. Joh. 4. erworben / und alles wider zu recht gebracht. Solche ſeine gnaden un[d] wolthaten / laßt er auch dem menſchlichen Geſchlecht durch ſein H. Wort und die Sacramenta / die er ſelbs Rom. 10. eingeſetzt / fürtragen unnd anbieten: Dardurch dann der H. Geiſt / laut ſeiner verheiſſung / thätig und kräfftig iſt / jme sein heilige Geme- 2. Cor. 1; 5. in in der gantzen Welt / under allen Völckern zuuerſamlen / würcket in den Hertzen ſeiner zuhörer den warhen Glauben / deſſen Natur und Heb. 11. Eigenſchafft iſt / ſolche groſſe Gnaden in Chriſto zuerkennen un[d] anzunemmen / Gott darinnen allein die Ehr der Warheit zugeben / ſich darauff veſt zu verlaſſen unnd hertzlich zutröſten unnd zuerfrewen / ):( ):( durch 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 11. Parafraza 1 Mz 3,15: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto.«; parafraza 1 Mz 12,1–20: Bog pokliče Abrahama; Abraham v Kánaanu in v Egiptu; parafraza 1 Mz 18,1–33: Bog v gosteh pri Abrahamu; Abraham prosi za Sódomo; parafraza 1 Mz 26,1–33: Izak pri Abimélehu; prepir in zveza; parafraza 1 Mz 28,1–15: Jakobove sanje. 11 12. Parafraza Lk 1,77: »in daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščanju njihovih grehov«. 13. Parafraza Lk 16,22–30: bogataš in ubogi Lazar. 14. Parafraza 1 Mz 15,1–21: Božje obljube in zaveza. 15. Parafraza Rim 4,13: »Kajti obljuba, ki je bila dana Abrahamu ali njegovemu potomstvu, da bodo dediči sveta, ni bila dana po postavi, ampak po pravičnosti, ki izvira iz vere.«; parafraza Gal 3,29: »Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamovi potomci, po obljubi pa dediči.« 16. Parafraza Gal 4,4: »Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene«; parafraza Lk 2,7: »In rodila je sina, prvorojenca«. 17. Parafraza Ef 1,13: »V njem ste tudi vi slišali besedo resnice, evangelij svojega odrešenja.«; parafraza Ef 2,12: »Pomnite torej, da ste bili v tistem času ločeni od Mesija, zunaj Izraelovega občestva in tuji zavezam obljube.«; parafraza Tit 3,10–11: »Človeka, ki povzroča razkole, se po prvem in drugem svarilu ogiblji, saj veš, da je iztiril in da greši. Tak se je sam obsodil.«; parafraza Rim 3,22: »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike.« 18. Parafraza Jn 1,29: »Naslednji dan je zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.« 19. Parafraza Iz 53,7: »Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ne odpre svojih ust.« 20. Parafraza 1 Jn 2,1–2: »Otroci moji, to vam pišem zato, da ne bi grešili! Če pa že kdo stori greh, imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega. On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet.«; parafraza Lk 1,77: »in daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščanju njihovih grehov«. 21. Parafraza Jn 3,20: »Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela.«; parafraza Jn 6,70: »Jezus jim je odgovoril: »Kaj vas nisem izbral dvanajst, pa je eden izmed vas hudič?«.« 22 23 24 25 19 22. Parafraza 1 Tim 1,16: »Usmilil se me je zato, da bi Kristus Jezus najprej na meni pokazal vso potrpežljivost za zgled tistim, ki bodo verovali vanj – za večno življenje.«; parafraza 1 Jn 4,10: »Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe.« 23. Parafraza Rim 10,17: »Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi.« 24. Parafraza 2 Kor 1,12: »Naš ponos je pričevanje naše vesti, in sicer: v svetu in še posebno pri vas smo živeli v preprostosti in Božji iskrenosti, torej ne v meseni modrosti, ampak v Božji milosti«; parafraza 2 Kor 5,19: »namreč to, da je bil Bog tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj, s tem da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave«. 25. Parafraza Heb 11,1–39: vera. Vorrede. 26. Parafraza Rim 4,13–16: Obljubo je Abraham prejel po veri. 27. Parafraza Rim 5,1: »Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu.« Rom. 4.26 Rom. 5.27 28. Parafraza 1 Kor 13,11: »Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega.« 1. Cor. 13.28 29. Parafraza Gal 5,5: »Po Duhu, iz vere, pričakujemo upanje pravičnosti.« Gal. 5.29 30. Parafraza 2 Kor 5,5: »Tisti pa, ki nas je za to pripravil, je Bog, ki nam je dal poroštvo Duha.« 2. Cor. 5.30 Rom. 8.31 31. Parafraza Rim 8,16: »Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.« 32. Parafraza Ef 2,13: »Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji.« Epheſ. 2.32 33. Parafraza 1 Pet 2,24: »Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni.« 2. Pet. 1.33 34. Parafraza Mt 25,46: »Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« 35. Parafraza 1 Kor 15,19: »Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni.«; parafraza 2 Tes 2,13: »Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil, da s posvečenjem Duha in z vero v resnico postanete prvina odrešenja.« 36. Parafraza Raz 14,10: »bo tudi sam pil od vina Božjega srda, namešanega nemešanega v čaši njegove jeze: z ognjem in žveplom bo mučen vpričo svetih angelov in vpričo Jagnjeta«. 37. Parafraza Mt 25,19: »Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun.« 38. Parafraza Iz 64,3: »Od vekomaj niso slišali, mi nismo zaznali, oko ni videlo Boga razen tebe, ki bi kaj storil za tistega, ki ga čaka.«; parafraza 1 Kor 2,9: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo.« 39. Parafraza Apd 4,12: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.«; parafraza 1 Pt 2,15: »Bog namreč hoče, da delate dobro in tako utišate nevednost nespametnih.«; parafraza Gal 1,8: »Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet!« Matth. 25.34 1. Cor. 15. 2. Theſſ. 2.35 Apoc. 14.36 Matth. 25.37 Eſa. 64. 1. Cor. 2.38 Act. 4. 1. Pet. 2. Gal. 1.39 durch welchen Glaube[n] kompt die Gerechtigkeit / ſo vor Gott gilt / auff daß ſie ſey auß Gnaden / und die verheiſſung veſt bleibe allen Menſchen. So wir dan[n] ſeind gerecht worden durch den Glauben / ſo haben wir frid mit Gott / durch unſern HErrn Jesum Chriſtum / unnd ein kindtlich frewdig Hertz / Gott / als einen Vattern / in Chriſto / in allen nötten anzuruffen unnd zuuertrawen. Solcher Glaub iſt nicht ein Menſchen Werck / ſondern ein Gabe Gottes des H. Geiſtes: wo auch diſer rechtſchaffne Glaub im Hertzen iſt / iſt er nicht müſſig / ſondern alſo thätig unnd kräfftig / ja willig und eifferig zu allen guten Wercken. Dann der H. Geiſt / durch den alle glaubige verſigelt werden auff den tag ihrer Erlöſung / der gibt nit allein zeugnuß unſerm Geiſt / daß wir Kinder Gottes ſein / ſondern würcket auch in den glaubigen die rechtſchaffne Lieb gegen Gott und dem nächſten / Gott für ſolche groſſe wolthaten mit Hertzen / Mund / unnd einem gantzen Chriſtlichen Leben / zubekennen / zu loben und zu dancken / und dem Nächſten von Hertzen zu dienen / und gehet alſo an / die ernewerung im Geiſt / unnd der ſtreit zwischen dem Geiſt unnd dem Fleiſch / da ſich der glaubige Menſch befleiſſet alles / was in der Welt iſt / zuuerlaſſen / und ſich zu ſtrecken nach dem / was dafornen iſt / und die gantze zeit ſeines lebens zubehalten den Glauben und ein gutes Gewiſſen vor Gott / darumb er ſich auch findet und helt zu Gottes Wort und den heiligen Sacramenten / darinnen man in ſolchem ſtreit Troſt in aller widerwertigkeit / auch in anfechtungen ſtärck und verſicherung der empfangnen Gnaden in Chriſto zuſuchen / und zuempfahen / und erwartet alſo der frölichen zukunfft Chriſti / in gewiſſer hoffnung der ſeiligen Erlöſung von allem ubel zu dem ewigen leben. Dann in der letſten zeit / wann Chriſtus / durch den Athem ſeines Mundes / das iſt / das H. Euangelium / das Kind deß verderbens / den Antichriſt / würdt offenbaren unnd tödten / würdt er auch mit jhme unnd allen unglaubige[n] ein end machen durch ſein zukunfft / un[d] jhme ſeinen lohn geben / in dem Pful / der mit Fewr unnd Schwefel brennet / aber die geſegneten ſeines Vatters / würdt er mit ſich in ſein Reich führen / un[d] in ſolche Frewd und Herrligkeit einſetzen / die kein Aug geſehen / kein Ohr gehört / und in keines Menſchen Hertz kommen iſt. Auſſer diſem grund / kan kein anderer gelegt werden / auch von keinem Engel im Himmel / geſchweig von allen Menſchen auff Erden / oder müſſen ewig Anathema und verflucht ſein. Alſo (ſage ich) iſt unſer Lehr und Bekan[n]tnuß in einen Summa geſchaffen / von anfang der Welt / und Exempeln deß rechten uhralten Alters erholet / welche nicht auß menſchlicher Vernunfft / Weißheit oder guter meinung / ſondern auß den offenbarungen un[d] zeugnuſsen 20 Vorrede. ſen Gottes ſelbs hergenommen. Und beruffen uns derwegen / wie auff die gantze heilige Schrifft alſo auch auff die Symbola der heiligen lieben Apoſtel / Athanaſij und Concilij Niceni / mit welchen auch unſer Catechiſmus uns Augſpurgische Confeſsion ubereinſtimmen / welche Symbola auch uns des gewiſſen Grundts und der Warheit / unnd hergegen wider die Widerſächer ihers abfalls und newerung zeugnus geben / die auch in unſern Kirchen und Schulen beſtändig erharlten unnd getriben werden / wie dann in unſerm Catechiſmo / in diſer gegenwertigen Poſtill / unnd in allen Predigten niemals anders zuuernemen. Und gibt uns ja auch helle und klare zeugnuß / die feine außtheilung der Sontäglichen Euangelien / ſo von alters her auff das gantze Jar verordnet und behalten worden / und wir in unſern Poſtillen und Kirchen / fleiſſig behalten / daß wir bey der uhralten Kirchen / unnd derſelbigen einfeltigen Lehr verbleiben. Dann wie im alten Teſtamend die H. Schrifft in gewiſſe Pericopas oder Stuck abgetheilet geweſen / ſo vil auff alle Sabbath in den Synagogen verleſen worden: Alſo hat die Kirch im Newen Teſtament ſolches obſeruirt und erhalten / daß ſie auff alle Feſt des Jars / gewiſſe Text zuuerleſen verordnet. Darbey leichtlich abzunemen und zuſehen / was von anfang derſelben anordnung / un[d] hernach alle zeit der Alten Zil und Zweck in ihren Predigten geweſen / nämblich / rein und allein die erkanntnuß des einigen wahren Gottes / unnd den er geſandt hat / Jeſum Chriſtum / unſern Heiland: un[d] daß allein darinnen die Seligkeit und das ewig Joh. 17 . Leben geſucht un[d] geglaubt worden. Da ja die fürnem[m]ſten Feſta / durch das gantze Jar alſo eingetheilt / daß die gantze Hiſtoria Jeſu Chriſti / nach allen ihren Stucken / und alſo ein Artickel des Apoſtoliſchen Symboli (als Hiſtoriae Hiſtorarum) nach dem andern der Kirchen würde fürgehalten / Als von ſeiner heiligen Empfängnuß / Menſchwerdung unnd Geburt / von ſeiner Beſchneidung / Opfferung unnd Lehrampt im Tempel / von ſeiner Tauff und Verſuchung / von ſeinem heiligen Leiden / Sterben un[d] aufferſtehung von dem Tod / von ſeiner Auffahrt gen Himmel / und ſitzen zur Rechten Gottes ſeines him[m]liſchen Vatters / von der gnadenreichen Sendung des H. Geiſtes / unnd endtlich von dem end der Welt / unnd zukunfft Chriſti zum Gericht / Belohnung der frommen / und Straff der Gottlosen / Wie dann auch darzwiſchen der hohe Artickel des Glaubens / von der heiligen ubergebenedeyten Dreyfältigkeit gehandelt und erkläret würdt / unnd was darunder für andere Text auß den heiligen Apoſteln unnd Euangeliſten / von den lehrreichen Parablen unnd Wunderzeichen Chriſti verordnet ſein / dienen auch alle der erkanntnuß Chriſti / unnd umb ſeinen unterricht / wie man ſeiner Wolthaten ):( ):( ij durch 40 21 40. Parafraza Jn 17,1–8: Jezusova velikoduhovniška molitev. Vorrede. 41. Parafraza Rim 3,4: »Da se izkažeš pravičnega v svojih besedah in zmagaš, kadar te sodijo.« Rom. 3.41 42 42. Pravilno denselben. 43. Parafraza Apd 15,11: »Mi vendar verujemo, da smo po milosti Gospoda Jezusa odrešeni tako kakor oni.« durch den Glauben fähig und theilhafftig würdt / wie dann die Feſt der lieben Heiligen darzwiſchen gleich als exempla der menſclichen gebrechligkeit / ihres Glaubens / gedult unnd anderer Chriſtlichen Tugenden / zur Beſſerung / Troſt / ſtärckung unnd nachvolgung fürgehalten werden. Daß alſo die ſchöne Ordnung der Euangelien zeuget unnd kundtſchafft gibt / daß von alters her alles allein auff diſen zweck unnd end gerichtet / unnd gemeinet worden / allein durch Chriſtum die Gerechtigkeit unnd Seligkeit in Wort unnd Sarcamenten durch veſten Glauben zuſuchen unnd zuerlangen. Dan[n] die andere aberglaubiſche un[d] abgöttiſche Feſta / ſampt jren Legenden / auch der mißbrauch und verkehrung der alten Chriſtlichen Feſt / durch liſt des Satans / unnd ſeine dienſtwillige / zu verwirrung ſolcher ſchönen uralten anordnung / und zur vertunckelung des reinen Glaubens an Chriſtum / in die Kirchen erſt lang hernach eingeſchoben / unnd derſelben ſein auffgedrungen worden. Welches ſich aber ſelbs verräht / daß es nicht allein der zeit halben new unnd frembd / ſondern auch der zil und zweck / darumb es angerichtet / von den alten abführt / und dem zuwider iſt. Auß welchem dann offenbar / daß wir kein newe Lehr / wie ſie uns fälſchlich beſchuldigen / unnd die erſt von Lutheri Zeiten her gewehret / führen un[d] predigen / dieweil wir nicht allein einfeltig bey den uhralten Lectionibus der Euangelien / wie die in der erſten Kirchen geordnet / bleiben: Sondern in der erklärung derſelben / eben den einigen Zweck / denſeben Text / auff welchen alle heilige Patriarchen / Propheten unnd Apoſteln geſehen / nämlich den gebenedeyten Samen des Weibs / Jeſum Chriſtum / den ewigen Gottes unnd der heiligen Jungfrauen Marien Sohn / behalten / und alle Menſchen den wahren Glauben unnd vertrawen / ſampt der ungefärbten Lieb zu Gott und gegen dem nächſten / lehren treiben unnd uben. Darauß dann ferrner auch erſcheinet / daß ihr Rhum und geſchrey des Alters / nichtig und flichtig iſt / und allein dahin zu deuten / daß / dieweil ſie unſere Chriſtliche Lehr / mit der H. Schrifft nicht ſtraffen / noch vil weniger ihre newerung darauß beweiſen mögen / ſie uns / nach art und brauch aller verführer / mit dem erdichten Alter / bey dem unwiſſenden hohes unnd nidriges ſtands / verdächtig machen. Dann in der Warheit iſt ja allein das der rechte uhralte Glaub / welchen die uhralten Vätter / die heiligen Patriarchen / Propheten unnd Apoſteln / von Anfang der Welt / auß dem Mund Chriſti / der der aller elteſte / ia ewige iſt / empfangen: Unnd darnach ſelbs bekennt / gelehrt unnd beſchriben haben / wie wir dann auch glaubendurch die Gnad unſers Herrn Jeſu / ſelig zu werden / wie auch ſie geglaubet und ſelig worden ſein. Dar- Act. 15. 43 22 Vorrede. Dargegen iſt diſes warhafftig ein newe Lehr unnd Glaub / der da auſſer unnd wider die heilige Schrifft / als die einige Grundtfeſt der Kirchen / auß Menſchlichem dunckel und deuotion erdacht un[d] auffbracht worden / unangeſehen wie lang er auch gewehret / wie alt / wie / heilig / wie hoch unnd gewaltig / wie gelehrt unnd anſehenlich die ſein / ſo dieselb erfunden unnd angericht haben / wie dann die widerſächer ſollicher ihrer Newerung vor langst zum uberfluß uberwiſen und uberzeugt ſein. Und möchte man ſolcher newerung ein langes Regiſter erzehlen / wann es allhie nicht zu lang unnd verdrießlich were / iſt aber unnot / dieweil ſolche von ihnen ſelbs wettläuffig / und mit allen umbſtänden / in irem Pontifical verfaſſet ſein / welches alles gleichwol vor der Menſclichen Vernunfft ein ſchein der heiligkeit hat / aber im grundt nicht Pflantzen ſein / welche der him[m]liſche Vatter gepflantzet hat / Und was ſchon zum ſchein auß der Schrifft darzu angezogen unnd genommen iſt / das iſt ein lauter mutwilliger mißbrauch des Göttlichen Namens / denn ſie auch auß Moſe auß eitel fürwitz oder κακορραφία ſolche ſachen für ein Gottes dienſt treiben / welche wie ſie hieuor auff Chriſtum geſehen / alſo in jm ſein erfüllet worden / unnd auffgehört haben / Ich geſchweig was von Heindniſchem aberglauben unnd Abgötterey entlehnet / und noch unter ihnen erhalten würdt. Unnd klagen derhalben wir den Papſt ſampt den ſeinigen vor Gott und ſeiner Kirchen billich an / von wegen lauter newerung / welche er in der Kirche wider die Schrifft / und uhralte Ordnungen derſelben eingeführt / und uns an ſtatt der Schrifft / ihre Menſchen Lehr unnd Satzung: für Chriſtum / unſere Werck: unnd den Papſt für den rechten Gottesdienſt / mancherley Aberglauben unter dem ſchein des alters fürgetragen und auffgedrungen / auch mit Heucheley unnd gewalt fortgſetzt unnd erhalten haben. Derhalben wir uns billich von ihnen abgeſöndert / unnd zu der uhralten Prophetiſchen unnd Apostoliſchen recht Catoliſchen Kirchen gethan / auch nach derſelbigen uns reguliern und halten. Ob ſie uns hierüber ſchenden unnd ſchmähen / verfolgen und tödten / haben wir uns derwegen nichts zubeküm[m]ern / weil es uns umb Chriſti Namen willen / dem wir glauben und trawen / geſchicht unnd widerfährt. Und dieweil derhalben ſie weder Gottes Wort / noch die recht Catoliſche Kirchen zu Richter erkennen und leiden mögen / müſſen wirs auch dem HErrn / deß die ſachen iſt / klagen und befehlen / der würdt ſolche ſein Sach für uns hinauß führen / und laut ſeines Worts / darinn ſolche ſchon hieuor geurtheilt ſein / finden / richten und ſtraffen. Dieweil wir nun obuermelter unſerer Chriſtilicher Lehr und Bekanntnuß gewiß ſein / und derhalben als einer unfehlbarn Him[m]­ liſchen Offenbarung ſchuldige Ehr und Rhum der ewigen Warheit ):( ):( iij zuſchreiben 23 Matth. 15.44 44. Parafraza Mt 15,13: »Vsaka sadika, ki je ni vsadil moj nebeški Oče, bo izkoreninjena«. Vorrede. 45 45. Wohn = Wahn; blodnja, utvara. 46. Pravilno gewiß. 47. Parafraza 1 Jn 5,3–4: »To je Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi. In njegove zapovedi niso težke, kajti vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera.« 48. Parafraza Jn 3,34: »Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero.«; parafraza Jn 8,44: »Vi pa ste od svojega očeta, hudiča, in hočete uresničevati njegove želje. On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnivec in oče laži.« 49. Parafraza Jn 14,27: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.« 50. Parafraza Rim 8,1–17: življenje po Duhu; parafraza Heb 11,1–40: vera. 51. Ps 116,11. 52. Parafraza Rim 14,23: »Kdor pa jé v dvomu, je obsojen, če jé, ker tega ne dela iz vere. Kar koli pa ne izvira iz vere, je greh.«; parafraza Heb 11,3: »Po veri spoznavamo, da so bili svetovi urejeni z Božjo besedo, tako da je to, kar se vidi, nastalo iz tega, kar se ne kaže.« ; parafraza Rim 10,14–18: odrešenje za vse. zuſchreiben unnd geben: So iſt diß ferner erſchröcklich in ihrer Lehr / daß ſie die Chriſten heiſſen zweiffeln unnd ſagen / daß ein ſolch kindtlich vertrawen zu Gott ſey ein vermeſſenheit / ja im Concilio zu Trient verfluchen unnd verdammen ſie alle / ſo der verheiſſung Gottes in Chriſto / von der gnaden unnd vergebung der Sünden / gewiß trawen unnd glauben. Da doch ſolch vertrawen ſich nicht auff menſclichen wohn oder zuſagen / ſondern auff Gottes Wort ſich grundet / welches ja ſo g[e]wiß unnd unfehlbar iſt / als Gott ſelbs. Und an demſelben zweiffeln iſt im grund anders nicht / dann Gott lugen ſtraffen / als wann er das / was er mit einem Eid verſpricht und zuſagt / nicht gewiß geben wölle denen / ſo darumb ſeufftzen unnd es hertzlich begeren und annemen / Da doch Gott nicht liegen kan / ſondern was er redet / das helt er gewiß. Darumb denn der Glaub ein hypoſtaſis / das iſt / ein veſter grundt und beſtendige zuuerſicht iſt deſſen / das man auß Gottes Wort hoffet / un[d] nicht zweiffelt an dem / das man nicht ſihet / Gott aber ſelbs zugeſagt / und verſprochen hat. Daran dann ſo wenig zu zweiffeln / als an den andern Artickeln unſers Chriſtlichen Glaubens / von unſer Erſchaffung / von der Menſchwerdung des Sohns Gottes / von ſeine[n] Tod / aufferſtehung und ſitzen zur gerechten Hand Gottes / welches wir mit unſer Vernunfft eben ſo wenig begreiffen können / als die verheiſſene Gnad in Chriſto / und vergebung der Sünden: Aber darumb keines wegs an unser Erſchaffung / an der Menſchwerdung / Tod und Aufferſtehung Chriſti zweiffeln. Dann warumb ſolten wir einem / unnd den andern Articul glauben / unnd an diſem / von der vergebung der Sünden / aufferſtehung des Fleiſches / unnd dem ewigen Leben / in zweiffel ſtehen? welches nicht Chriſtlich / ſondern Heidniſch und Epicuriſch were. Es iſt aber kein wunder / daß sie Widerßacher ſolliche Lehre von der ungewißheit und Zweiffel führen / dieweil ihr höchſter und beſter Glaub und Gottesdienſt nichts anders dann Menſchenlehr unnd Gebot iſt / welche ja freilich im Reich Chriſti eitel und vergeblich / zu welcher auch die Vernunfft ſelbs nicht kan ja ſagen / noch ſich darauff verlaſſen / was Menſchen von ihnen ſelbs von Gottes Willen unnd Seligkeit lehren und fürgeben / und gilt allhie die unfehlbare Regel / daß Gott in ſachen / den Him[m]el und die Seligkeit betreffend / allein warhafftig iſt / alle Menſchen aber ſeind Lügner. Es iſt aber allhie gar ſchwacher unnd loſer Grundt / was ſie von dem guten eyfer und wolmeinung ihrer Voreltern fürgeben. Da ſie wol wiſſen können / daß ſollicher ſine ſcientia / ohne gewiſſe wiſſenſchafft / und ohne den Glauben kein tatt noch platz hat / dan[n] ohne den Glauben iſt alles Sünd / wie gut unnd wol es immer mag gemeint ſein / der Glaub aber kompt auß dem Gehör Gottliches Worts / un[d] hat ſein bestandt nicht auff Menſchen / ſonder allein auff Gottes Zeugnuß / 1. Joh. 5.47 Joh. 3; 8.48 Joh. 14.49 Rom. 8. Heb. 11.50 Pſal. 116.51 Rom. 14. Heb. 11. Rom. 10. 52 46 24 Vorrede. Zeugnuß / daß er mit Paulo ſagen kan: Ich weiß wem ich geglaubt hab. Eitel unnd vergeblich iſt auch das / was ſie von der gebrechligkeit und ſchwachheit der Menſchen fürgeben / Da doch menſchlichen Kräfften auch nicht das wenigſte thun unnd helffen zu dem Glauben / ſondern widerſterben demſelben natürlich unnd in allen Stucken / wie geſchriben iſt / es kan niemand Chriſtum einen Herrn nennen ohn den H. Geiſt: Welcher aber gegeben würdt / unnd diß ſein Werck ubet allein durch die Predigt unnd das gehör des Worts Gottes / welches dan[n] iſt wie ein fruchtbarer Regen / zuſchaffen in den Hertzen der zuhörer das / darumb es geſandt iſt / fürnemlich aber den Glauben in einem jeden / nach der maß wie er will. Dann es ligt hierinnen nicht daran / wie groß und ſtarck ſolcher Glaub iſt / wann es nur ein warhafftiger Glaub iſt / welcher die verheiſſung Gottes in Chriſto annim[m]et / und derſelben trawet / und ſich tröſtet. So ſpricht der Prophet Habacuc / daß ein jeder werde ſeines Glaubens leben / unnd keiner würdt zu ſchanden: / der jm trawet. Dann wir haben ein gewiſſes Prophetiſch wort / in welchem uns das weſen unnd der will Gottes lauter und klar dargeſtelt iſt / Darauff dann der Glaub auch gewiß und unfehlbar iſt / welcher auch der Chriſten höchſter unnd beſter Gottesdienſt iſt / da man Gott die Ehr der Warheit und Barmhertzigkeit gibt / und trawet von Hertzen ſeiner verheiſſen gnaden in Chriſto / welcher auch veſt ſteht wider den Teuffel unnd ſein gantzes Heer / Welt / fleiſch / und was er braucht und fürnimbt / diſe Ehre und Dienſt Gottes zuwehren und zuuerhindern. Dann unſer Glaub iſt nicht ein bloſſe wiſſenſchafft der Hiſtorien / wie ſie von ihnen Glauben lehren / oder ein leerer wohn und dunckel des Hertzen / wie die falſch glaubigen vermeinen / ſondern es iſt ein gewiſſer grundt der gnaden Gottes in Chriſto / von der Gerechtigkeit unnd Seligkeit / ſo ihm verheiſſen iſt: Da der Menſch an im ſelbs / und allem ſeinem thun verzagt / un[d] bloß allein hanget an Chriſti Verdienſt / welcher anrichtet ein kräfftiges newes und lebendiges weſen / das da vil Frucht bringet / und immerzu guts thut gegen Gott / mit loben / dancken / beten und verkündigen der groſſen Thaten Gottes in Chriſto / gegen dem nächsten / mit Lieb / dienen / helffen / geben / leiden / gedulden allerley ubels biß in den Tod. Dan[n] vor Gott gilt ja nicht / denn allein ſein lieber Sohn Jeſus Chriſtus / der iſt gantz rein und heilig vor ihm. Wo oder nun iſt / da ſihet Gott mit gnaden hin / un[d] hat ſein wolgefallen. Der Sohn Gottes aber / würdt durch kein Werck / ſondern allein durch den Glauben erkannt / ergriffen unnd in das Hertz gefaſſet / unnd richtet auß / was biß her vom Glauben geſagt iſt. ):( ):( iiij Der- 25 2. Tim. 1.53 53. 2 Tim 1,12. 2. Cor. 12.54 54. Parafraza 2 Kor 12,9–10: »A mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.« Abac. 2.55 55. Parafraza Hab 2,4: »Glej, napihnjena je, njegova duša v njem ni prava, pravični pa bo v svoji veri živel.« 56. Parafraza 2 Pet 1,4: »Po njiju nam je podaril tiste dragocene in največje obljube, da bi po teh postali deležni božanske narave in ubežali pred svetno, poželjivo pokvarjenostjo.« 2. Pet. 1.56 Vorrede. Derhalben ein groſſe Gottesläſterung iſt / wann die Papiſten von diſer gnaden und gaben Gottes in uns / ſo hönisch unnd ſpöttisch reden / unnd doch nicht wiſſen / oder ja nicht wiſſen wöllen / was unſer glauben unnd trawen zu Gott iſt / unnd was unſer meinung iſt / wan[n] wir vom Glauben reden oder ſchreiben. Demnach wir uns ſolcher ihre Läſterung nicht anfechten laſſen / ſonder daher deſto getröſter bey der erkandten unnd bekandten Warheit des heiligen Euangelij zubleiben und zuuerharren urſach nemen ſollen: Wie ich dann meniglich / unnd ſonderlich E. Gnaden unnd H. auch umb Gottes Ehren / und ihrer ſelbs unnd der ihrigen Seelen heil und ſeligkeit willen hiemit / als ihr Prediger unnd Seelſorger / will ermanet unnd gebeten haben / daß ſie ſich ſolche gifftige unnd böſe Practiken der Feind der gnaden unnd des Glaubens an Chriſtum / nit zur forcht oder kleinmütigkeit bewegen laſſen / ſondern bey der erkandten Warheit beſtendig halten / also auch die weiſſagung des Prophete[n] an inen erſcheinen unnd wahr ſein laſſen / wie E. Gnaden unnd H. berhümbte Vorfahren / alſo ſie ſelbs auch der armen Kirchen getrewe Pfleger und Seugam[m]en ſein und bleiben. Wöllen auch inen diſe Poſtill / wie biß hero mit derſelben gnädigen verlag und befürderung / alſo auch forthin unter irem ſchutz unnd ſchirm / zu außbreitung des heiligen Euangelij / und irer Unterthanen Seelen heil und Seeligkeit zu befürdern / laſſen lieb unnd angenem ſein. Derwegen ichs dann E. Gnaden unnd H. hiemit ſonderlich und allein dediciern und zuſchreiben wöllen / hiemit / wie meines Vattern ſäligen willen und beuelch (als obgemelt) zuerfüllen: alſo auch mich gegen E. Gnaden unnd H. für die gnädige wolthat der befürderung danckbar zuerzeigen. Der Allmächtig Gott un[d] Vatter unſers HErrn und Heilands Jeſu Chriſti / wölle E. Gnaden un[d] H. durch ſeinen heiligen Geiſt ſtärcke[n] / den Herrn Chriſtum in derſelben Hertzen durch den wahren Glauben wohnen laſſen / zu erken[n]en die uberſchwenckliche Liebe Gottes in Chriſto / eingewurtzelt und gegründet in der rechtſchaffne[n] Lieb / zu Lob unnd Preiß ſeines heiligen Namens / und beſſerung ſeiner Kirchen und Gemein / durch Jeſum Chriſtum unſern einigen HErrn / Mittler und Erlöſer / Amen. E. Gnaden und H. unterthenigſt bittend / die wöllen mich ihen / wie bißher / also forthin in allen Gnaden / ſampt den meinigen befohlen ſein laſſen. Datum Tübingen / am tag Simonis und Judae / Anno 1595. E. G. und H. Underthäniger gehorſamer Kirchendiener M. Fœlicianus Truber Vsem 26  Vsem brumnim inu bogaboječim kersčenikom, Kraincom inu Slovencom, vosčim inu prossim jest od Buga gnado, myr inu spoznainje te risnice, skuzi Jezusa Christusa, amen. Ubi periatili inu bratje v Christusu Jezusu. Vam je vsem dobru veideče, koku je Bug, ta nebeski Oča, iz velike neizrečene gnade inu milosti tudi nas Kraince inu Slovence raven inu poleg druzih folkov h tej veliki gnadi pustil priti, de my tudi to cejlo sveto BIBLIO ali vse Svetu pismu v našim pravim slovenskim inu materinim jeziku imamo inu beremo, za katero veliko gnado inu dobruto bi my spodobnu Boga imejli častyti inu zahvaliti. Kadar pak dosehmal my ubozi Krainci inu Slovenci obene obilne inu popolnome postille ali izlage čez te nedelske inu druge prazniske evangelie neismo imejli, samuč to samo edino kratko, ali vsaj dobro izlago tiga časty vrejdniga inu v Bugi vučeniga inu nekar le za le-to našo krainsko deželo, temuč tudi za druga dajlna v nemškik deželah mejsta dobru zaslužniga moža, gospuda Primoža Truberja rainciga, katera se je njemu samimu inu drugim dobriga serca karsčenikom dosehmal prekratka inu premaihina zdejla, taku je on sam, ta zdaj imenovani gospud Primož Truber rainik per svojem zdravim životu iz svejta druzih dobru vučenih inu zvejstih doctorjev inu vučenikov tiga Svetiga pisma to postillo ali izlago čez te nedelske inu druge prazniske evangelie tiga v Bugi vissoku resvičeniga moža, doctorja ali vučenika Martina Lutherja ranciga sam iztolmačoval, en del te iste sam s svojo lastno roko zapissal, en dejl pak skuzi nekatere svoje krainske landtshmane inu šribarje pustil zapisati, kir pak ta dobru imenovani gospud Primož Truber rainik nei mogel takove postille pred svojo smertjo v druk perpraviti, je on v svojej pusledni bolezni v veliki starosti inu na smertni posteli svojma dvejma synuma takovo postillo cilu dokoinati zveistu poročil, tudi za pomuč dobrih karsčenikov rekal prossiti, de bi vsaki po tem, kakor bi on premogel, hotel svejto57 58 59 60 27 57. Nemških. 58. Rojak; izposojeno iz nvn. Landsmann (enak pomen) (Helena Jazbec, Nemške izposojenke pri Trubarju, Ljubljana 2007, 52). 59. Pisar; izposojeno iz srvn. schribaere (kdor piše, pisar, notar, pisatelj, upravnik) (H. Jazbec, 2007, 77). 60. Tisk; tiskati (knjige); izposojeno iz nvn. drucken (enak pomen) (H.Jazbec, 2007, 34). Predguvor. 61. Lat. discipulus, učenec. 62. Mt 25,14–30; Lk 19,11–27. 63. Grajati; izposojeno iz tadeln (enak pomen) (H. Jazbec, 2007, 82). svejtovati inu pomagati, de bi se ona v druk perpravila. Inu kadar sim jest tudi nekaterkrat od gospuda Feliciana Truberja, kakor njegoviga ranciga očeta stari discipulus ali mlaijši, opominan inu prošen bil, de bi jest njemu tudi s tem maihinim in žleht meni od Buga danim inu possojenim darum inu funtom imel perstopiti inu takovo njegoviga očeta rainciga postillo pomagati pregledovati, nejsim jest takove rasčanske prošne inu službe, kir je ona sama na sebi spodobna inu poštena, hotel odpovejdati, temuč sim takovo postillo z nym, z gospudom Felicianom Truberjom pregledal inu revidiral. Prossim za tiga volo ž nim red vsakateriga brumniga inu bogaboječiga karsčenika, aku bi bilu kej kaj, v bessedah ali v ortographij (kakor se čestu pergody), v le-tej tiga Božyga moža Martina Lutherja rainciga Hišni postilli pregledanu ali skuzi drukarje, kateri so zgul Nembci, v drukainju izpusčenu, de bi hotel iz karsčanske lubezni sam popraviti, pobulšati inu na bulše izlagati inu sebi le-to postillo pustit lubo, drago inu zveistu priporočeno biti, to isto s flissom inu rad (kadar nejma pridigarjev ali ter pridig v cerkvi ne more obyskati) brati; vupam pruti GOSPUDU Bogu, de takovu brainje nikar prez sadu, prida inu nuca ne bode. Iest vejm, de se bodo nekatere premodre glave našle, katere bodo le-to postillo inu tolmačovainje (kakor se je uže večkrat zgudilu) tadlali in grajali, ali jest teim istim na nyh opravlainje tulikain k odguvori dam, de takova postilla inu teiste tolmačovainje nej za nyh volo inu nym k službi, temuč Bogu h časti inu timu lubimu karsčanstvu h dobrimu naprej vzeta inu tolmačena. Jest tudi dobru veim, de je veliku brumnih, bogaboječih inu vučenih ludy, kateri so v latinskim inu nemskim jeziku postille pissali, ta vegši dejl iz doctorja Martina Lutherja ranciga postille vzeli, zatu ima ona njegova biti inu gospuda Primoža Truberja ranciga tolmačovainje ostati. S teim inu raven 61 62 63 28 Predguvor. raven tiga se jest vsem bogaboječim brumnim karsčenikom v nyh molitov inu nas vse kmallu tej gnadi inu milosti Božji zvejstu poročim. Pissanu per Sanct Kocjanu raven Turjaka, na ta dan teh dvejuh bratov s. Primoža inu Fæliciana, v tem lejtu po Christusevim roystvu 1595. 64 65 Vaš brat inu priatel v Christusu Andrei Savinic, cerkovni služabnik tam istu. 29 64. Škocjan pri Turjaku. 65. 9. junija.  E NA G M A I N PREDGUVOR N A T E H I Š N E PRIDIGE. E my našimu lubimu GOSPUDU Bogu danas njegovo službo izkažemo inu po njegovi zapuvidi ta praz­ nik posvetimo, tu je z Božio bessédo, katera ie le sama sveta inu vse svetu stury, dopernessemo, taku hočmo zdai ta sveti evangelion zaslišati inu Boga za gnado prossiti, de my njo taku poslušamo, de niegova čast hvalena, naša vera poterjena inu naš leben pobulšan bode. Molite en Oča naš etc. NA 30 N A P E R V O N EDELLO TIGA ADV E N T A , E V A N G E L I O N MATTH. XXI. 66 66. Evangelij po Mateju 21. Nu kadar so ony uže blizu bily k Ieruzalemu prišli, v Betphage, k Oliski gorri, tedaj je Iezus poslal dva svoja jogra inu je rekal k nyma: »Pojdita tjakai v to vas, katera pruti vama ležy, inu zdajci bota našla eno pervezano oslico inu eno žerbe per njej; te odvežita inu perpelajta je k meni. Inu aku gdu kaj k vama poreče, taku recita: »GOSPUD nyh potrebuje,« inu on vam je bo zdaici pustil.« Le-tu pak je vse sturjenu, de bi se dopolnilu, kar je govorjenu skuzi preroka, kir pravi: »Povejte zionski hčeri: »Pole, tvoj kral pride h tebi, krotak in jezdi na eni oslici inu na enim žerbeti te podjarmove oslice.«« Natu sta ta jogra šla tjakaj inu sta sturila, kakor je nyma Jezus zapovedal, inu sta perpelala to oslico inu žerbe inu so polužili svoj gvant na nyu inu so njega gori possadili. Veliku ludy pak je rezgrinalu svoj gvant na pot. Ty drugi pak so veje iz drives sekali inu so po poti restressali. Ta folk pak, kateri je naprei inu zad šal, je vpil inu dial: »Hozanna Davidovimu synu, hvalen bodi ta, kir pride v imeni tiga GOSPUDA. Hozanna v tem narvisokešim.« A Ty 67 68 31 67. »Reši, prosimo te!« Mt 21,9. 68. Mt 21,1–9. Izlaga tiga evangelia 69. Iz Luthrove pridige na navadni dan 1533. Na Luthrovem domu. A Luthero habitus sermo 1533. domi suæ.69 Častita obluba od Christusa. 70. Sijaj, razkošje; izposojeno iz nem. Pracht (enak pomen). 71. Zah 14,9–11. Zacharias opomina, de bi Iudje ne imejli na posvitnu prangainje gledati. Ty Iudje se ne mogo izgovoriti. 72. Mt 21,1–5. Christus vlejče očitu noter inu vsaj prez vsiga prangainja. 73. Zah 14,16–17. Y Iudje so imejli veliku leipih inu častitih oblub od tiga Messiasa ali Cristusa, koku bi on imel na zemlo priti, enu večnu krajlevstvu gori narediti inu svoj folk od vsiga hudiga odrešiti inu vekoma imel pomagati, kakor se tu v teh prerokov pridigah vseh vidi, de ony čez vso masso častitu od tiga prihodniga krajlevstva Christuseviga so govurili inu takove pridige so per teh Iudih silnu dobru znane bile. Ampak tukai so se našli falš pridigarji inu messeni vučeniki, kateri so ta folk na le-to mainungo pelali, kakor de bi Christus imel priti s posvitnim prahtom70 inu offertjo inu noter jezditi, kakor sicer posvitni krajli v navadi imajo, gdi se vse na tu nar offert­ niše inu žlahtniše gody, inu bi imel iz teh Iudov po vsim svejtu zgul velike, silne viude inu oblastnike sturiti. Kakor še ony na ta današni dan mislio, kadar nyh Messias bode prišal, taku ony vodo vsiga svita gospudje inu ty ajdje bodo nyh hlapci. Na eniga takoviga Messiasa ali Christusa čakajo ony še, ne pegerujo tiga Messiasa, tu je: tiga GOSPUDA Christusa, nigdir h timu, de bi on nje od greihov inu od te večne smerti imel odrešiti. De bi uže ty Iudje opomineni inu skuzi takove messene vučenike nikar obnorjeni ne bily, taku je BUG skuzi tiga preroka Zacharia dolgu poprei pustil oznaniti, Christus ne bode prišal kakor en pozemliski krajl,71 z velikim pran­ gainjem inu z žlahtno pripravo, temuč kakor en ubog petler bode on v Ieruzalemu, v njegovim poglavitnim mejstu, na enim oslu noter jezdil, kakor tu ta historia tiga današniga evangelia na znanje da, de bi se ja ty Iudje ne mogli izgovoriti inu reči: »De bi my tu bili vejdili, de bi on imel en takov ubog krajl biti, taku bi my bili hoteli njega gori vzeti.« Zakai tu je nym ta prerok zadosti, očitu na znanje dal en dolg čas poprei. Za tiga volo se je ta historia ali djainje tudi očitu, ob belim ali svitlim dnevi zgodila, de Christus semkaj jezdi kakor ene petler, na enim possojenim osslu, kateri ni sedla ni druge sprave nejma, inu so za tiga volo ty jogri svoj gvant na tiga ossla morali položiti, de je ta ubogiu krail mogel noter jezditi. Za tiga volo se ne mogo ty Iudje z ničemer izgovoriti, zakai le-tukai je enu svitlu, očitu prerokovanje, kadar Christus v Ieruzalemu bode noter jezdil, taku on ne bode, kakor sicer posvitni krajli, na vissokih kuinih, v arnoži, s pissmi, z meči inu s puhšami prišal, kateru vse k risnici sliši inu eno oblast na znanje da, temuč on bode prišal, kakor ta evangelist pravi, krotak, ali kakor ta prerok pravi, ubog inu reven. Kakor de bi hotel ta prerok eniga vsakateriga opominati inu reči: »Imeite ja na tiga ossla dobru merkainje inu vejdite, de ta, akteri na nym pride, je ta pravi Messias, zatu se varuite inu ne ziajte na to zlato krono, žametov gvant inu zlate štuke ni na eno veliko voisko koinikov. Zakaj Christus bode prišal reven, z žalostnim inu s krotkim sercom inu se bo na enim osslu pustil viditi. Tu je vse niegovu prangainje inu gospostvu, kateru on bode v svojem noter jezdenju v Ieruzalem pred tem svitum pelal inu izkazal.«72 Tu prerokovainje je urzah dalu timu GOSPUDU k le-timu noter jezdenju inu je njemu silnu veliku na tem ležalu. Za tiga volo on tem jogrom tudi to reič taku s flissom poroči inu nikar ponoči ni skrivaje, temuč očitu, per svitlim dnevi on v Ieruzalem noter vleiče, nikar sam, temuč z veliko množico teh ludi, kateri odspreda inu odzad gre inu k njemu kakor h timu pravimu krajlu inu synuvi Davidovimu vpye, prossi inu vosči njemu tudi srečo inu zdravje k njegovimu krajlestvu. De taku tu cejlu Ieruzalem je moralu takovu noter jezdenje zvejditi, tiga ossla inu tiga uboziga krajla viditi inu slišati, od kateriga je Zacharias prerokoval inu te Iude bil opominal, de bi se ony na tei ubogi štalti inu na tem petlerskim noter vlečeinju ne imejli pohuišati, temuč bi imejli to missal pustiti, kir so ony meinili, Christus bode s posvitnim pranganjem prišal. »On bo ja reis en krail« (pravi Zacharias), »ampak en ubog, reven krajl, na kerim cilu obene kralove časti se bo vidilu, koker se na drugih deželskih kralih inu vjudih vidi.«73 Timu 32 na I. nedello tiga adventa. Timu pruti pak, pravi Zacharias, bode le-ta ubogi inu petlerski krajl eno drugo oblast imel, kakor sicer vsi krajli inu cessarji imajo, kateri so kei kadai na Zemlo prišli inu so lih taku veliki inu mogoči gospudje bily, kakor so ony kuli mogli biti, zakai njemu se pravi iustus et salvator.7475 Nikar en bogat, prangavski, offertni inu gosposki krajl pred tim svitum, temuč en pravičen inu izveličar, kateri pravico inu izveličanje sebo pernesse inu se ima tiga greiha inu smerti lotiti inu en sovražnik tiga greiha inu te smerti biti, kateri vsem tem od greihov inu večne smerti hoče pomagati, kateri na njega verujo inu njega kakor svojga krajla gori amejo inu se na tem ubozim, possojenim inu naietim osslu ne puste pohuišati. Kateri takovu sture, tem ima ta greh odpusčen biti inu ta smert nikar skoditi, temuč imajo ta večni leben imejti. Inu aku ony lih po telesnu enkrat umerjo inu pokoppani bodo, taku tu vsaj nejma ena smert biti inu se imenovati, temuč le en sen. Takovu hoče ta prerok od le-tiga krajla nas vučiti s teim, ker on njemu le-ta dva imena da inu ga imenuje pravičniga inu eniga izveličarja, kateri ima tej smerti ne zobee izbyti, timu Hudiču ta treibuh rezdrejti inu taku nas, kir my na njega verujemo, od greiha inu smerti proste sturiti inu mei te angele pelati, gdi je večni leben inu izveličanje. Tem drugim krajlom dopusty on nym nyh pranganje, offert, grady, hiše, denarje inu blagu, pusty nje žlahtniši jeisti, pyti, se gvantati, zydati kakor druge ludy, katere le-ta ubogi, petlerski krajl Christus zna, zakaj tukaj nej ni cessar, krajl ni papež zo vso svojo močjo od tiga narmanšiga greiha mogel pomagati inu s svojemi denarji to narmanšo bolezan ozdraviti; iest molčim, de bi ony zupar to večno smert inu pakal imejli pomagati; ampak le-ta petlarski krajl Christus pomaga nikar le zupar en greih, temuč zupar vse moje greihe inu nekar le zupar moje greihe, temuč tiga cejliga svita greihe, on pride inu hoče proč vzeti nikar le samuč to bolezan, temuč to smert inu nekar le mojo smert, temuč tiga cejliga svita smert. »Takovu« (pravi ta prerok) »poveite tei hčeri Zionski,«76 de se ona nikar ne pohuiša na njegovim revnim prihodu, temuč de te očy zapre inu ta ušessa gori odpre inu de ona ne gleda, koku ubogu on semkai noter jezdi, temuč de ona posluša, kai se od le-tiga uboziga krajla prediguje inu pravi: Ta reva inu ubuštvu se vidi, de on na enim osslu prez sedla inu ostrog semkaj noter jezdi kakor en petler, ampak de on ta greih bode od nas vzel, to smert zadavil, večno svetust, večnu izveličanje inu večni leben dal, tu se ne vidi, za tiga volo se onu more poslušati inu verovati. Zatu pravi Zacha­rias: »Povejte tej hčeri Zionski,«77 de tu bo vidila inu na tem se ne zmoti, de on taku revnu noter jezdi inu taku šmaglivu umerje, zakaj takovu vse se zgody tebi, Zion, h dobrimu, de on hoče tebi pomagati kakor en izveličar zupar tiga Hudiča inu smert inu hoče tebe posvetiti inu od greihov prosto sturiti. Kateri uže takoviga ne hoče s temi ušessi zapopasti, temuč z očima viditi inu z rokami typati, ta bode grišil. Zakaj z le-tim krajlom je onu veliku drugači kakor sicer z drugimi krajli: Kar ti jsti sture, tu ony sture z enim prangainjem inu ima vse tu, kar deio, enu silnu veliku velainje. Takovu se per Christusu ne najde, ta je takovu svoje dellu, de on hoče od greihov inu smerti pomagati, nerpervič v ta karst vteknil; tukai te očy druziga ne vidio temuč eno žleht vodo kakor eno drugo vodo. On je jo v to bessedo zapopal inu v to pridigo. Tukaj te oču druziga ne vidio kakor eno človesko sapo. Ampak my se imamo varovati inu nikar te očy slušati, temuč te očy zaprejti, ta vušessa pak odprejti inu to bessedo poslušati. Ta ista vučy, koku je naš GOSPUD Jezus Christus svojo kry prelil k odpusčainju naših greihov inu k večnimu lebnu. Takove daruve hoče on nam dati v tem svetim karstu, v večerjim, v ti pridigi ali absolucij, tukaj je my imamo gvišnu najti. Nu, pak je reis, onu se maihinu inu žleht vidi, de skuA 2 zi to 33 Christus en pravični krajl inu izveličar. GOSPUDI Christusevu krajlestvu inu prangainje. 74. Lat. pravičnik in odrešenik. 75. Zah 9,9. Rezlotik mei Christusevim inu posvitnim krajlestvom. Takovu se ima od Christusa pridigovati. 76. Mt 21,5. 77. Mt 21,5. Christus se ne pusty s temi očyma prov viditi, ludje morajo verovati inu poslušati. Izlaga tiga evangelia 78. Mt 21,5. 79. Zah 2,14. Koku se my imamo GOSPUDI Christusa troštati. Takoviga vuka ne hoče ta svejt gori vzeti, zatu njega Bug naš GOSPUD štraffa. 80. Mt 12,45. Opominainje. zi to vodno kopel, bessedo inu zacrament bi takovu imejlu opravlenu biti, ampak ne pusti se tem očym zapelati, zakaj vuntukaj je onu tudi bilu žleht inu preprostu, de bi ta, kateri na tem possojenim inu najetim osslu noter jezdi inu se potler pusty križati, imel greih, smert in pakal proč vzeti; nihče tiga na njemu nej mogel viditi, ampak ta prerok tu pravi: »Zatu onu mora tudi verovanu inu s teimi ušessi zapopadenu biti, z očyma se onu ne bo vidilu.« Zatu pravi ta evangelist: »Povejte tej hčeri Zionski.«78 In ta prerok pravi: »Zion vunkaj, bodi vessela, pleši inu skakaj, zakaj tvoj krajl pride.«79 Kaj za en krajl? En svet, pravičen krajl inu en izveličar ali pomočnik, kateri hoče tvoj posvičavec inu tvoj izveličar biti, zakaj svojo svetust inu pravico hoče od na tebe obessiti, de ti bodeš od greihov prust, inu svoj leben hoče on za tebe pustiti, de ti skuzi niegovo smert od večne smerti imaš odreišen biti. Za tiga volo se ti ne pohuišaj na njegovi revni inu ubogi štalti, temuč zahvali ti njega za tu inu se troštaj, zakaj le-tu vse se za tvojo volo zgody inu tebi h dobrimu Christus hoče tebi taku od tvojeh greihov inu smerti pomagati inu pravičniga inu izveličaniga sturiti. Tu je uže naš krajl, ta lubi GOSPUD Jezus Christus, inu je tu njegovu krajlestvu inu opravilu. On nikar s tollerji, s kronami inu z velikimi krajlestvi inu s posvitnim pranganjem okuli hodi, ne, temuč, kadar my moramo umreiti inu ne moremo ta leben le-tukaj dajle shraniti, je tu le-tu njegovu opravilu inu dellu, de my skuzi njegovu terpleinje inu smert vejmo, kei imamo ostati, de moramo inu smeimo z risnico inu iz serca reči: »Iest sim posvičen skuzi mojga krajla Jezusa Christusa, ta je zatu taku revnu prišal, se je zatu na ta križ pustil perbyti, de bi mene mogel posvetiti inu v meni utopyti moj greih in smert.« Kateri takovu veruje, kakor je on sliši inu v tem evangeliu bode pridigovanu, ta tu, kakor je slišal, tudi ima. Zakaj zatu je ta sveti karst od Christusa gori postavlen, de on skuzi tu tebe s svojo pravico hoče oblejči, de njegova svetust tvoja inu njega nedolžnost tudi tvoja lastna ima biti. Zakaj my smo revni, ubozi greišniki. Ampak v tem karstu trošta nas Christus inu pravi: »Dej meni semkaj tvoje greihe inu vzami ali imei tebi mojo pravico inu svetust; pusti tebi tvojo smert izleiči inu obleici moj leben.« Tu se pravi Christusov regiment, zakaj vse njegovu opravilu inu dellu je le-tu, de on nam vsak dan greihe inu smert izlejče inu s svojo svetustjo inu z lebnom nas oblejče. Takovo pridigo bi imejli spodobnu, z velikim vesseljem poslušati inu gori vzeti, se iz nje pobulšati inu brumniši biti. Ali onu se (Bogu se smili) okuli oberne inu bo ta svejt iz le-tiga vuka le čedaile huiši, tu je tiga prekletiga Hudiča dellu inu opravilu. Kakor se vidi, de so ty ludje zdaj lakomniši, nemilostiviši, nečistiši, prešerniši inu huiši kakor poprej pod tem papeštvom. Kaj tu stury? Druziga ništer, temuč de ludje le-to pridigo z vesel­ iem gori ne vzamejo, en vsakateri njo iz misli pusty, se več za denarje inu za blagu an vzame kakor za ta izveličanski šac, kateriga naš GOSPUD Christus k nam pernesse. Za tiga volo svary inu štrajffa nje naš GOSPUD Bug zupet inu pravi: »Ne moreš tedaj mene za tu zahvalit, de jest skuzi mojga edino­ rojeniga Synu smert te greihe inu to smert proč vzamem? Nu, tedaj hočem jest tebi greiha inu smerti zadosti dati, kadar je ti vsaki taku hočeš imeiti. Inu kir je tebe poprej le en hudič obsejdil inu jezdil, imajo tebe zdaj sedem huišy hudičy jezditi.«80 Kakor se na purgarjih inu kmetičih s teim sramotnim, lakomnim, nesporednim lebnom ta nečistost inu druga huda šega vidi. Za tiga volo opominam jest vas, de bi vy ja takovo pridigo z luštom inu z lubezanjo inu zo vso hvaležnostjo hoteli gori vzeti inu našiga GOSPUDA Boga iz serca prossiti, de bi on vam eno močno vero hotel dati, de bi vy takov vuk mogli ohraniti; taku bode gvišnu ta sad iz tiga prišal, de vy od dan do dne bodete pohlevniši, priazniviši, čistiši inu brumniši, zakaj le-ta vuk inu le-to šego inu naturo na sebi, de on poštene, pokorne, brumne ludy della. Kateri je pak 34 na I. nedello tiga adventa. pak ne hote z lubezanjo gori vzeti, ty bodo sedemkrat huiši, kakor so ony bily, prejdan so k le-timu vukuvi prišli, kakor se povsod vidi. Za tiga volo se varujte, ta urica gvišnu ne bode vuni ostala, Bug bode takovo nehvaležnost štraifal, tedaj se bode našlu, kaj je svejt s teim zaslužil. Zatu se vučite le-to historio tiga današniga evangelia dobru. Zakaj, kadar ty Iudje tiga preroka nejso hoteli slušati, je tu nam poveidanu, de naš krajl krotak inu ubog pride. De se my na takovim ubuštvi ne pohuišamo, ni na posvitnu prangainje inu blagu s teimi Iudi ne ziamo, temuč se vučimo, de my na našim GOSPUDU Christusu eniga takoviga krajla imamo, kateri je pravičen inu en izveličar inu nam od greihov inu od te večne smerti hoče inu premore pomagati. Takovo pridigo bi vy imeili z volo inu z vesseliem gori vzeti inu Boga za njo iz serca zahvaliti, sicer bote vy tiga Hudiča morali gori vzeti s tuleinjem, jokainjem inu zobmi klepetainje. H takovimu opomina nas ta exempel teh apostolov inu drugih ludy, kateri le-tukaj z GOSPUDOM Christusom v Ieruzalem noter teko. Zakaj, kadar je GOSPUD Christus en krajl, taku more tudi enu krajlestvu ali folk imejti inu ta isti folk se more s pravo, spodobno službo pruti le-timu krajlu izkazati, kakova pak ie taka služba, tu nam ta historia cilu lipu na znanje daje. Zakaj le-tukaj se ludje najdejo, kateri GOSPUDA Christusa kakor eniga krajla spoznajo inu se nikar plačio, ne se sramujeio raven tiga revniga ossla inu uboziga krajla semkaj teči. Mej teimi istimi so ty apostoli pervi; ti spoznajo GOSPUDA Christusa za tiga praviga Messiasa, kateri bode pravične sturil inu en izveličar bode zupar ta greih inu to smert. Za tiga volo perpelajo ony le-tukaj GOSPUDU Christusu tiga ossla, tu je: ony vižajo h Christusu te Iude, kateri so dosehmal pod to postavo živeili inu so takovo butoro kakor en ossel nossili. Potle s teim osslom pelajo ony tudi h Christusu tu mladu žerbe, te ajde, kateri še nejso vuzdani inu pod obeno postavo bily. Zakaj Christus je en izveličar vseh človekov. Za tiga volo imajo vsi pravi pridigarji inu vučeniki te ludy h Christusu napelovati inu voditi. Tu je ta ena Božja služba, katera le-timu krailu sliši, de se ima za eniga pravičniga inu izveličarja spoznati, gori vzeti, hvaliti inu častiti inu en vsakateri k njemu vižati. Ta druga Božia služba je, de se ima GOSPUDU Christusu na tem osslu tu »Hozanna!« pejti. Tu je: potehmal so ludje njega spoznali inu kakor eniga izveličarja gori vzeli, taku ony njemu imajo tudi k njegovimu krajlestvi srečo inu zdravje prossiti inu vse sturiti, kar h gmerainju inu k rešyreinju njegoviga krajlestva služi; ty pharizeji inu viši farji recite h timu, kar ony hote, zakaj »Hozanna!« se pravi tulikain na slovensku kakor: »GOSPUD pomagai, GOSPUD daj srečo timu synuvi Davidovimu.«81 Ravnu kakor my v Očanašu molimo: »Pridi k nam tvoje krajlestvu,«82 zakai ta Hudič inu njegovi vudi se bodo izkušali, koku bi ony mogli le-tu krajlestvu pačiti inu to bessedo zatrejti inu falšati. H timu je uže molitve inu prošein­ ia potreba, de bi Bug takovo tiga Hudiča volo hotel rezbyti inu nazaj po­ gnati. Tu tretje je, de se nikar le samuč ima moliti, temuč tudi ta gvant izleči inu GOSPUDU Christusu na ta pot pogrinati, de on vsaj enu maihinu enu gosposku inu častitu noter vleičeinje more imejti. Kateru se gody, kadar my tu pridigarstvu fyrdramo po našim premagainu, de se pomaga z denarmi inu z blagom, de se fajn vučeni, brumni ludje gori koye inu rede, kateri tej cerqvi s to bessedo inu z enim poštenim lebnom naprej gredo. De ty, kateri so v službi, taku bodo deržai, de svoji službi kakor tudi timu študirainiu mogo streiči inu nikar zavolo pomankainja nih užitka inu potrebe bodo permorovani od nih vuka inu službe pustiti ali kai druziga začeti inu z drugim delom okuli hoditi. A 3 In sum- 35 Kai za en folk ta krail Christus ima. Ta eden ossel. Tu mladu žerbe. I. Kaku ludje imajo le-timu krajlu služiti. II. Ozianno peiti. 81. Mt 21,9. 82. Lk 11,2. III. Gvant na pot rezgrinati. Izlaga tiga evangelia Farizeerji. Papežniki. 83. Jn 8,59. In summa: gdi se more denarjev inu blaga h timu nucati, de te cerkovne službe bodo dobru obstavlene inu omišlene inu ludje bodo s pravimi vučeniki dobru oskerbleni, tukai se GOSPUDU Christusu ta gvant podgrina, de on more s teim častitiši noter jezditi. Taku se ima le-timu krajlu služiti inu za višefarje inu pharizeerje ništer marati, katerim je le-tu noter vlečeinje inu ubogu prangainje cilu zupar inu pruti, ja, bi je radi hoteli braniti, ampak Christus ne hoče si tiga pustiti braniti. Zakaj kadar je on en krajl, taku on more svoj dvorski folk inu dvorsko službo imejti, inu dobru je tem, kateri njemu služio. Zakaj on je en takov krajl, kateri nam hoče zupet služiti, nikar z denarmi inu z blagom, kateru je ena silnu žleht služba, temuč s pravico zupar ta greih inu s pomučjo zupar to smert inu večnu ferdamnanje. Za tiga volo imamo my k njegovi službi perpravleni inu volni biti inu se na tiga papeža, teh škoffov inu druzih exemplov nikar pohuišati, kateri s teim okuli hodio, de ony nekar kakor ty apostoli tiga ossla h GOSPUDU Christusu ne pelajo inu njega gori ne possade, temuč hočejo sami na tem osslu jezditi, te ludy z vukum regirati, kakor ony hote, Christusa pak puste k nogom ijti inu ne mogo terpejti, de bi on skuzi svoj evangelium noter jezdil inu se pustil viditi. Le-ty falš vučeniki imajo tudi svoje šularje, kateri se nym hinee, palme inu oliske veyece na pot reztressajo, ampak na tiga uboziga Christusa mečejo ony s kameinjom,83 zakaj ony njega pregainajo, njegov evangelion inu vse, kateri ga pridigujo. Takovi bodo na unim dnevi s temi Iudi počutili, de so ony tiga pravičniga krajla inu izveličarja ferrahtali inu morajo za tiga voljo Božji serd vekoma nossiti, ker timu pruti tij, kateri so njega gori vzeli, spoznali inu svoje ubuštvu k njegovi časti nalužili, skuzi njega večno pravico inu večni leben bodo prejeli. Tu nam daj vsem, naš lubi GOSPUD inu izveličar Jezus Christus, amen. NA DRUGO NEDELL O 84. Evangelij po Luki 21. T IGA ADV E N TA , GELIUM. LUC. XXI. EVA N - 84 OSPUD Jezus je djal k svojim jogrom: »Inu caihni se bodo godili na sonci inu na luni inu na zvezdah inu na zemli bo ludem britku, de bodo cagovali, morie inu 36 na II. nedello tiga adventa. inu valuvi bodo šumeli inu ludje bodo na životu sahnili od straha inu čakainja teh ričy, katere imajo priti na zemlo. Zakaj tudi nebeske močy se bodo gybale. Inu tedaj bodo ony vidili Synu tiga človeka, prideoč v oblaki z veliko močjo inu častio; kadar se pak le-tu začne goditi, taku gledajte gori inu vzdignite gori vaše glave, zatu, ker se vaše odrešitvu perbližuje.« Inu on je nym pravil eno prigliho: »Pogledajte na figovu drivu inu na vse drevje, kadar uže berst naprei poganja, taku vij tu videoč samo od sebe poznate, de je zdaj lejtu blizi. Taku tudi vij: Kadar bote vidili, de se bo le-tu vse godilu, taku imate vejditi, de je Božje krajlestvu blizi. Risničnu jest vam povem, de le-ta žlahta ne mine, dokler se le-tu vse bo godilu. Nebu inu zemla prejdejo, ampak moja besseda ne prejde.« »Varite se pak, de vaša serca ne bodo preveč obložena s požertjem inu s pyanostjo inu skerbami tiga života inu de ta isti dan naglu ne pride čez vas. Zakaj on bo prišal kakor en ptičji štrik čez vse te, kateri na zemli prebivajo. Zatu čujte vsak čass inu molite, de bote mogli vrejdni biti, ubeižati le-timu vsimu, kar se ima goditi, inu stati pred Synom tiga človeka.« 85. Lk 21,25–36. 85 E-to vižo je naš GOSPUD Bug vselej deržal, od začetka tiga svita semkaj, kadar je on hotel kaj noviga sturiti, taku je on susebne velike caihne inu znameinja semkaj naprej pustil ijti, kakor kadar je on Egypt hotel štraiffati inu svoj folk iz njega pelati inu sebi en sussebni folk iz njega hotel sturiti, tu so šla vsa žlaht častita čudessa, huda inu dobra. Zakaj te žabe, kobilice, toča, tvoruvi inu tem glih štraifinge so tem Egypterjem veliko škodo sturile, noter, de so h puslednimu vsa perva roystva uv87 eni noči pomorjena inu ta drugi folk v tem Erdečim morjei bil potoplen.88 Per tih Iudih pak so bila le-ta dobra znameinja, de je on nje po suhim skuzi tu Erdeče morje pelal, nyh sovražnike v nym potupil, nym ta nebeski kruh dal inu tem glih; takovu je bilu enu znameinje, de je Bug hotil nekaj noviga z le-tim folkom začeti inu en nov regiment inu rovnainje gori narediti. Timu glih se je tudi zgudilu, kadar je on te neverne, obterpnene Iude hotel štraffati inu tu novu, gnadlivu krajlestvu skuzi ta evangelium po vsim svejtu hotel gori narediti, zakaj kadar je GOSPUD Jezus na križi vissil, so se ty grobi odperli, ty mertvi so vunkaje šli inu so šli v tu meistu Ieruzalem.89 Onu je prišlu enu veliku, nenavajenu merknenje, ta fyrang90 ali part v templi se je rezderl. Takovu vse je bilu en začetik eniga noviga rovnanja inu enu poginenje inu zatrejnje tiga stariga, kakor se je onu tudi v djanju znašlu, de je ta iudovsčina padla inu je Christus enu novu krajlestvu gori naredil. Ta- 37 Anno 1533. domi.86 86. Leta 1533, doma. Caihni inu znamenja gredo vselej naprej, kadar Bog hoče nekaj noviga sturiti. 87. Vu. 88. 2 Mz 7,26–29; 9,8–34; 10,1–29. Caihni pred tem krajlestvom Christusevim. 89. Mt 27,32–56. 90. Nem. prt. Izlaga tiga evangelia 91. Lk 21,21–22. 92. Mt 24,29. 93. Zmožni, sposobni, spretni, pripravni (Matija Kastelec in Gregor Vorenc, Slovensko-latinski slovar). 94. Nem. Scherz; šala. 95. Mt 24,6. 96. Sijaj. Izposojeno iz nem. schein (sijaj, svetloba). 97. Avtor ima v mislih astronomsko predvidljivost sončevega in luninega mrka. V srednji Evropi, natančneje na dunajski univerzi, je bila tedaj v veljavi Ptolomejeva teorija planetov (tj. sonce, planeti in zvezde se vrtijo okoli Zemlje), katero sta na podlagi opazovanj predelala Georg von Peuerbach (1423–1461) in njegov bavarski učenec, čudežni otrok Regiomontanus (Johannes Müller von Königsberg,1436–1476). Skupaj sta leta 1457 opazovala lunin mrk, ki pa se je pojavil osem minut pred napovedjo po dotedaj najbolj točnih Alfonzovih tablicah iz 13. stoletja. Rezultat opazovanja je bila sestava nove tabele mrkov (Tabulae ecclipsium, 1459). Peuerbachovo in Regiomontanovo teorijo je kasneje v Krakovu poslušal Nikolaj Kopernik (1473–1543), na Dunaju pa Andrej Perlah (1490–1551). Slednji je ob izdatnem mecenstvu takratnega dunajskega škofa Jurija Slatkonje izdajal almanahe (efemeride) o astronomiji ter prepisoval dela predhodnikov (Perlahova dela so dostopna na Europeani). K astronomiji, ki je (tedaj) predstavljala zmožnost »preroškosti«, so se ob kriznih dogodkih zatekali tudi na tamkajšnjem dvoru Maksimilijana I. V dobi turških obleganj Dunaja (1531) je Perlah izdal latinski (kasneje še nemški) spis o vplivu sončevega in luninega mrka (nemška izdaja dostopna na: http://digital.slub-dresden.de/werkansicht/ dlf/3040/1/) (St. Južnič, Astronomija na Slovenskem in slovenski astronomi na tujem (12.–21.stoletje), Ljubljana 2007, 23). Teh apostolov vprašanje. Rešturainje Ieruzalema. Ta sodni dan. Caihni ali znameinia na sonci so po naturi inu zuper naturo. 98. Najverjetneje prvi znani popis sončevega mrka v slovenskem jeziku. 99. Luther opiše optični pojav, imenovan parhelij (pasonce), pri katerem nastanejo svetle točke na nebu (mavrica), pogosto na svetlečem obroču okoli sonca. Upodobitev treh sonc je Luther morda lahko videl v Nürnberški kroniki Hartmanna Schedela (1440–1514), izdani leta 1493. Pojav treh sonc so v starem veku opisovali že Aristotel in Arat pri Grkih ter Ciceron in Seneka pri Rimljanih. Parhelij naj bi tudi pripomogel k zmagi yorkistov v vojni med belo in rdečo vrtnico v Angliji, saj naj bi tri sonca, ki so predstavljala tri sinove kasnejšega kralja Edvarda VI., prestrašila vojsko Lancastrov in odločila bitko leta 1461. Potek slednje (vključno s tremi sonci) je dramatiziral William Shakespeare v tretjem delu Kralja Henrika VI. Prvi izčrpnejši opis parhelija (podoben Luthrovemu) poda leta 1534 začetnik hutteritov Jacob Hutter, ki ga je gledal v kraju Hustopeče na Moravskem leto poprej. Hkrati omenjeni opis tudi razkriva, iz katere tedanje nemške izdaje Hišne postile je črpal Trubar. To sta verjetno bili bodisi augsburška izdaja leta 1545 bodisi nürnberška iz leta 1549, morda ponatisi slednje iz let 1554, 1561 ali 1564, saj je v njej tedaj neznani parhelij opisan takole: »Und wir haben dise jar uber vil andere wunderliche dinge gesehen, welches alles ungewönlich unt seltzam ist. Als das ein Regenbog umb die Sonne gehen sol, das die Sonne sich gleich teylen und vil Sonnen gesehen werden.« (Haußpostil D. Martin Luthers uber die Sontags und der fürnembsten Fest Euangelia durch das gantze Jar, Augsburg 1545, V; n. d., Nürnberg 1549, VI; n. d., Nürnberg 1552, V; n. d., Nürnberg 1561, VI; Nürnberg 1564, VI). Prevod: »In v tem letu, ki je za nami, smo videli veliko čudnih reči, katere so vse neobičajne in nenavadne. Kakor da bi mavrica okoli sonca šla, sonce se deli in videlo se je veliko sonc.« V nürnberški izdaji leta 1544, ki jo je Luther še dočakal, je omenjena pasaža zapisana nekoliko drugače: »Und wir haben dise zwentzig jar uber vil ander wunderlichs dings gesehen, welches alles ungewönlich und seltzam ist. Als das ein Regenbog umb die Sonne gehen sol, das die Son[n] sich gleich (nadaljevanje na naslednji strani) 100. Melden; govori, razglaša. Šumenje teh vod. Takovu so ty Iudje dobru vejdili inu so je bilij iz lastniga izkušeinja se navučili. Za tiga volo pridejo le-tukaj ti apostoli k GOSPUDU Christusu inu ga vprašajo: Kaj za znameinja pred tem rezvaleniem Ieruzalema inu pred koncom tiga svita bodo prišla, prejden se tu večnu krajlestvu Christusevu začne? Od tiga šturainja inu rezvaleinja Ieruzalema uže odgovory nym ta GOSPUD le-tukaj: »Kadar ony bodo vidili, de bode ena voiska okuli Ieruzalema semkaj legla, taku ony imajo vejditi, de ta konec nej deleč. Da nym za tiga volo le-ta svit: Ony se imajo iz dežele vzdigniti inu na te hribe beižati, zakai tukai ne bode obene gnade, onu more ta iudovsčina pusta puščena biti.«91 Taku vuči on nje od sodniga dne tudi inu pravi: »Kadar vy bote zna­ meinja vidili na sonci, na luni, na zvezdah,92 na murju inu vodi, na človekih inu na nebessih, kadar se tu (pravi on) bode začeinalu (zakaj onu se nejma taku dolgu čakati noter, de bi mejnili, onu je uže vse vun ali onu se je timu glih poprej tudi vidilu). Tedai bodite fermi,93 čuite inu si tiga ne pustite s takovimi znameinji eno šalo ali šerc94 biti, zakai onu so gvišna znameinja, de je ta sodni dan zdai pred davrmi.« Le-tukai je uže tu vprašainje, aku se takova znameinja vsa pred sodnim dnem bodo zgodila. Ali po takovim se nejma vprašati, zakai ta GOSPUD pravi: »Kadar se le-tu začne goditi, taku se ima na tu istu gledati.«95 Za tiga volo jest verujem, de se nekotera inu lahko ta vegša znameinja potler bodo zgodila, ravnu tedaj, kadar ta sodni dan zdai bode noter šel, zatu my imamo na tem zadosti imeiti, de ta GOSPUD vučij, gdi se imajo takova znameinja gledati inu čakati, zlasti na nebi, sonci, luni inu zvezdah inu na teh človekih inu na murju. Kadar se uže nekatera teh istih vidio, taku se imamo na takov prihod perpraviti inu niker čakati, dokler bi se ona vsa zgudila, zakai my bi sicer mogli pernagleni biti. Na tem sonci inu luni se zgode dvuja znameinja, nerpervič, de ona svoj 96 šain ali svitlobo zgube. Takovu, aku onu lih nej čudnu inu je po naturi (zakai onu se more iz kunšti gvišnu poprej vejditi, preden se onu zgody),97 taku je tu vsaj enu znameinje, kakor tu Christus sam očitu izlaga v tem evangelistu s. Matevžu. Ampak raven le-tiga mogo na sonci tudi takova znameinja se zgoditi, katera se ne mogo poprej vejditi, temuč ona se naglu pergode inu semkai prido zuper vso kunšt ter pratik, kakor tu merkneinje h timu čassu, kadar je Christus na križi vissil. Zakai ta kunšt deržy v sebi, de tu merkneinje na sonci se more zgoditi v začetku te lunæ, kadar se ta mesec začne inu ta luna nova postane.98 Kadar se onu pag zgody v polni luni, kakor ta isti krat, ali na enim drugim dnevi v luni, taku tu istu nej po naturi. Zatu je takovu merknenje enu sussebnu veliku čudu bilu. Aku my uže timu glih nejsmo vidili, taku se vsaj more onu cilu skoraj zgoditi inu my smo le-tu lejtu, ker je minilu, veliku druzih čudnih ričy vidili, kateru je vse nenavadnu inu čudnu, kakor de bi ena mavra okuli sonca imejla ijti, de se tu sonce dily inu veliku sonc bode videnu99 etc. Taku nej neverujoče, de je timu glih tudi nekaj od zadaj, kateriga my poprej neismo vidili. Zatu imamo my uže zadosti opominanja na soncu, de bi nejmejli žihri biti, temuč tiga srečniga inu izveličanskiga prihoda našiga GOSPUDA Christusa čakati. Ta druga znameinja, od katerih Christus le-tukaj melda,100 so tu veliku šumeinje teh vod, de se onu zloby, kakor de bi hotelu vse poginiti. Zakaj ravnu kakor en človik, kadar on po naturi ima umrejti, bode nerpervič bolan, zadoby eno merzlico, žlizo ali drugo bolezan, takovu vse so znameinja, de on ima umreti, taku bode ta svejt tudi lih bolan, de se nebu, sonce, luna, zvezde, človeki, vode inu vse se bode gibalu, zvijalu inu hudu počutilu, prejden onu cilu bode konec vzelu. Tu 38 na II. nedello tiga adventa. Tu znameinje na teh človekih jest cilu štemam, de smo je my doživejli, zakaj h takovimu je ta papež s svojo pridigo silnu pomagal, de so ta brumna serca vissoku bila prestrašena, zatu ker se je pridigovalu, koku en velik smert­ ni greih je onu nikar prov se izpovedati, moliti, postiti, maše poslušati inu timu glih. V takovim prestrašeinju nihče nej vejdil, kam poit, zakaj ta pravi, tu odpusčanje teh greihov skuzi Christusa je bil zginil. Natu ie bilu enu taku martrajne zdaj z le-temi, zdaj z drugimi delli, de jest verujem, de tu ta nerveg­ši jamer101 inu reva na zemli bila, kakor sim jest sam nih veliku vidil, kateri takove serčne žalosti inu prestrašeinja neiso mogli preterpejti inu so v cagainje padli pred velikim strahum inu prestrašeinjom, kir si neiso vupali obstati pred Božjo sodbo, zakaj tjakaj nas so gnali tiga papeža pridige zh102 močjo, de bi se my pred Christusom, tem rihtarjem, do smerti imejli bati. Iest sim tudi eden bil, se nejsim mogel h Cristusu, kakor k enimu ostrimu rihtarju, ništer dobriga zanesti, sim za tiga volo na Divico Mario klical, de bi ona hotela meni poleg stati inu pruti takovimu rihtarju mogo pomočnica biti. Zakaj tukaj nej nihče drugači vejdil, Christusa smo my bily zgubili inu smo spoznali, de smo hudi lotri bily, tukaj nejso drigači znali, temuč se bati inu pred tem rihtarjem se prestrašiti. Za tiga volo jest štemam, takovu znameinje je ta vegši deil mimu. Ravnu kakor je zatu deržim, ta vegši dejl teh drugih znamein na nebi so se tudi uže zgodila. Aku so pak lih še nekatera več od zadaj, taku se onu vsaj vsak dan more pergoditi, de ona tudi prideo. My pak zatu nejmamo nehati se pruti le-timu dnevi taku perpraviti, kakor ta GOSPUD odzdolaj bode vučil. Na koncu melda ta GOSPUD še od eniga prestrašenja inu pravi: »Ty ludie bodo sahnili pred strahom inu pred čakainjem teh ričy, katere imajo na zemlo priti.«103 Le-tukaj on govori od eniga druziha strahu, kateri je en siln, velik strah inu od tod on pride, de se ty človeki pred temi caihni tiga sodniga dne bodo bali. Takovi neiso pregreišni, neverni ludje, temuč brum­ni inu bogaboječi. Za tiga volo ony to opominanje s temi caihni gori vzamejo, kateru ty neverni fray žihru ferahtajo, zatu de se ony zde, takovih caihnov se je poprej veliku zgudilu inu je vener ta sodni dan vuni ostal. Puste za tiga volo danas le-tu, jutri enu drugu znameinje inu opominanje mimu šumejti inu ostaneo leitas kakor lani inu danas kakor včeraj prez vsiga pobulšanja inu se cilu ništer ne kumrajo, koku onu s teim sodnim dnem pojde. Takove pregrešne žihre ludy pusty ta GOSPUD jiti. Zakaj kadar ony caihne vidio inu ta ista znajo ferahtati, taku ne bodo za to bessedo inu za to pridigo marali, ni po ti jsti vprašali. Ampak ty brumni, kateri na takova čudessa merkajo inu se nad temi istimi prestrašio, te iste si pusty ta GOSPUD priporočene biti inu trošta nje na tu narpriazniviši inu pravi: Kadar ony Christusa spoznajo, njegovo bessedo lubio inu bi ne hoteli radi od te iste pasti, ni njo zatayti, taku se ony pred takovimi caihni, aku so ony lih nekaj strašni, se nejmaio bati ni prestrašiti. »Tadaj,« pravi Christus, »bodo ony vidili tiga človeka synu pridejoč v oblakih z veliko močjo inu častjo.«104 Tu bode enu drugu pranganje,105 koker kadar cessarij inu krajli noter vleko, zakaj tukaj bode ta cejli lufft poln angelov inu svetnikov, ty bodo svejtili svitleiši kakor tu sonce. Inu GOSPUD Christus bode v srejdi mej nymi hodil inu bode s svojemi svetniki ta urtel106 čez te ferdamnane rekal, kateri odzdolai na zemli, per Hudiču bodo stali, trepetali inu se tressli. »Kadar uže (pravi Christus) le-tu se začne goditi, taku gledajte gori inu vzdignite vaše glave, bodite vesseli inu dobre vole, zakaj onu mora taku jiti.«107 More li se ta svejt rezbiti, taku more poprej pokati, sicer ne more en takov B velik 39 Človeska znameinja. Papežova pridiga je te ludy prestrašila. Ta znameinja so se ta vekši deil zgudila. Ty brumni se boje pred caihni. (nadaljevanje s prejšnje strani) teylen und vile Sonnen gesehen werden.« (Haußpostil D. Martin Luther, Nürnberg 1544, IV–V.) Prevod: »In v teh dvajsetih letih, ki so za nami, smo videli veliko čudnih reči, katere so vse neobičajne in nenavadne. Kakor da bi mavrica okoli sonca šla, sonce se deli in videlo se je veliko sonc.« Verjetno je šlo za napako v tisku, saj je malo verjetno, da je Trubar namenoma spuščal besede »zwenzig oder dreyzig« oziroma njuni inačici v rimskih številkah. Poznejši ponatisi namreč sledijo izdaji iz leta 1544, bolje so opisani tudi astronomski fenomeni. Za primerjavo iz wittenberške izdaje postile leta 1552, kjer je izvirni Luthrov tekst (vsaj) v tej pasaži precej obogaten in pri razlagi astronomskih fenomenih že specifičnejši: »Wie man denn in den nehern xx. oder xxx. jaren viel wunderlicher, seltzamer gesicht und zeichen hin und wider gesehen hat, als viel seltzamer Regenbogen und ander zeihen, Creuz, zwo oder drey Sonnen, Stern schiessen, Cometen auff ein ander folgend, fewrigen Himmel, blutrote Sonnen, etlicher zeit und tage an einander, one das, so noch teglich geschehen kan.« (Martin Luthers Hauspostille, Wittemberg 1552, 12.) Prevod: »Kakor smo videli veliko čudežev v naslednjih dvajsetih ali tridesetih letih, tu in tam nenavadnih izrazov in znakov, kot veliko nenavadnih mavric in drugih znakov, sledili so eden drugemu križ, dva ali tri sonca, streljanje zvezd, kometi, precej časa in dni zaporedoma ognjeno nebo, krvavo rdeče sonce, brez tistega, kar dnevno videvamo.« Pasaža v jenski izdaji 1559 se ujema z nürnberško leta 1544. Obsežnejša in zahtevnejša primerjalna tekstna kritika (ugotavljanje tiskarskih napak, katerih interpret Trubar ni nujno prenašal v slovensko prevodno besedilo) bi morda pripeljala do natančnejše genealoške tekstne določitve izdaj(e) postil(e), iz katere je črpal Trubar. 101. Stok, tarnanje; izposojeno iz nem. Jammer (enak pomen) (M. Snoj, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). 102. Mišljen sh, tj. ž. 103. Lk 5,26. Ta prihod Christusov, po teh znamejnih. 104. Mt 24,30. 105. Izpeljano iz nem. glagola prangen, kar pomeni na vpadljiv način se izpostavljati, kazati v javnosti, blesteti, bogatiti se. 106. Nem. urteil; sodba. Ty ludie se ne imajo pustit tem znameinjom strašiti. 107. Lk 21,28. Izlaga tiga evangelia 108. Neizbran. 109. Lk 21,28. 110. Jn 3,18. Znameinja bodo strašna. Trošt teh vernih. 111. Iz,41,6. 112. Mt 12,28–29. 113. Lk 21,25–28; Ta sodni dan strašan inu troštliv. 114. Mt 24,51. Christus more za teh vernih volo strašan priti, ali ony se neimajo pred tem prestrašiti. 115. Napadlo; izposojeno iz bav. nem. sturmen in nem. stürmen (napasti, jurišati) (M. Snoj, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). Prigliha od leita. velik cymper doli pasti, onu se more vse ganyti inu gybati. Ravnu kakor en človik, kateri zdaj hoče umrejti, se vye inu se zgyble, preoberne te očy, krivi ta usta, blejd pride na obrazu inu bode cilu nevžlahten108 inu gard; tako bode tudi ta sveit sturil. »Ampak jest vam povejm, nikar se ne prestrašite pred tem, vzdignite vaše glave gori, kakor ty, kir je iz serca radi vidio, zakaj merkajte, vaše odrešitvu je blizi;109 vaše,« pravi on, »kir vy verujete; ty drugi, kir ne ve­ rujo, bodo ferdamnani.«110 Za tiga volo bi se ony dobru imejli bati, ampak ony ga ne sture. Zakaj ta GOSPUD Jezus bode obuje sebo pernessel - tem, kir so verni inu brumni bily, tu nebu, tem drugim pak ta pakal inu tu ferdamnanje. Takovu govory ta GOSPUD s temi brumnimi, ty se bodo tudi pred tem prestrašili, kadar sonce inu luna taku te očy bodo preobernile inu ta sveit pol ognja bode, zakai ty svetniki nejso taku močni, onu se more dobru tudi s. Peter inu s. Paul pred tem prestrašiti, kadar bi ony živejli. »Ampak,« pravi ta GOSPUD, »bodite serčni«;111 onu se vam bode dobru grozovitu inu strašnu vidilu, ampak takovu vam ne vela, onu vela timu Hudiču inu tem nevernim. Vam pak pride tu izveličanje inu tu vesselu odrešitvu, po katerim ste vy taku dolgu vzdihali inu prossili, de bi moje krailestvu k vam prišlu,112 vam vaši grei­ hi odpusčeni inu vy od vsiga zlejga imejli odreišeni biti. Kar ste vy uže taku dolgu prossili s cejlim sercom, tu vam ima priti, zakaj onu se pravi: En dan vašiga odrešitva.113 Zatu sem more ta sodni dan dobru imenovati en dan tiga ferdamnanja inu tiga odrešitva, en dan te žalosti inu tiga vesselja, en dan tiga pakla inu tiga nebeskiga krajlevstva, kakor ta GOSPUD, Matth. 24, pravi: »Tedaj se bodo plakale vse žlahte te zemle.«114 Per tem my ne hočmo, aku Bug hoče, biti, temuč tiga papeža, te rottarske duhuve, te hude žlahtnike, hude purgar­ je inu purgarice tukaj pustiti, kateri zdai vso svojo volo tribajo, ta evangelium preganjajo inu vus jamer inu nesrečo gori narejajo; ti isti bodo tukaj morali plačati. My pak, kir se my zdaj pred nymi moramo styskati, se jokamo inu se kumramo, se bomo ta isti krat smejali inu gledali, de ony morajo s tem Hu­ dičom na dnu tiga pekla tja doli jiti. Za tiga volo, aku se lih te stvari bodo premejnile, sonce inu lune černe inu temne bodo inu vas serditu gledale, taku se vy zatu ne prestrašite, ne la­ zite v te kote, kadar se bo le-tu začejnalu, temuč vzdignite vaše glave gori inu se ne pustite motiti ali prestrašiti; zmislite, de ste vy mene taku hoteli imejti. Zakaj, aku jest imam vas odtetti, taku se jest moram teh poprej lotiti, kateri vas ujete derže, ravnu, kakor de bi ti v enim gradu ujet ležal, v enim turni, inu bi slišal, koku bi se vajn streilalu inu šturmalu115, ti bi se pred takovim stre­ lainjom inu šturmainjom cilu ništer ne bal, temuč bi tiga istiga še dobru ves­ sel bil, kadar bi je ti vejdil, de bi onu bilu za tvojo volo začetu tebe taku prostiga sturiti. Taku mu vy tudi le-tukaj sturite; ne pustite se strašiti, kadar se bode ta sveit taku zvyal inu vyl. Le-ta šiba nikar vam ne vela, temuč tem, čez katere ste vy vpyli. Za tiga volo taku vzamite takov prihod gori kakor en prihod vašiga odrešitva. Zakai jest ne pridem zatu, de bi jest vas hotel v pekal vrejči, temuč vam iz tiga sramotniga, zanikerniga sveta pomagati inu vas lo­ čiti od Hudiča inu od njegovih hlapcev inu mei te angele postaviti, gdi vy nejmate terpejti, temuč v večni časti živejti. H takovimu troštu služi uže tudi ta leipa pridiga s tejmi drivessi. Spo­ mlad, pravi on, kadar ta zima zdaj ima nehati inu ta cela zemla nova biti, kadar se ta merzlust ima uganiti inu ta gorkust priti inu ta suha drivessa vun udariti inu se zeleniti, tukai ti meni povei, koku se takovu začne? Nej li reis, ta drivessa nerpoprej berst zadobe, potler ona vun udario, taku pravi tedaj en vsakateri: Ta zyma je mimu ali minila inu gre uže tu leipu lejtu semkaj. Le-to pergliho pustite vašiga 40 na II. nedello tiga adventa. vašiga doctorja inu ta drivessa na tem polei vaše kunštne buqve biti, de se vy vučite, koku vy imate tiga sodniga dne čakati. Zakaj, kakor tu lejtu je blizu, kadar ta drivessa šaftna postano inu lystje zadobe, taku, kadar ta zemla se bode gibala, tu nebu tresslu, sonce inu luna žalostne inu serditu gledale bodo, taku se ne pustite taku mallu strašiti, kakor vas tu mladu listje, kateru na teh drivessih se perkaže, straši, kadar hoče lejtu biti. Zakai takovi caihni imajo vam biti kakor ta šafft inu lystice na drivessih, de vij tiga večniga leita z vesseljem čakate. Zakaj le-ta revni leben na zemli, le-tukaj, je kakor ta sramotna, nerodovita zyma, v kateri se vse posuši inu pogine, s to isto ima onu tedaj en konec imejti inu tu leipu večnu lejtu priti, zlasti tu krajlestvu Božje, skuzi kateru ima tiga Hudiča krajlestvu šturanu biti, za kateriga volo tudi ste vij taku veliku na zemli morali terpejti. Zakaj vij živite mej pregreišnimi, hudimi, falš, lakomnimi ludy etc., kateri ta evangelium šentujo inu sramote inu pegerujo vso nesrečo gori narediti. Tu vij morete viditi inu slišati inu vsak dan huišiga čakati. Od takoviga hočem jest vas skuzi moj prihod odreišiti, de vij ne bote morali takovo svojo voljo več gledati. Za tiga volo vela takovu strašnu rovnanje nikar vam, temuč vašim so­ vražnikom, tem nevernim; te pustite žalovati inu se prestrašiti. Vij pak se vesselite, de je vaše odrešitvu blizi. Kakor je ta brumni Loth k svojmu čassu tudi sturil; ta je živel v srejdi mej temi sramotnimi ludmy v Sodomi, kateri so njemu vse zlu nagudili ž nyh nečistim lebnom inu so martrali njegovo pravično dušo od dan do dne ž nyh krivičnimi delli, od katerih nej pravit, katera je on moral viditi inu slišati noter, de so ona prezrejla postala inu se Bug nej mogel dajle zdržati. Tukaj sta prišla dva angela, ta sta pelala tiga brumniga Lotha iz meista vunkaj, prez cbivla se ie onu tedai strašnu vidilu, de je tu nebu černu postalu, se bliskalu inu garmelu inu se ty oblaki gori odperli, žveplu inu ogin sem doli dežili inu se ta zemla tudi gori odperla, vse potopila inu požerla.116 De bi se uže Loth ne bil imel nad tem prestrašiti, nej mogoče. Ampak tukaj je bilu tu ta trošt, de je on vejdil, takov strašan pogledek inu videinje nej njemu velalu, temuč tem Sodomitarjem, kateri so hudi zanikerni lotri bilij inu se nejso hoteli pobulšati. Ty so se morali nad takovim ognjenim ­dežom niker le prestrašiti, temuč v tem istim konec vzeti inu na dnu tiga pakla ijti, timu brumnimu Lothu pak je onu bilu kakor onu lipu drivu, kateru berst vunkaj žene inu zdaj začne se zeleniti. Zakaj on je per tem vidil inu merkal Božjo pomuč inu milostivu odteinje zupar te pregreišne. Taku se bode nam (aku je my doživimo) na sodni dan tudi zgudilu. Strašnu onu bode viditi, kadar nebu inu zemla taku bodo začele goreti inu my tjakaj v enim hipu pojdemo inu umerjemo, ampak en karsčenik nejma timu videinju slušati, temuč poslušati, kako je Christus izlaga, zlasti, de je onu en leip lušt, ena leipa, šafftna inu mužena veyeca, de aku se lih nad teim grozovitim, gardim pogledkom ali videinjom ta pamet prestraši, de vener tu serce na bessedi vissi inu se zupar tu vunainje videnje pokripij inu trošta, rekoč: »Aj, nikar se ne prestraši tar vsai onu nei nič hudiga, ni škodliviga.« Ia, onu pomeini, kakor Christus sam pravi, ništer hudiga, temuč de moj odreiše­ nik inu odrešitvu blizi. Taku si ti uže meni dobru došal, moj lubi GOSPUD Christe, inu pridi, kakor sim jest vse moje živoče dny prossil inu vosčil, de bi tvoje krajlestvu imelu k meni priti. Kateri uže zna GOSPUDA Christusa taki prieti, ta je v enim hipu v ti časti, v kateri on kakor tu leipu sonce bode svejtil. Na le-to vižo vuči nas, naš lubi GOSPUD Christus, ta sodni dan prov spoznati, de mij vejmo, kaj mij na njemu imamo inu h čemu mij njegoviga prihoda imamo čakati inu vupati. Ta papež pridiguje od Christusa, de je on B 2 en 41 Naš leben kakor ta nerodovita zyma. Loth v Sodomi. 116. 1 Mz 19,1–25. Karsčeniki se imajo po tei bessédi rovnati. Summa, de se my ta sodni dan imamo prov vučiti, spoznati inu se na ta isti perpraviti. Izlaga tiga evangelia 117. Bernard iz Clairvauxa (1090–1153), ustanovitelj cistercijanskega meniškega reda. Najvplivnejši častilec Device Marije. 118. Se. 119. 2 Pet 3,6–7. Strašnu je onu, de ta sodni dan naglu ima priti. Koku se en karsčenik pruti le-timu ima perpraviti. 120. Lk 21,34–36. Nikar žrejti in se skarbmi obložiti, temuč fermi biti. I. Fermi biti. 121. Stok, tarnanje; izposojeno iz nem. Jammer (enak pomen) (M. Snoj, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). 122. Inu. II. Moliti. en terd rihtar, pruti katerimu se imaio ljudje z dobrimi delli perpraviti. Item: na te svetnike klicati inu nyh za prošne uživati, aku ludje drigači ne hote ferdamnani biti. Zakaj taku so Christusa v tem papeštvi povsod malali, koku on k sodbi pride inu en meč inu šibo v ustih pela, kateru obuie serd pomeini. Kadar pak Maria inu Iohannes njemu na strani stoyta, taku so ty ludje teh istih inu druzih svetnikov za prošne yskali inu na to isto vupali. Kakor ta dobri oča Bernhardus 117 sebi tudi te misli della, kadar ta mati Maria nje synuvi te 118 perkaže, taku on njei ništer ne more odpovejdati. Tu je ja enu gvišnu znameinje, de ludje neiso obeniga zavupainja h Christusu imejli, temuč so verovali, Christus pride kakor en rihtar. Ampak v le-tim evangeliu vučy on nas drugači, zlasti, de on hoče priti nikar, de bi on nas hotel soditi inu ferdamnati, temuč odrešiti, pomagati, kar smo my njega prossili, uslišati inu tvoje krailestvu k nam pernesti. Tem pak, kateri neiso na njega verovali, so njegove karsčenike na zemli sramotili inu martrali, teh istih rihtar on hoče biti inu nje straiffati; takovu, pravi on, močnu verujte inu nikar na tem ne cbivlajte inu vesselite se na moj prihod, zakaj on ima vam k bulšimu priti, de vy od grejhov, Hudiča, smerti inu svita imate odreišeni inu skuzi mene vekoma izveličani biti. Tu se pravi, ja, častitu inu bogatu potroštati. Ampak tukaj je še en štuk, nad katerim se te slabe visty zlu prestrašio, zakai ta GOSPUD pravi, ta sodni dan bode na naglim prišal, 119 de se tim ludem ravnu taku ima zgoditi kakor eni ptičici, katera zjutra semkaj lety, je lačna inu ysče svoiga užytka, vupa, ona hoče ta isti najti kakor dosehmal, ga tudi najde, sejde doli na gubnu, je vessela inu dobre vole, u venim hipu pak, prejdan je ona počuti, ta mreiža nad njo vkupe pade, bode ujeta inu zadavlena. Takovu vzamejo ty brumni bogaboječi človeiki k serci inu kadar ony znajdejo iz vsakdainiga izkušeinja, koku hitru se je onu zgudilu, de ludje padejo, bodo ony slabi inu cagovi nad tem, zakaj ony mislio: »Gdu vej, koku bode tebe le-ta dan našal. Lahkaj on bode ob tej uri prišal, kadar ti boš nermainje perpavlen inu njega narmainje boš čakal, ali v le-tim ali v drugih greihih boš ležal, taku je onu tedaj s tabo djanu inu bode iz le-tiga vesseliga dne en večni žalostni dan.« Le-tukaj nas GOSPUD Christus tudi ne hoče prez trošta pustiti inu vučij svoje karsčenike, koku si ony od le-te skarby imajo pomagati inu pravi: »Varite se pak, de vaša serca ne bodo preveč obložena s požertjem inu s pianostjo inu skerbami tiga života inu de ta isti dan naglu ne pride čez vas. Zakaj on bo prišal kakor en ptičy štrik čez vse te, kateri na zemli prebivajo. Zatu čujte vsak čas inu molite, de bote mogli vrejdni biti inu ubeižati le-timu vsimu, kar se ima zgoditi, inu stati pred Synom tiga človeka.« 120 Tu je uže en cilu žlahten inu potreban vuk, kateri bi nam nikuli več ne imel iz naših serc priti. Ta GOSPUD ne prepoveduje jeisti inu pyti; taku on tudi ne vely kakor ta papež, de bi ludje imejli vse pustiti ležati inu stati, v ven klošter ijti inu duhovni biti; ne, jejte inu pyte, tu vam Bug dobru vosči, yščite tudi vašiga užitka, zakaj zatu je Bug tu dellu zapovedal. Ampak pred tem se vy varujte, de vaša serca le s takovim ne bodo taku zlu obložena, de bi vy per tem mojga prihoda pozabili. Temuč bodite fermi inu čuječi, tu je, čakajte ga vsako uro inu hip inu deržite se za tiga volo v Božym strahu inu v dobri vejsti. Tu pustite tu pervu biti. Potle taku tudi molite, de vy bote mogli vseim izkušnavam inu iamru121 ubeižati iuu122 vrejdni biti stati pred Synom tiga človeka. Kakor je takovu v Očanašu, v teh dvejh puslednjah prošnjah, lipu zapopadenu: »Ne vpelaj nas v izsku- 42 na II. nedello tiga adventa. v izskušnio, temuč reiši nas od zlejga.« Kadar vy takovu sturite, taku nejma pomankainja imejti, si vas tedaj ta sodni dan najde per mizi ali v posteli, v cerqvi ali na tergu, cujoče123 ali speče, taku onu vse glih vela, zakaj on vas najde v Božy brambi. Ampak le-tukaj se more tudi le-tu merkati, de ludje ne mogo na Buga prov klicati ni moliti, kadar ony ne hote od vejdečih grehov stopiti inu se pobulšati. Za tiga volo sliši k eni pravi molitvi ena prava pokura inu se ludje pred svojevolnimi grejhi varujo inu se v dobri veisti derže inu tedaj na Božjo dobruto v imeni Jezusevim Christusevim prossio, de bi on nas hotel v svojem strahu obderžati, skuzi svojga Svetiga Duha pred greihi obarovati inu v veni pravi veri noter do konca hotel obderžati, de bi my le-tiga srečniga dne z vesseljem mogli dočakati inu našiga GOSPUDA Jezusa kakor našiga odreišenika s serčnim zanesseinjem mogli gori vzeti. Takova molitov bode skuzi Christusa uslišana, na teim nej obeniga cbiuvla. Za tiga volo imamo my le-ta svit inu vuk slušati inu se na le-ta gnadlivi dan tiga večniga odrešitva prov perpraviti. Tu nam vsem daj naš GOSPUD inu odrešenik Jezus Christus, amen. 123. Čujoče. Nikar svojevolni biti. NA TRETIO NEDELLO TIGA ADV E NTA , EVA N- GELIUM. MATTH. NA XI. 124 Adar je pak Joannes v vozi Christuseva della slišal, je on poslal dva svoja mlaiša inu pustil njemu povejdati: »Si li ti ta, kir ima priti, ali imamo li my na eniga druziga čakati?« Jezus je odgovuril inu je rekal k nyma: »Pojdita tjakaj inu povejta zupet Joannesu tu, kar vidita inu slišita: Sleipci pregledujo, hromci hodio, gobovci čisti postajajo inu glušci slišio, mertvi gori vstajejo inu vsem ubozim se B 3 evan- 43 124. Evangelij po Mateju 11. Izlaga tiga evangelia evangeli pridiguje inu blagur je timu, kateri se nad mano ne pohuiša.« Kadar sta pak ona bila odšla, je Jezus začel pruti folku govoriti od Joannesa: »Kaj se vy vunkaj v pusčavo hodili gledati? Ste li hoteli viditi en terst, kateri se od vejtra sem ter tam maje? Ali kaj ste vy vunkaj hodili gledati? Ste li hoteli eniga cloveka viditi v mehkim gvanti? Pole, kateri mekak gvant nossio, so v krajlevih hišah. Ali kaj ste vy vunkaj hodili gledati? Ste li hoteli eniga preroka viditi? Ja, jest vam povem, kateri je tudi več kakor en prerok. Zakaj on je ta, od kateriga je pissanu: »Pole, jest pošlem mojga angela pred tebo semkaj, kateri ima perpraviti tvoj pot pred tabo.« 125. Človeka 125 126. Mehak. 127. Mt 11,2–10. 126 127 Kaj Iohannes pustij skuzi svoje mlaiše vprašati. Le-tim evangeliu sta dva štuka. Ta pervi, koku Ioannes svoje mlajše iz te ieče h Christusu pošle, de bi ony njega imejli poslušati inu njegova čudessa gledati inu njega kakor tiga praviga Messiasa ali Christusa imejli gori vzeti. Inu nam služi h timu, de my našiga lubiga GOSPUDA Christusa bessedo tudi radi imamo poslušati inu njo za ta narvisokeiši šac štemati, na kateri vse naše izveličainje ležy. Ta drugi štuk je ena pridiga, s katero naš lubi GOSPUD Christus nikar le samiga svetiga Ioannesa silnu vissoku hvali, de je on ta narimenitiši pred vsemi drugimi pridigarji, potehmal on svoji službi taku s flissom strejže, de on ta isti krat, kadar je on v ječi inu vozeh bil inu sam nej mogel pridigovati, on vener svoje mlaiše h Christusu pošle, temuč on svary te Iude za nyh nevere volo, de ony takoviga pridigaria taku za žleht štemajo inu za njegovo pridigo taku cilu ništer ne marajo. Takovu služi nam h timu, de se my pred takovo hudo šego inu navado varujemo, Božio bessedo nekar ferahtamo, temuč to isto radi poslušamo inu iz te iste pobulšamo. Tu pervu uže, de my imamo to bessedo Christusevo s flissom poslušati, je per tem na znanie danu, de Ioannes, kadar je on uže v ječi ležal, kakor hitru je on od teh čudes Cristusevih slišal, svoje mlaiši k njemu pošle z eno takovo zapuvidjo, de bi ony njega imejli vprašati, aku je on ta, kir bi imel priti, od kateriga so Moizes inu vsi drugi preroki tulikain prerokovali in potler v Novim testamentu veliku je imejlu pridigovanu biti. Tu je: aku je on ta oblubleni Christus, od kateriga je pissanu stalu, de teh Iudov krajlestvu inu Moizesov vuk ima obstati noter do njegoviga prihoda, potler bi imel Moizesov vuk inu Božja služba nehati inu en nov vuk inu nova Božja služba gori narejena biti, nikar le mej Iudi, temuč tudi mej aidy po vsim vlnim svejtu. Kakor je takovu očitu inu svitlu poprej bilu prerokovanu. Zatu, kadar se je onu zdajci po tem, ker je bil Ioannes v ječo veržen, začelu inu GOSPUD Christus od večniga lebna, od krajlestva Božyga zdaj pridiguje inu čudessa della, je hotel Ioannes svoje mlaiše k njemu vižati. Pošle za tiga volo nje tjakaj h Christusu, de bi ony imejli ž nyh očyma ta čudessa gledati inu ž nyh ušessi te pridige poslušati, od katerih so en dolg čass poprej ty preroki prerokovali, de je Christus na zemlo bode prenessel inu se bo taku rezodel. Za 44 na III. nedello tiga adventa. Za tiga volo je takovu pošilanje ništer druziga, kakor de bi Ioannes rekal le-taku: »Iest je rejs dobru vejm, de je on ta pravi Christus, ampak ty Iudje ga ne verujo. Za tiga volo pojdite vy zdaj k njemu inu posllušajte je od njega samiga, de se vy od mene inu od te cejle iudovsčine obernete inu se le -tiga moža deržite, na katerim onu vse ležy, kar vaše inu tiga cejliga svita izveličanje an tiče.« Tu je ta mainunga tiga selstva h Cristusu, de bi njegovi mlaiši imejli njega samiga viditi inu poslušati, ž nym v znanie priti inu taku na niega verovati inu vekoma izveličani biti. Nu že, kaj pak Christus pravi h takovimu selstvu? On ne pravi ni ja ni ne, kadar so ony njega vprašali, aku bi on bil. Temuč odgovory žleht z delli inu pravi: »Vy je vidite, slišite inu je typate, de sim jest.« Zakaj ravnu, kakor je Ezaias inu drugi preroki so prerokovali, de Christus te krulove ravne, te slei­ pe videče bode dellal etc.128 Taku je vy zdaj vidite pred vašimi očyma, ne potrebujete dajle obeniga podvižanja ni odguvori, kadar se vy le sicer hočte prov tu perpraviti.« Tu je uže ena leipa, častita inu troštliva pridiga, katera vse silnu lipu zapopade, kar se more od Christusa pridigovati. Zlasti kakov krail je on inu kar on za enu krajlestvu ima, zlasti enu takovu krajlestvu, v kateru ty sleipi, krulovi, hromi, gobovi, gluhi, mertvi ludje inu suseb ty ubozi greišniki, vse, kar je revnu, potrebuječe inu ništer, slišio, trošt inu pomuč tukaj najdejo. Le-to pridigo od Christusa inu njegoviga krajlestva imamo my s flissom merkati inu prejd inu prejd mej nami pustiti rezglassiti, de Christus enu takovu krajlestvu ima inu de je on takov krajl, kateri hoče tem revnim, ubozim ludem na telessu inu duši pomagati, kar je sicer nemogoče, de bi vus sveit zo vsem svojem premoženjem mogel pomagati. Zakaj tukaj nej nikuli en takov vissok doctor ali arcat prišal, kateri bi bil mogel eniga sleipiga videčiga ali eniga goboviga čistiga sturiti etc. Ravnu kakor tudi nikuli oben pridigar nej bil, kateri bi bil znal tem ubozim ta evangelium pridigovati, tu ie te režalene, revne, zmartrane vejsty na se vižati inu troštati inu ta prestrašena serca, katera so v težkih mislih inu v kumrih zagolbnena inu potoplena, bi mogel vessela inu dobre vole sturiti. Moizes je ta narvissokeiši pridigar, ali on te kunšti ne zna, de bi on uboge greišnike imel troštati; ia, tu, kar je timu zupar, on stury, zakai vse niegove pridige le-taku slove: »Ti imaš inu moreš to postavo deržati ali ferdaman biti.« Tukai se uže tedai en jamer začne. Kateri svoje greihe počutio inu bi nyh radi prosty bili, sebi težku sture, živeo po tei postavi, ne mogo pak k myru priti, ni eniga vesseliga serca inu vejsty skuzi tu zadobiti. Kakor ty svetniki v Starim testamentu tožio, kateri so Moizesoviga regimenta alu gospodovainja syti inu enu serčnu vzdihanje po tem krajlestvi te gnade, v Christusi oblublene, imajo, kakor Psal. 14: »O, de bi pomuč iz Ziona Izraelu prišla inu de bi GOSPUD svoj ujet folk odreišil.«129 Inu Psal. 102: »Vstani ti gori inu se smili čez Zion, zakaj onu je uže čas, de ti njej boš gnadljiv inu ta ura je prišla.«130 etc. Spet nazaj mejnio ty hynavci, kadar ony izvunaj to postavo derže, taku ony ne potrebujo obeniga evangelia ni Christusa; mislio inu mejnio, onu nejma pomankanja, tiga nei potreba, Bug nyh more za nyh pošteinja, moleinja, almožne volo v nebu pustit priti. Tu so ty žihri, pressyti duhuvi, kateri našiga GOSPUDA Boga inu njegove gnade ne potrebujo. Nu, onu je dobru rejs; Moizesova pridiga se more imeiti inu ty ludje se morajo h takovimu poštejnju inu dobrimu življenju opominati. Ravnu kakor se morajo v posvitnim regimentu rabelni inu beričy imejti zatu, de bo ta duvji, syrovi, hudi inu nemarni hauffen131 štrajfan, kateri takoviga vunajniga poštenia ne deržy, temuč kurba, krade, lakomnuje, vuhruje etc. Ampak, kadar ta urica pride, de ti imaš umrejti, povej meni, kaj tebi pomaga takov Moizesov vuk, kadar si se ti lih po nym deržal? Nej li onu rejs, ti moreš spoznati inu 45 V Christusu ležy vse naše izveličanje. GOSPUDI Christuseva odguvor. Kaj Christus za enu krajlestvu ima. 128. Iz 35,5. Christus trošta te greišnike. Moizesova pridiga. 129. Ps 14,7. 130. Ps 102,14. Moizesova pridiga je potrebna, ampak ona ne pomaga zupar to smert. 131. Izposojeno iz nem. der Haufen, kup, množica, gruča. Izlaga tiga evangelia 132. Parafraza Davidovega psalma (Ps 143,1–2): »Gospod, usliši mojo molitev,prisluhni moji prošnji, v svoji zvestobi me usliši, v svoji pravičnosti.« Tudi parafraza Stopniške pesmi (Ps 130,3): »Če boš pozoren na krivde, o GOSPOD, Gospod, kdo bo mogel obstati?« (dodatek nemški izdaji leta 1846; v prvih izdajah obeh parafraz ni zapisanih). 134. Marljivost, vnema, pridnost, vztrajnost, prizadevnost; izposojeno iz srvn. vlîȝ m. (marljivost, vnema), in sicer okoli leta 1100 (H. Jazbec, 2007, 41). 133. Tudi Vitæ patrum, zbirka hagiografskih zapisov o puščavniških očetih. Luther je imel pri zapisu eksempla verjetno vpogled v tri razpoložljive edicije, ki so bile v drugi polovici 15. stoletja natisnjene na Nemškem (Nürnberg 1478 in 1483; Augsburg 1488). Leta 1544 je napisal predgovor k izdaji Vitæ Patrum svojemu wittemberškemu posvečencu Georgu Maiorju (1502–1574). Izvirnik dostopen na: http://www.europeana.eu/portal/record/9200386/ BibliographicResource_3000059060843.html). 135. Lk 11,5. Ta evangelium je ta prava troštliva pridiga. Kaj je evangelium. Rezločik tiga krajlestva Christuseviga inu tiga posvitnega krajlestva. Tu krajlestvu Christusevu. 136. Mt 11,5. 137. Izpeljano iz nem. verordnen (ukazati, naročiti, zapovedati). ti inu reči: »Lubi GOSPUD Bug, aku jest lih nesim oben prešuštnik, tat, ni uboinik bil, taku jest vsaj pegerujem, ti bi hotel meni gnadliv inu milostiv biti, jest moram sicer tudi per vseh mojeh dobrih dellih cagati.«132 Od tiga se bere ena historia in Vitis Patrum.133 Eden je stal try dny na enim mejstu, je vselej svoje očy vzdigaval pruti nebu, vzdihal inu tožil. Kadar so pak njega niegovi mlaiši vprašali, kaj bi njemu nadležilu. Odgovorij on: »Iest se boym pred smertjo.« Natu so njegovi mlajši začeli inu so njemu sešteli, koku en terd inu oster leben je on pelal inu bi se bil taku flissig134 po Božjih zapuvidah deržal. So meinili, ony bi hoteli njega skuzi tu troštati, ampak on je rekal: »Iest vam povejm, de se jest zlu boym, jest sim se dobru, kakor vy pravite, flissig po Božij bessedi deržal, jest pak vener ne morem takoviga strahu prust biti. Zakai jest vejm, de so Božje pravde drugači kakor teh človekov pravde.« Le -ta je taku deleč prišal, de je on vidil, kadar ta smert ali ta pusledna ura pride, katera pred Buga inu njegovo pravdo inu sodbo žene inu goni, de je Božja pravda taku ostra, terda inu težka, de naša svetust inu dobra della ne mogo pomagati ni my ž nymi obstati. Za tiga volo, aku se lih ta postava more pridigovati inu se ludje morajo v dobrih dellih prez gori nehainja pustiti najti inu izkušati inu se po Božij bessedi vsak čas rovnati, taku vsaj, kadar onu tjakaj pride, de morajo umrejti, taku ony morajo reči kakor le-ta oča: »Ah, Bug, gdu pomaga zdaj?« Le-ta je tudi teh revnih edan, od katerih le-tukaj stoji, ampak on ne vej, na kaj bi se on imel deržati, zakaj le-tu njemu manka, od kateriga ta GOSPUD le-tukaj pravi: »Tem ubozim bode ta evangelium pridigovan.«135 On ne vidi inu nejma nič vek kakor to postavo, katera pusty niega v hudi vejsti, britkusti inu nadlugi tečati, njega ne more troštati. Ta evangelium pah je ena takova pridiga od Christusa, katera k greišniku pravi: »Moj syn, bodi serčan inu vessel, nikar se ne prestraši; ti imaš vejditi, de je Christus zapovedal tem ubozim, tu je tem revnim, žalostnim sercom gnado oznaniti, de on hoče svojo čistost, katera je Božja inu večna, za te postaviti, tebe z Bugom zmiryti, tvoje greihe doli prati inu odpustiti etc. Le-to gnado veli on tebi skuzi svojo bessedo ponuditi, za tiga volo ne cbiuvlaj; kakor ti slišiš, aku je le veruješ, taku onu tebi duide.« Taku se uže pravi evangelium en gnade bogati, srečni vuk inu troštlivu selstvu; kakor, kadar bi en bogat mož enimu ubozimu petlerju tavžent zlatih oblubil, tu bi njemu bil en evangelium, enu vesselu selstvu, kateru bi on rad slišal inu bi iz serca nad nym vessel bil. Ali kaj so denarji inu blagu pruti le-tej troštlivi inu gnadebogati pridigi, de se Christus teh revnih an vzame inu je en takov krajl, kateri tem ubozim greišnikom, kateri so pod to postavo ujeti, k večnimu lebnu inu pravici hoče pomagati? Tu, pravi Christus le-tukaj, moje krajlestvu je enu drugu krajlestvu, kakor je tu posvitnu krajlestvu. Tukai se gody, de se timu močneišimu pomaga. Inu kakor ta pripuvist slove: »Kateri tiga druziga premore, ta ga v žakel vtlači.« Tu regira po tei ostrusti, s teim mečom, bye inu sejka povsod okuli sebe, ne more inu nejma tudi obeniga nepoštenja inu hudobe terpejti. H timu onu more rabelne, šibe, meč, vodo, ogein imejti, de onu povsod more štraffati. Ampak le-tukaj, v krajlestvi Christusevim, je onu drugači; tu se nikar ne pečaa z močnimi, s svetimi ludmy, temuč s slabimi, ubozimi greišniki, kakor Christus pravi: »Ty sleipi vidio, ty mertvi gori vstajejo etc.«136 Nu, mertve gori obuditi je enu veliku čudu, ampak le-tu čudu je veliku vegši inu častitiši inu onu vsaj nejma tiga videnja, zlasti de Bug ta sveit taku lubi, de on njemu svojga Synu da, kateriga je on od večnusti h timu ferordnal,137 de je on en krajl ter greišnikov inu tem istim ta evangelium pridiguje. Od takoviga krajla inu evangelia Moizes inu ta postava ne pridiguje, tukaj se pravi le-taku: »Kateri je en greišnik, sliši v tiga Hudiča inu te smerti krajlestvu.« Tu slove, kakor de bi naš GOSPUD Bug bil en krajl teh svetnikov inu brumnih inu 46 na III. nedello tiga adventa. inu hoče eno visokeišo brumo imeiti, kakor ta posvitni regiment terja. Inu je tudi reis, zakaj Moizesevu krajlestvu je tudi našiga GOSPUDA Boga krajlestvu inu ta pridiga, katero on pela, je Božja besseda. Ravnu kakor tudi ta posvitni regiment Božje krajlestvu more imenovanu biti, zakaj on hoče imejti, de onu ima ostati, de se my v tem istim pokornu imamo deržati. Onu je pak le tu krajlestvu te lejve roke, v kateru on očeta, mater, cessarja, krajla, rihtarja, rabelna postavi inu nym ta regiment poročy.138 Njegovu pravu krajlestvu pak, v katerim je on sam inu regira, je le-tu, v katerim tem ubozim ta evangelium bode pridigovan, v katerim se ti vučiš, kadar onu tjakaj pride, de tvoja bruma ne more več pomagati, de ti rečeš: »GOSPUD, jest sim sturil, kar sim jest mogel: mojmu očetu, mojmu gospudu zvejstu služil, nikoger sramotil, nikar zupar ne mermral, mojo hišo, otroke inu družino zvejstu podvižal inu, kulikur je meni mogoče, dobru regiral, mojmu bližnimu neisim k škodi živel, neisim kral, ni zakona prelomil etc. Ali kam zdai vun? Zakaj takovu meni ne pomaga pred tvojo pravdo, onu meni tudi ne pomaga h tvojmu krajlestvi. Ali vsaj, lubi GOSPUD, jest ne hočem zatu cagati, ne cbiuvlati, zakaj jest sim enkrat v tvojem evenageliu slišal, de je tvoj Syn, moj lubi GOSPUD Jezus Christus, šesteru čudess sturil, mej temi istimi bode tudi le-tu meldanu,139 de te ubozim ta evangelium bode pridigovan, tu je, de je on od tebe, nebeski Oča, h timu ferordnen, de on ima ta prestrašena serca troštati. Takove pridige se jest hočem an vzeti, zakaj ona meni sliši, kadar sim jest taku ubog inu reven inu ja obene pomuč ni v meni ni na cejlim svejtu sicer ne morem najti.« Taku prerokuje ta prerok Ezaias od Christusa v tem 50. cap., gdi on ta GOSPUD Christus sam pravi: »Ta GOSPUD je meni linguam discipulam, en vučen jezik dal,«140 tu je, Bug je svojo bessedo na moj jezik polužil, de jest vejm s tejmi trudnimi h pravimu čassu govoriti, tu je: te slabe visty prov troštati. Ta izlaga ta evangelist le-tukaj inu pravi: »Christus pridiguje tem ubozim ta evangelium.«141 Zakaj zatu inu h timu je on h krajlu postavlen, de bi on imel evangelizirat, tu je: ta uboga, slaba, režalena serca troštati inu močna sturiti. Od tiga semkaj se njegovu krajlestvu tudi pravi eno troštnu krajlestvu inu pomučnu krajlestvu, v katerim se ty slabi nejmajo več strašiti inu v britkusti pustit tečati, temuč se troštati inu vesseli dellati. Takovu pak se ne zgody skuzi te postave pridigo, temuč le skuzi evangelium. Tu je tu dobru, vesselu selstvu, de je skuzi Christusa za naše greihe plačanu inu skuzi njegovu terplenje smo my od večne smerti odreišeni. Le-ta pridiga sliši za te uboge, pravi ta GOSPUD, tjakaj jest hočem, zakaj h tem velikim svetnikom jest ne morem priti, kateri obeni greišniki ne hote biti inu tiga evangelia ne potrebujo, ja ga preganjajo inu ga šentujo inu zmerjajo ena kecaryo, pravio, de se dobra della prepovidujo, de se pridiguje zupar Moizessa inu to postavo. Obtu taku pravi ta GOSPUD dajle: »Blagur je timu, kateri se na meni ne pohujša.«142 Ja, gvišnu je blagur njemu. Zakaj na le-tim krajlu inu na njegovi pridigi, katere bi se imel spodobnu vsakateri vesseliti, se vus svejt pohuiša. Kakor my v ti historji tiga evangelia vidimo, de ty pharizeerji, v pismi vučeni, viši farji, farji, leviti inu vse, kar je vissoku inu veliku, Christusa za eniga zapelavca inu njegovo pridigo za kecaryo derže inu ferdamnajo, on nym ne more nigdir prov pridigovati, nym se vselej zdy, on je okuli oberne inu je krivu della, on hoče te brumne inu pravične, (kakor je on tudi stury) v pakal pahniti, inu v svojem krajlestvu nikar terpejti, te greišnike pak v nebu povzdigniti. Raunu kakor ty papežniki nam na ta današni dan tudi sture. Se pravi tu, (pravio ony) prov pridigovati, d my ta dobra della taku cilu ne hočmo pustit velati inu tem hudim lotrom tu nebu tako odpiramo? Takovu opravlainje je naš lubi GOSPUD Christus mej temi Iudi tudi moral terpejti. C Ampak 47 Božje pravu krajlestvu. Koku ludje imajo le-ta vuk od krajlestva Christusoviga nucati. 138. Tu je izpričana Luthrova politična doktrina »dvojnega kraljestva« oziroma »dvojnega regimenta« (Luther se je držal slednjega izraza). Gre za izpeljavo Luthrove paradigme (po zgledu Avguštinove De Civitate Dei), ki definira človekovo mesto v odnosu do Boga in ostalega stvarenja. Bog namreč po tej doktrini posvetnemu kraljestvu (kraljestvu levice, leve roke) vlada skozi sekularno (tudi cerkveno) vlado po slednje zakonih ter skozi nebeško kraljestvo (kraljestvo desnice, desne roke; duhovno kraljestvo) po evangeliju in milosti. Preden jo je Luther pojasnil v omenjeni pasaži pridige, jo je zagovarjal npr. že na zaslišanju pred kardinalom Thomasom Kajetanom (Tommaso de Vio, 1469– 1534) v Augsburgu 1518 in na cesarskem državnem zboru v Wormsu leta 1521. Doktrina je bila ena izmed glavnih postavk Augsburške veroizpovedi. Po Luthrovi smrti in z uveljavitvijo politične doktrine cuius regio, eius religio po augsburški verski pomiritvi leta 1555 začne zamirati. Prim tudi T. Jurca, Dva meča: novo razmerje moči med Cerkvijo in državo, Ljubljana 2010, 147–176. 139. Izposojeno iz nem. melden (javiti, sporočiti, javljati, sporočati). Ta špruh Ezaie 50. 140. Iz 50,4. 141. Iz 50,4. Dobru je timu, kateri se na meni ne pohuiša. Evangelium ie en pohuišanski vuk. 142. Mt 11,6. Izlaga tiga evangelia 143. Mt 11,6. Ampak le-tukaj onu stoy: »Blagur je timu, kateri se na meni ne pohuiša.« Nu aku ti Christusa prov poslušaš, vzameš njegovo bessedò gori, mu prideš v njegovu krajlestvu, taku ti boš izkusil inu vidil, de ta evangelium dobra della ne prepoviduje, kakor ty papežniki na nas lažejo, temuč te kars­ čenike vučy in opomina dobra della dellati, de se oni v risnici zatu an vzamejo, de oni zupar Božjo bessèdo inu vejst, ništer naprej ne vzamejo, pusty po­ svitno gosposčino ostati, cessaria, krajla, pusty tiga rabelna, meča, šibe inu druziga nucati, kar h pošteinju sliši. Zakai se ti tedaj pohujšaš na tem svetim enangeliu144 inu ga šentuješ, kakor de bi se ništer dobriga ne imeilu sturiti. Dobrih dell ne zamečuje, ni ne prepoviduje ta evangelium. Tu on pak prepoveduje, kadar mi zdaj moremo inu imamo umrejti jnu vu en drugi leben jiti inu zupar tiga obeniga svejta ni pomuči nej, da my tedaj na naš leben inu dobra della nejmamo se zanesti ni zavupati, temuč se po GOSPUDU Christusu okuli pogledati inu z močnim zavupanjem na njegova della inu zaslu­ žeinje se zanesti, de my skuzi njega gnado inu večnu izveličanje, v unim lebni imamo najti. Zakaj ravnu za tiga volo je nam Bug enu takovu tellu s takimj mnogoterimi nucnimi vudi dal, de bi my le-tukaj na zemli ne imejli praznovati, temuč s temi nogami hoditi, z rokami tipati, s temi usti govoriti, s tejmi očyma imejli gledati,etc. Čez le-tu je on tudi svojo bessedo, te desset zapuvidi dal, de bi my naša della vsa po nyh imejli rovnati, zupar njegovo čast inu našiga bližniga prid ništer ne imejli andlati. Takovu pusti ta evangelium nikar le samuč se zgoditi, temuč vely tudi, da bi e mi le flissig imejli sturiti. Kadar je pak ta človik zdaj nag in le sam inu iz le-tiga svita pred Božjo pravdo ima priti, tukaj tebi ukaže ta evangelium po enim drugim troštu se okoli pogledati, na kateri ti tvoje vupainje inu serce moreš postaviti inu gruntati. Zatu si li ti dobro živil, taku je prov inu dobru, zahvali Boga zatu, ampak ne zanessi se na smerti ležoč na tu istu, kakor de bi tebi Bug imel tu nebu zatu dati, temuč derži se le semkaj k le-timu krajlu, našimu GOSPUD Christusu Jezusu, kateri (kakor ta evangelist le-tukaj melda) to oblast inu opravilu ima pelati, de on ima te sleipce videče, te hrome hodeče, te gobavce čiste, te glušce slišeoče dellati, te mertve gori obujati inu tem ubozim ta evangelium pridigovati,145 tu je, ta reuna zmartrana, režalena serca ima trošati. Zakaj on od svojga Očeta nej h timu postavlen, de bi on nas za naših grejhov volo imel obeissiti ali v kulli plesti, temuč de bi on tem ubozim vistem imel svejtovati, te iste gori narediti, troštati inu nym vekoma pomagati. Kateri uže njega za takoviga ne derže, ni se takove gnade k njemu ne zanesso, temuč se na njemu inu na njegovim vukuvi pohuišaj inu njega ferrahtajo, kakor ty Iudje so sturili inu ty hynavci še na ta današni dan sture tem on bode k svojmu čassu dobru branil. Inu je ravnu tu teh zmot ena, de se ta svejt na tem vuku Christusevim pohuiša, de se on ne hoče na Božjo gnado, temuč na svoja lastna della inu zaslužeinje zapustiti, kreiga inu svary za tiga volo ta sveti evangelium, de je en zapelavski vuk, kateri dobra della prepoveduje, kateri te ludy žihre inu divye della. H drugimu, se tudi ta sveit pohujša v tem na Christusu, de je on taku cilu ubog inu reven. Item, da ravnu kakor on ta križ nesse inu se na ta isti pusti obeissiti, taku on opomina svoje karsčenike, de oni svoj križ nase vzamejo inu za nym taku skuzi vse šlaht izkušnave inu nadluge gredo. Takovimu je ta sveit zlu sovraž inu beižy pred tem. Inu ravnu kakor se vidi, kadar my ta evangelium spoznamo inu za tiga istiga volo kaj vagamo ali terpejti imamo, de nyh veliku s kardellom takaj padejo, kakor ta červivi sad po leitu. H tretimu, se pravi tu tudi eno pohujšainje, kadar my več na naše serce inu 143 144. Evangeliu. Evangelium dobrih del ne prepoviduje, temuč tu zavupainje na ta della on prepoviduje. Dobra della imajo ludje dellati. 145. Mt 11,5. Ta sveit se pohuiša na Christusu. 48 na III. nedello tiga adventa. nu vejst gledamo, kakova my v sebi počutimo, kakor na ta evangelion od Christusa, tu je, kadar naše djanje inu nehainje več pustimo nas izkušati inu kumrati, kakor ta gnafa našiga lubiga GOSPUDA Jezusa Christusa, v evangeliu oznanjena, nas more troštati. Takovu zblazneinje ali zmota nej taku gmain, kakor te perve dvej, zakai le ty pravi karšeniki bodo ž nym izkušeni inu martrani, ali onu čez vso masso težku dei inu kadar bo onu prez svetiga Duha pomuči inu trošta bilu taku bi iz nas obedan v takovim zblaznenju mogel obstati. Taku je ta lubi GOSPUD Christus povsod na tém sveitu zblazneni inu zmotni pridigar, kakor on zdajci po le-tim evangeliu še očitiši govori, de se ty ludie na le-tej pridigi bodo opoteknjli inu njo ferrahtali inu pregainali. Kaj pak ta svejt za en urtel zatu bode moral prestati, tu daje na znanje ta strašna pridiga, zupar ta try meista, Kapernaum,146 Chorazin147 inu Bethsajda.148 Item, ta ostra tožba Christuseva zupar te Iude, ker on pravi: »Iohannes je en oster pridigar bil, je le divji med jeidil inu kobilice,149 nei druziga pyl kakor vodo, je tudi h timu en cilu terd leben pelal. Ali kaj je pomagallu? Vy ste ga vener dolžili, on bi imel tiga Hudiča. Iest (pravi on) jejm inu pyem z enim vsakaterim inu se deržim na tu narpriazniviše k ludem, taku moram jest vom150 en požreišnik inu en pyanec biti, kateri se k colnarjem inu k greišnikom deržy.151 Ne more taku nihče s teimi strupovitimi kačami, temi hynavci inu samohvalci vun priti. Aku edan fray žive inu se priaznivu k ludem deržy, taku nej dobru, aku en drugi oster inu terd leben pela, taku onu pak tudi nej dobru. Koku bi se tedaj imejlu timu sramontimu svituvi še dellati. Tu bi njemu moglu dopasti, kadar bi se vse hvalilu, kar on della, ker on vsaj ništer praviga inu dobriga ne stury. Takovu zblaznenje se more terpejti, zakaj kar onu h timu istimu kratu, kadar je GOSPUD Christus sam pridigoval inu je s čudessi dežyl152 inu znižil, da so ty sleipi videči, ty gluhi slišeoči, ty krulovi ravni, ty gobovi čisti, ty mertvi zupet živi postali,153 nej hotelu pomagati, tamuč ta beséda je vener ferrahtana inu on, ta lubi GOSPUD Christus, je nad teim na križ perbie inu ty apostoli iz iudovske dežele pregnani inu nigdir na tém cejlim svejtu, za le-te pridige volo neiso mogli žiher biti. Kaj se my hočmo tedaj zlu na teim tožiti? Inu kaj je čudu, da ta sveit ta sveti evangelium inu prave pridigarje, k našimu čassu taku pregainja inu z nogami po nyh teče? Tàr vsaj onu tamkaj Christusu našimu GOSPUDU samimu inu tem apostolom se nej drugači godilu inu šlu, kateri nejso le-to bessedo pelali, temuč tudi silna velika čudessa dellali, katerim glih ny ne dellamo, temuč le to pohuišansko bessedo pelamo. Za tiga volo se ga my taku imamo navaditi inu se tu pustit zgoditi, zakai timu evangeliu nikuli več drugači ne gre, onu je inu ostane ena pridiga, na kateri se opotekajo, nikar žleht ludje, temuč ty narsveteiši imenitniši, mod­ reiši, oblastnejši na zemli, kakor se tu povsod vidi inu izkussi. Dobru inu blagur je pak tem, kateri vejdo inu verujo, de je on Božia besséda, tem je pomaganu, so potroštani inu poterjeni zupar vse takove zmote. Kateri pak tiga ne vejdo, se napihujo, za svojeh dobrih dell volo, padejo od le-te besséde na lastno pravico inu ga derže za en zmotni inu puntarski vuk. Tu se pravi uže opotakniti inu se zmotiti. Inu takovu sture (kakor je rečenu) ty, kateri hote pred teim svitum za te narvegše svetnike inu modreiše ludy deržani biti. Za tiga volo moramo my s GOSPUDOM Christusom dobru čez ta sleipi svejt tožiti inu reči: »My smo vam pyskali inu vy neiste hoteli plessati, my smo vam klagovali inu vy se nejste hoteli plakati.«154 Aku my ta evangelium pridigujemo, taku onu ne pomaga; Pridigujemo li to postavo, tak še pak ne pomaga. Ta hudi svejt se ne more ni prov vessel, ni prov žalosten sturiti. Tu je, on se ne pusty ni k greišnikom sturiti, ni zupar grejhe se pustit troštati. On ne hoče C 2 ni sleip, 49 Kateri se na Christusu pohuiša, ta bode moral svojo štraifingo nossiti. 146. Kafarnaum, nekdanje naselje ob Genezareškem jezeru v Galileji, kjer naj bi po navedkih iz Nove zaveze živeli apostoli Peter, Andrej in Jakob Veliki ter evangelista Janez in Matej. Po navedbi slednjega naj bi tam nekaj časa deloval tudi Jezus (Mt 4,12–13). Matth. 11. Luc. 7. 147. Horazin, nekdanje naselje ob Genezareškem jezeru v Galileji, nedaleč od Kefernauma. Matejev evangelij navaja, da je Jezus začel grajati mesta, v katerih se je zgodilo največ njegovih mogočnih del (Mt 11,20–24). 148. Betsajda, tretje nekdanje naselje ob Genezareškem jezeru v Galileji, v katerem je deloval (in ga kasneje grajal) Jezus. Po Janezovem evangeliju je bila tudi domači kraj apostolov Petra, Andreja in Filipa (Jn 1,44). 149. Mr 1,6 150. Vam. Teh pridigarjev trošt zupar tu pohuišanje. 151. Mt 11,19: Lk 7,34. 152. Deževati (M. Snoj, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). 153. Mt 11,5. Evangelium je ena pohuišanska pridiga. Sveit. Matth. 11. 154. Mt 11,17. Izlaga tiga evangelia Summa le-tiga vuka. Posvitna modrost, svetust je evangeliu sovraž. Hynavci se na evangeliu zblaznio. Potreben troštliv navuk od zmote inu zblaznene. 155. Mt 11,5. ni sleip, ni videč biti, kakor je ta exempel z našimi zuparniki, tejmi papežniki pred očyma. Tu je uže ta drugi štuk, kateri se ima le-tukaj dobru merkati, de je ta evangelium en vuk inu pridiga, za te uboge, tu je, za tu režalene, zmartrane visty, katere svojo revo in jamer počutio inu se pred Božjim serdom inu pravdo prestrašio inu boje. Nikar za te bogate, kateri vse svoje djanje inu misli tjakaj obernejo, de ony mogo le-tukaj veliko čast inu blagu imejti inu v vesseljei inu v dobrih luptih živeti. Zatu je on nym, v nyh ušesih ena smeišna, čudna pridiga, kadar Christus ta GOSPUD pravi, tem ubozim bode ta evangelium pridigovan, kateriga ony ne pergerujo vejditi, ni se ga vučiti, ia ga derže za eno norrost, se nikar le na nym pohuišajo, temuč ga pregainajo inu šentujo, kakor eno kecaryo. Kakor my vidimo na papežu inu na njegovih neduhovnih cardinalih, škoffih, etc. Tudi na tem vegšim dejllu teh nar vegših inu mogočniših posvitnih gospostvih inu oblastnikih, kateri ž nym derže, de se taku vse, kar je brumnu, svetu, veliku inu mogočnu na tim svejtu, se zupar ta evangeli stavi. Pred takovim pohuišainem kakor je rečenu, opomina GOSPUD Christus svoje kardelce inu pravi: »Dobru ali blagur je timu, kateri se na meni ne pohuiša.« Kakor de bi on hotel reči: Kadar vy uže bote vidili inu izkussili, de se ta sveit bo na mojej bessédi pohuišal inu vas, kir ga spoznate, nad nym bodo pregainali, taku se ne pustite zmotiti, ne žalostne sturiti, temuč mislite, ter vsaj je onu Christusu Božymu Synuvi, našimu GOSPUDU samimi taku šlu, inu aku je on lih taku silnu pridigoval inu tulikajn veliu častitih čudessi sturil, taku vsaj nym ništer nei pomagallu. Inu de bi my ja imejli ene misli biti, se niar tiga svita modrust, čast, oblast inu veliku množico ne pustili zmotiti inu pohuišati, taku je on nas taku zvejstu opominal, de bi my na niemu inu na njegovi bessédi močnu imejli deržati, ker on pravi: Blagur je timu, kateri se na meni ne pohuiša. Kadar se je onu tedaj našimu lubimu GOSPUDU Christusu Jezusu samimi permerilu, de se je njegov lastan folk, katerimu je on bil oblublen inu poslan, k Izveličarju, se je na nym pohuišal, inu aku so ony lih njegova častita, velika čudessa vidili, katera je on pred nyh očima dellal, se vener, skuzi ta ista neiso pustili perpraviti, de bi bily njegovi pridigi verovali inu njega gori vzeli, ja so njega križali inu umurili etc. Taku my dobru moramo molčati inu se nikar tožiti, kadar my za tiga evangelia volo tudi bomo ferrahtani, zašpotovani inu pregainani. Takov vuk od pohuišainja je vissoku potrejben, susseb k našim čassom, ker en slejdni ta lubi evangelium šentuje inu se na nym pohuiša. Taku ima vaša lubezan iz tiga današniga evangelia en siln vissok vuk, na katerim naše izveličainje inu ta večni leben ležy, zlasti, de se my vučimo, koku je Christus en krajl te gnade inu vsiga trošta, kateri hoče tem ubozim režalenim vistem, skuzi svoj evangelium priaznivu govoriti inu nje v greihih troštati inu nym k večnimu lebnu pomagati. Zakaj aku je lih ta ostri posvitni regiment tudi Božje krajlestvu, taku je onu vsaj le njegove livice krajlestvu, kateru ima gori nehati. Tu je pak njegovu pravu inu večnu krajlestvu, kateru k nam pride skuzi bessédo, kadar my, ker nas tiga greiha inu te smeri butora tlači, (Zakaj takovim on bode pridigovan) ta isti gori vzamemo inu mu verujemo. Ta nas tedaj trošta inu zažihra, de my gvišnu na Christusa imamo tjakaj ijti inu z gvišnim zanesseinjem reči: »Iest verujem na mojga GOSPUDA Jezusa Christusa, kateri je te sleipe videče te krulove ravne ali hodeče, te gobove čiste, te glihe slišajoče inu ta mertve žive sturil,155 to bessedo jest imam inu sim za tiga volo gvišen, de on mene v mojeh narvissokeiših nadlugah ne bode pustil tečati, temuč mene iz te smer- 50 na III. nedello tiga adventa. te smerti inu tiga Hudiča krajlestva v ta večni leben inu nebesku krajlestvu bode pelal.« Zakaj, zatu je on človik postal inu k meni na zemlo prišal, de on hoče mene uboziga, revnega greišnika skuzi svoj evangelium troštati inu meni od greiha inu smeri vekoma pomagati, etc. Summa, le-tu je tu potrebnu, vsakdainje opominianje, kateru se more v tej cerqui sturiti, de ludje merkajnje imajo, na Ioannesov parst inu Božjo bessédo gori vzamejo dokler ony njo imajo, tu je, kakor Ezaias pravi, tiga GOSPUDA yskati, dokler se more najti.156 Zakaj jest (pravi on) uslišim tebe h prietnimu čassu inu h čassu tiga izveličainja sim jest tebi pomagal. Zdaj pak (pravi s. Paulus) je ta čas te gnade, ali prieten čass, zdaj je ta dan tiga izveličainja ali te pomuči, zdaj se on more najti, potle je predolgu čakanu. Kadar on tukaj nej ali nikar sam k nam ne pride, taku njega nihče ne more najti, kadar je on proč, taku ne pomaga tudi obenu vpytje, ni klicainje za nym. Kakor sim jest v mojem menihštvi inu veliku druzih dobru izkussil, kir smo sami z veliko mujo inu s težkimi delli zmartrali inu vsaj s tém teh davr v nebu neismo mogli najti inu bi bily morali v pakal ijti, kadar bi bily taku umerli. Zatu najte le-tu obarovainje inu opominainje gori vzamemo, zakaj onu nei obena šala inu gluma, onu je en velik šac. Onu pak na tem ležy, da ga ludje gori vzamejo inu ohraniu, kakor on pravi, Luc. 11. »Izveličani so ty, kateri Božjo bessédo poslušajo inu ohranio«.157 Nu uže vsi ty, kateri takovu iz serca verujo, ty gredo tjakaj iz le-tiga solsniga dolu v tu večnu vesselje inu izveličanje. Tu nam daj naš lubi GOSPUD Christus, amen. 156. Iz 55,6. 157. Lk 11,28. NA ČETERTO NE DE LLO T I G A A D V E N T A , EVANGELIUM IOANN. I. 158. Evangelij po Janezu 1. 158 Nu le-tu je Joannesovu pričovanje, kadar so Judje iz Jeruzalema bily poslali farie inu levite, de bi njega vprašali: »Gdu si ti?« Jnu on je spoznal inu nej tayl inu je spoznal: »Jest nejsim Christus.« Inu ony so njega vprašali: »Kaj si tedaj? Si li ti Elias?« On je djal: »Iest nejsim.« »Si li ti en prerok?« C 3 Inu 159 160 161 51 159. Duhovnika; izposojeno iz srvn. bav. pfarr m. (duhovnik) v 12. stoletju (H. Jazbec, 2007, 38). 160. Knjiga kraljev pripoveduje o preroku Eliji, ki je z Božjo pomočjo delal čudeže, zato so, kakor piše v Novem testamentu, Jezusa in Janeza Krstnika pogosto primerjali z njim. 161. Jn 1,19–23. Izlaga tiga evangelia Inu on je odguvoril: »Ne.« Natu so ony k njemu djali: »Kaj si tedaj? De my tim odguvor damo, kateri so nas poslali. Kaj ti sam od sebe praviš?« On je djal: »Jest sim ena vpieča štima v pusčavi. Porovnajte pot tiga GOSPUDA, kakor je Ezaias prerok rekal.« Jnu ty, kir so bily poslani, so bily od farizeov. Jnu ony so njega vprašali inu djali k njemu: »Zakaj ti tedaj karsčuješ, kadar nejsi ti Christus ni Elias ni en prerok?« Joannes je nym odguvoril inu je djal: »Iest karsčujem z vodo, ali vsrejdo mei vas je eden stopil, kateriga vi ne znate. On je ta isti, kateri za mano pride, kir je bil pred mano, kateriga jest nejsim vrejden, de bi njegovih črevlev jermene odvezal.« Le-tu se je pergudilu v Betabari, na uni strani Iordana, ker je Ioannes kersčoval. 162. Iz 40,3; Mt 3,3; Mr 1,3; Lk 3,4. 162 163. Jn 1,24–28; Lk 3,15–16. 163 164. Čevljev, sandalov. 165. Mr 1,7; Apd 13,25. 166. Iz Luthrove pridige na navadni dan 1533. na njegovem domu. Gre za pridigo na četrto nedeljo v adventu 1533 (primerjaj Martin Luther, Gesammelte Werke /GW/, ur. Kurt Aland, Berlin 2002, Digitale Bibliothek Band 63). 164 A Luthero habitus sermo 1533. domi suæ. 166 167. Življenje; izposojeno iz srvn. lëben n. (enak pomen), in sicer po 1050, a najkasneje v 14. stoletju (H. Jazbec, 2007, 52). 168. Jn 1,27; Mr 1,7; Lk 3,16; Apd 13,25. 169. Mnenje; izposojeno iz srvn. bav. nar. māniŋ f. (enak pomen), in sicer od vključno 14. stoletja naprej (H. Jazbec, 2007, 55). 170. Jn 14,6. Ioh. 14.170 171. Vodi, pelja, usmerja; sln. vîžati je izposojeno iz stvn. ali srvn. wîsen (voditi, peljati, usmerjati), in sicer pred 1100 (H. Jazbec, 2007, 85). 172. Zaklada; izposojeno iz srvn schaz, schatz m. (denar, posest, bogastvo, zaklad), in sicer v 12. stoletju (H. Jazbec, 2007, 71). 173. Posebno; izraža visoko stopnjo, mero dejanja, stanja sploh (komu kaj sosebno priporočati) ali dejanja, stanja glede na njegovo določilo (hvalili so ga vsi, sosebno pa stari ljudje) (SSKJ). Ta besseda kaže ta pravi pot k izveličainju, zlasti Christusa. Preroki so skuzi to vero na Christusa izveličani postali. 165 E-tu je tudi teh leipih, častitih evangeliov eden, od tiga narvissokeišiga articula naše vere, gdi se nikar ne vučy od Desset zapuvidi ali kaj bi my imejli sturiti, temuč od ene vissokeiše ričy, zlasti kaj je Christus inu kaj je on sturil, zakaj Ioannes hvali njega taku vissoku, de aku on lih en cilu svet leben167 pela, vener fray spozna inu pravi: »Iest nejsim vrejden, de jest njemu njegovih črevlev jermene odvežem.«168 Ie za tiga volo skoraj ta mainunga169 s tem evangeliom pred osmemi dnevi, le samuč kir so le-tukaj druge bessede inu persone. Zakaj pred osmemi dnevi je vaša lubezan slišala, koku ta cejla muč na tem ležy, de Iudie le-te persone, Jezusa Christusa, ne grišè, temuč njega gori vzamejo, nikar mimu ne gredo ni na druge ziajo, zakaj kateri njega zadene, ta najde odrešitvu od grejhov, smerti inu pakla. Zakaj le-taku je je Bug odločil, de v Christusi vsa obilnost ima prebivati inu on vse sam ima biti. On je ta pot, ta risnica inu ta leben, le skuzi njega so vsi patriarchi, preroki, apostoli inu svetniki izveličani postali, od začetka tiga svita semkaj, takovu vej Ioannes, viža171 za tiga volo svoje mlaiše k njemu, de ony takoviga šaca172 ne zamude. Nu, pak de se my po tem ne rovnamo, je na tém pomankanje, kir se my po Božy bessedi ne deržimo, temuč njo iz misli pustimo inu mnogotere viže inu poti naprej vzamemo v nebessa priti. Eden teče v en klošter, kakor se v papeštvi vidi, postane en menih, ta drugi se posti, ta tretji yšče tiga ali uniga svetnika zaprošnjo, de taku en vsakateri eno sussebno173 vižo ysče inu en lastan pot v nebu priti. Takovi nesreči inu škodlivimu naprejvzetju ubraniti je Bug narpervič svojmu folku svojo bessédo dal inu oblubil, de hoče nym pomagati skuzi te žene sejme, tu je skuzi svojga Synu Jezusa Christusa, kateri je tiga istiga grešyl, ta je tiga izveličainja grešyl, kadar bi se on bil lih do smerti vpostil inu k enimu norcu se bil izmolil. Spet nazaj, kateri je njega z vero gori vzel inu se je na njega zapustil, ta je odpusčainje teh grejhov inu večnu izveličainje našil inu ga nej mogel ni grejh ni Hudič na tem pačiti. Po le-tim potu so vsi sveti patriarhi inu preroki šli inu so skuzi to vero na Christusa izveličani postali. Zakaj kadar bi gdu skuzi svet leben imel v nebu priti, taku 52 na IIII. nedello tiga adventa. ti, taku bi spodobnu ti lubi sveti preroki bily imejli biti, kateri so za Božjo volo na tim hudim svejtu čez vso masso veliku sturili inu preterpejli. Ampak ony cagajo174 vsi na svoj svetusti inu se derže z močnim zavupeinjem na tu oblublenu žegnanu sejme, kateru ima tej kači to glavo strejti.175 Ta vegši dejl Iudov pak h Christusevimu čassu neiso hoteli po le-tim potu jiti, so mislili: »Kaj bi hotel ali mogel le-ta cimermanski176 hlapec znati? My se moramo po tej postavi177 deržati, postiti, offrovati,178 almožne179 dajati, tu bode ta nerbulši inu bližniši pot v nebessa, le-ta petler180 ne more pomagati«. Zakaj Christus je cilu ubog inu reven bil, de kateri se na ta čudessa inu njegove pridige nej deržal, ta sicer ništer nej na nym našil, de bi kai velalu. Natu, de bi ty Iudje njega ne pustili mimu jiti inu bi njega ne grešili, taku je Bug ferordnal,181 ta milostivi Oča taku, de bi ta lubi Ioannes kakor en trobentar pred tem vyudom, pred GOSPUDOM Christusom, imel semkaj jiti inu ta trobenta biti. Kadar bi ony uže to slišali, de bi ony tedaj te očy gori odperli iny182 gledali na tiga, kateri ima uže zdajci za nym jiti, ta bi ta pravi Messias bil. Zatu ker ty Iudje le-tukaj eno legatjo183 ali selstvu k njemu odpravio inu njega vprašajo, aku je on Christus, Elias ali en prerok. Odgovory on: »Iest nejsim.« Kadar ony še od vprašejnia ne nehaj»Kaj si ti tedaj, kaj ti sam od sebe praviš?« Tukaj on odgovory: »Iest je vam hočem poveidati. Iest sim ena vpyeča štima v pusčavi, porovnajte ta pot tiga GOSPUDA,184 tu je: »Iest sim ta trobentar pred tem vyudom semkaj. Zatu s flissom185 mojo pridigo poslušajte, zakaj on bode skoraj za mano prišal, kateri je pred mano bil,186 inu vas bode Svetim Duhum karstil, de jest kakor en služabnik le z vodo znam karstyti. On je v srejdo mej vas stopil, ampak vy njega ne znate.187 Zatu je le-tu moja služba, h kateri sim jest poslan, de jest imam ena vpyeča štima ali en pridigar v pusčavi biti, de kadar vy ta glas moje trobente slišite, vy vejste, de je on tukaj. Zakaj jest sim ta vpyeča štima inu ta pridigar, na kateriga vy imate poslušati. Ta pervi uže, kateri za mano pride, ta je, kakot189 Izaias tudi prerokuje na 40. cap.190: 'Onu je ena štima eniga pridigarja v pusčavi, perpravite ta pot timu GOSPUDU, naredite na tem puli eno ravno stezo našimu Bogu.' Le-ta (pravi Ioannes) sim jest, kir vam takovu imam povejdati. Zatu gledajte gori, on je uže mej vami, ampak vy njega ne znate, iest pak je vas imam vučiti, de ga vy poznate inu gori vzamete, zakaj ta pervi pridigar, kateri po meni bode gori vstal, ta je gvišnu,191 jest sim le-ta naprej po­ slani sel. Takovo službo jest zdaj pelam inu pridigujem, on še ne pridiguje, ampak skoraj po meni se on bo pustil slišati, taku gledajte uže, de ga vy ne grišite inu ja dobru merkainje na njega imeite.« Kakor je Ioannes pridigoval, taku je onu šlu. Zakaj hitru po njegovim karstu se je Christus s cudessi192 v Galileji pustil viditi, je dvanajst apostolov, inu sicer dva inu sedemdesset mlajših, vunkaj poslal inu nym pridigovati zapovedal. Tu nebesku krajlestvu je blizi prišlu, tu je Christus je pred rokami inu ta pravi, od kateriga on pričuje. Na tiga istiga se vy deržite inu ga gori vzamite, taku vy ne morete faliti. »Za mano on bode prišal, ampak on je bil pred mano.« 193 Zakaj loannes je pul lejta stariši bil kakor Christus, ta GOSPUD, inu vener pravi: »On je bil pred mano.«194 Tu bi pred teimi Iudi enu šentovaine195 bilu, kadar bi jo ony taistikrat bily zastopili. Kakor se vidi, Ioannis 8,196 ker on pravi: »Prejdan je Abraham bil, sim jest.« Zakaj onu je tulikajn rečenu, de je le-ta človik, prejden je on na zemlo rojen, od vekoma pravi Syn Božy bil. Takoviga ty Iudje taistikrat nejso zastopili, ampak Ioannes je je gvišnu z le-temi bessedami taku meinil inu to Božjo čast teh person hotel dotekniti. Kakor on tudi s teim za dosti na znanje da, ker on pravi: »Iest nejsim vrejden, de bi jest njegovih črevlev jermene odvezal.«197 Tukaj 53 Ioannes vučy ti Iude tudi le-ta pot. Tu pričovainje Ioannesovu od sebe inu od GOSPUDA Christusa. 174. Obupavajo; izposojeno iz srvn. zagen (biti strahopeten, plašen, obotavljiv, obupan) ali iz stvn. zagēn (isti pomen), in sicer med 900 ter 1200 (H. Jazbec, 2007, 87). 175. 1 Mz 3,15. 176. Tesarski; izpeljano iz nem. der Zimmermann (tesar). 177. Predpisu, zakonu (SSKJ). 178. Žrtvovati, podariti; izposojeno iz srvn. opfer n. (žrtev, daritev) ali srvn. opfern (žrtvovati, darovati), in sicer od vključno 12. stoletja dalje (H. Jazbec, 2007, 61). 179. Miloščino; izposojeno iz stvn. alamousan n. poleg alamuosa f. (miloščina) ali srvn. almousen n. poleg almouse f. (enak pomen) in preko lat. alimosina (usmiljenje, sočutje) med 900 in 1200 (H. Jazbec, 2007, 25). 180. Berač; izpeljano iz bavav. petteln (beračiti) ali iz srvn bav. petelen (beračiti, prositi) ali iz stvn. bav. petelõn (na vso moč prositi, beračiti), in sicer pred 1500 (H. Jazbec, 2007, 64). 181. Ukazal, naročil, zapovedal; izpeljano iz nem. verordnen (ukazati, naročiti, zapovedati). 182. Inu. 183. Odposlanstvo; izpeljano iz nem. Legat (odposlanec, pooblaščenec). 184. Jn 1,19–23; Mt 3,3; Mr 1,3; Lk 3,4 Iz 40,3. 185. Marljivostjo, vnemo, pridnostjo, vztrajnostjo, prizadevnostjo; izposojeno iz srvn. vlîȝ m. (marljivost, vnema), in sicer okoli leta 1100 (H. Jazbec, 2007, 41). On je pred mano, kateri bode za mano prišal.188 186. Jn 1,15; Jn 1,30. 187. Jn 1,26; Mt 3,11; Mr 1,7–8; Lk 3,16. 188. Jn 1,15; 1,30. 189. Kakor. 190. Iz 40,3; Jn 1,23; Mt 3,3; Mr 1,3; Lk 3,4. 191. Zagotovo, sigurno; izposojeno iz srvn. gewis, gewisses (zanesljiv, gotov) ali stvn., g(e)eis (gotov, siguren), in sicer v 10. stoletju (H. Jazbec, 2007, 69). 192. Čudessi. 193. Jn 1,15; Jn 1,30. 194. Jn 1,15; Jn 1,30. 195. Preklinjanje; izposojeno iz bav. nar. schenten (ošteti, grajati, preklinkjati, psovati) v 12. stoletju (H. Jazbec, 2007, 73). 196. Jn 8,58. 197. Jn 1,27; Mr 1,7; Lk 3,16; Apd 13,25. Izlaga tiga evangelia 198. Preračunati; izposojeno iz srvn. reiten (pripravljati, šteti, računati, preudarjati) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). 199. Odslej, poslej, zatem (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega in Maks Pleteršnik: Slovenskonemški slovar). 200. Prerok Izaija. Ty Iudje bi bily imejli takovu pričovanje gori vzeti. Koku Ioannes svoj karst ulaga. Ierem. 18. 201. Po Iz 20,3 naj bi bili prebivalci Etiopije oz. Nubije. 202. Iz 20,3–4. Iudje ne slušaje Ioannesa. 203. Čudesi; izposojeno iz srvn. zeichen m. (znak, čudežno znamenje, čudo), in sicer v 12. stoletju (H. Jazbec, 2007, 88). 204. Zaničevali, prezirali; izposojeno iz nvn. verachten (zaničevati, prezirati), gre za knjižno (biblijsko) izposojenko po letu 1500. Lahko pa je izposojeno tudi iz srvn. verahten (zaničevati, prezirati) v 12. stoletju (H. Jazbec, 2007, 39). 205. Nepravega, napačnega, neprimernega, lažnega, nepoštnega; izposojeno iz srvn. valsch (nepravi, napačen, neprimeren, lažen, nepošten) v 12. stoletju, možna tudi knjižna izposoja iz nvn. falsch (H. Jazbec, 2007, 37). 206. Temelja, osnove; izposojeno iz srvn. grunt m. ali stvn. grunt m. ali nvn. Grund m. (temelj, osnova, dno, zemlja, razlog) (H. Jazbec, 2007, 45, in M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, http://www.fran. si/139/slovar-jezika-janeza-svetokriskega). 207. Krivoverci; izpeljano iz srvn. ketzer m. (krivoverec) v začetku 13. stoletja (H. Jazbec, 2007, 49). 208. Obsoja, preklinja, zavrača; izposojeno iz srvn. verdamnen (obsojati, prekleti, zavreči) v 12. stoletju ali pa gre za knjižno izposojenko po letu 1500 iz zgodnje nvn. verdamnen (enak pomen) (H. Jazbec, 2007, 39–40). 209. Ne ustreza, ne soglaša; izposojeno iz nem. sich reimen (rimati se, soglašati, ujemati se, biti primeren) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). 210. Iznajdejo, izmišljujejo si; izposojeno iz srvn. stiften (postaviti, ustanoviti, zgraditi, pozidati, obdelovati, najeti, urediti, izpeljati, pognati, povzročiti, organizirati, iznajti, izmisliti si) v 12. stoletju ali iz nvn. stiften (podariti, ustanoviti, povzročiti, narediti, delati, izmisliti si) (H. Jazbec, 2007, 78). 211. Poplačali, nagradili; izpeljano iz srvn. lôn, lône, lonne m./n. (nagrada, plačilo) ali stvn. lônôn (poplačati) ali nvn. lohnen (poplačati) (H. Jazbec, 2007, 53). 212. Vzroka; izposojeno iz srvn. bav. ursach, srvn. ursache f. (vzrok), in sicer pred letom 1200 (H. Jazbec, 2007, 87). 214. Milosti; izposojeno iz srvn. g(e)nâde f. (milost), in sicer med 900 in 1200 (H. Jazbec, 2007, 45). 213. Štemati se (biti domišljav, prevzeten); štemati (ceniti, imeni rad) (SSKJ). Ti papežniki na ta današni dan ne slušajo. Tukaj bi bily ty Iudje imejli preraitati198 inu premisliti: Kakov ta mož bo za ena persona, pred katero se Ioannes taku globoku ponižuie inu pravi, de nej vrejden, de bi on niemu v tem narmanšim imel služiti? Lubi Ioannes, bi ti tiga ne imel vrejden biti? »Ia, jest (pravi on) ga nejsim vrejden, sicer si bodem jest, gdur hočem, taku sim jest vsaj pruti le-timu možu ništer.« Verže taku vso svojo svetust od sebe inu pravi, on bi hotel na tem zadosti imejti, kadar bi on le-tiga moža le-taku deleč mogel užyti, de bi on njemu mogel te črevle brissati. Natu de bi uže ty Iudje nikar ne mislili, de se cilu preveliku poniža potehmal,199 kir je on ta karst gori naredil inu en sussebni pridigar bil, podvučy on nje lipu za takoviga karsta volo inu pravi: »Iest imam ravnu ta znameinja per meni kakor ty drugi preroki.« Ieremias je nossil en lessen iarem, Ezajas200 je buss hodil inu nag, kadar je on tem Egypterjem inu Murom201 prerokoval, koku bi ony imejli od sovražnikov obrupani inu izslejčeni biti, Esa. 20.202 Taku pravi Ioannes: »Pelam jest tudi eno novo pridigo inu nova čudessa. Iest pridigujem, vy bi imejli GOSPUDU ta pot perpraviti. Takoviga bi meni nikar ne bilu potreba pridigovati, kadar bi ta pot poprej perpravlen bil. Potler umyvam inu karstim jest vas k znameinju, de ste vy nečisti inu gardy. Takovu kopainje jest začnem, ampak on bode vam eno drugo inu bulšo kopel perpravil inu vas bo s tém Svetim Duhum karstil.« Taku je uže vse kmallu tjakaj namerjenu, de bi ony le-tiga moža ne imejli pustit mimu yti, temuč na Ioannesovo pridigo misliti. Pole Ioannes je nam pravil od eniga, kateri bode za nym gori stopil, ta je gvišnu on, kateri se s pridigami inu caihni203 zdaj taku silnu pusty viditi. Ali kaj se zgody? Ioannesa so ony dobru poslušali, ampak njegovimu pričovainju ony nejso verovali, ja, ony so nyu oba umurili, Christusa inu njegoviga naprej tekača, so Ioannesu to glavo odsekali inu Christusa so križali, od kateriga je Ioannes taku zvei­ stu pridigoval inu eniga vsakateriga opominal, de bi njega gori vzel. Takovi pobožni ludje so ony vselej bily, kateri nejso le-teh prerokov pridige ferrahtali,204 nje pregainali inu je nad tem do smerti ubyli. Temuč potler tudi Christusa, tiga GOSPUDA samiga, kateriga so ony oznanjovali, križali. Na ta današni dan se onu ravnu taku godi, zakaj Christus more vsaj križan biti nikar le v lastni personi, temuč tudi v njegovih vudih. My bi radi eniga vsakateriga na ta pravi pot tiga izveličainja z Ioannesom red vižati, kir pravim»Onu nej izvunaj Christusa obeniga odpusčanja teh greihov ni večniga lebna.« Ali kaj se zgodi? Če zvejsteši my te ludi od lastnih dell kakor od eniga falš205 grunta206 na to pravo skalo Christusa vižamo, s teim britkeiši naša zupar partya nas s kecarmi207 zmerja inu ferdamuje,208 kir takovu se ne rajma209 zž nyh vukum, kakor en vsakateri vej, ony vižajo v te kloštre, bero maše, derže dusšne maše inu vigilie, štifftajo210 Božje službe, têko rumati, kupujo odpustke etc. Tu se pak ne pravi na Christusa vižati, temuč raven Christusa druge poti v nebu iskati. Zupar tu my govorimo inu opominamo te ludi, de se ony na Ioannesovu pričovainje derže, kateri na Christusa viža. Tu je timu papežu inu njegovimu kardellu neterpežlivu, ferdamnajo nas nad tem kakor kecarje, inu kadar bi je ony mogli, taku bi ga ony na nyh voli nikar ne pustili mankati, ony bi nam ravnu taku lonali211 inu nas zahvalili, kakor so Iudje svetimu Ioannesu. Zakaj pak so ony nam taku sovraž inu ne mogo nas taku cilu terpejti? Za obeniga druziga urzaha212 volo, kakor de my z Ioannesom pridigujemo, ony bi se imejli ponižati pred Christusom inu se zo vso nyh Božjo službo inu dobrimi deli se nikar vrejdni štemati,213 de bi ony njemu te črevle izbrissali. Zakaj tu morajo ony ja sami spoznati, de je Ioannes veliku sveteiši bil kakor ony, vener pravi: »Jest ne hočem na takovo svetust gledati, kadar bi jest le mogel k tej gnadi214 priti, de bi jest njemu njegove črevle imel izuti ali brissati, na tem bi jest hotel zadosti imejti.« Takovo 54 na IIII. nedello tiga adventa. Takovo pohlevsčino bi my radi hoteli skuzi ta evangelium per enimu vsakaterimu gori narediti, opominamo za tiga volo po naši službi eniga sleid­ niga, on bi se imel pred grejhi varovati inu brumen215 biti inu vsaj na takovo brumo obeniga trošta216 pred Bugom postaviti, temuč ima kakor Ioannes svoja dobra della inu pošten leben kakor eno cujno ali ruto, s katero se črevli brišejo, štemati pruti tej vissoki, čisti, popolnomi inu veliki pravici, katero je nam naš lubi GOSPUD Christus skuzi svoje terpleinje inu smert zaslužil. Ampak papež inu škofi, menihi inu farji ne hote za nami, urzah je: Ony ne mogo inu ne hote tu zavupanje na svoje inu teh mertvih svetnikov zasluženje pustiti pasti, zatu ony ne pegerujo217 diležni biti našiga GOSPUDA Christusa dobrut inu zaslužeinja, čo molčat, de bi se teh istih imejli troštati kakor bogaboječa serca, katera svoje grejhe počutio inu pred Božym serdom inu sodbo se prestrašio. Ia, šrajajo218 še h timu kakor nepametni ali nori ludje, kateri nejso nikuli zmislili, veliku mainje počutili, kaj je greih inu smert, ta človik ne bode le skuzi to vero pravičen, ta della sture tudi nekaj per tém. Ne hote taku te pravice Christuseve pustiti svoj šac biti kakor Ioannes, kateri vso svojo svetust od sebe verže, ne hoče nje pustit tulikajn velati kakor eno cuino, s katero se nečisti črevli brišejo. Tu, kakor je rečenu, papež s svojem kardellom ne hoče sturiti, povzdigujo svoje della taku vissoku, de se ony tiga večniga lebna vrejdni štemajo. Zatu ony ne mogo kratku terpejti, de bi se nyh Božje službe inu svetust imejle starim cuinom ali rutam perglihati,219 ja, ony se zde, Christus mora tiga vessel biti, kadar se ony v teh istih izkušajo njemu k časti inu k službi. Zatu se nejma nihče na tem pohuišati, de ti papežniki220 k našimu čassu ta evangelium ferrahtajo inu pregainajo, onu se je Ioannesu, Christusu inu tem apostolom k nyh čassu samim taku pergudilu, de je nyh vuk nikar le bil ferrahtan, temuč ony vsi kmallu so bily nad nym pregainani inu grozovitu umorjeni etc. Nu, ti Iudje so svojo štraifingo221 prejeli, naši ferrahtarji inu šentovavci ne bodo svojej štraifingi tudi ubeižali. Timu pruti najte Boga zahvalimo za niegovo gnado, de my to čisto bessédo zupet imamo inu h pervimu nerveč na Ioannesovo bessedo merkamo, ker pravi: »Perpravite ta pot tiga GOSPUDA.«222 Item:223 »On je v srejdo mej vas stopil etc.«224 Item: »Pole, tu je tu iagne Božje, kateru tiga svita greihe nossi.«225 Tukaj on ništer ne pravi od naših dell ali zaslužeinja etc. Temuč viža nas ravnu na Christusa, v katerim je my vse najdemo inu imamo. Potle imamo my tudi ta exempel njegove pohlevsčine s flisssom merkati, de ta sveti mož, kateri, kakor Christus pričuje, svoije glihe mej vsemi, kateri so od žen royeni, neima (taku niemu gvišnu vsi menihi inu farij, kateri so pod papeštvom bily, zo vso nyh svetustjo te vode ne mogo podati), se taku globoku poniža, de pravi, on nej zo vso svojo svetustjo inu dobrimi delli vrejden, de bi se on pred GOSPUDOM Christusom perpognil inu njegovih črevlev jermene odvezal.226 Tu pusti biti en exempel te pohlevsčine v Ioannesu, na kateri bi my nikar le dober merk imejli imejti, temuč ga tudi slušati. Dobra della my imamo dellati inu se teh istih na tu narvissokeiši flisssati, zakaj Bug je tu ukazal inu zapovedal v teh Dessetih zapuvidah, teh on ja nej zabstoin od nebes sem doli dal. Onu ie njegova besséda, zatu on njo hoče deržano imejti. Za tiga volo flisssaj se le en vsakateri, ker narveč more, de on po nyh živy inu se taku pokoren inu hvaležen pruti Bogu izkaže, kateri je nam svojga lubiga Synu šeinkal, ta se je za našo volo ponižal inu pokoren bil do smerti tiga križa, na katerim je on za vsiga svita greihe zadosti sturil. Na tiga moža pokorsčino inu della se ti zanessi inu močnu na nje vupaj inu verzi njemu vse, kar si ti kej kuli dobriga sturil, pred njegove noge inu spoznaj le fray iz serca z Ioannesom, onu nej vrejdnu, de bi ti Christusu te črevle ž nymj zbrissal. Pred clovéki227 je onu dobru, enu lipu, snažnu suknu ali platnu, kleinot 228 inu lipota, de ti nejsi oben D prešušt- 55 215. Pobožen; izposojeno iz srvn. vrum/vrom (dober, priden, pogumen, pošten, koristen, pobožen), in sicer po letu 900, a pred 1200. Pomen »pobožen« sta izposojena pridevnika z domačima pridevniškima priponama brum-en in brum-ski dobila najverjetneje šele v pisanju Trubarja pod vplivom nvm. fromm (pobožen) (H. Jazbec, 2007, 31–32). 216. Tolažbe, utehe, upanja, veselja, radosti; izposojeno iz srvn. trôst m. (tolažba, hrabrenje, vzpodbujanje; veselo zaupanje, pogum; pomoč), in sicer med 13. in 15. stoletjem (H. Jazbec, 2007, 83–84). 217. Želijo, zahtevajo; izpeljano iz srvnem. beger (želja, zahteva) oz iz. nem. Begehr (enak pomen) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). 218. Kričijo, vpijejo; izposojeno iz nem. schreien (kričati, vpiti) (M. Snoj, 2014, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). 219. Izenačiti se; izposojeno pred 1100 iz srvn. verg(e)lîchen (izenačiti), pri čemer je predpona verkalkirana (H. Jazbec, 2007, 43). 220. Katoličani; slabšalno poimenovanje, ki so ga zlasti v 16. stoletju uporabljali protestanti (SSKJ). 221. Kazen, grajo; izpeljano iz srvn. strâfunge f. (kaznovanje, graja), in sicer pred 1200 (H. Jazbec, 2007, 79). 222. Jn 1,23; Mt 3,3; Mr 1,3; Lk 3,4; Iz 40,3. 223. Latinski prislov, ki se prevaja: prav tako, tudi, poleg tega, razen tega, povrh tega, nadalje. 224. Jn 1,26. 225. Jn 1,29. My se tudi imamo vučiti ponižati. Dobra della. 226. Jn 1,27; Mr 1,7; Lk 3,16; Apd 13,25. 227. Človeki. 228. Dragotina, dragulj; izpeljano iz nem. Kleinod. Izlaga tiga evangelia 229. Svilo (žida; SSKJ). 230. Z zlatom ali srebrom prešita tkanina; izposojeno iz srvn. stuck, stucke (kos, košček, del tkanine) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). 231. Flp 3,5–7. 232. Napake, pomanjkljivosti, hibe; izposojeno iz srvn. tadel (napaka, pomanjkljivost, hiba) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). S. Paulus se tudi poniža inu se le GOSPUDI Christusa trošta. 233. Flp 3,8–9. 234. Prešuštnik, nečistnik; izposojeno iz bav. nem. Lotter (nečistnik, postopač, lenuh) ali srvn. lot(t)er (enak pomen) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). 235. Gospa, dama; izposojeno iz srvn. vrouwe (gospa) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). Koku se ima ta pravica te vere inu teh dobrih dell rezločiti. 236. Razloček (SSKJ). 237. Pogani, nekristjani, brezverci; izposojeno iz srvn. heiden m., in sicer v 12. stoletju (H. Jazbec, 2007, 29). 238. Močno dišeči izloček iz pižmarjeve žleze; mošus (pižem; SSKJ); izposojeno iz srvn. bisem oz. stvnem. bisam(o) (M. Snoj, Slovenski etimološki slovar). Papežova svetust ie ferdamliva. 239. Posmehovati se; izposojeno iz srvn. spot(t)en (posmehovati se, rogati se, norčevati se iz nekoga, nečesa) (H. Jazbec, 2007, 76). prešuštnik, oben tat, oben ubojnik, de ti almožno daješ, si v tojej službi flisssig etc. Tu se more inu ima na tem svejtu per teh človékih hvaliti inu za žamet, žyde229 inu zlate štuke230 deržati, ampak kadar se pred našiga GOSPUDA Boga inu njegovo sodbo pride, taku reci: »Pred tabo, GOSPUD, je moj narbulši žamet inu zlati štuk, huiši kakor obena garda cujna ali ruta. Za tiga volo ne sodi mene po moyh dellih, jest hočem rad je pustit tvoje stare cuine biti. Bug dai, de bi jest le mogel vrejden biti, na tem bi hotel rad zadosti imejti.« Taku stury sveti Paul tudi, Philip. 3231: »Iest«, pravi on, »sim en lzraeliter, po tej postavi en farizeer inu po tej pravici v postavi prez tadla,232 de me oben človik ne more svariti.« Tu pusti nekaj sussebniga biti, kadar se gdu pred ludmy taku more hvaliti. »Ali vener iest«, pravi on, »vso le-to svetust uže za Christusovo volo štemam za škodo inu govno. Inu je moje narvegše vesselje inu narbulši trošt, de jest imam najden biti nikar v mojej pravici, katera je iz te postave, temuč v ti pravici, katera skuzi to vero na Christusa pride, katera bode od Buga tej veri perrajtana. De jest le uže takove pravice mojga GOSPUDA morem uživati, taku štemam jest vso mojo pravico za govno inu blatu.«233 Le-tukaj je Paulus še debeliši della kakor Ioannes, ta je vsaj obreiže, imenuje svoja dobra della eno cujnjo teh črevlev, Paulus pak je imenuje blatu inu govno. Tu je zadosti nesnažnu od našiga svetiga lebna govorjenu. My bi pak imeili takove exemple si sussebnu pustiti priporočene biti, dobru merkati, se v risnici flissati, de my pred tim svitum vsej čistosti inu pošteinju živimo, de ty ludje nejmajo kaj čez nas tožiti. Takovu sliši v le-ta leben le-tukaj na zemli inu tudi tukaj gori neha, kakor se vidi. En brumen mož bo pokopan ravnu taku dobru kakor en loter,234 ena brumna frauva235 ravnu taku dobru kakor ena kurba. Kadar onu pak k unimu inu h timu večnimu lebnu ima priti, taku se vuči reči: »Iest se deržim na mojga GOSPUDA Christusa inu na njegovo svetust, katero on meni v tem karstu, v bessédi inu zacramentu oblubuje inu šenkuje, per tem se jest hočem pustiti najti kakor en ubog cervič etc.« De se taku en rezlotik236 stury mej našim potelesnim lebnom inu svetustjo inu mej tem večnim lebnom inu svetustjo, katera pred Bugom vela. Ty ajdje237 so se tudi v leipi čistosti inu pošteinju deržali inu veliku za te očine dežele volo sturili inu terpejli, zatu se ony tudi spodobnu imajo hvaliti. Ampak le-tukaj kadar ta smert pride, se onu loči, tu ostane vse naše djanje inu terpleinje odzadaj, zakaj skuzi tu my ne zadobimo odpusčanja teh grejhov ali pravico etc. Kej imamo my pak tedaj to pravico inu svetust vzeti, katera pred Bugom inu v tim večnim lebni vela? Tukaj se pravi le-taku, de se my z Ioannesom ponižamo inu rečem»GOSPUD, le-tukaj pride ena uboga cuinica, ena stara, rezderta, garda ruteca ali, kakor Paulus pravi, ena smerdeča govna. Pred tém svitum onu dobru more pyžum,238 žamet inu en zlat štuk biti, ampak pred tabo, GOSPUD, pusti mene eno staro cujnjo biti, s katero jest tvojmu Synuvi te črevle izbrišem, inu šeinkaj meni njegovo pravico, kateri je sred svojo pravico moj naržlahtniši inu dragìši šac. Zakaj jest vejm, de jest skuzi njega inu njegovo pravico v nebesku krajlestvu pridem, ker bi jest skuzi mojo svetust moral na dnu tiga pakla yti.« Iz tiga pride, de my fray moremo zastopiti, de menihi inu farij, kloštri inu kar timu glih more imenovanu biti, vse k Hudiču inu v pakal slliši. Zakaj ony s svojemi dobrimi delli ne gledajo tjakaj, de ony Bogu to dolžno pokorsčino izkažejo inu nikomer neiso h pohuišainju, temuč de ony s tem mislio tamkaj izveličani biti. Zatu prodajejo ony tudi svoja dobra della drugim ludem. Tu se pak pravi Christusa cilu zatayti, ja, se njemu špotati239 inu njega taku ferrahtati, kakor so se njemu ty Iudje špotali inu njega ferrahtali. Pred takovo gnusnjobo se my imamo varovati inu se le-tukaj vučiti, koku my takovim zapelavcem 56 na IIII. nedello tiga adventa. cem moremo pruti priti, de my k nym rečem»Ti ubogi človik, ti se podstopiš mene s tvojemi usranimi delli inu svetustjo izveličaniga sturiti?« Vsaj tiga Ioannes, Paulus, Petrus inu drugi svetniki neiso mogli sturiti, sicer bi ony sami nikar taku žleht od svoje svetusti ne bily deržali inu pridigovali. Kadar bi se kloštri še nucali za poštene hiše, de bi se mladi hlapčiči v nyh gori redili inu bi nyh pustyli tu Pismu študirati, taku bi tu bilu enu cilu lipu, žlahtnu inu pridnu delu. Ampak h timu ga papež inu njegovu nevernu kardellu ne hoče pustiti priti, temuč ony vižajo eniga vsakateriga s takovim klošterskim lebnom v nebu, ony bodo pak gvišnu enu takovu nebu s tem našli, gdi ty plameni inu ta ogein skuzi ukna vunkaj byo. Zatu bi onu veliku bulše bilu, de bi se takovi kloštri v grunt rezvalili, kakor de ty ludje taku od Christusa bodo odvižani inu na duši inu tellessu bodo poškodovani. Taku se uže vuči vu eni summi240 iz tiga današniga evangelia, de my mei ludmy inu per ludeh imamo čistu inu poštenu živejti, v dobrih dellih flissig inu fermi241 inu nikomer h pohuišainju biti. Takovo pokorsčino terja Bug skuzi svojo postavo inu jo hoče od nas imejti. Inu kadar je my njemu ne izkažemo, taku on hoče z rabelnom, z mečom inu h puslednimu tudi s teim paklenskim ognjom nas štrafati. Takovu sturiti, pravim jest, smo my dolžni iz Božje zapuvidi pruti tém ludem. Ampak kadar ti pred Buga prideš, taku reci: »GOSPUD, za moje svetusti inu dell volo sim jest zgublen, pegerujem za tiga volo, de bi jest mogel ena stara cujnja biti k nogom mojga GOSPUDA Christusa. Zakaj jest za mojga lebna volo druziga ništer neisim vrejden, temuč de me on v pakal verže. Ampak jest pegerujem njegove svetusti, de bi on hotel mene posvetiti z eno drugo, bulšo inu večno svetustjo, taku jest gvišnu pridem v ta večni leben.« Takoviga ne hote ni papež ni škoffi slišati, zakaj ony dobru vidio, kaj bi iz tiga prišlu, zlasti de bi štiffte242 inu kloštri, maše inu vse nyh falš Božje službe ne mogle dolgu obstati, za tiga volo ony taku močnu nad nymi derže. Ta vegši dejl za trebuha volo, ta drugi inu žlehtniši dejl zatu, de ony skuzi tu vupajo izveličani biti. Takoviga Ioannes ne stury, Paulus tudi nikar, ty ne hote svoje pravice inu svetusti imejti inu shraniti. Taku imajo tudi vsi karsčeniki sturiti, s Paulom reči: »Moja svetust je ena smerdeča nesnaga inu govna,« inu z Ioannesom: »Moja svetust je ena cuina, kadar jest njo hočem pruti tej svetusti inu dellam Christusevim rajtati.« Ampak ti papežniki ne hote ni blatu ni te cuinje v sojeh mašah, zalubah, postu inu molejnju biti, nas za tiga volo k smerti ubyejo, de my nikar ž nymi ne deržimo inu teh ludy nikar na en drugi inu bulši pot ne vižamo. Nu, ony so ena madraska žlahta,243 iz katere nikuli več kaj dobriga ne more zrasti, ony je bodo našli, kar ony ysčejo. Najte pak my ja gledamo na ta usta inu perst Ioannesov, s katerim on nam kaže inu viža, de my našiga GOSPUDA iuu244 izveličarja Jezusa Christusa nikar ne pregledamo inu ga nikar ne grišimo, h katerimu on nas taku s flissom inu zveistu pela inu viža, de my izveličani bodemo. Tu je ta imenitiši vuk iz tiga današniga evangelia, ker Ioannes taku s flissom od sebe k GOSPUDU Christusu viža, se taku vissoku poniža inu Christusa taku vissoku povzdiguje inu hvali. Ta drugi štuk,245 de ty farizei inu viši farji k Ioannesu pošlejo inu se tu karsčovainje inu pridigovanje podstopio njemu prepovedati inu braniti, kadar on sam pravi, on nej ni Christus ni Elias ni en prerok. Item, de on en rezlotik stury mej svojem karstom, s katerim on karsty kakor en hlapec, inu mej tém karstom Christusevim, kateri je sam ta GOSPUD inu tiga S. Duha le sam more dati. Takova dva štuka so za tiga gmajn246 človéka nekaj previssoka, ali vener se le-tu iz nyu mora vučiti inu merkati, koku je ta svejt inu susseb, kar je na tem svejtu modru inu vissoku, Božjim dellam sovraž inu bi je radi hoteli zadušiti inu zatlačiti, kakor ty viši farji inu farizei le-tukaj D 2 sture 57 Koku se kloštri imajo nucati. Summa tiga evangelia. 240. Povzetku (SSKJ). 241. Zmožni, sposobni, spretni, pripravni (Matija Kastelec in Gregor Vorenc: Slovensko-latinski slovar). 242. Izpeljano iz nem. das Stift (cerkvena nadarbina). 243. Sodobni prevod: gadje zalega. J. Rigler je menil, da je beseda madras zagonetna, ker akanje (modràs → madràs) v 16. stoletju še ni bilo možno. Martina Orožen pa je sklepala, da gre za izposojenko, in jo je tudi našla v Furlanskem slovarju (1977) pod gelsom madrac, ki označuje kačo (modras) (M. Orožen, O oblikovanju strokovnega izrazja in jezika v kmetijskem tisku, Slavistična revija, letnik 41/1993, št. 4, oktober–december). 244. Inu. 245. Krščanska resnica, trditev, postavka, npr. artikulacija verske resnice v simbolični knjigi, člen katekizma ali veroizpovedi; del; izposojeno iz srvn. stuck n. (del, košček, kos; odstavek, člen; en primerek) ali iz stvn. stuki n. (kos, košček; del; razdalja) ali nvn. bavarsko Stuck n. (del, kos, košček; odstavek; razdalja; komad; primerek) (H. Jazbec, 2007, 80). 246. Navadnega, nežlatnega; izposojeno iz srvn. gemein(e) (navaden, skupen, obči, pripadajoč množici), in sicer v 12. stoletju (H. Jazbec, 2007, 44). Izlaga tiga evangelia sture. Ampak Ioannes ima en pravi Eliasov duh inu muč, tu je enu neprestrašenu serce, si ne pusty ni tu pridigovainje ni karsčovainje prepovédati, dokler njega Herodež za glavo vzame, v turen verže inu mu h puslednimu to glavo pusty odsekati, tu terpy on za Božjo volo rad, je poterpežliv v tem vupainju, de on skuzi svojga GOSPUDA inu odrešenika Christusa eniga milostiviga Boga inu ta večni leben bode imel. Tu daj nam naš lubi GOSPUD Bug inu Oča skuzi svojga Synu Jezusa Christusa, amen. NA SVETI BOŽIČNI DAN, E V A N G E L I U M LUC. II. 247. Evangelij po Luku 2. 248. Lk 2,1–20. 249. Ocenil, preštel; izposojeno iz srvn. bav. schatzen (oceniti) v 12. stoletju (H. Jazbec, 2007, 71). 250. Kvirenij je bil cesarski namestnik v Siriji. 251. Oskrbnik; izposojeno iz srvn. pflegære (enak pomen) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). 252. O Kvirenijevem popisu prebivalstva Sirije in Judeje piše Jožef Flavij v delu Židovske starožitnosti 18,1. Ergudilu se je pak v tem istim čassu, de je ena zapuvid vunkai šla od cessarja Augusta, de bi se vus svejt šacal inu le-tu šacovanje je bilu tu narpervu inu se je godilu v tem čassu, kadar je Cyrenius, deželski flegar, bil v Syrij. Inu vsi so šli, de bi se pustili šacati, vsaki v svoje méstu. Tedaj je tudi gori šal Ioseph iz Galilee, iz tiga mesta Nazaret, v Iudovsko deželo, v Davidovu méstu, katerimu je ime Betlehem, zatu, ker je on od hiše inu žlahte Davidove bil, de bi se pustil šacati z Mario, svojo zaročeno žéno, katera je bila nosseča. Pergudilu se je pak, kadar so ony tamkaj bily, je prišal ta čass, de je ona imejla roditi. Inu ona je rodila svojga pervoroyeniga synu inu ga je obvila v plenice inu ga je položila v ene jasli, zakaj ony neiso sicer prostora imejli v ošterij. Inu v te jsti strani so bily pastirji na puli, ty so čuli inu stražo delali čez svojo čredo ponoči. Inu pole GOSPODNI angel 248 249 250 251 253 253. Rod, sorodstvo; plemstvo; izposojeno iz stvn. slahta f. »pokolenje, pleme, rod, izvor, vrsta« ali iz srvn. slahte f., najkasneje v 16. stoletju (H. Jazbec, 2007, 74–75). 247 58 252 na sveti božični dan. angel je k nym stopil inu tiga GOSPUDA svitloba je nje obsvejtila inu ony so se silnu bali. Inu ta angel je rekal k nym: »Ne bujte se, pole, jest vam oznanujem veliku vesselje, kateru se bo vsimu folku zgudilu. Zakaj danas je vam izveličar rojen, kateri je Christus, GOSPUD, v Davidovim mejsti. Inu le-tu vam bodi k znamenju. Vy bote našli tu dete v plenice povjenu inu v enih iaslih ležeče.« Inu zdajci je per tem istim angeli bila ena množica nebeske voiske, ty so Boga hvalili inu djali: »Čast bodi Bogu v vissokoti inu myr na zemli inu v človekih dobra vola.« Inu pergudilu se je, kadar so ty angeli od nyh byli v nebu šli, so ty pastyrji mej sabo djali: »Pojdimo tjakaj do Betlehema, de bomo vidili to rejč, kir se je pergodila, katero je nam GOSPUD na znanje dal.« Inu ony so hitru prišli inu so našli Mario inu Iosefa inu tu déte, de je ležalu v iaslih. Kadar so ony pak tu vidili, so to bessedo rezglassili, katera je nym od tiga diteta bila povédana. Inu vsi, kateri so tu slišali, so se tiga čudili, kar so nym ty pastyrji pravili. Maria pak je ohranila vse le-te besséde inu je nje v svoim serci premišlala. Inu ty pastyrji so se zupet varnili, so častili inu hvalili Boga za vse tu, kar so slišali inu vidili, kakor je nym bilu povédanu. TA PERVA PRIDIGA O D T E H I S T O R I E , K O K U I E CHRISTUS V BETLEHEMI ROIEN. E-ta praznik od roystva našiga lubiga GOSPUDA Jezusa Christusa je nerveč za tiga urzaha volo mei karsčeniki gori postavlen, de se ima ta historia pridigovati inu dobru vučiti, de ona per tem mladim folku inu gmain človéku v spominu ostane, de jo ony dobru v serce vtlačjo inu se vuče svojga odrešenika prov spoznati. Zakaj aku se lih vsaku lejtu pravi, taku se ona vsaj ne pusty cilu izpridigovati ni izvučiti. Hočmo za tiga volo ta evangelium v dva štuka rezdiliti. Nerpoprei to historio na tu narpriprostiše pretece, koku se je ona zgodila. Potler slišati, kaj ty lubi angeli od tiga pridigujo inu pojo. Ta pervi štuk v istorji je le-ta, de je Christus rojen ravnu h timu čassu, kadar so pod tem cessarjem Augustom h pervimu kratu ty Iudje inu nyh premoženje ali blagu šacani bily. Tedaj je naš lubi GOSPUD Christus na tem svejtu ali vsaj skrivaje začel regirati254 inu more njemu ta veliki cessar Augustus sred D 3 svojem 59 I. Ta čas, kadar se je takovu rojstvu zgudilu. 254. Obvladovati, vladati, določati, usmerjati; izposojeno iz srvn. rëgieren (vladati) v 13. stoletju (H. Jazbec, 2007, 67). Izlaga tiga evangelia II. Ta kraj ali meistu. 255. Roystvu. 256. Zakonca. III. Ta rymski cessar more h takovimu roystvu služiti. IIII. Koku se je le-tu roystvu godylu. 257. Prenočišče; izposojeno iz stvn. bav. heripërga (prenočišče za tujce) pred 1050 (H. Jazbec, 2007, 35). 258. Postelja; izposojeno iz srvn. spanbette (enak pomen) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). 259. Blazine, vzglavnika; izposojeno iz srvn. wangküssen (blazina) (Maks Pleteršnik: Slovenskonemški slovar). 260. Dvoma (v Boga); sln. cbivlati je nastalo po metatezi iz cviblati, slednje pa je izposojeno iz stvn. zwîvelôn (dvomiti) ali srvn. zwîvelen (dvomiti), in sicer pred 13. stoletjem (H. Jazbec, 2007, 88). 261. Časty. 262. Usnjen (Maks Pleteršnik: Slovensko-nemški slovar). 263. Uspava (Matija Kastelec in Gregor Vorenc: Slovensko-latinski slovar). 264. Predpasnik; izposojeno iz nem. schurz (enak pomen). Zakaj je le-ta historia taku zapissana. svojem krajlestvom, aku lih nevejdeče, služiti inu urzah s svojo zapuvidjo h timu dati, de Divica Maria sred svojm zaročenim možum Iosefom v Betleehem gre inu, kakor so ty preroki proprej bily prerokovali, tiga izveličarja tiga svita tam istu na luč ali na svitlobo pernesse, sicer kadar bi h timu skuzi cessarjevo zapuvid ne bil taku urzah dan, taku bi bila Iosef inu Maria dobru doma ostala. Ampak Christus je imel v Betlehemi rojen biti, zatu more ta cessar h timu urzah dati inu taku GOSPUDU Christusu k njegovimu roystu255 služiti, aku lih neiso ni cessar ni ta svejt kaj od tiga vejdili. Zakaj sicer je ta sveit dobru taku hud inu nezveist, de bi je ony raiši bily pačili inu mudili, kakor naprej pomagali. Ampak Bug pela svoj regiment ali regirainje taku, de on nevejdeče čassi more sturiti, de bi se vejdeče nikuli več ne mogel tjakaj perpraviti. Kadar sta ona uže cessarju to pokorsčino izkazat iz Galilee v Iudeo v Betlehem prišla, pravi ta evangelist, je ta čass pred rokami bil, de je Divica Maria imejla roditi. Tukaj so še cilu vse ričy nepripravlene inu nepernarejene. Zakaj le-ta dva zakoinika256 sta vu eni ptuji deželi, vu enim ptujim mésti, gdi ona ni hiše ni dvora nejmata, inu aku sta ona lih, kakor je kumaj falilu, pri­atile tukaj imejla, taku ony vsaj ništer za nyu neiso marali. Čez le-tu vse je tu mestu taistikrat taku polnu bilu, de, kakor ta evangelist pravi, ona nejsta prostora ali mejsta imela v erpergah,257 moreta za tiga volo v to kravjo štalo inu tukaj kakor ty ubogi ludje si pomoči inu za dobru vzeti, tukaj nej ni špampeta,258 eriuhe, polštra, vajkušnice259 ni blazinice, ni blazine bilu, ena butora slame je tukaj morala tu bulše sturiti, de sta si ona per tej lubi živyni enu počivalsku mejstice morala sturiti. Tam istu v tardi zymi ponoči bode ta žlahtni, žegnani sad, tu ditece Jezus, rojen. Tu je kratku ta historia, katero je prez cbivla260 ta evangelist taku s flissom nam hotel naprej namalati, de bi vsaj, kir smo sicer vsi po naši hudi naturi merzli, enu maihinu naša serca mogel rezgrejti, kir je naš izveličar taku revnu na svejt rojen. Betlehem bi dobru vrejdnu bilu, de bi onu taistikrat na dnu tiga pakla bilu zagreznilu, kateru nej tulikajn casty261 svojmu izveličarju izkazalu, de njemu kej enih ničic k zybeli ali kej en ussinat262 polšter ali en slamni žakel k eni vaikušnici ne possodi. Njegova zybel je nerpoprei te lube matere krilu, potle te iasli. Taku se le-tu ditece zyble inu usopy.263 Ta uboga otročnica, aku ona ne hoče premrejti, taku se ona more svojem plačičem inu z drugo žleht pripravico, katero je ona per sebi imejla, pokriti ali odejti. Zakaj le-tukaj nikogar nej, kateri bi materi ali ditetu hotel kaj possoditi, nym služiti ali s tem narmanšim pomagati. Zakaj mala vsaj ta evangelist le-tu roystvu taku ubogu inu revnu? Zatu, de bi ti imel na nje pomisliti inu ga nikuli več pozabiti inu de si je tudi pustiš k sercu yti inu susseb, kadar ti le-tukaj slišiš, de se je onu tebi k bulšimu zgudilu, de ti boš nad tem vessel inu Bogu tudi hvaležen. Onu je reis ena dolga raiža ali pot od Nazareta iz Galilee v Betlehem, ja, taku deleč kakor od Lublane do nemškiga Graca, aku nikar dajle. Tukaj je dobru mislit, de ona nej veliku hišne possode sebo pelala ali nessla. Taku te plinice, ali kar sicer h takovi rejči sliši, tudi neiso zlu žlahtne bile, de je ona tu ditece lahkaj v nje šurc264 ali sraico povila inu v iasli položila, zakaj ona ga nej mogla vselej v krili imejti, je morala njemu te rutice grejti, ž nymi eno postelico sturiti inu drugu djati. Mej tem je moralu tu lubu ditece v iasslih, v slami inu v seni si pomagati inu za dobru vzeti. Iosef je tudi moral tu bulše sturiti inu more dobru biti, de je kej ena dekla v hiši z vodenošeinjem inu z drugim nym služila, kakor vu eni potrebi, gdi en vsakateri ima volan biti h pomagajnju, ampak takovu nej zapissanu. Inu se more dobru verovat, aku se je lih pravilu, de je ena mlada žena v krauvji 60 na sveti božični dan. v krauvji štali ležala, de se tiga vsaj nihče nej an vzel265. Pfuj te bodi, ti sramotnu Betlehem, kir se ti taku terdu inu nemilostivu pruti tvojmu izveličarju izkazuješ, de ti njemu tudi te narmanše šluzbe266 ne izkazeš, ti si bujle štraifingo zaslužilu kakor Sodoma etc., de bi žveplu inu ogein od nebess sem doli bil dešil267 inu tebe v grunt zaterl. Zakai aku bi lih Divica Maria ena petlarca ali, s pošteinjem govorit, ena nepoštena žena bila, katera bi bila za svojo čast ne marala, taku bi ludje vsaj v takovi nadlugi inu čassu njej služiti, volni inu nagneni bily imejli biti, ali tu se tukaj tu narmanše ne zgody. Le-tu ditece mora v rutice povytu inu v ene iasli položenu biti, per tem onu ostane, taku ima ie ta GOSPUD perjet biti na zemli, kadar drugi piančuyo, žro, veliku pranganje268 imaio, z lepim gvantom,269 s častitimi hišami etc. Tu je ta pervi stuk270 od te historie, katera je nam zatu taku naprej zapissana, de se my imamo vučiti, ta pild271 v serce vtlačiti, koku je naš lubi GOSPUD Jezus taku revnu na le-ta svejt rojen. Item, de se vucimo272 Boga za takovo veliko dobruto zahvaliti inu častiti, de my ubozi, revni, ja, tudi ferdamnani človékj, danas taku k veliki časti pridemo, de smo my enu messu inu kry s tem Synum Božym postali. Zakai ravnu le-ta večni Syn tiga večniga Očeta, skuzi kateriga je nebu inu zemla iz ničesser stvarjena, ta je, kakor my slišimo, en človik postal inu na ta svejt rojen kakor my, le samuč, de se je ž nym prez vsiga grejha godilu. Za tiga volo moremo my se hvaliti, de je Bug naš brat, ja, naše messu inu kry postal. Takova velika čast se nej tem angelom, temuč nam človekom pergodila. Za tiga volo, aku so lih ti angeli ene častitiše stvari kakor my, taku je vsaj Bug nas več inu vissokeiši poštoval ali častil inu se k nam bliže podal kakor h tem angelom, potehmal je on en človik inu nikar en angel postal. Kadar my uže človeki takovu prov spomislimo inu bi je iz serca mogli verovati, taku bi imejla gvišnu takova neizrečena gnada inu dobruta našiga lubiga GOSPUDA Boga enu vissoku veliku vesselje sturiti inu nas gnati, de bi my Boga iz serca zatu zahvalili, njega lubili inu se radi njegove vole deržali. V papeštvi se je ena historia pravila, de je ta Hudic273 na en čass v cerkov k maši prišal inu kadar so v tim patrem274 ali v veri pejli le-te besséde (et homo factus est.275 Božy Syn je človik postal) inu ty ludje so stali inu nejso doli po­ kleknili, je on eniga po ustih ali za uhu šinil inu ga je krejgal inu djal: »Ti grobi šelm,276 se ne sramuješ, de ti taku stojiš kakor en pain277 inu nikar od vesselia doli ne padeš ali doli ne poklekneš? Kadar bi Božy Syn naš brat bil postal, kakor je vaš, bi my ne vejdili, kej bi my imejli od vesselia ostati?« Iest ne štemam, de je onu rejs, zakaj ta Hudič je nam inu GOSPUDU Christusu presovraž. Ampak tu je gvišnu rejs, kateri je tu taku izmislil, ta je eniga vissokiga duha imel inu to veliko čast dobru zastopil, katera se je nam pergodila, v tem, de je Božy Syn človik postal nikar kakor Eva ni Adam, kateri je iz zemle sturjen, temuč on je nam še bliže v rudi ali v žlahti, potehmal je on iz tiga messa inu kry te Divice Marie rojen kakor drugi človeki, vun sameoč, de je ona, ta Divica, sama bila inu od Svetiga Duha posvičena prez grejha inu od Svetiga Duha le-ta žegnanj sad počela, iz vunaj le-tiga je on nam glih inu en pravi naturši žene syn. Adam inu Eva nejsta rojena, temuč stvarjena, tiga Adama je Bug iz te zemle sturil, to ženo pak iz njegoviga rebra. Koku veliku pak je Christus nam bliže kakor ta Eva nje možu Adamu? Potehmal je on naše messu inu kry. Takovo čast bi my imejli vissoku štemati inu dobru v naša serca vtlačiti, de je ta Syn Božy messu postal inu cilu obeniga rezlotka nej mej njegovim inu našim messum, temuč de je niegovu messu prez grejha. Zakaj on je od Svetiga Duha počet inu Bug je to dušo inu tu tellu te Divice Marie polno Svetiga Duha nalyl, de je ona prez vsiga greiha bila, kadar je ona GOSPUDA Jezusa počela inu 61 Kakor vissoku je Bug tu Bethlehem štemal, taku vissoku onu njega ferrahta. Ludje imajo Boga zahvaliti za to veliko čast, de je on človik postal. 265. Slovenski kalk, nastal iz nemškega glagola annehmen (domnevati, predpostavljati). Trubar drugje uporablja tudi glagolsko obliko gori vzeti ali gori vzamem, kar je kalk iz istega nem. glagola, samo stopnja podomačitve je večja. Slovenski pisci so se v drugi polovici 16. stoletja pogosto posluževali kalkiranja kot načina širjenja slovenskega besedja. S pomočjo kalkiranja so razreševali poimenovalne zadrege, s katerimi so se srečevali ob prevajanju biblije, postil in ostalih verskih besedil (Majda Merše, 2009. Slovenski knjižni jezik 16. stoletja: Razprave o oblikoslovju, besedotvorju, glasoslovju in pravopisu. Ljubljana: Založba ZRC, 129). 266. Službe. 267. 1 Mz 19,24. 268. Izpeljano iz nem. glagola prangen, kar pomeni na vpadljiv način se izpostavljati, kazati v javnosti, blesteti, bogotiti se. 269. Obleko, oblačilom; izposojeno iz srvn. gewant n. (enak pomen), in sicer pred letom 1200 (H. Jazbec, 2007, 46). 270. Štuk. 271. Podobo; izposojeno iz srvn. ali nvn. bav. pilde n. (podoba) po 900 (H. Jazbec, 2007, 64). 272. Vučimo. Teh človékov narvekša čast, de je Bug človik postal. 273. Hudič. 274. Začetek molitve (Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja). 275. »Človek je postal«. Citat je del besedila božičnega napeva »Gaudete«, objavljenega v Piae Cantiones leta 1582. Pesem z latinskim besedilom je v a cappella verziji popularizirala skupina Steeleye Span leta 1973. 276. Goljuf, slepar; izposojeno iz srvn. schelm(e) (nizkotnež, goljuf) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). 277. Panj (nerazsekan večji kos debla; po podiranju drevja preostali del debla; štor) (SSKJ). Tu človestvu Christusevu. Izlaga tiga evangelia 278. Podedovana, dedovana; izposojeno iz srvn. erben (podedovati), in sicer po 1050 (H. Jazbec, 2007, 35). 279. Flp 2,7; Rim 8,3; 2 Kor 8,9; 1 Tim 2,5; Heb 2,14.17. Christus se poniža. 280. Vtlači. 281. Žalostim; izpeljano iz nvn. Kummer m. (žalost, pobitost, duševna bolečina) (H. Jazbec, 2007, 51). 282. Jest. Takovu roystvu nas ima troštati. 283. Štuk. My se tudi imamo ponižati inu poterpežlivi biti. 284. Nagovor za kralje, cesarje; izposojeno iz srvn. majestæt m./f. (enak pomen) ali iz nvn. Mejestät f. (enak pomen) (H. Jazbec, 2007, 55). 285. Podstrešja (SSKJ). 286. Vaikušnice. 287. Priprava za česanje volne; gradaše (ahle; SSKJ). 288. Mt 10,8–9; Job 13 in 15. 289. Hlapec. 290. Mt 10,24. Matth. 10., Iob 13. inu 15.288 Christus buštvu inu drugu terpi, zakaj my tudi nekar. inu nossila. Izvunaj tiga istiga je vse natursku na num bilu kakor na drugih človékih, de je on jejdil, pyl, lakotoval, žeial, premiral kakor drugi človeki. Takova inu tem glih naturska pomankainja, katera so za tiga grejha volo na nas erbana,278 je on, kateri je prez grejha bil, nossil inu imel kakor my. Kakor s. Paulus pravi,279 on je znajden v vsem en človik kakor my, kateri jé jedil, pyl, vessel inu žalosten bil. Tu se pravi ja globoku inu vissoku ponižati. Zakaj on bi je bil dobru mogel sturiti, de bi on bil en tak človik postal, kakor je on zdaj v nebi, de bi on messu inu kry imel kakor my, ali on ništer ne dej, kar my deimo, le-tu bi on bil dobru od začetka mogel sturiti, ampak on ga nej hotel sturiti, de bi on na znanje dal, kakovo lubezan on k nam ima, de bi se my tiga mogli vesseliti, troštati inu hvaliti, de my imamo eniga brata v nebi, kateriga se my moramo, ja, imamo lotyti. Zatu je le-ta en nesrečen človik, kateri njega nikar gori ne vzame ni le-tiga vesselja v svojem serci ne počuti. Taku je uže ta urzah, de le-ta historia vsaku lejtu bode pridigovana, de enu vsaku mladu serce takovu v sebe vtlaci280 inu Boga zatu zahvali inu reče: »Iest ne maram inu se ništer ne kumram,281 zakaj jest jmam eniga brata, ta je postal, kakor sim iest etc. Za čez volo pak je on koker jest človik postal inu kaj s teim je hotel opraviti, tiga est282 še ne povejm (zakaj zatu se je onu zgudilu, de on nas odreiši od grejha inu večne smerti), jest pak hočem zdaj le povejdati od te časty, te cejle človeske žlahte, katere se my z risnico imamo hvaliti inu vesseli nad njo biti, de je ta Syn Božy človik postal.« Takove časty se mogo vsi človéki hvaliti. Ty karsčeniki pak imajo potle enu vissokeiši, de ony takove časty tudi vekoma imajo uživati. Le-ta sthuk283 imamo my h pervimu od le-tiga djainja merkati. H drugimu služi le-ta silni vissoki exempel nam tudi h timu, kadar se je Christus, ta Syn Božy, taku ponižal inu vso svojo čast na tu ubogu messu obernil inu ta Božja majesteta,284 pred katerim ty angeli trepečejo, se je taku sem doli pustila inu gre semkaj kakor en ubog petler. Tam odzgoraj v nebi molio njega ty angeli, le-tukaj odzdolaj na zemli služi on nam inu se v naše blatu položy. Kadar je uže, pravim jest, ta Syn Božy takovu sturil, taku se my tudi imamo vučiti, njemu k hvali inu k časti, radi pohlevni biti inu po njegovi bessédi naš križ na nas vzeti, vse žlaht nadluge terpejti inu taku za nym ijti, zakaj kaj nam more škoditi ali zakaj bi se my hoteli tiga terpleinja sramovati? Kadar je naš lubi GOSPUD terpil merzlust, lakoto, kumer, sussep pak je onu revnu inu ubogu šlu, koker je proprei prauvlenu, kadar je on na zemlo prišal inu rojen bil, tukaj nej bilu ni possode ni yspe285 ni vaikusknice,286 plinice ni postelniga gvanta, on je moral v enih iaslih ležati pred kravimi inu volli. Kadar je tvoj oča, ja, tudi tvoj brat, ta krajl teh nebes inu zemle inu vseh stvari v nyh, taku revnu se semkaj polužil, pfui tebe bodi, de bi ti hotel taku častit biti inu taku cilu ništer terpejti? Gdu si ti tedaj? Nejli rejs, ti si en ubog greišnik, nej si vrejden, de bi ti na enih ahlah287 ali grebenih imel ležati, ležiš vener na eni mehki posteli, ker tvoj GOSPUD na tej terdi slami inu vu enih jaslih leži. Nej li onu pak ena garda, sramotna reič, my vidimo le-tukaj v kakovi pohlevsčini inu ubuštvi naš GOSPUD Jezus ležy za našo volo inu my bi hoteli gospodičiči inu fray biti inu ništer terpejti. Tu se pak hudu rajma, kadar ta GOSPUD v takovi revi inu ubuštvi nam h dobrimu bo rojen, h timu za nas na križi umerje etc. inu my lini, zanikerni ludje bi hoteli vselej naprej v dobrim pokoju inu myru sidejti. »Ne, tu neima biti, ta mlaiši nej čez svojga mojst­ ra ni ta hlaplec289 čez svojga GOSPUDA etc.,«290 pravi Christus. Zatu se my imamo dobru vučiti inu v risnici spomisliti narpoprej, h kakovi časti smo my prišli v tem, de je Christus en človik postal. Zakaj onu je ena takova čast, de kadar bi en angel bil, bi mogel voščiti, de bi on en človik bil, de bi 62 na sveti božični dan. de bi se on tudi mogel hvaliti inu reči: »Moje messu inu kry sidi čez vse angele,« bi my človeki ja spodobnu se za srečne ludy imejli deržati, Bug daj, de bi je my zastopili, k sercu vzeli inu Boga zatu hvalili. H drugimu imamo my na ta exempel Christusov s flissom pogledati, kaj je on, kateri je en GOSPUD čez vse GOSPUDIE v sojem pervim prihodu nam ubozim človékom izkazal inu za našo volo terpil. Takovu bi nas gnalu, de bi my iz serca tudi drugim ludem radi pomagali inu služili, aku bi nas tu lih tesku291 stalu inu nad tem tudi kaj morali terpejti. H timu nam Bug pomagaj s svojem Svetim Duhum, skuzi našiga lubiga GOSPUDA Jezusa Christusa, amen. TA K A I DRUGA T Y A N G E L I 291. Težku. PRIDIGA, T E M P A S T Y R I E M OD LE-TIGA DIANIA PREDIGUIO INU OZNANUIO. Aša lubezan je slišala to historio tiga današniga dne, koku je Christus Jezus, Božy Syn, na le-ta svejt rojen inu kaj se my imamo iz tiga vučiti. Kadar se je uže takovu v Betlehemi zgudilu, melda293 ta evangelist, koku je en angel od nebes k nekaterim pastyriem, kateri so blizi poleg na tem polej per svoji črejdi bily, z eno častito veliko lučjo prišal inu od takoviga roystva tem pastyriem z le-temi bessedami pridigoval: »Ne bujte se, pole, jest vam oznanujem veliku vesselje, kateru se bo vsimu folku zgudilu. Zakaj danas je vam izveličar rojen, kateri je Christus, GOSPUD, v Davidovim mésti. Inu le-tu vam bodi k znameinju. Vy bote našli tu dete v plenice povjenu inu v enih iaslih ležeče.«294 Tu je ta perva pridiga od le-tiga rojeniga diteca, našiga GOSPUDA Jezusa, katera je od teh angelov od nebess k nam na zemlo pernessena. Za tiga volo je ona dobru vrejdna, de se je my s flissom vučimo inu se ja pred tem varujemo, de my nikar ne mislimo, de je znamo ali smo se jo izvučili, zakaj aku se ona lih vsaku lejtu, ja, vsak dan prediguje, taku se my vsaj le-tukaj na zemli ne bodemo mogli cilu izvučiti. Onu je pak le-ta angelska pridiga silnu potrebna bila, zakaj kadar bi Christus dvaissetikrat bil rojen, taku bi onu vsaj zabstojn bilu, kadar bi my ništer od tiga ne bily imejli vejditi. Kaj bi tu enimu nucalu, aku bi lih edan en šac v hiši ali v keldri295 imel, od kateriga bi ništer ne vejdil, ta bi njemu malu lušta296 ali vesselja dal, kakor se v ti perpuvisti pravi: »Ignoti nulla cupido.«297 En skriven šac je en nepriden šac, čez kateri se tjakaj tejče kakor čez blatu na gassi,298 za kateru ludje ne marajo. Taku je onu le-tukaj z le-tim svetim, ves­ seljm, bogatim rojstvum tudi, kadar bi ty lubi angeli od tiga ne bily predigovali inu takov šac tem ludem nikar ne bily rezodeli, taku bi nihče takoviga šaca ne bil mogel pegerovati, veliku mainje uživati, nihče bi ga ne bil vessel postal, uržah: Kar eden ne vej, tu niega ne moti, onu ne da ni ne vesselia ni žalosti, temuč je, kakor de bi nikdar ne bilu ali kakor de bi onu nikuli več ne jmejlu kaj biti. Zatu je le-tu teh imenitišjh štukov edan v tem današnim evangeliu, de ta angel s svojo pridigo le-tu roystvu rezodeva inu kaže nam le-ta šac, de my nikar taku mimu ne gremo, ta šac imamo my inu vener ništer zajn ne vejmo inu se njega ni vesselimo ni tudi troštamo, inu pravi: »Iest vam oznanujem veliku vesselje.«299 Le-te besséde so silnu dobru postavlene. Ty pastyrji so se nad to veliko lučjo E inu 63 Habitus sermo in Templo, anno 34. à meridie.292 292. Pridiga v Božjem hramu na navadni dan leta /15/34, sredi dneva. 293. Izposojeno iz nem. Melden (javiti, sporočiti, javljati, sporočati). 294. Lk 2,10–12. Teh angelov pridiga je silnu potrebna, zakaj sicer bi ludje ništer od Christusa ne bily vejdili. 295. Kleti (kevder; SSKJ). 296. Zadovoljstva, veselja; izposojeno iz srvn. bav. lušt (srv. lust) f. (zadovoljstvo, veselje, poželenje), in sicer po 10. in pred 16. stoletjem (H. Jazbec, 2007, 54). 297. Česar ne poznaš, si ne želiš. Ovid, Ars amatoria III,397. 298. Ulici; izpeljano iz srvnem. gaʒʒe (ulica) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). Ta angel vely tem pastyrjem, de bi se ne imejli bati. 299. Lk 2,10. Izlaga tiga evangelia 300. Lk 2,10. Velik urzah, zakaj se ty človeki boye. 301. Stok, tarnanje; izposojeno iz nem. Jammer (enak pomen) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). 302. Gotov, varen; izposojeno iz srvn. sicher (enak pomen), in sicer med 10. in 15. stoletjem (H. Jazbec, 2007, 74). 303. Nevarnosti (Mestne prisege, Besedišče in slovarček, http://nl.ijs.si/e-zrc/prisege/html/Slovar.html). Tu vesselje je vekše kakor ta strah. 304. Stranišče (Matija Kastelec in Gregor Vorenc: Slovensko-latinski slovar). 305. Lk 2,10–11. Koku bi se ludje tiga človestva Christuseviga imejli troštati. 306. Lk 2,11. 307. Izpeljano iz nem. das Urteil (sodba). inu svitlobo kakor nad eno nenavadno ričjo silnu prestrašili, de je nebu inu zemla vu enim hipu taku svitlu inu zgul ogein v tej temni noči postalu. Takovu vidi ta angel, je za tiga volo vesselu ogovory inu pravi: »Ne bujte se,«300 kakor de bi on hotel reči: »Vy ne imate obeniga urzaha, de bi se vy imejli bati. De se vy pak boyte, je enu gvišnu znameinje, de vy od le-tiga žlahtniga, dragiga šaca še ništer ne vejste, kateriga je vam Bug šeinkal, sicer bi se vy nikar ne bali, ja, vy bi se iz serca vesselili inu dobre vole bily. Zakaj ravnu zatu sem jest prišal, de bi jest vam imel enu veliku vesselje oznaniti, enu veliku dellu inu čudu, kateru, aku je vy prov v vaše serce bote vtlačili, taku vy dobre vole nad tém bote inu bote enu veliku nepremerjenu vesselje imejli.« De je onu timu angelu nerveč zatu djanu, de bi on rad hotel eno takovo pridigo sturiti, katera bi se pryela inu nikar zabstojn ne bila, temuč bi opravila, kar bi imejla. Zatu on ne pravi od eniga žleht, temuč od eniga velikiga vesselja inu od potreibnih ričy. Inu tu za tiga volo potehmal, kir ta Hudič skuzi ta greih nas človeke zlu je sem doli vergal inu en grozovit jamer301 naredil, de my nikar le v tem porodnim grejhu tičimo inu to večno smert nad nami imamo, temuč še vsakdan na tem svejtu vso žlaht nesrečo od njega moramo čakati, taku de skoraj nihče en hip nej žiher302 ni za tiga telessa ni za tiga blaga stran, kateru vse v farlikosti303 je inu stoji. Čez takov jamer jé še en vegši, kakor je v evangeliu pisanu, de ta Hudič v te ludy gre, stury nje norre inu norčaste, de se more z risnico reči, de en takov človik nej ništer drugiga, temuč en smerdeč aižel ali serylnik304 tiga Hudiča, taku sramotnu je on skuzi ta grejh nas človéke k ničemer sturil, de my le-tukaj na zemli nikar eniga griželna kruha ne moremo mogoči biti, moremo potler tudi ta pravi Božy serd inu večno smert nesti. Tu ti pusti enu strašnu inu grozovitu Hudičevu krajlestvu biti. Ali vsaj kadar je my prov premislimo inu obuje enu pruti timu drugimu prevagamo, taku vener takov jamer, kateriga my od Hudiča jmamo, se ne more tej časti inu le-timu silnimu šacu inu vesselju perglihati, od kateriga ta angel le-tukaj pridiguje inu pravi: »Ne bujte se, iest oznanujem vam veliku vesselje, vam je ta izveličar rojen.«305 S takovo pridigo bi hotel ta angel rad naša serca odverniti od vsiga takoviga Hudičoviga jamra na le-tu ditece inu meini, on bi bil tedaj enu dellu eniga žlahtniga pridigarja opravil, kadar bi on nas tjakaj mogel perpraviti, de bi my na le-tiga izveličarja prov pogledali inu se ga kakor naše messu inu kry vučili spoznati. Inu je gvišnu reis, kadar bi onu imejlu ali moglu biti, de bi le-ta vesseli pild vu eniga človeka serce prov šal, taku bi le-ta škoda vsa žleht bila, katero my od Hudiča imamo, aku je ona lih ena velika inu večna škoda. Kateri uže hoče tiga Hudiča premoči, njegov strup inu serd ferrahtati inu pred nym žiher biti, ta je more le sturiti z le-tim sladkim pogledkom inu troštom, od kateriga ta angel le-tukaj pridiguje inu pravi: »Vam je ta izveličar rojen.«306 Kadar le-ta pogledek prov v serce pade, taku je ta rejč uže dobita, zakaj tukaj misli ta človik le-taku: »Ta Hudič je mene inu vse človéke osromotil inu zadavil, v Božy serd inu večni urtel307 vergal, ampak taku velika le-ta škoda nej ta šac, kateriga je Bug meni dal, je še vegši, zlasti de Bug, moj GOSPUD, nikar to človesko žlahto ne possede, kakor ta Hudič v navadi ima te človéke obseisti, temuč on sam postane pravi človik, de taku iz Buga inu človeske nature ena persona bo. Taku blizi ne more ta Hudič enimu človeku priti. Zakaj aku on lih eniga človéka obsejde, taku vsaj ostane človik človik, ta Hudič Hudič inu so dvej rezločene persone inu nature. Timu pruti pak je ta Syn Božy človik postal, de jest z risnico morem reči: 'Le-ta človik je Bug inu Bug je človik.'« Za tiga volo se je naš lubi, milostivi Bug v nebi veliku bliže k nam djal inu 64 na sveti božični dan. inu je veliku globokeiši v naše messu prišal, kakor ta Hudič v nje more priti, ta more eniga človéjka obsejsti inu martrati,308 ampak on ne more en personski človik biti, te nature ostano vselej rezločene nikar le po tem bitju, temuč tudi v tej personi. Takovu pak le-tukaj je enu, ta Syn Božy je naše messu inu kry, od Marie, te Divice, rojen v naturski viži kakor jest inu ti, vun vzameoč, de je on prez moškiga seimena od Svetiga Duha počet inu tiga strupa tiga Hudiča nej s tejm nase vzel, temuč ima cilu enu čistu, nedolžnu messu inu kry. Izvunaj le-tiga ediniga štuka, ker je naše nečistu inu greišnu, je on en človik kakor jest inu ti, kateri je moral jeisti, pyti, spati, se zbuditi, kakor drugi človéki za nature volo morajo sturiti. Kakor S. Paulus pravi: »On je znajden, kakor en človik, de kateri je njega slišal ali vidil, je moral reči: 'Tu je en pravi naturski človik, obena pošast, zakaj on ima vso šego le-tiga lebna na sebi.'«309 Tu je tu vesselje, od kateriga ta angel pravi: »Iest govorim pak zdaj le od te časty, katere se my imamo vesseliti, inu še nikar od tiga sadu, od kateriga se pridiguje, kadar se od njegoviga terpleinja inu gori vstajenja pridiguje.« Zdaj my pravimo le od te časty, de je Bug nam taku blizi postal, de je on naše messu inu kry inu en personski ali pravi človik, kakor sim jest inu ti, samuč tu vun vzameoč, de je on prez vsiga grejha. Z le-to neizrečeno častjo je on to človesko žlahto ciral310 ali usnažil. Tu bi hotel ta angel v te ludy rad vtlačiti inu pravi: »Iest oznanuiem vam veliku vesselje, kateru se bode vsimu folku zgudilu.«311 On je vessel inu dobre vole nad tém, gory inu skače od zgul vesselja, se teh ubozih pastyrjev cilu ništer ne sramuje, de on nym ima pridigovati, temuč je dobre vole nad tem inu bi rad hotel, de bi takovu vsakaterimu k sercu šlu kakor njemu inu bi se vsi človeki takove velike časty vučili spoznati, de je ta človeska natura h tej časti inu gospostvu prišla, de je ta Syn Božy, skuzi kateriga je vse stvarjenu, ta vissoka majesteta naše messu inu kry postal. Zakaj tukaj bi ne bilu čudu, kadar bi my lih sicer ništer od tiga nej mejli, de bi se my človeki mej sabo taku za lubu imejli imejti, de bi eden tiga druziga od lubezni, kakor se pravi, imel snejsti. Iest pak že ne govorim od tiga prida, temuč le od te časty, kadar bi ta ista nam prov k serci šla, taku bi my nikuli več obenimu človéku ne mogli sovraž biti. Urzah: Gdu bi hotel timu pildu sovraž biti ali hudu sturiti, kateri tellu inu dušo ima kakor moj inu tvoj Bug? Ne imejli bi my uže za takove časty volo, katero je nam Bug izkazal, vse človeke tudi lubiti inu nym vse dobru sturiti? Ty angeli so veliku ene častitiše stvari kakor my človeki. Na tu Bug nej gledal. Bug nej en angel postal, h timu so ti angeli tudi nedolžni inu sveti duhuvi, kateri neiso padli kakor ty drugi angeli inu my, ubogi človeki. Tu se onu pusty viditi, kakor de bi onu spodobniše bilu, de bi bil Bug imel en angel postati. Taku on enu stury, vzame to ubogo, žleht stvar nase, katera v greihih tičy v tiga Hudiča krajlestvi inu katera je pod te smerti oblastjo, katero ta Hudič na tu nargurje martra inu sramoty. Tu se ja pravi globoku sem doli pusčenu. Ter ne imejlu bi nas takovu omečiti, de bi my mei sebo se iz serca lubili, vso priaznust inu službo edan druzimu izkazali inu bi se nikar taku mej sabo ne ferrahtali inu ne nydali?312 Nekateri očaki inu susseb Bernhardus313 meinio, ta Hudič, ker je on v nebessih vidil, de ja ta Syn Božy imel človik biti, je on iz takoviga urzaha en nyd zupar te človeke inu enu sovraštvu zupar Boga vzel, de on nej veliku več en angel kakor en človik hotel biti. Ie taku iz offerti314 inu nyda sem doli šal, takovu more dobru ena negvišna missal ali rejs biti. Onu so pak vener ty lubi očaki tu veliku vesselje inu čast s tém hoteli na znanje dati, katera se je nam v tem zgodila, de je Bug človik postal inu je ravnu tu ubogu messu inu kry nase vzel, kateru my uboE 2 gi člo- 65 Ta Syn Božy je nam bliže kakor ta hudič. 308. Mučiti; izposojeno iz srvn. marteren (enak pomen) ali iz stvn. mart(i)rōn (enak pomen), in sicer med med 900 in 1200 (H. Jazbec, 2007, 56). 309. 2 Kor 12,2–3. 310. Krasil, lepotičil; izposojeno iz srvn. zieren (krasiti, lepotičiti) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). 311. Lk 2,10. Tu človestvu Christusevu bi nas imélu k lubezni perpraviti mei sabo. Nekaterih vučenikov misli. 312. Zavidali, sovražili; izposojeno iz srvn. nîden (sovražiti, zavidati) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). 313. Bernard iz Clairvauxa. 314. Napuha, nadutosti, vzvišenosti; izposojeno iz srvn. hôchvart (napuh, ošabnost, vzvišenost, gosposki način življenja), in sicer od vkjučno 12. stoletja dalje (H. Jazbec, 2007, 62). Izlaga tiga evangelia 315. Slišio. 316. 1 Mz 45, 1–13; zgodba o Jožefu. Velika nehvaležnost tiga svita, de on takoviga ne hoče spomisliti. Gen. 45. 316 I. Sad tiga človestva Christuseviga. II. III. gi človéki na sebi imamo, kateri smo my bily od Hudiča obsejdeni inu tej smerti za grejha volo čez dani. Koku nesrečni ludje morajo uže le-ty biti, kateri od takove časty ništer ne vejdo? Ty pak so veliku nesrečniši, kateri takovu od teh angelov, apostolov ali drugih pridigarjev šlišio,315 de je Bug to človesko naturo taku milostivu objskal, nase vzel inu čez vso stvar k Gospudu sturil, inu vsaj nejmajo obeniga vesselja od tiga, ia, nesrečni ludje morajo ony gvišnu biti, kateri takoviga ne počutio, nikar trošta inu vesselja od tiga nejmajo. Kadar mej veliku bratmi edan k velikimu gospudi postane, koku vesseli bodo ty drugi bratje? Koku se ony znajo taku vissoku troštati? Kakor se na Iosefovih bratih vidi v pervih buqvah Moizessovih, ker se on nym da spoznati. Inu je rejs, takovu je enu naturssku vesselje. Koku onu pak pride, de se my le-te neizrečene časty inu gospostva nikar tudi ne vesselimo? De ona nam noče k serci jiti? Inu my Boga za njo nikar ne hvalimo inu častimo, de je moj Bug moje messu inu kry postal inu zdaj tam ozgoraj sidy na desni roki Božy, en GOSPUD čez vse stvari? Kateri bi takovu prov mogel v svoje serce vtlačiti, ta bi imel ja za tiga messa inu krji volo, kateru je ozgoraj na desnici Božy, vse messu inu kry le -tukaj na zemli za lubu imejti inu z obenim človekom se več ne imel serditi, de bi taku tu žlahtnu človestvu Christusevu našiga Boga z enim pogledkom vsa serca spodobnu vessela inu priazniva imejlu sturiti inu z vesseljem taku napolniti, de bi nikuli več obena serdita missal v ta ista ne mogla priti. Item, kateri bi v svojem sercej le-ta pild dobru bil zapopal, de je Božji Syn človik postal, ta bi se ja ne jmel k GOSPUDU Christusu ništer hudiga, temuč vsiga dobriga zanesti. Zakaj jest ja dobru vejm, de bi se jest nikar rad sam sebo ne serdil ni meni hudiga sturit pegeroval. Nu, je pak Christus ravnu ta, kir sim jest, je tudi en človik, koku bi je on mogel tedaj sam sebo, tu je z nami, kir smo my njegovu messu inu kry, hudu mejniti? Ia, le-ta pild, de je Božy Syn človik postal, kadar bi on prav v serci bil, bi on vu enim hipu vse grozovite exemple tiga serda Božyga reztupil, kakor je ta greišna povudnja, ta štraifinga s Sodomo inu Gomorro. Takovu vse bi moralu v tem edinim hipu zginiti, kadar bi my spomislili na le-tiga ediniga človeka, kateri je Bug, inu je to ubogo človesko naturo taku častyl inu spo­ štoval, de je on človik postal. Nejso li pak tu nesrečni ludje (kakor je rečenu), kateri tu slišio inu vsaj vener zatu ne marajo, temuč puste takov šac ležati, mislio ta čas, koku bi ony skrine z denarmi mogli polniti, leipe hiše zydati inu veliku pranganje pelati. Takovu pride od tiga semkaj, de ta Hudič ta serca slipy, de ony obeniga po­ gledka od takoviga vesselia, od kateriga ta angel le-tukaj pridiguje, ne mogo viditi. Tu je uže en štuk, kateri bi nas imel pergnati k velikimu vesselju inu k sveti offerti, de smo my taku poštovani čez vse stvari, tudi čez angele, de se uže my z risnico moremo hvaliti: Moje messu, moja kry sedy na desnici Božy inu regira čez vse. Takove časty nejma obena stvar, oben angel tudi nikar, moje messu inu kry pak jo ima. Tu bi vsaj, ja, samu ena peč imejlu biti, katera bi nas rezpustila vu enu serce inu bi ena takova serčna lubezan mej nami človéki gori naredila, de bi my iz serca edan tiga druziga lubili. Ampak tukaj ima (kakor je rečenu) ta Hudič svojo pošast, de je my v cerqvi slišìmo, potle nikar dajle na nje ne zmislimo, temuč zdajci pozabimo. Ta nam skazy tu vesselje z drugimi skerbami, de my le-ta pild nikar v naše serce ne zaklenemo, kakor bi my imejli spodobnu sturiti. Kadar bi my uže nikar več kakor le le-to čast imejli, taku bi my imejli od vesselja skakati inu plessati. Nu, 66 na sveti božični dan. Nu, pak čez le-to natursko čast inu vesselje je še le-tu per tem, de on, ta človik Jezus, tudi naš izveličar hoče biti. Tu je stuprov317 ta pravi štuk inu narvegši urzah, de my imamo vesseli biti. Za tiga volo so tu nesrečni ludje, kateri od tiga ništer ne poslušajo inu ne vejdo. Ampak kakor je poprej tudi meldanu, veliku nesrečniši so ty, kateri je poslušajo inu vejdo inu vsaj tu za ništer ne štimajo. Zakaj le-te bessede bi imejle nebu inu zemlo rezpustiti inu režgati inu nam iz te smerti zgul cuker inu iz vse nesreče (katerih je vsaj prez čissla318 veliku) zgul žlahtno malvažyo sturiti. Zakaj kateri človik je, kateri bi vsaj le-tu mogel prav izmisliti, de je nam en izveličar rojen? Takov šac, da ta angel nikar le niegovi materi, tej Divici Marji, temuč nam človekom vsem, vam, vam pravi on, je ta izveličar rojen, kateri je Christus ta GOSPUD. Ta angel govory s pastyrji, ty so bily Iudje inu so znali to bessedo Christus v nyh jeziku cilu dobru, zlasti de se ona pravi eniga krajla inu GOSPUDA. Ampak tu so se ta vegši dejl Iudov motili, de so ony mislili, on bode en GOSPUD inu izveličar v potelesnim regimentu, tu nei bila ta maininga, ta angel gleda na enu vissokeiše, ker pravi: »Vam je ta izveličar rojen.«319 Kakor de bi hotel reči: »Vy ste dosehmal tiga Hudiča ujeti bily, ta vas je martral z vodo, z ognjom, žlejzo,320 mečom, inu gdu bi mogel vso nesrečo izštejti? Tukaj ležite vy ubogi človéki pod njegovo tyrannyo. To dušo zapelava on z lažo, ta je veliku škodliviši kakor obena kuga timu telessu nikuli ne more biti. Taku nejma tu ubogu, potrejbnu, slabu tellu tudi obeniga pokoja pred nym. Kadar je on vse dušo inu tellu taku smartral, taku tičy še ta večna smert odzadaj. Vam uže,« pravi ta angel, »vam, kir vy z dušo inu s telessom pod takovim škodlivim, hudim, strupovitim duhum, kateri je tiga svita viuda321 inu Bug, ujeti ležite, je ta izveličar rojen.« Ta bessedica »vam« bi nas ja imejla vessele sturiti, zakaj s kum on govory, zs leissum ali ss kamenjom? Ne, temuč s človeki, inu nikar le z enim ali z dvejma, temuč z vsejm folkom. Kaj hočmo my uže iz tiga sturiti? Hočmo li my tudi dajle cbivlati na tej gnadi Božy inu reči: »Tiga izveličarja se more dobru s. Peter inu s. Paul vesseliti, iest tiga ne smejm sturiti, iest sim en ubog greišnik, le-ta žlahtni, dragi šac mene an ne gre?« Lubi brat, kadar ti taku hoč reči, on meni ne sliši, taku čo jest tu tudi tebe vprašati: Komu tedaj on sliši? Ieli je on za teh gossy, rac, ali krav volo prišal? Zatu moreš le semkaj gledati, gdu je on, kadar bi on bil hotel eni drugi stvari pomagati, taku bi on bil ta ista stvar postal. Ampak on je le eniga človeka Syn postal. Nu, gdu si ti? Gdu sim jest? Nejsmo li my človeki? Ia, gdu bi se pak tedaj le-tiga diteca imel an vzeti kakor ty človeki? Ty angeli njega ne potrebuio, ty Hudiči njega ne hote. My pak njega potrebujemo inu za našo volo je on človik postal. Za tiga volo se nam človekom spodobi, de se my z vesseljem imamo njega an vzeti, kakor ta angel le-tukaj pravi: »Vam je ta izveličar rojen.«322 Inu malu poprej: »Iest oznanujem vam veliku vesselje, kateru se bo vsimu folku zgudilu.«323 Nej li pak tu ena velika častita rejč, de en angel od nebes takovu selstvu tem človekom pernesse? Inu potle tulikain veliku tav­ žent angelov taku vesseli so nad tem, vosčjo inu pridigujo, de bi my človeki tudi imejli vesseli biti inu takovo gnado s hvalo gori vzeti, kakor my bomo slišali. Zatu je onu ena silna, draga besseda, katero my le-tukaj slišim»Vam je ta izveličar rojen.«324 Kakor de bi hotel ta angel reči: »Le-tu roystvu nej moje, se ga ne smeim an vzeti, le samuč, de ga jest vam iz serca rad vosčim. Ampak vaše je onu, kir ste vy ubozi, pogubleni inu zgubleni človeki. Ta isti izveličar je on, zatu vzamite se vy njega an, vy potrebujete takoviga izveličarja, aku vam drugači od grejhov inu smerti ima pomaganu biti.« Unu, od kateriga je poprej meldanu, je saE 3 mu 67 Ta človik Christus ima druzih človekov izveličar biti. 317. Še, šele, komaj (stoprav; SSKJ in M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). 318. Nešteto (Matija Kastelec in Gregor Vorenc: Slovensko-latinski slovar). Kaj je Christus. 319. Lk 2,11. 320. Kugo, nalezljivo boleznijo (Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja); žlezna ali bubonska kuga, imenovana tudi črna smrt, je opustošila po srednjeveški Evropi; v 14. stoletju naj bi pobila 60 odstotkov evropske populacije (Ole J. Benedictow, The Black Death: The Greatest Catastrophe Ever, History Today 55/3 (March 2005) http://www.historytoday.com/ole-j-benedictow/black-death-greatest-catastrophe-ever). 321. Vodja (Matija Kastelec in Gregor Vorenc: Slovensko-latinski slovar). Le-ta izveličar je teh človekov. 322. Lk 2,11. 323. Lk 2,10. Vam je ta izveličar rojen. 324. Lk 2,11. Izlaga tiga evangelia Naša nevera. 325. Zdravilo; izposojeno iz srvn. arzenîe f. (zdravilstvo, zdravilo), in sicer med 1050 in 1200 (H. Jazbec, 2007, 28). 326. Izposojeno iz nem. Haufen (kup, množica, gruča). 327. Lk 2,11. 328. Iz javne pridige, leta /15/33. 329. Lk 2,11. 330. Mih 5,1. Ex sermone publico, anno 33.328 Mich. 5.330 Zakaj ta angel Christusa imenuje eniga GOSPUDA. 331. 1 Mz 3,15. Christus je tudi teh zludiev GOSPUD. mu na sebi ena častita, velika rejč, de je Bug človik postal. Ampak le-tu je vegše, de on ima naš duhovni inu večni izveličar biti. Kateri bi tu prov počutil inu veroval, ta bi vejdil od tiga praviti, kaj bi enu pravu vesselje bilu, ja, bi ne vejdil inu ne znal dolgu od velikiga vesselja živejti. Ali, kakor je v začetki rečenu, my ne bodemo le-te pridige le-tukaj na zemli popolnoma zapopadli ni se je mogli izvučiti. Le-ta leben je pretesan, taku so naša serca preslaba h timu. Sicer kadar bi mogoče bilu, de bi je enu serce prov moglu gori vzeti, taku bi onu moralu od vesselja narezan skočiti, bi tudi nikuli več obene žalostne misli ne počutilu. Onu bi, kadar bi je my verovali, na tu narmanše ta sad iz tiga imel pojti, de bi my priaznivu mei sabo živejli, bi nehali od laž, goluffye inu od vse hude šege inu tu za tiga pilda volo, de je Bug sam človik postal. Ampak tukaj se vidi, koku slabu onu z nami naprej gre, de tu vesselje noče prov v serce inu my obuyga, te pridige tiga lubiga angela inu tiga izveličarja, pozabimo inu ta vegši dejl ludy po stari navadi z lakomnostjo inu z drugim okuli hodi. Kateru je enu gvišnu znamenje, de my takovo pridigo nikar terdnu ali ja slabu verujemo, sicer bi my vesseli bily inu bi se ne kumrali, kadar bi my verovali, de my eniga takoviga izveličarja imamo. Koku bi se dobru en človik mogel vesseliti v morji, kadar bi on eno gviš­ no arcnyo325 zupar to kugo imel? Takovu vesselje bi se počutilu, de bi onu od serca šlu, ampak le-tukaj, ker my gvišnu zažihranje zupar grejhe inu zupar to večno smert imamo, se njhče ne vesseli ali cilu malu. Ta vegši haufen326 ali kardellu ysče eniga drugiga vesselja, de on le-tukaj myr, pokoj, dobre lušte etc. ima inu vsaj ga oben hip nej žiher. Tu je enu znamenje, de my le-to vesselo, bogato pridigo lih kakor v sni poslušamo, ostanemo zanikerni ludje, kateri ta šac pred očima imamo inu vener za njega ne maramo. Kateri je uže takov, de on takovu sliši inu obeniga vesselja od tiga ne počuti, ta se more dobru za eniga nesrečniga človeka štemati. Zakaj kaj hoče vsaj enu serce vesselu sturiti, kadar se onu tiga noče vesseliti, od kateriga ta angel le-tukaj pravi: »Vam je ta izveličar rojen.«327 Kateri se uže iz le-te pridige ne hoče pobulšati inu brumniši biti, komer le-ta malvažya ne hoče dišati inu le-ta ogein tu serce noče rezgrejti, tiga more ta rabel brumniga sturiti, sicer se nemu ne more pomagati. Zatu se ti vuči tu za enu hudu znameinje štemati, kadar se ti taku merzal inu obterpnen znajdeš, inu prossi ja Boga iz serca za njegovo gnado, de bi on skuzi svojga Svetiga Duha tebi tvoje serce hotel preminiti inu tebi pomagati. De ta angel pak dajle melda: »On je rojen, le-ta izveličar, v tem mésti Davidovim«,329 inu imenuje njega Christusa, tiga GOSPUDA, s temi bessedami viža on nas v tu S. pismu. Zakaj le-taku je bilu skuzi tiga preroka Micha proprej prerokovanu, de bi imel v Betlehemi rojen biti. Susseb pak imenuje ta angel tu ditece Jezusa eniga GOSPUDA. Takoviga my nejmamo zastopiti, kakor de bi on en posvitni krajl imel biti, kateri bi se kakor en tyrann izkazal inu z butico okuli sebe byl, ne temuč kakor Bug k Adamu pravi: »Te žene séime ima tej kači to glavo strejti.«331 De on taku kakor naš GOSPUD hoče za nas stopiti tiga Hudiča sovražnik, naš pak GOSPUD inu odréšnik biti, mene inu tebe za tu svoje spoznati inu kakor te svoje od Hudiča terjati inu k njemu reči: »Daj meni le-tiga semkaj, kateriga ti ujetiga derziš, on nej tvoj, temuč moj lastan inu moja stvar, kateriga jest neisim le stvaril, temuč tudi z mojem telessom inu kryo odkupil, zatu ga pusti yti inu daj ga meni zupet, zakaj on meni sliši.« De je taku Christus en troštliv GOSPUD, kateri timu Hudiču v ta regiment po syli seže inu tu svoje k sebi vzame, kateri njemu pod uči stopi inu pravi: »Ti 68 na sveti božični dan. »Ti prekleti duh, ti si nje pelal v greih inu smert, ti ogolufavaš inu oblažeš nje inu vsaj nej so tvoy. Jest sim ta GOSPUD, komer ony nikar le po naturi, temuč tudi za pravice volo slišio, tebi nikar, inu de bi jest imel čez te človéke regirati, zakaj ony so moje zadobitu blagu.« »Ia,« pravjš ti, »ter vsaj ta Syn Božy nej teh angelov odreišil, koku se more tedaj ta bessejdica GOSPUD taku izlagati?« Odguvor: Pruti nam nejma takova bessèda obeniga druziga zastopa inu je nam prov taku izložena. Ampak kadar ta angel v eni gmaini tjakaj govory inu timu ditecu Jezusu en takov velik tittel332 da inu ga GOSPUD imenuje, taku je enu gvišnu znameinje, de le-tu ditece od Marie, te Divice, potelesnu rojenu, je naturski, pravi, večni Bug, sicer bi ga ta angel gvišnu nikar eniga GOSPUDA ne imenoval. Naš izveličar je on inu nikar teh angelov, kakor ta angel le-tukaj očitu pravi: »Vam je ta izveličar rojen.«333 Ampak on nej le samuč naš GOSPUD, temuč tudi teh angelov GOSPUD, ty so že z nami inu my ž nymi, le-tiga GOSPUDA hišna družina se štejejo pod le-tiga GOSPUDA kmallu z nami, de my človeki, kir smo my proprej tiga Hudiča hlapci bily, skuzi le-tu ditece h takovi časti pridemo, de smo my uže v to purgarsčino teh lubih angelov gori vzeti. Ty so zdaj naši narbulši priateli, de se my moremo hvaliti za le-tiga diteca voljo, de my s tejmi angeli inu ony z nami eniga ediniga GOSPUDA imamo inu smo ena hišna družina mej sabo. Ty lubi angeli bi imejli spodobnu offertni biti, de so ony veliku žlahtniši kakor my človéki. Nerpoprej za nyh nature inu bitja ali stanu volo, potle de so ony tudi prez grejha. Ampak tukaj se ne vidi inu ne merka obena offart, ony ne ferrahtajo nas človeke za našiga iamra volo, naša smert, grejh inu nadluga je nym iz serca šal. Zatu imajo ony tudi taku enu serčnu vesselje nad to pomučjo, katera se nam skuzi le-tu ditece zgody, vosčio nam tu izveličanje taku dobru, kakor sami sebi, de my danas tu ditece k ani lastini zadobimo, kateru je nyh GOSPUD, inu nas h tej vissoki časti perpravi, de my nyh tovariši imamo biti. Ony ne pravi»Iest ne morem tiga greišnika, tiga smerdečiga, mertviga, kateri v grobi ležy, tiga kurbarja, tiga lotra.« Ne, taku ony ne pravio, temuč so iz serca vesseli nad tem, de ony takove greišnike h perjatilom zadobe inu hvalio Boga zatu, de my tiga grejha taku prosti bodemo inu k nym v eno hišo inu pod eniga GOSPUDA smo prišli. Za takove gnade volo zahvalio ony inu časte Boga, katere ony vsaj ne uživajo. Koku veliku več se onu uže hoče spodobiti, de my tudi Boga zatu zahvalimo inu častimo inu mej sabo edan drugimu lubezan inu službo izkažemo, kakor je nam ta Syn Božy izkazal, kateri je naše messu inu bližni priatel postal. Kateri pak za tu ne hoče marati, tiga bližniga nikar tudi taku lubiti inu njemu pomagati ne hoče, timu nej, kakor sim jest ozgoraj djal, pomagati. Tu je ta perva pridiga po Christusevim roystvu od le-tiga diteca, ta gre naprej veden do konca tiga svita, zatu vy njo imate s flissom merkati. Zakaj le-tukaj vy vidite, koku so ty lubi angeli naši priatili postali inu so s tem vesselim selstvum k nam prišli inu so djali, de bi se my naprej ne jmeìli več bati, potehmal je tu ditece nam rojenu inu hoče naš izveličar biti. Tu je ta pravi, narvissokeiši inu narbulši trošt, kadar se more Božja gnada imeiti, de je Bug, ta vsigamogoči večni Oča, se čez nas usmilil inu je nam svojga Synu dal na eno takovo priaznivo vižo skuzi eno cartano, čisto, mlado divičico, tiga on položy v nje krilu tjakaj inu pusty nam pridigovati. On je nas vseh izveličar, kar nam manka, tu imamo my na nym najti, on hoče naša pomuč inu trošt biti, de uže naprej mej Bugom inu mej nami ima vus serd gori vzdignen inu zgul lubezan inu priazen biti. Tukaj 69 »Christus je ta pravi GOSPUD inu Bug,« pravi ta angel. 332. Naslov, naziv (SSKJ). Verni inu angeli so si glih pred Christusom. Ty angeli neiso offertni. Angeli hvalio Boga, de človeiki so nyh tovariši ratali. Verni Boga hvalio, bližniga lubio. Velik trošt, de je Bug z nami cilu spravlen. 333. Lk 2, 11. Izlaga tiga evangelia Jezus, sam dini izveličar. 334. Grožnja (Pleteršnik: Slovensko-nemški slovar). Pritež334 nevernih inu prošna vernih. 335. Nekdaj dolžinska mera; 1 komolec je 44 cm (SSKJ). Tukaj uže ti spomisli, aku Bug tem krivu stury, kadar on nje lih vekoma ferdama, kateri takovu poslušajo inu se ga vsaj an ne vzamejo. Kakor ty sleipi, obterpneni papežniki sture, kateri nejmajo na le-tim izveličarju zadosti, ysčejo sebi druge izveličarje, na katere se ony zapuste. Tiga angela pridiga slove drugači, zlasti de je le-tu ditece samu naš izveličar, na katerim my samim vus trošt inu vesselje imamo jmejti kakor na tem narvissokeišim šacu, zakai le na tiga samiga šaca Christusa vsi angeli inu Bug sam gledaio. Takov šac pak položy on nikar le tej materi v krilu, temuč meni inu tebi inu pravi, on ima tvoj lastan biti, ti imaš njega užyti inu vse, kar on ima v nebi inu na zemli, tu ima tvoje biti. Kateri uže takovu sliši inu vsaj obeniga vesselia od tiga nejma ali pusty le-tiga izveličarja pojti inu ysče eniga druziga, ta je vrejden, de bi njega treisk devet komulcev335 globoku v zemlo pobil. Za tiga volo imamo my Boga za njegovo gnado zahvaliti inu prossiti, de bi on le-to angelsko pridigo sam v naša serca hotel govoriti inu zapissati, de se my bomo le-tiga izveličarja mogli prov troštati inu skuzi njega smert inu Hudiča premoči. Tu nam pomagaj naš lubi GOSPUD inu izveličar Christus, amen. TA TRETIA O D T E H PRIDIGA A N G E L O V HVALEŽNE PEISMI. Zakaj se od tiga roistva pridiguje. 336. Karsčanstvi. Perva pridiga od tiga roistva, pastyrjem sturiena. 337. Biti zaničevan, zavrnjen, preziran, osramočen (Matija Kastelec in Gregor Vorenc: Slovensko-latinski slovar); izpeljano iz nem. Schmach (sramota). Angeli so eni pohlevni duhuvi. 338. Spretnosti, znanja, zvijač; izposojeno iz srvn. bav. kunśt (spretnost, znanje, zvijača), in sicer med 750 do vključno 13. stoletja (H. Jazbec, 2007, 52). GOSPUDI Christusov folk je ubog inu reven. Osehmal smo my od le-tiga praznika slišali nerpervič to his­ torio ali djanje, koku je ta Syn Božy človik postal jnu od te Divice Marie na le-ta revni svjt rojen, katera je zatu zapissana inu vsaku lejtu v tem karšnastvi336 bode pridigovana, de my to isto dobru k sercu vzamemo inu Boga za takovo gnado inu častite dobrute iz serca se vučimo zahvaliti, katere je on nam skuzi takovu roystvu svojga Synu izkazal. Po tej historji smo my to nebeško pridigo tiga angela slišali, skuzi katero je takovu roystvu tem pastyrjem oznanjenu z veliko svitlobo na tem polej. Tu je tudi nekaj noviga, ker Bug te velike gospude v Ieruzalemu pusty sidejti inu pošle enu takovu častitu selstvu od nebes sem doli h tem ubozim petlerjem, tem pastyrjem na tem polej. De se taku ta sveti angel poniža po tem exempli svojga GOSPUDA Christusa inu si ne pusty cilu ništer feržmagati,337 de on ima tem ubogim pastyrjem taku eno leipo pridigo sturiti, katera še ostane inu more ostati mej témi karsčeniki noter do konca tiga svita. Na takovi historij ali djajnu se my vučimo, koku so ty lubi angeli silnu fejn duhuvi, v katerih obene offerti nej. Za tiga volo vsi ty, kateri se vučeni, sveti inu veliki gospudje zdee, bi spodobnu imejli takov exempel dobru merkati inu se na nym vučiti, de bi ony svoje kunšti,338 modrusti, oblasti inu druzih darov se tudi nikar ne prevzeli inu drugih zatu ne ferrahtali. Zakaj kadar bi ty daruvi na offert inu k offerti imejli oberneni biti, taku bi ty lubi angeli ja zadosti urzahov bily imejli, de bi bily te uboge pastyrje ferrahtali, ampak ony tiga ne sture, inu aku so lih ty pastyrji žleht, priprosti ludje, taku ty angeli vener sami sebe ne derže taku za svete inu vissoke, de bi ony ne imejli iz serca volni inu vesseli biti takovu selstvu nym povejdati. Taku imamo my tudi sturiti in zo vso pohlevsčino naše daruve drugim h troštu inu h pomuči radi izkazati inu nikoger ferrahtati. Zakaj takovu se pravi po tem exempli Christusevim sturiti, kakor smo my v ti pervi pridigi slišali, ta nikoger ne ferrahta, temuč ravnu kakor je on od nebes sem doli prišal na ta sveit ubog inu reven, taku hoče on tudi uboge, revne ludy okuli sebe imejti, kateri 70 na sveti božični dan. teri pomuči ysčejo inu potrebujo, zakaj ravnu zatu ima on tudi tu ime, de se njemu en pomočnik ali izveličar pravi. Takoviga izveličarja se ty veliki gospudje v Ieruzalemi zdee, de ony njega ne potrebujo. Ty ubozi pastyrji pak njega potrebujo. Zatu bode tem istim takov šac narpoprei od angela vu eni leipi, kratki pridigi (kakor ste vy slišali) oznanjen, v kateri on nas tjakaj viža, de je tu vse zatu djanu, de se my takoviga izveličarja imamo vesseliti, kateri nas hoče od grejha, smerti, Hudiča inu pakla odreišiti. Zakaj le-taku ta pridiga slove: »Ne bujte se, vam je danas rojen ta izveličar, kateri je Christus, ta GOSPUD.«339 Le-tu nejso besséde, katere so vu eniga človeka sercej zrassle, zakaj tudi ty narmodreiši ludje na zemli ne vejdo ništer od tiga, temuč so angelske bessede od nebess sem doli rezglassene, katerih smo my (Bogu bodi večna hvala) tudi diležni postali. Zakaj onu je ravnu tulikajn ti slišiš ali bereš na ta današni dan le-to pridigo, kakor de bi ti njo bil od angela samiga slišal, zakaj ty pastyrji tudi teh angelov neiso vidili, ony so le to luč inu to svitlobo vidili, te bessede pak teh angelov so ony slišali, ti je slišiš še v pridigi, ti je bereš še v buquah, kadar bi ti le hotel te očy inu ušessa gori odprejti inu se takove pridige vučiti inu prov se k nuci perpraviti. Onu pak takova pridiga veliku drugači slove kakor Moizsessova pridiga, katero je on od teh angelov na tem hribi Sinaj slišal, zakaj le-tukaj je onu vse okuli obernjenu. Tamkaj je onu taku bilu djanu, de so se ty ludje morali bati, neiso bily tellesa ni lebna žihri pred bliškajnjem inu garmejnjem inu drugim grozovotim dianem. Le-tukaj pak pridigujo ty lubi angeli, de se ludje nejmajo bati, temuč dobre vole, trucig341 inu offertni biti, kakor ony nerveč mogo biti za tiga diteca volo, kateru je naš izveličar inu od teh angelov le-tukaj z enim sussebnim imenom karsčen inu ta GOSPUD imenovan bode. Z le-tim imenom sežejo ony v Pismu inu zapopadejo na en hauffen vse preroke vkupe, zakaj vse, kar je pissanu, tjakaj gre, de bi ludje imejli vupati inu čakati tiga moža, katerimu se Christus pravi. Zakaj ta postava nej mogla zupar greihe inu to smert pomagati, lastna della inu bruma tudi nej mogla pomagati. Takovu je bilu le na Christusa šparanu, ta je tu imel sturiti. Tjakaj gledajo ty angeli inu pridigujo le-tukaj: »Le-ta je, kateri je ima sturiti, na katerim en vsakateri vse ima najti, kaj k odpusčanju teh grejhov inu k večnimu lebnu sliši.« Tu se pravi vse žlaht vukuve inu vere zapustiti inu zauvreči, skuzi katere hote te Iudy izvunaj Christusa k večnimu lebnu pelati. Zakaj aku je le-ta Christus ima biti, skuzi kateriga ti ludy imaio izveličani biti, taku je ne bode njegova mati Maria, s. Peter ni s. Paul, Augustinus, Bernhardus, Franciscus, Dominicus342 ž nyh regulami343 je tudi ne bodo, ker so vsaj dosehmal na teh svetnikov zaprošno na menihštvu inu drugu te ludy v papeštvi vižali. Ampak koku se raima le-tu z le-to angelsko pridigo? Ia, koku se onu rajma z le-to leipo peisanj»Enu ditece, taku hvale vrejdnu etc.« Ker my s pesnejo našimu GOSPUDU Christusu h časti inu k enimu klagovan­ ie344 sami čez sebe, čez papeža inu vse samopravičarje pojem»Kadar bi nam tu ditece ne bilu rojenu, taku bi my vsi kmallu bily zgubleni.«345 Smo li my uže izvunaj Christusa vsi kmallu zgubleni, taku more ta menih s svojo regulo, ta far s svojo mašo tudi zgublen biti. Zakaj kateri vse imenuje, ta nikoger vun ne spusti. Imajo li ony pak izveličani biti, taku morajo ony nikar skuzi meniške ordne, moleinje, posteinje izveličani biti, temuč le skuzi Christusa, kateri tu ime le-tukaj ima inu se pravi en izveličar ali ohra­ nenik. Onu se je le-ta angelska pridiga v tem papeštvi tudi imejla, onu se je tudi vsaku leitu skuzi v Krainski deželli le-ta leipa karsčanska peisan. Ta dan je vsiF ga vesse- 71 Teh angelov pridiga že gre. 339. Lk 2,10–11. Ta evangeli ta človeska pamet ne vej. Ex sermone publico, anno 33. quem habuit in die s. Stephani.340 340. Iz javne pridige, leta /15/33, ki se pridiga na dan s. Štefana. 341. Kljubovalni; izpeljano iz srvn. trutzen (kljubovati, dražiti, jeziti) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). Teh angelov pridiga slove drugači kakor ta na tej gorri Sinaj. Ie li Christus sam ta izveličar, taku drugi svetniki ali dobra dela ne mogo biti. 342. Avguštin iz Hipona, Bernard iz Clairvauxa, Frančišek Asiški, sveti Dominik. 343. Redovno pravilo. 344. Toženju, jamranju; izpeljano iz srvn. klagen (tožiti, stokati) (H. Jazbec, 2007, 49). Papežniki imaio tudi tu S. pismu, te s. zakramente, 345. Morda gre za sprva ljudsko pesem Der Heiland ist geboren, katere prva tiskana verzija je poznana z letaka iz leta 1638, pozneje pa je našla pot v evangličanske kancionale: »Der Heiland ist geboren / Freu dich, o Christenheit / Sonst wär’n wir gar verloren / In alle Ewigkeit!« (Evangelisches Gesangbuch. Ausgabe für die Evangelisch-Lutherischen Kirchen in Bayern und Thüringen. 2. Auflage. Evangelischer Presseverband für Bayern e.V., München 1995, ISBN 3-583-12100-7) ali pa, verjetneje, za reminiscenco na petnajstkitično božično pesem Martina Luthra Vom Himmel hoch da komm ich her, ki jo je nemški reformator zložil leta 1535 in je bila prvič objavljena v pesmarici Josepha Kluga (Wittenberg 1535), tradicio­nalno pa se do danes poje na Luthrovo melodijo, ki je bila prvič objavljena 1539 (prvi slovenski prevod v: Jonatan Vinkler (ur.), Zbrana dela Primoža Trubarja 4, Ljubljana 2006, 97–101). Izlaga tiga evangelia 346. Dies est letitiae. Raziskovalcem doslej ni uspelo natančno določiti besedilne predloge te pesmi. Ne gre niti za prevod osemkitične pesmi Der Tag, der ist so freudenreich (1535) niti za prevod osemkitične pesmi Die Zeit ist nur gar freudenreich (1544) niti za prevod pesmi Der Tag, der ist so freudenreich s petimi kiticami iz 15. stoletja. Pesem je bila prvič objavljena v Juričič-Klombnerjevih Enih duhovnih peisnih (1563). Jonatan Vinkler (ur.), Zbrana dela Primoža Trubarja 4, Ljubljana 2006, 371–373. Vero, Oča naš, Deset zapuvidi, ali nee ne zastopio prov, ne derže. 347. Prižnica; izposojeno iz srvn. kanzel (enak pomen) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). Gdi se prov ne pridiguje, undu se ta evangeli inu petie tudi ne zastopi. Papežniki dellajo druge izveličarje. Na pravih pridigarjih silnu veliku ležy. 348. Ne. Evangeli je vernim zastopen, papežnikom nekar. Iz le-te angelske pridige se mogo vsi žlaht vukuvi inu religione sodijti. 349. 2 Kor 2,11. Katera vera, navuk, Božya služba se ne gliha s to ga vesselja346 povsod pejla inu njo še pojo, ampak nihče je nej zastopil, urzah je: Onu je na zvejstih pridigarjih pomankanje bilu. Gdi uže ta kancel 347 ležy, smerčy, de se ne pridiguje ta besseda čistu inu zastopnu, taku ty ludje ja dobru pojo inu bero, ampak prez vsiga zastopa. Zakaj my moramo spoznati, de smo my tudi v papeštvi ta karst, zacrament, ta text tiga evangelia, ta Oča naš, to vero, te Desset zapuvidi imejli inu še na ta današni dan je imajo ty papežniki kakor my vun vzameoč, de so ony to večerjo tiga GOSPUDA premeinili inu so njegov testament premaknili. Ampak takovu vse spy per nyh, ony je imajo inu ne vejdo, kaj ony imajo, zakaj ony se ga ne troštajo, kakor se ty karsčeniki takoviga šaca imajo troštati, temuč gredo fray, žiher semkaj, nikar enkrat ne zmislio, kaj je ta karst, Evangelium, Oča naš inu vera, zatu ony tudi ne vejdo, kaj ony od tiga pojo ali pravio. Na čim onu tedaj faly ali ležy? Na tem, de je ta pridigarski stoll padel, katera tem ludem more ta ušessa odprejti inu to bessédo gori zbuditi, de ony zastopio, kar ony slišio, bero ali pojo. Kateri uže druge ima gori obuditi, ta tudi ne more spati, temuč ferm inu čuječ biti, sicer more en zaspan pridigar eniga luštniga poslušavca ž nym red zaspaniga sturiti, kakor se je onu s papežom zgudilu, ta je rožinim vertu inu v paradižu, tu je v vsejm žlaht pokoju inu obylju, sedel, zatu je on smerčal inu spal inu je le-to častito pridigo taku cilu pustil pasti, de aku ony lih od nje poyo inu bero kakor my, taku ony vener ništer od nje ni vejdo ni zastopio. De onu taku obuje vkup per teh papežnikih gre, v Evangelju ony bero, koku je ta izveličar rojen. V cerqvi ony pojo, kadar bi nam tu ditece ne bilu rojenu, taku bi my bily vsi kmalu zgubleni, tu izveličanje je nas vseh. Gredo vener nič s tem maine tjakaj, kličejo na Divico Mario, se postyo, praznujo tem mertvim svetnikom praznike, teko rumat, vdingujo inu poslušajo maše etc. Tu se pravi ja druge izveličarje delati inu le-to peisam preverniti inu na mejstu le-tiga izveličarja ali diteca to Divico Mario inu druge svetnike, ja, tudi dobru teh ubogih inu revnih človekov dela staviti. Zatu je onu vissoku potreba, de my Boga is serca prosimo, de bi on prave pridigarje hotel dati, kateri bi Božyo bessedo nam prav izlagali, de bi my to isto nikar le poslušali, brali, temuč tudi zastopili. Gdi pak takovih pridigarjev nej, tukaj se onu gody kakor s temi papežniki, kateri ta Evangelium, karst, zacrament etc. imajo, ne zastopio pak ništer od tiga. Zatu je nym ta besseda, karst, zacrament ravnu kakor en šac, kateriga eden v hiši ima inu vsaj njega ve 348 uživa, kir je njemu skriven. Tiga angela pridiga je ja čista inu zastopna zadosti. Vam je ta izveličar rojen. Ali kadar bi ona še taku čista inu zastopna bila, taku je ona vsaj timu papežu inu njegovimu kardellu nezastopna, sicer bi ony tem ludem ne veleli na te svetnike klicati, človeska della inu zasluženja kupovati inu druge izveličarje yskati, temuč ony bi na le-tim izveličarju zadosti imejli. Kadar pak Bug eniga čuječiga inu praviga, risničniga pridigarja da, kateri takove bessede v teh poslušavcev sercih zna prov gori obuditi inu izložiti, ta pernesse iz le-te angelske pridige to narvegšo kunšt, de on vse žlaht druge falš vukuve inu duhuve more soditi inu nej mogoče, de bi se ta Hudič umel taku smeišnu inu cudnu zviti inu potočiti, de bi ga ne zapopal, spoznal inu v njegovu serce pogledal, de bi on lih še taku pregnan inu hude kunšti poln bil. Obtu pravi s. Paulus, 2 Corinth. 2 349: »Nam nej neveideče, kaj ta Satan v misli ima.« Taku tudi my h ti reči več ne potrebuiemo diati, temuč de my vse žlaht vukuve, ony si bodite ali se imenujte iudovski, turski, papeski ali kakor ony hote, pruti tiga angela pridigi deržimo, aku se ony tudi ž njo raimajo inu tu istu uče, 72 na sveti božični dan. uče. TTu papeštvu ima čez vso masso veliku pranganja s temi Božimi službami inu velikimi žlahtnimi dellj. Ampak gdu ne vidi, de je onu vse malikovanje, potehmal ony takove Božje službe za nyh izveličarja derže? Tu je, ony se zapuste na nje, kakor de bi Bug enu dopadenje na nyh imel inu ony skuzi lastna della bi mogli njegovo gnado zadobiti inu v nebesku krajlestvu priti. Ker vsaj le-tukaj od diteta angel pridiguje: Onu inu sicer niče350 je ta izveličar. Za tiga volo my moremo papeža inu škoffe z risnico dolžiti, de so ony v zmotnim vukej inu lebni. Zakaj onu se ne rajma, ni nyh leben ni vuk, z le-to angelsko pridigo. Kateri se uže deržy po tiga angela pridigi, ta ne more falyti ni se motiti, on si vzame predse inu sodi, kar on hoče. Za tiga volo moramo my Boga dobru za takovo gnado zahvaliti inu iz serca prossiti, de bi on nas hotel obarovati, de bi my le-tu ditece inu izveličanšo luč ja nikar iz očy inu iz serca ne pustili, katera nam naprei svejti zupar vso hudo kunšt tiga Hudica inu lotryo tiga svita, de my žihru hodimo inu vse druge vukuve, kateri so njei zupar, lahku inu zdaici moramo soditi, de so ony krivi. Nam nei potreba več sturiti, temuč de my rečemo: »Ta angel nikar taku ne pridiguje, de so moja, tvoja ali ene stvari della naš izveličar, temuč on nas viža na tu ditece, od tiga on pravi: 'Vam je danas ta izveličar rojen, kateri je Christus, ta GOSPUD.'351Ta je vse sturil inu opravil, kar naše izveličanje an tiče. Timu angelskimu doctorju hočo jest verovati inu se na njegovo pridigo deržati, sicer obene poslušati, katera drugači slove.« Tu je ta žlahtna angelska pridiga, h tej pridejo veliku tavžent drugih angelov inu začne­ io eno leipo muziko ali pejtje, de ravnu kakor je ta pridiga ena mojsterska pridiga, taku gre na to isto tudi ena leipa, mojsterska peissen, ena angelska peissen, kateri gliha poprej nej nikuli na tem svejtu slišana inu slove le-taku: angelsko pridigo, so falš, malikovske. 350. Nihče. Kateri se te angelske pridige deržy, ta ne zaide vmei vse vere soditi. 351. Lk 2,11. »Čast bodi Bogu v vissokoti inu myr na zemli inu v človekih dobra vola.« 352 Onu je ena peisen od treh stavah, viž ali strun. Ta perva stava se ne more le taku zastopit, koker de bi vučila, kaj bi my imeli sturiti, temuč de onu uže naprej taku pojde, kir je le-ta izveličar rojen, de my Bogu njegovo hvalo inu čast bomo dali. Kakor de bi hoteli ty lubi angeli reči: »Poprej je onu drugači bilu, prejden je le-tu ditece rojenu, tukai na teim svejtu druziga nej šlu, kakor zgul bogašentovanje inu malikovanje, zakaj kar je izvunaj inu prez Christusa, onu si bodi taku častitu inu veliku, kakor onu kuli hoče, taku onu ništer nej kakor Božye šentovanje.« Aku pak Bug ima Bug biti, tu je pred temi ludmy za Boga deržan inu častčen biti, taku se onu mora le skuzi le-tu djtece zgoditi, zakaj le le-tukaj se my moramo vučiti inu gvišni biti, de je Bug en gnadliv, milostiv, dobrutliv Bug, potehmal on svojga edinorojeniga Synu nej šonal,354 temuč njega za našo volo pustil človeka postati. Le-ta neizzrečena velika dobruta žene inu goni potle ta serca, de se ona v pravi lubezni, zavupanju inu pruti Bogu odpro, njega zatu hvalio inu časte. Takov sad (poyo ty angeli) pride inu se uže začeinje, de Bug prov častčen bode v ti vissokoti nikar z vunainimi delli, ta ne mogo tja gori v nebu leisti, temuč s teim sercom, kateru se od te zemle v to vissokoto h takovimu gnadlivimu Bogu inu Očetu z zahvalenjem inu častitim zavupanjem povzdigne inu čez se inu na višek se izpusty. Gdi uže tu ditece Jezus ne bode spoznanu, tukaj je nemogoče, de bi se Bug mogel prov častiti. Kakor je tedaj ta svejt, tudi njegov lastan folk, kadar je on prišal, poln bil malikovainja. Eden je šal tiakaj, ta drugi drugam, so naredili taku veliku Božyh službi gori, kulikur so ony hribov, ja, drivess v deželi imejli, kir so nym leipa stejla, kakor se v teh prerokih vidi. Takovu je bilu tu vissoku malikovanje, ker so ony Boga v risnici yskali, offrovali, postili inu so F 2 s tem 73 Ex sermone publico, anno 33.353 352. Lk 2,14; verz »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje« (Gloria in excelsis Deo, et in terra pax hominibus bonae voluntatis) je bil najprej umeščen v božično mašo, kasneje pa je postal drugi del mašnega ordinarija. »Slava«, ki se poje ali recitira na začetku maše, pomeni spomin na božič. 353. Iz javne pridige, leta /15/33. Skuzi Christusa bode Bug prov spoznan, česčen inu hvalen. 354. Varoval, prizanašal; izposojeno iz srvn. schônen (čuvati, varovati, obzirno ravnati z nekom, nečim, prizanašati) v 12. stoletju (H. Jazbec, 2007, 76). Iz vunaj Christusa ludje ne mogo Boga častyti ni spoznati. Izlaga tiga evangelia Lakomniki so tudi veliki malikovci Božy inu šentovavci. 355. Meščani; izposojeno iz srvn. bav. purger, srvn. burger (enak pomen) (H. Jazbec, 2007, 66). 356. Mamon je zli duh bogastva in v svetopisemskem jeziku personifikacija za bogastvo, denar oziroma pohlep po materialnem bogastvu (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). Pomeni torej lažnega boga denarja oziroma hudiča, ki v ljudeh zbuja željo po bogastvu in predstavlja enega od sedmih smrtnih grehov. James Hastings (ur.), Encyclopedia of Religion and Ethics, Volume 8: 374–375, New York, Scribners, 1908–1921, http:// archive.org/stream/encyclopaediaofr08hastuoft#page/374/mode/1up. V Svetem pismu je moč najti omembo mamona v Mt 6,24 in Lk 16,9,11,13. 357. Lakomne. Vsi ludje žele po časti etc. Ta porodni greih stury vse človeke po časti lakomni.357 358. Kateri. Kaj se pravi Boga častyti. 359. Zapustim; izposojeno iz srvn. schaffen (zapustiti, delati, urediti), in sicer v 12. stoletju (H. Jazbec, 2007, 70). s tém timu životu težku sturili, ampak onu nej bilu s tejm nikomer kakor timu Hudiču inu lastnim mislam služenu, tejm so ony dali to čast, katera Bogu sliši. Tu je tedaj ta nervegša nečast inu šentovanje, kateru iz tiga pride, de Christusa ne znajo. Tu istu ima naprej, kakor ty angeli pojo (Bogu hvala), gori nehati, de ty ludje ne bodo več naprej tiga Hudiča ali sebe, temuč Boga v ti vissokoti častili. Potle je ena druga nečast, ta je še grobeiši ali debelliši, de ludje denarje, blagu inu tem glih časte. Takoviga malikovanja je ta svejt tudi poln, zakaj tukaj gredo krajli inu viudi, purgary355 inu kmetiči semkaj s tejm grob painom, s teim sramotnim mammonom,356 tem revnim pomočnikom, na katerim nym vse ležy, puste ta čass od praviga izveličarja tiga diteca Jezusa pejti inu praviti, je pak ferrahtajo, ia, bodo eniga dejla taku norri inu norčasti, de je ony tudi preganejo inu ga ne hote terpejti. Taku bode Bug povsod šentovan inu nečasčen z obuym, s tém subtil malikovanjem, tu je z lastno pravico inu svetustjo, inu s tem debelim malikovanjem, ker ludie Boga ferrrahtajo inu se tiga mammona derže. Nu, pak pojo ty angeli, de naprej bode drugači, potehmal le-ta luč na tem svejtu svejti, zakai uže ty ludje ne bodo več po svoje svetusti inu pravicj vprašali, ony ne bode ni na očeta ni na mater ni na zlatu ni na denarje gledali, temuč bodo le-tiga ediniga izveličarja gori vzeli inu se le na njega s celim sercem deržali. Tedaj se onu bo začelu, de ludje Boga bodo prov častili, njega spoznali, njega hvalili inu zahvalili. Le-to čast je Adam zgubil skuzi ta grejh v paradiži, zakaj le-ta prekleta huda šega po naturi na nas vissi, de bi en vsakateri hotel rad čast imejti. Pogledaj eden na papeža inu škoffe, denarjev inu blaga imajo ony zadosti, ampak de bi ony imejli Bogu to čast dati inu njegovi bessedi hk rezglassu pomagali, tiga ony ne sture. Inu koku bi je mogli tudi takovi veliki gospudje, karteri358 v takovi vissoki časty inu oblasti side, sturiti? Ter vsaj nei nigdir en kmetič, kateri na mišnice zna pyskati, kateri bj rad ne vidil, de bi ga ludje hvalili. Zgodi li se uže tu v žleht ričeh, katerim se gnuj inu blatu pravi, de ludje hote čast inu hvalo od tiga jmejti, koku veliku več se onu zgody per teh, kateri z velikimi ričmi okuli hodio, kakor je pravica, svetust, dobra della, purgarsku poštenje? Tukaj je ta Hudič težku h timu pusty priti, de bi takovi ludje Bogu njegovo čast dali, zakai ony jo mislio sami ohraniti. Z le-to prekleto bolezanjo po časti je ta človeska žlahta obstruplena, kadar je ta Hudič Adama inu Evo v paradiži tjakaj perpravil, de sta ona hotela biti kakor Bug, ta nam že vselej v koži tičy inu se nas deržy. Zatu kadar Bug kunšt, denarje, blagu gospostvu da, kadar on eni frauvi čast, eni dekli en leip pass ali sugknjo da, taku ne hote zatu hvalene biti. Kadar pak uže le-ta luč, tu ditece Jezus, na tem sveitu svejti, tu pojo ty lubi angeli, de je Bug k svojej časti prišal. Zakaj vsi ty, kir je gori vzamejo, porek»Moja pravica, moja svetust, moja modrust, kunšt, denary, oblast je vse ništer. Tu ditece Jezus pak je vse.« Taku pride tedaj Bug k svoy časti, de je le on naša muč, truc, vesselje, naš zlati inu toler inu my s celim sercem vse zanessenje, trošt, truc inu vesselje le na njega postavimo. De ludje mogo reči k mammonu, katerimu ta cejli sveit kakor enimu Bogu služi inu ga časty: »Iest se ne vejm tebe sicer ništer trošati, temuč kadar jest tebe imam, de jest od tebe jeim, se od tebe po potrebi gvantam inu drugim tudi jésti inu gvant šafam,359 kateri tebe nemajo. Sicer jest tebe meni k ničemer nečo vosčiti.« Taku h kunšti more inu ima eden reči: »Iest sim vučen, Bug je meni en fein zastop dal, tiga jest hočo nucati mojmu Bogu h časti inu timu bližnimu h bulšimu, potle ž nim prač inu tjakaj. Ampak moj trošt, truc inu vesselje ima biti, nikar moji denarji, nikar moja kunšt, temuč moj GOSPUD Jezus, Božy Syn.« Takovu 74 na sveti božični dan. Takovu se pravi Boga prov častiti inu njega k njegovi časti inu majesteti pustit priti, de ludje rek»Lubi GOSPUD Bug, kar my imamo inu uživamo, je vse tvoje, my ga ja nejsmo sturili, ti si je nam dal, tu pak je susseb tvoje dellu inu milost, de my timu Hudiču ubeižimo inu od grejhov fray inu ledig360 postanimo. Za tiga volo se spodobi le tebi ta čast od tiga inu nikar meni etc.« S takovimi rožami, de gospudi Bogu samimu to čast damo, hoče Bug od nas snažen biti, vso čast od nas imamo my vreči inu jo niemu z zahvalenjem, taku dobru od teh narmanših darov kakor od teh narvegših, dati. Tu je ena versta ali stava od le-te peismi, v kateri ty lubi angeli vse kmalu, kar smo inu imamo, vkupe zapopadejo. Susseb pak te duhovne daruve inu to Božjo službo, kateri se pravi pravica, svetust, modrust, dobra della inu nam ukazujo, de bi nyh ne imejli le-tukaj doli shraniti, temuč tja gori vrejči inu le Bogu to čast dati. Tu se bode uže zgudilu (poyo ony) skuzi le-tu ditece. Takovo peissen ta sveit okuli oberne, kakor se vidi. Zakaj kadar ty človeki le-tiga diteca ne spoznajo ni za njega rodio, taku divya inu se zloby ta sveit, enu zupar drugu gre inu hoče vse na višik. Ta kmetič hoče en purgar, ta zlahtnik en knez, en fyršt,361 en cessar biti. Tu je enu znaminje, de so ony izvunaj Christusa inu ništer od njega ne vejdo, zatu ony preobračajo le-to angelsko peissen inu poj»Čast inu hvala bodi le-tukaj ozdolaj na zemli, tem erdečim zlatom, tem tolerjem, mojej oblasti, kunšti etc.« Nu, pujte redle,362 lubi tovariši, kaj vela pak, onu more ena osslova peissen iz nje biti, katera se vissoku začne inu bode enu ika iz nje. Zakaj takovu se pravi tem človekom inu timu mammonu čast pejti na zemli, ja, timu zalimu363 Hudiču v pakli ozdolaj inu nikar Bogu v ti vissokoti. Zdaj gre ta druga versta ali stava inu le-taku slove: Myr na zemli. 360. Prosti, svobodni; izposojeno iz srvn. ledic (enak pomen) (M. Snoj, Slovenski etimološki slovar). Takovo peissen ta sveit okuli oberne. 361. Vladar, vojvoda; izposojeno iz nem. Der Fürst (enak pomen). 362. Čili, vrli; izposojeno iz nvn. bav. nar. rédlə (razumen, bister, vrl) ali iz srvn. redlich, rȩdlîch (enak pomen) po 1300 (H. Jazbec, 2007, 67). 363. Zlobnemu, zlemu (Maks Pleteršnik: Slovensko -nemški slovar). 364. Lk 2,14; »Slava. 364 Tu se more zastopiti kakor tu pervu, de je ony taku vosčio inu prerokujo, onu uže naprej taku pojde per teh, kateri le-tu ditece znajo inu so je gori vzeli, de sreča inu zdravje na zemli bode. Zakaj kaj je onu, gdi Christusa nej? Kaj je ta sveit druziga, kakor ta pakal iuu365 tiga Hudiča krajlestvu, gdi ništer druziga nej kakor nevejdost inu ferrahtanje Božje, laže inu golufanie, lakomnovanie, požertje, pyančovanje, kurbarje, byenje, mordranje?366 Zakaj taku onu gre na tem svejtu, gdi se černu pravi, de se more bejlu zastopiti, kateri drugači neogolufan inu neoblogan hoče od teh ludy priti. Tukaj nej ni lubezni ni zveisčine, obedan nej pred tem drugim žiher, pred tejmi priatili more edan lih taku dobru v skerbi biti kakor pred temi sovražniki inu čassi več. Taku regira inu pela ta Hudič ta sveit. Ravnu pak kakor so ty angeli pejli, de ty, kateri le-tu ditece znajo inu gori vzamejo, Bogu to čast vuseim bodo dali, taku ony le-tukaj poyo inu vosčio, ja, ony tudi oblubio inu troštajo, de takovi hudičovi tyranni uže en konec bodo imejli inu ty karsčeniki mej sabo bodo en fain, myrni, pokojni leben pelali, kateri radi pomagajo inu svetujo, ardry367 inu vsem žlaht kregar­ iem naprej pridejo inu bodo v eni priazni vkupe prebivali, de mej nymi za le-tiga diteca volo en leip, myrni regiment inu lubezniv stan bode, de en vsakateri timu drugimu rad tu bulše bode sturil. Takovu, pravio ty angeli, bode tudi prišlu, kadar Bug svojo čast ima inu spoznan bode kakor en GOSPUD, od kateriga my vse imamo. Tu bodo ty ludje mej sabo priaznivi, ne bo oben tiga druziga sovražil ni nydal, oben tiga druziga kreigal, temuč vselej eden tiga druziga za vegšiga deržal kakor sam sebe, inu poreče: »Lubi brat, prossi Boga za mene, tukaj tedaj bode myr inu obylje inu obylje inu vsa sreča.« Zakaj myr se pravi v iudovskim ieziku vse dobru. En takov fein inu mirni leben ima mej temi karsčeniki biti, de en vsakateri stury, kar timu F 3 drugi- 75 Kar dobriga na duši, tellesu imamo, zatu imamo Boga častiti inu hvaliti. Na tem svejtu je zgul nemyr. 365. Inu. 366. Morjenje, ubijanje; izpeljano iz srvn. mörder (morilec) (H. Jazbec, 2007, 58). 367. Prepiru, pretepu, izposojeno iz srvn. haderîe f. (malenkostna zadeva, prepir, zmerjanje), in sicer med 1050 in 1100 (H. Jazbec, 2007, 24). Ty karsčeniki so myrovni ludje. Izlaga tiga evangelia Ta Hudič preoberne le-to peissen tudi. Angeli nas vuče, de myrnu vmej sebo živimo. 368. Sovraštvu. »Inu v teh človékih dobra vola.« 369. Lk 2,14; »Slava«. Kateri Jezusa prov v serci ima, tiga obena reva žalostniga sturi. Zludi verne ne more režaliti. Verne obena žalost ne premaga. 370. Veselje, ugajanje, dobra volja, želja; izposojeno iz gr. εὐδοκία (enak pomen). Tiga Hudiča peissen je preobernena. 371. Tiakaj. 372. Gospodariti (hiševati, SSKJ). 373. Sektaški, strankarski; izpeljano iz nem. die Rotte (kardelo, tolpa), v stari češčini v istem pomenu kot pri Trubarju. drugimu dobru dopade inu se tiga zderžy, kar njemu hudu dopade. Kateri pak tiga ne sture, ty ne slišio teh lubih angelov pejti, temuč slišio tiga volka, tiga Hudiča tuliti, ta nym poje: »Kradi le-tukaj, prešuštvuj tu, mori tamkaj etc.« Tu je tiga Hudiča peissen iz pakla. Ampak mej temi karsčeniki ima drigači biti, zlasti taku, kakor ty lubi angeli le-tukaj pojo, ty zapopadejo Božye opravilu cilu lipu. H pervimu, de my to čast v nebi imamo pustiti, samiga Boga častiti inu hvaliti. H drugimu, de na zemli bratovsku mej sabo živejmo inu tiga Hudiča škodlivimu noter dajenju inu tyranniskimu rovnanju nikar slušamo. Takovu bi hoteli ty lubi angeli radi, de bi onu povsod na tem svejtu taku se godilu. Ampak ony vidjo, de ta vegši deil se ne hoče tiga diteta Jezusa lotyti inu de se za tiga volo adrie, kreganje inu sovrastvu368 na tem svetu vzdigneo, zatu ony postavio to tretjo stavo le-taku: 369 Kakor de bi ony hoteli reči: »My bi ja radi hoteli, de bi se onu godilu, de bi vus sveit Boga v ti vissokoti častil inu ludje mej sabo myr imejli«. Ampak tukaj se bode veliku našlu, kateri ne bodo za ta evangeli marali inu le-tiga Synu ne bodo gori vzeli, ia, ga dobru bodo pregainali, taku daj uže Bug tem drugim brumnim človekom enu vesselu, ia, vesselja bogatu serce, de ony rek»Iest imam eniga izveličarja, tu nebesku krajlestvu je moje, Christus, ta Syn Božy, je moj, obtu aku meni lih kaj žaliga čez tu sture, mene preganaio inu za takove vere inu spoznanja volo vso nesrečo meni nalagajo, taku jest vsaj ne hočem nad tem nevolen ni serdit biti, temuč enu dobru dopadenje na tem imejti inu nejma meni mojga vesselja inu lušta, kateru jest na tem novorojenim ditecu imam, obena žalost, zlu ni preganenje, onu si bodi taku tesku inu veliku kakor onu hoče, pačiti.« Enu takovu serce vosčjo inu prossio ty lubi angeli vsem vernim, de bi mogli v žalosti vesseli biti inu peiti, kadar se ta Hudič serdy, de ony v Christusi myr imajo inu offertni v njemu postano, zupar vso nesrečo trucajo inu se že timu Hudiču h timu špotajo, kadar nym škodo stury inu rek»Hudič, ne znaš ti ništer druziga, kakor moje tellu, leben, blagu etc. martrati inu pačiti, ti bi dobru mogel od tiga pustiti, ti vsaj meni ne moreš škoditi, kir imam eniga večniga izveličarja, kateri meni vse telesno škodo vekoma dobru more plačat inu povernit.« Tu je ta tretja versta ali stava, de ludje eno vesselo, frajdig, trucig missal imajo zupar vse terpleinje, kateru se nam more pergoditi, de ony k Hudiču moreo rečj: »Ti ga nejmaš taku hudu dellati, de bi ti meni moje vesselje, kateru jest skuzi le-tu ditece imam, mogel vzeti.« Tu se pravi eudokia,370 enu luštnu, pokojnju, vesselu, serčnu serce, kateru veliku ne mara, onu si pojdi, kakor onu hoče, inu k Hudiču inu timu svitu reče: »Iest ne morem mojga vesselja za vašo volo zapustiti, se tudi ne hočem za vašiga serda volo kumrati, Christus v meni več vesselja sturi kakor vy žalosti.« Enu takovu serce vosčjo inu prossio nam ty lubi angeli ž nyh peissanjo. Ta svejt ne poje le-te peissni za temi lubimi angeli, temuč svojmu Bogu, timu Hudiču, ta je okuli oberne, de ona le-taku slove: »Čast timu Hudiču v tem pakli, nemyr na zemli inu v teh ludeh ena nevola inu zgul, ne lušt.« Zakaj on svojo nevejsto, ta svejt diakaj371 goni, de on Boga šentuje inu preklina, njegovo bessédo preganja inu ferdamnuje. Potle nepokoj, dvojenje, ardryo, voiske, ubyajne gori nareja, de bi on imel taku hišiti,372 de bi oben človik oben vessel hip ne mogel imejti, oben vessel grižel pred kumryo inu britkustjo ne mogel užyti. H timu pomagajo ty rottyrarski373 duhuvi, ty so tiga Hudiča usta, sramote inu šentujo skuzi falš vuk Boga v nebessih. Potle 76 na sveti božični dan. Potle se stuprov začne ta celi pless, de ta Hudič naprej gre s svojo sramotno sovisko374 pessamjo, vyude inu gospude eniga na druziga draži inu sčuje, vso nezveisčino inu nemyr gori naredy, de eden timu drugimu tu narbulše pod uči pravi inu tu narhujše izkaže. »Taku je jest rad imam,« poje ta Hudič. Tu se pravi tedaj timu Hudiču čast v tem pakli dati, nemyr na zemli gori narediti inu tem ludem enu slabu, cagovu serce sturiti. Od tod tu pride, de se nyh veliku najde, katerim Bug vsiga zadosti da, nejmajo pak obene vessele ure per tem, aku so lih kelder inu kasče polne, taku ony vsaj tjakaj gredo, obeissio to glavo, je zgul žalost, kar imajo, ne mogo na obeni rejči eniga vesselja imejti. Tukaj onu gre tiga Hudiča naprevzetie naprej, ta ne vosči nam človekom obeniga lušta inu vesselia, kateriga bi my imejli na Bugi inu na njegovih daruvih imejti. Timu pruti pojo ty lubi angeli inu vosčio nam enu močnu serce, kateru more trucati inu vesselu biti, tudi kadar onu hudu gre, vsakateri nesreči, revi, nadlugi inu izkušnjavi. Taku ima vaša lubezan teh sveteh angelov peissem, katera se sicer v obenih buqvah ne najde, v kateri ony nas vuče od te prave Božie sluzbe, de my Božjo gnado na le-tim ditecu, njegovimu Synuvi, našimu GOSPUDU inu izveličarju, imamo spoznati, njega zatu zahvaliti inu častiti, potle tudi mej sabo priaznivu živejti inu h puslednimu s poterpežlivostjo vso nesrečo premoči inu za le-tiga diteca volo vesseli inu dobre vole biti. Taku je le-ta vessela, troštliva peissem, lipu kratku od teh lubih angelov zapopadena, per kateri se dobru vidi, de ona nej na zemli rasla ni sturjena, temuč je od nebess sem doli prišla. Naš GOSPUD Bug pomagaj nam svojem Svetim Duhum, de my njo ohranimo inu se po te ysti deržimo. Skuzi Jezusa Christusa, svojga Synu, našiga lubiga GOSPUDA, amen. 374. Sovjo (Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja). TA ČETERTA PRIDIGA O D T I G A E X E M P L A TE DIVICE MARIE INU PASTYRIEV. Osehmal je vaša lubezan slišala, koku je Bug svoje angele, te lube nebeske viude, pustil pridigarje biti inu nje h tem pastyriem, kateri so ubozi petlerji, ali sicer zleht inu maliga stanu ludje bily, poslal, de bi ony nym eno leipo peissenco od tiga diteca Jezusa imejli pejti, na to isto peissem gre uže dajle v ti historji. Inu pergudilu se je, kadar so ty angeli od nyh bily v nebu šli, so ty pastyrji mei sabo djali: »Pojdimo tjakaj do Betlehema, de bomo vidili to rejč, ker se je pergodila, katero je nam GOSPUD na znanje dal.« Inu ony so hitru prišli inu so našli Mario inu Iosefa inu tu dejte, de je ležalu v iaslih. Kadar so ony pak tu vidili, so to bessedo rezglassili, katera je nym od tiga diteta bila povédana. Inu vsi, kateri so tu slišali, so se tiga čudili, kar so nym ty pastyrji pravili. Maria pak je ohranila vse le-te besséde inu je nje v svojm serci premišlala. 375 Le-tukaj 77 375. Lk 2,15–19. Izlaga tiga evangelia Teh angelov pridiga sad pernesse. Ta sveit pozabi Božyh čudess. 376. Lk 2,18. 377. Lk 2,18. 378. Nihče. My smo tiga papeštva pozabili. Ty Iudje v pusčavi. 379. Obeniga. 380. Nič ne zastara hitreje kot hvaležnost. Citat naj bi se nanašal na Ps 78,42 (»Niso se več spomnili njegove roke, dneva, ko jih je odkupil od nasprotnika«); nekateri viri pripisujejo citat Seneki, nahaja pa se tudi v knjigi Omnia D. Platonis opera, str. 226 (https://books.google.si/books?id=tx5Vrqbzs1cCethl=sletsource=gbs_navlinks_s). 381. Bolečina (Maks Pleteršnik: Slovensko-nemški slovar). 382. Lk 2,18. 383. Lk 2,19. 384. Lk 2,19. 385. Mislila, premišljevala, nameravala (izvršiti naklep); na leben trahtati (streči po življenju); izposojeno iz srvn. trachten (misliti na, premišljevati) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). Božya besseda se ima k serci vzeti inu rezmisliti. Le-tukaj se vidi, de teh angelov pridigovanje inu pejtje nej zabstoin bilu, zakaj taku lube ty pastyrji sebi ne puste biti nyh črejde, ony se gori narede inu hote tu ditece viditi, kateru ty angeli sami eniga GOSPUDA imenujo. Tu je en sad, kateri pride iz teh angelov pridige. Ta drugi sad je, de ty pastyrji tudi h pridigarjem postano, pravio enimu vsakaterimu, kar so ony od le-tiga diteca slišali. Od tiga pravi ta evangelist: »Vsi, pred katere je tu prišlu, so se čudili tiga, kar je nym od pastyrjev bilu povejdanu.«376 Onu je pak per tem vegšim deilu enu takovu čudu bilu, kateru nej dolgu terpejlu. Zakaj tu se vidi, de ta vegši dejl teh človekov so revni, izkaženi ludie, de Bug, on si nam sturi dobru ali hudu, on nas tepe, ali nam daj dobre besséde, taku je onu skoraj pozablenu. Taku ena sramotna rejč je za enu človesku serce, kir je taku pozablivu inu nemarnu. Za tiga volo bode našimu lubimu GOSPUDU Bogu urzah dan, de on preid inu preid nova čudessa inu štraifinge more pustit ijti, aku my drugači nejmamo njega inu njegovih dobrut pozabiti. Taku se je onu prez cbiuvla le-tukaj tudi godilu, de kakor ta evangelist pravi: »Vsi ty, pred katere je tu prišlu, so se tiga začudili,«377 inu je enu veliku pravlenje en čass od tiga bilu, koku je enu ditece v Bethlehemi rojenu, od kateriga so ty angeli v luffti pridigovali inu ty modri iz Iutrove dežele k ­niemu­vlejkli inu so je molili. Ampak prejdan sta dvej, try ali štiri lejta minila, taku je tiga en vsakateri pozabil inu potle čez trydesseti leit, kadar je ta GOSPUD goristopil, pridigoval inu čudessa dellal, je onu cilu zamolčanu bilu, de nihce378 nej več od tiga vejdil. Takovo hudo šego znajdemo my na ta današni dan še na nas, zakaj tukaj je mej stu, ja, jest bi hotel dobru, tavžent človékih reči, kumaj eden, kateri bi še zmislil na ta iammer inu na tu revnu rovnanje, kateru je v papeštvi, obuie, za tiga vuka inu lebna ali Božje službe volo bilu, de te uboge visty na vseh krajeh stiskane neiso nigdir obeniga praviga trošta mogle najti. Vse muje, trud, dellu, potrata inu oblaganja teh visty je cilu pozablenu. Sicer bi imel ta sveti evangelium, kateri je nam od takoviga iamra pomagal, dobru vrejdneši inu lubilše per nas deržan biti, my bi tudi Boga flissigiši za niega zahvalili, bi tudi brumniši bily. Per teh Iudeh je onu tudi taku šlu, kadar so ony v Egypti bily, je tiga tožeinja, vpyenja, jokainja per nyh obenika379 konca bilu. Kaj se je pak potle zgudilu? Ony so kumaj try dny v pusčavi bily, so ony vosčili, de bi zupet v Egypti bily. Taku ena zanikerna rejč je tiga človeka serce, kateru hitru ene ričy trudnu inu situ postane inu taku lahku teh velikih štraifing inu martra more pozabiti, iest hočo molčati, de bi onu na te dobrute imejlu zmisliti, kateru se še veliku maine zgody. Kakor se ta perpuvist pravi: »Nihil citius senescit quam gratia.«380 Kadar se lih Bug zlu serdy, štraiffa z žlizo oli s kugo inu so vso žlaht bolezanjo, pusty zdaj le-to, zdaj eno drugo štraifingo čez nas yti, taku je onu ravnu kakor de bi eden s perjem vu eno vodo ali v ta lufft pissal. Dokler onu boly inu na roki ležy, je betež381 tu, kakor hitru pak minni, taku zdaici je vse pozablenu, kakor de bi onu nas nikuli ne bilu zadelu. Tu je naša šega, per kateri my ostanemo. Taku pravi ta evangelist le-tukaj tudi: »Ty ludje so se tiga čudili.«382 Ampak onu terpy, kakor je rečenu, en ples per novi maši. Ali vsaj se še vener brumni šulary inu otroci najdejo, kateri neiso taku pozablivi inu nemarni kakor ta sveit. Zakaj ta evangelist pravi: »Maria pak je vse le-te bessede ohranila inu je nje v svoym serci premišlala.«383 Le-te besséde imamo my dobru merkati inu se iz nyh vučiti, koku my Božjo bessedo prov imamo poslušati. »Maria (pravi ta evangelist) je vse le-te bessede ohranila inu je nje v svoym serci premišlala,« 384 tu je: Ona je s flissom po nyh trahtala,385 78 na sveti božični dan. tala, ravnu kakor ty sture, kateri Božjo bessédo terdnu derže, to isto ysčejo inu trahtajo, ty najdejo le čedajle več vegši zastop inu trošt v njej inu bodo od dan do dne svoje vere gvišniši. Per teh zanikernih duhuvih pak kateri nio z enim ušessom poslušajo inu h timu drugimu zupet vunkaj izpuste, nym se pridigvi taku dolgu inu veliku, kakor se hoče, je onu ravnu, kakor de bi eden v vudo udaril. Takoviga Maria ne stury, nej je na tem ležalu, zatu jo ona ohrani, v svoje serce zapiše, premišla, tu je po njej trahta, ona misli sama per sebi: »Tu so ja čudni mareini,386 de bi jest tiga diteta mati imejla biti, od kateriga ty angeli pridigujo, de je ta izveličar tiga svita, inu ga imenujo Christusa, tiga GOSPUDA etc.« S takovimi missalmi je taku globoku v tu svoje serce šla, de je ona tu istu morala ohraniti, inu kadar bi lih ta cejli svejt zupar bil, taku bi njei to isto vsaj nihče ne bil mogel vzeti ni iz misli izgovoriti, ona bi bila terdnu na tem obstala, nje syn bi bil Božy Syn inu tiga cejliga svita izveličar etc. Po le-tim exemplu te svete lube matere tiga GOSPUDA imamo my sturiti (zakaj zatu je onu nam naprej zapissanu) inu s takovim flissom inu risnico to bessedo v naše serce vtlačiti, de bi lih ena natura iz nje ratala, kakor v tim ossmim capituli teh Vissokih peissen Salomonovih stoji: »Postavime kakor en pečat na tvoje serce inu kakor en žigel387 na tvojo roko.«388 Tukaj on hoče, de njegova besséda nikar le na jeziku ne gre kakor ena pejna na vodi ali ena slina v ustih, katera se vunkaj plune, temuč de ona bode noter v serce vtlačena inu enu takovu znameinje ostane, kateriga nihče ne more doli izprati, ravnu kakor de bi ona bila v nim zrasla, inu ena naturska reič, katera se ne pusty vun izpraskati. Enu takovu serce je te Divice Marie bilu, v katerim so le-te bessede ostale kakor v tu istu pokopane. Nu, vsi uže, kateri to bessedo taku zapopadejo, ty imajo ta pravi character ali puhštab390 Christusov, ta pravi pečat, si ne puste te besséde vzeti, onu si vstanite rottyrarski duhuvi gori ali ta Hudič sam, kakor so ony enkrat od te slišali inu verovali, taku ony ostanejo per te isti. Per teh drugih, aku jo ony lih poslušajo inu se nad njo začudio, taku ona vsaj dolgu ne ostane, temuč je skoraj pozablena. Le-tukaj my moramo merkati, aku hočmo, de ima Božja besséda tudi taku v naših sercih se vkoreniti, taku h timu sliši, de my z vegšym flissom ž njo okuli hodimo. My je vidimo na teh mladih hlapčičih, koku se nym more taku čestu ena rejč noter svečit inu naprej tepstj, dokler ony njo zapopadejo inu my se zdimo takove velike ričy se puste lahku inu prez vse muje navučiti. Tukaj my deleč falimo. Ta vegši dejl, kakor hitru on iz pridige gre, ima drugu k opravilu, de nyh malu na njo spomislio, kar so ony slišali inu se navučili iz pridige. Nu, onu pak nej prov, de my tu zadnje sem naprei obernemo. Tu krajlestvu Božje bi my narpoprej imejli yskati inu se tiga istiga lotiti, kir nam na tem istim nerveč ležy. Ali tu se per nas ne sturi, nam več na naši kupčij, užitku inu dobrih luštih kakor na bessédi je ležece,391 kateru se iz tiga vidi, kir več ž nymi okulli hodimo koker z Božio bessedo, na katero bi my vsak dan imeili misliti. Za tiga volo tudi nej čudu, de jo my taku hitru pozabimo, kakor se v ti izkušnjavi vidi. Per teh karsčenikih pak bi ne imejlu taku biti. Nyh nervegši šac je Božja besséda, za tiga volo je ta ista tudi nyh serce. Inu aku ony lih s posvitnimi rečmi morajo okuli hoditi, taku vissi vsaj tu serce vselej na uno stran, na kateri nym nerveč ležy. Tu bodi od tiga exempla te Divice Marie govorjenu, kateriga ta evangelist nej hotel odzadaj pustiti, kir na tem istim je nam tudi veliku lezeče.392 Nu, gre dajle. G 79 »Inu 386. Neresnične vesti, izmišljotine (SSKJ). Božjo bessédo imajo ludje s flissom poslušati. Špruh Cant. 8.389 387. Pečat; izpeljano iz nem. das Sigel oz. iz lat. sigillum. 388. Vp 8,6. 389. Rek, izrek, iz nem. der Spruch. 390. Izpeljano iz nem. buchstabe (črka). K Božji bessedi sliši en velik fliss. 391. Ležeče. 392. Ležeče. Izlaga tiga evangelia »Inu ty pastyrji so se vernili, so častili inu hvalili Boga, za vse ričy, katere so ony slišali inu vidili, kakor je nym bilu povedanu.« 393. Lk 2,20. 393 394. Lk 2,14. Kateri hoče Bogu služiti, timu nej potreba njegovu poklicainje preminiti kakor ty menihi. 395. Sili, prisiljuje (primorati; SSKJ). 396. Meniški. 397. Kol 2,18. Christus ne stury obeniga premineinja v tem potelesnim. 398. Gojiti, rediti (kojiti; SSKJ). 399. Hraniti, prehranjevati, preživljati, rediti; izposojeno iz srvn. spîsen (enak pomen) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). Christus preminy tu serce, nekar stanuve. 400. Dolgo, široko vrhnje oblačilo menihov in redovnikov, navadno s kapuco in močnim pasom (SSKJ). 401. Inu. Verni Christusa ne zatayo za blaga volo. Potehmal so ty pastyrji tu ditece Jezusa vidili inu ta glass od njega povsod bily vun pernessli, de tu cejlu mestu Betlehem vej od tiga praviti, taku gredo ony zupet tjakaj k nyh črejdam, časte inu hvalio Boga, kakor so ony od teh angelov bily slišali inu se navučili, kateri so pejli: »Čast bodi Bogu v ti vissokoti.«394 Le-tu je tudi en dober, leip vuk, de ty pastyrji potehmal, ker so ony resvičeni inu h pravimu spoznanju Christusevimu prišli, nikar tjakaj ne teko v pusčavo kakor ta norri meniški inu nunski folk v kloštre, temuč ostaneo per svojm poklicainju inu služio taku svojmu bližnimu. Zakaj ta prava vera ne dreinja ali ne permoruje395 nikogar, de bi on svoje poklicajnje imel pustiti inu en nov stan ali rovnanje začeti, kakor je ta norri menihski396 folk sturil, ty so meinili, ony bi ne mogli izveličani biti, samuč aku se bodo drigači izvunaj deržali kakor drugi ludje. Kadar bi se ony imejli gvantati, taku jeisti inu pyti, čuti inu spati kakor drugi ludje, tu bi bila ena gmajn reič inu bi ne imejlu obeniga sussebniga videnia ali velainja. Ampak nyh ordne inu regule deržati, tu so ony hvalili inu povzdigovali inu so tu imenovali en popolen stan, ia, kakor Paulus od tiga govory, Cosos. 2,397 eno angelsko, tu je Hudičevo du­ hovsčino, zakaj ta Hudič je tudi en angel inu duh. Ampak Christus ne pride taku, de bi on hotel vunainje ričy preminiti ali svojo stvar reztreti inu drugači sturiti. Zatu se ima tu tellu po potrebi, inu kakor je nevadnu, gvantati, koyti398 ali špižati399 inu k dellu nucati. Tu je Božja stvar jnu ordninga, tukaj je on pusty ostati. On nej prišal, de bi kaj na tem hotel preminiti. Takovu my moramo dobru sami zase sturiti, kadar je onu potreba, druge gvante inu špiže nucati, kateru je enu žleht, mahinu preminenje, h katerimu my GOSPUDA Christusa ne potrebujemo, jest hočo molčati, de bi se imejlu takovu perminenje še za eno Božjo službo inu duhovsčino hvaliti. Tu pak je tu pravu preminenje, za kateriga volo je Christus prišal, de en človik iznotraj v serci drugači bode. Prejdan je ta lubi evangelium na dan prišal, tu sim jest meinil, Bug bi se mene ništer an ne vzel, bi jest imel v nebu priti inu izveličan biti, taku bi na meni tu vegše ležalu, neisim drugači vejdil, bily jest imel tiga grejha inu te smerti prust biti, taku bi je jest moral z mojemi delli opraviti, sim tudi za tiga volo en menih postal inu v tem miništvi miniških inu hynavških dell se flissal, katera so mene stežko stala, ampak kappe ali kutte,400 syva suknja, nikar messu jeisti, postyti inu tem glih ne sture ništer h timu. Ta greih se ne pusty s tem doli položiti inu zatrejti. Ta smert se ne pusty s tem zadaviti, temuč obuje, greih inu smert, tiče ravnu taku pod eno syvo ali čarno kappo kakor pod eno erdečo suknjo. Na tem pak onu ležy, de tu serce eno novo luč, inu kakor je ozgoraj meldanu, en nov žigil ali pečat zadoby, de onu more reči: »Iest vejm, de se Bug mene an vzame inn401 mene zveistu meini. Zakaj on je svojga Synu poslal, ga pustil človéka postati, de jest skuzi tiga istiga imam to smert premoči inu ta večni leben imejti.« Tu je uže tu pravu preminenje, zakaj takoviga poprej moje serce nej vejdilu ni verovalu. Uže pak je onu vej inu je veruje, je za tiga volo tudi cilu druge misli kakor poprej. Takovu naš lubi GOSPUD Christus gori naredy, de tu serce inu ta duša cilu en nov inu drugi zastop, volo, lušt inu lubezan zadobe. Taku de, ker je ta človik poprej po denaryh inu blagej stal ali trahtal, zdaj potehmal je on k spoznanju Christusevimu prišal, postavi on nikar le denarje inu blagu, temuč 80 na sveti božični dan. muč tudi tellu inu leben tjakaj, prejdan bi on hotel Christusa inu njegovo bessédo pustiti. Poprej bi ne bilu tu serce nikar eno skufico402 za te vere volo hotelu zgubiti, zdaj si onu ne pusty Christusa vzeti, kadar bi onu lih tavžent svitov koštalu ali velalu. Veliku pred le-tim čassom so taku mislili: »Aku jest imam izveličan biti, tako jest moram eno meniško ali nunsko kappo obleiči.« Zdaj kadar bi se ona tebi imejla oblejči, bi ti poprej na konec tiga svita tekel. Item, kadar bi ti poprej bil imel en grižlei messa na en petek jeisti, taku bi ti bil meinil, ta zem­la bi te požerla. Zdaj pak praviš ti h papežu, k škofom, ja, k Hudiču samimu: »Kušaj mene na roko, zakaj bi ga jest ne imel jeisti ali se greiha zatu bati? Ter vsaj ga Bug nej prepovédal, ia, on je je zatu stvaril, de ga jest imam nucati inu uživati.« Tu se pravi enu noternje preminenje inu tiga serca preminenje, ker tu serce en drugi zastop inu volo zadoby iz Božje bessede inu ostane vener v svojem poklicainju inu vunainim rovnainju kakor poprej, kakor my na teh pastyrjeh tudi vidimo. Tem pastyrjem nej v missal prišlu, de bi Christus, ta izveličar, imel rojen biti. Uže pak kadar je ony od teh angelov slišio, teko ony v mestu inu ysčejo tiga diteca. Kadar so je ony našli inu od njega pridigovali inu so Boga za takovo gnado inu rezodivenje zahvalili, pridejo ony zupet k svojem črejdam, imajo ravnu eno suknjo inu palico kakor proprej, ostaneo ovčary, ne premine na tem vunainim lebnu ništer. Tu se pravi karsčansku vučiti inu živeti. Zakaj Christus nej prišal to stvar preminiti noter do uniga dne, kadar je ta duša poprej popolnoma inu na novu preminena, kateru se le-tukaj skuzi ta evangelium le začne. Tedaj bode tudi tu tellu preminenu, tu ne bode več ene gorke yspe, gvanta ali druziga potrebuvalu, temuč bodemo v luffti hodili kakor ty angeli inu sveitili kakor te lipe zveizde. Tu bode tu vunainje tudi drugači. Pred le-tim dnem ima vsa vunaina kreatura ali stvar ostati, kakor je Bug njo ordnal, inu se obenu preminenje zgoditi. Po tem se ima en vsakateri v svojem stanu inu poklicainju rovnati poštenu, pravičnu inu po Božy voli živejti inu vejditi, de takovu vunanje rovnanje to karsčansko vero ne pači, Christus tudi ništer zatu ne mara, aku si ti izvunaj en mož ali žena, cessar ali sčitnik,403 purgermojšter404 ali berič, takovu pusty on vse ostati inu pravi: »Ti imaš Bogu v takovim stanu inu živlenju pokoren biti inu od tiga nikar stopiti.« Zatu ty pastyry tudi neiso več sturili, temuč de so ony Boga hvalili inu častyli. Ony nejso djali: »Iest hočem naprej Bogu taku služiti, de jest hočem v eno pusčavo teči inu na tem svejtu mej ludmy ništer več sturiti, temuč le vu enim angelškim lebnu Bogu služiti.« Urzah je: Takovu se ne pravi Bogu služiti, temuč iz te pokorsčine stopiti inu tebi samimu služiti. Bogu služiti pak se pravi, kadar ludje ostano v tem stanu, v kateri je nyh Bug postavil, de mož mož, žena žena, cessar cessar, purgar purgar ostane inu en vsakateri v svojem stanu se vučy Boga spoznati inu ga častiti, taku vy njemu prov služite. Zakaj on ne potrcbuje tvoje žymnate robače,405 tvojga posteinja, tvoje kappe, temuč de si ti v tvojem stanu inu poklicainju pokoren inu častiš njegoviga Synu, taku ti njemu prov služiš. Taku my vidimo v teh prerokih tudi, de je naš GOSPUD Bug serdit nad tem, gdi tu serce nepreminenu ostane inu se vener ty ludje za brumne derže za svojeh vunanih dell inu službi volo. »Kaj vy mene martrate z vašimi offri,« pravi on Esa. 1406 inu Psalm 50407: »Pojdite tja, požrite vaše messu sami inu imejte sebi enu hudu lejtu, kadar ga jest potrebujem, taku je jest hočo vselej proprej zadobiti, kakor je vy meni offrate, vsaj jest tiga vam neisim zapovédal. Tu pak sim jest vam zapovédal inu ukazal, de vy imate, mojo štimo slušati, mene častiti inu meG 2 ne za- 81 402. Kovanec; ena škofica je imela vrednost pol vinarja. Teh pastyriev exempel. Preminenje te stvari na sodni dan. 403. Hlapec, služabnik (Maks Pleteršnik: Slovensko-nemški slovar). 404. Vodja mesta, župan; izpeljano iz nem. Bürgermei­ster (enak pomen). Kaj se pravi Boga služiti. 405. Široka srajca iz domačega platna (SSKJ). Ty preroki vižajo tudi le na tu noternje inu Božje službo. 406. Iz 1,11. 407. Ps 50. Izlaga tiga evangelia 408. Dvoriti. Pastyrji ostano per nyh dellu. 409. Vitae Patrum je zbirka hagiografij puščavnikov zgodnje krščanske cerkve; glavni del besedil datira v tretje in četrto stoletje n. št. Exempel eniga stariga očeta. 410. Kdor igra, piska na piščal (piskač). 411. Zastar. posestvo, domačija; SSKJ. V pohištvi411 se tudi Bogu služi. Bug si pusty vse žlaht stanuve dopasti. Te karsčanske vere nejmajo ludje staviti vunainia della. ne zahvaliti. Ovce, krave, volli sim jest vam dal, de bi je vy imejli jesti, taku vy meni hočte ž nymi hofirati,408 kakor de bi jest nje moral od vas petlati.« De je onu taku timu preroku povsod tudi za tu djanu, de tu serce preminenu inu de my pred vsemi ričmy pruti Bogu prave misli bodemo, taku si je Bug hoče pustit dopasti inu ne pegeruje obeniga preminenja s tem, my sturimo potler kakor eniga vsakateriga poklicanje premore inu hoče imejti. Tu je uže, de ty pastyry vesselu, z luštom inu hvaležnostjo tjakaj gredo inu sture svoje dellu, kakor so ony poprej sturili, samuč de ony zdaj poleg tiga Boga tudi hvalio inu časte. Taku se bere in Vitis Patrum409 od eniga, ta se je za eniga velikiga svetnika deržal inu kadar je on hotel vejditi, koku vissoku bi on v nebi imel sideti, je bil njemu en pišcec410 na znanje dan, timu bi on imel glih biti. On hitru tjakaj gre inu vpraša njega: »Lubi priatel, kaj ti vsaj dobriga sturiš?« Ta pišcec odgovory: »Iest ništer ne dellam, kakor de jest tem kmetičom h plessu pyskam inu sim enkrat poleg bil, de so moy tovariši eno deklico hoteli sramotiti, tu sim jest branil inu sim njo odtel.« En drugikrat je on zupet vprašal, komu bi on glih bil. Tukaj je bilu njemu odgovorjenu. Dveim zakoinicam, te je on tudi vprašal kakor tiga pišca, kai bi vsaj nyh dobra della bila? Natu so one odgovurile: »My ne vejmo od obeniga sussebniga svetiga lebna, my imamo našo hišo inu otroke, tem my strežemo, kulikur je nam mogoče, inu se taku deržimo, de neismo nikuli ena to drugo zmerjale ni se narezen ločile.« Natu je ta stari oča tjakai šal inu je djal: »Uže jest vidim, de se nejma oben stan ferrahtati, on si bodi taku žleht, kakor on hoče. Onu se more povsod Bogu prov služiti inu brumni biti inu Bug si je hoče od eniga vsakateriga pustit dopasti, kateri se le njega boy inu prov stury, on si lih bodi kakoviga stanu on hoče.« Takovu od stariga očeta, pišca inu dvejuh zakoinic se nej, kakor jest štemam, taku zgudilu, temuč izmišlenu h dobrimu exemplu, de bi ta svejt pred menihštvom bil opominen. Zakaj, de si ti en karsčenik inu Bogu dobru dopadeš, tu nikar na vunanim lebnu ali živlenju ne stoji, temuč pod tem lejvim sescom inu v serci, de ty veiš, de je Jezus ta pravi izveličar inu de se ga ti troštaš, Boga za njega zahvališ inu častiš. Tedaj si Bug hoče ta drugi vunani leben ali stan pustit dopasti. Zatu se my ja dobru imamo vučiti inu s flissom merkati, de my to karsčansko vero nikar ne deremo od bessede inu nje ne postavimo, kakor ta papež je njo postavil inu pervezal, na sussebni gvant, špižo, meistu etc. Kateru je zupar karsčansko vero, skuzi katero le samo inu nikar skuzi kaj vunaniga, onu si bodi inu se imenuj, kakor onu hoče, Bug tu serce čistu stury. Izvunaj pak ima en vsakateri živejti, kakor je Bug njega poklical inu kakor je navadnu. Takovu ima ostati noter v /u/ni leben, tamkaj bode ta vunaini leben preminen inu tu tellu bode lipu inu svitleiši kakor tu sonce, h timu nam pomagaj Christus, naš izveličar. Amen. NA 82 na to nedello po božiču. NA T O P R E D NE DE L L O N O V I M L E I T O M , EVANGELIUM LUC. II. 412. Evangelij po Luku 2. 412 Nu tiga diteca Jezusa oča inu mati sta se čudila tiga, kar se je od njega govurilu, inu Simeon je nje žegnal inu je djal k Marij, niegovi materi: »Pole le-ta bo postavlen k enimu padcu inu gorivstajenju nyh veliku v Izraelu inu k enimu znameinju, katerimu se bo zuper govurilu. Inu en meč pojde skuzi tvojo lastno dušo, de bodo dostih serc misli rezodivene.« Inu je bila ena prerokina Anna, Fanuelova hčy, od Asserove žlahte, ta je bila uže dobru stara inu je živejla po svojim deželstvi s svoim možom sedem leit inu je vduva bila okuli štiri inu osemdeset lejt, ta nigdar nej proč prišla od templa, je služila Bogu s postom inu moleinjem dan inu nuč. Ta ista je tudi perstopila to isto uro inu je častila GOSPUDA inu je govorila od njega pruti vsem tém, kateri so v Ieruzalemi čakali na odrešenje. Inu kadar so oni vse bili dokoinali po postavi tiga GOSPUDA, so se zupet vernili v Galilee, v svoje meistu Nazareth. Tu dejte pak je raslu inu je v duhu močnu perhajalu polnu modrusti inu Božja gnada je bila per njemu. 413 414 G 83 3 Tu 413. Aser je bil sin Jakoba in Leine dekle Zilpe (1 Mz 30,13). 414. Lk 2,33–40. Izlaga tiga evangelia 415. Leta /15/31. javno. Anno 31. in publico.415 Summa le-tiga evangelia. 416. 2 Mz 13,2.12.15. 417. Lk 2,7. 418. Lk 2,33. S. Lucas imenuie Iosefa GOSPUDI Christuseviga očeta. 419. Lk 2,33. 420. Nihče. Maria se začudi. 421. Lk 2,33. Divica Maria se začudi. Začudeinje pride iz te vere. 422. Lk 2,33–34. Jezus luč teh aydov. My se imamo tudi čuditi na tem evangeliu. U narimenitiše v le-tim evangeliu je, de Simeon prerokuje od Christusa inu njegoviga krajlestva, koku nerpervič mei temi Iudi inu s svojem lastnim folkom inu potle mei témi ajdi ž nym pojde, de, kakor smo my na tretjo nedello tiga adventa slišali, se ta vegši dejl na nym bode opoteknil inu pohuišal. Ali vsaj imajo nyh veliku tudi skuzi njega pobulšani inu gori vzdigneni biti, poleg tiga, kateru je tu imenitiše, so tudi drugi punc­ti, katere my hočmo kratku preteči. Le-ta historia se je zgodila, kadar je tu ditece Jezus šest tjednov staru bilu inu v tempel po teh Iudov navadi nessenu, de bi onu timu GOSPUDU bilu naprej postavlenu inu se en offer za nje sturil, Exod. 12,416 Luc. 2417 Kakor vaša lubezan na ta praznik od offrovanja tiga diteca v templi bode slišala. Tukaj pride ta stari Simeon iz napelainja inu noter daienja tiga Svetiga Duha, vzame tu ditece Jezusa na svoj naročaj inu pridiguje od njega, de onu ima ta izveličar inu luč biti, katera nikar le v tej iudovsčini kakor vueni laterni ima svejtiti, temuč tudi ena očita luč biti za to cejlo ajdovsčino. Takove pridige, katero Simeon od tiga diteca stury, pravi ta evangelist v tem današnim evangeliu, sta se njegov oča inu mati čudila.418 De on pak Iosefa GOSPUDI Christuseviga očeta imenuje, govory on od niega, kakor so drugi ludje od njega govurili. On se je pak ozgoraj zadosti obaroval, ker je on dial: »On je od Svetiga Duha počet inu od te Divice Marie rojen.«419 Takovu se ima merkati, de se nihce420 na tem ne opotakne, de s. Lucas le-tukaj inu tu Pismu na drugih mejstih čassi, taku od ene ričy v navadi imajo govoriti kakor drugi ludje. Zakaj onu je bilu enu skrivnu dellu Božje, de je Divica Maria noseča bila, kateru je Iosef sam moral verovati, potehmal ker je ta angel njemu v sni bil takovu rezodel. Kadar uže ta stari oča Simeon perstopi, kateri je za starosti voljo kumaj mogel viditi, inu le-tu ditece taku vissoku hvali, tu so nyh veliku, kateri so je slišali, kakor enu norsku govorienje ferrahtali inu mislili. Simeon govory kakor en star, nepametni mož. Ampak onu je bila ena takova pridiga, pravi ta evangelist, de sta se njegov oča inu mati nad njo začudila.421 Zakaj le-ta štuk, de on ima ta luč teh ajdov biti, ona od tiga angela samiga neiso taku zastopnu bila slišala, kakor Simeon govory. Za tiga volo se neima le-tu tjakaj izlagati, ker le-tukaj stoy: »Njegov oča inu mati so se tiga začudila, kakor de bi ona takoviga ne bila verovala, temuč onu je enu znameinje inu na znanje dajenje ene velike vere inu vissokiga zastopa.«422 Zakaj tu je te vere šega inu natura, če močnejši eden eno reič veruje, s teim več se on začudi inu vesseleiši nad njo bode. Spet nazaj, kadar on nje ne veruje, taku se on nje an ne vzame, nejma ni vesselja ni lušta od nje. Taku smo my le-te dny čez slišali od tiga roystva Christuseviga, de je le-tu ditece naše messu inu kry, h timu tudi naš izveličar, kateri nam ima od večne smerti, greihov inu od tiga Hudiča krajlestva pomagati. Kadar bi uže ti tu iz serca veroval, ne meiniš ti, ti bi se tiga taku začudil, de bi se ti le-tiga diteca tebi ne mogel zadosti nagledati ni zadosti na nje spozmisliti. De taku Lucas z le-temi bessedami obejuh, vero te matere inu tiga očeta, vissoku hvali, de je ta mati vessela inu dobre vole nad tem bila inu se tiga nej zadosti mogla začuditi, de bi le-tu ditece imejlu ena luč biti k resvičenju teh ajdov, pruti katerimu so vsi drugi krajli inu viudi ena zgul temna nuč, ja, sami v grejhih inu v smerti tiče, čo molčat, de bi ony drugim iz nih imeili pomagati. Takovu začudenje bi my tudi nad tem evangeliom imejli imejti, de bi my offertni inu vesseli nad nym bily inu bi se hvalili: »Iest sim en karsčenik inu karsčen, za tiga volo ne cbiuvlam, temuč veruiem, de bom skuzi tiga GOSPUDA 84 na to nedello po božiču. DA Jezusa en gospud, inu ostanem čez greih inu smert, de tu nebu inu vse stvari meni k bulšimu imajo služiti. Kadar bi meni en viuda eno žametovo suknjo ali eno vas šeinkal, takovu bi mene vesseliga sturilu. Ampak kaj je onu pruti le-timu? Ia, kadar bi jest lih imel tiga turškiga cessarja krono, taku tu vsaj ništer nej pruti timu, de jest dejl imam na tej erbsčini Christusevi inu imam ž nym vekoma živejti.« Ampak kej najdeš eniga, kateri bi tu prov veroval inu si je prov k serci vzel? Vsi kmallu je my znamo inu je vejmo govoriti. Ampak de my tiga ne verujemo, se vidi, kir se ne začudimo. Aku bi se imejlu takovu veidenie ali spoznanje te historje ali tiga diania ena vera imenovati, taku je ona risničnu ena merzla inu pul mertva vera, sicer bi my nikar le vesseli, temuč tudi offert­ ni bily. Zakaj en karsčenik je en offerten, srečen človik, kateri ni za Hudiča ni za vso nesrečo ne mara, zakaj on vej, de je on skuzi Christusa čez takovu vseen gospud. Zatu je ta Divica Maria prec cbiuvla v le-tim začudeinju en sussebni dobri inu sveti štolc423 inu offart imejla, katera nej na njej, temuč na Božy gnadi inu milosti inu na tem ditecu Jezusu stala, kakor Lucas lipu na znanje da z le-temi bessedami: »Ona se nejsta zatu začudila, de je ona ena mati tiga diteta bila, temuč tiga, kar je bilu od njega govorjenu,«424 kakor vsi karsčeniki sture, ti ne gledajo na tu, kar so ony, temuč kar je nym danu, za tiga volo ony nikar sebe ne hvalio, temuč tiga, kateri je nym vse iz gnade dal inu šeinkal. Rejs je, de na tem ne faly, de nam Bug obilnu da, na tem pak onu faly, de my tu, kar Bug da, prov ne spoznamo, sicer bi ta vera ta sad sebo pernessla, de bi se my tudi začudili inu bi se vesselili te velike gnade inu dobrute, katera se je nam skuzi le-tu ditece zgodila. Zakaj de smo my ubogi greišniki vuen večni leben inu pravico postavleni, tu bi v nas imejlu en ogen vužgati inu enu močnu serce sturiti, de bi my v izkušnjavah inu v pregainenju nikar taku cagovi ne bily, temuč bi obadva, Hudiča inu ta svejt, še h timu trucali inu djali: »Kaj je onu, aku vy meni lih ta lebne vzamete? Kadar meni le le-tu ditece ostane, taku vzamite lih plejve425 inu lupine tjakaj, jest nejmam obene zgube pruti le-timu jedercu inu šacu, de sim jest skuzi Christusa od grejhov prust sturjen inu sim tej večni smerti inu serdu Božymu ubeižal.« Taku bi se my imejli tiga tudi začuditi. Ampak kakor je rečenu, taku se onu per nyh mallu zgody, per teh pak per katerih se onu zgody, de se začudjo vsiga tiga, kar ony od Christusa slišajo. Tem istim je le-ta pridiga ena večna špiza, katere ony nikuli ne mogo syti biti, kakor Petrus pravi, de tudi ty angeli lušt imajo, de bi je ony imejli gledati.426 Nu, my hočmo tudi tu prerokovanje Simeonovu pogledati, tu gre narveč, kakor je meldanu, na to iudovsčino, de se v tem Izraelskim folku, kakor on pravi, veliku na GOSPUDU Jezusu Christusu bodo opoteknili inu pohuišali. Spet nazaj tudi veliku na nim se bo pobulšalu. 427 Tu je uže tiga diteca našiga lubiga GOSPUDA Christusa lastan tittel, taku se ima z nim goditi inu taku on ima na tem svejtu deržan biti, de se veliku na njemu zateko inu padeo. Timu pruti pak tudi nyh veliku se imajo na njega deržati inu na nym gori vstati. Za tiga volo, kateri hoče en karsčenik biti, se more po tem deržati, zakaj le-tukaj nihče nejma permoran biti, tu permorovanje je Bug tem viudom, purgarmojštrom, rabelnom zapovedal, ty imajo v nyh regimentu permorovati inu s sylo gnati vse te, kateri od kradenja, mordrainia, logainja, golufanja inu od drugiga pohuišanja ne hote doli stopiti. Ampak le-tukaj v tem krajlestvi Christusevim onu nikar taku ne gre. Aku ti ne hoč verovati, taku je ti moreš pustiti, za lase my tebe ne bomo semkaj vlekli ni permorovali. Onu pak tebe k svojmu 85 En kersčenik ima v Christusu offerten biti. Divica Maria se je tudi z Božyo gnado offertovala. 423. Osornost, nesramnost, zadirčnost (Matija Kastelec in Gregor Vorenc: Slovensko-latinski slovar). 424. Lk 2,33. Verni ne rodio za Zludia, sveit, temuč ga trucajo. 425. Ovoji semena pšenice, rži, ki so odstranjeni z mlatenjem (SSKJ). 426. 1 Pt 1,12. Od tiga prerokovainja Simeonoviga. 427. Lk 2,34. Veliku ludy se nad Christusom pohuišajo. Izlaga tiga evangelia 428. Rok; izposojeno iz nem. Frist (enak pomen). Nih veliku se zblazno na Cristutsu. Koku se Iudje na Christusu pohuišajo. 429. Diskutiral, razpravljal (o verskih vprašanjih); izposojeno iz srvn. oz. zgodnje nvn. disputieren (diskutirati, živahno obravnavati, imeni bojevit in učen pogovor); najbolj verjetno je, da je besedo v slovenski jezik uvedel prav Trubar (H. Jazbec, 2007, 34). Koku so se ty Iudje pohuišali. 430. Jn 8,21. Teh menihov pohuišainje. 431. Uganjati, početi, počenjati (kaj slabega); izposojeno iz srvn. trîben (gnati, uganjati, početi) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). mu čassu en drugi bode permoroval, ker se ti ne bodeš več mogel braniti. »Ia,« pravio ony, »imam li še taku dolgu odlog inu frišta,428 taku jest nič ne maram.« Nu, tu bode, onu je odločenu. Aku ti hočeš izveličan biti, taku ti moreš le-tiga krajla gori vzeti, kateri (kakor Simeon le-tukaj pravi) je na tem svejtu en pohuišanski, zblaznen inu zmoten krail. Ali viner na teim neima nihče cbivlati, temuč terdnu verovati, de se vselei bodo nekateri nešli, kateri se na nim bodo pobulšali inu nekar zmotili. Le-tu je pak silnu potrebnu veiditi, de neimamo le na ta veliki haufen, kateri od vere pade, gledati, tu se je vselej godilu inu moramo le-tu pustit se zgoditi. Na tem svejtu onu drugači ne bode. Kir je kulli le-ta krajl s svojo bessédo inu krajlestvom, undu se bode ta vegši deil pohuišal inu padel. Tiga se ti moreš navadit inu pustit ijti, aku ti drugači en kersčenik hočeš ostati. Inu poleg tiga na tu maihinu kardelce gledati inu se h timu istimu deržati, kateru ne pade, temuč na le-tim krajlu se terdnu deržy inu gori vstane. Kadar onu uže taku gre, de ty ludje s kardellom tjakaj lete inu padeo, taku je pusti ijti, zakaj tu se zgody, kakor je Simeon le-tukaj prerokoval. Ty papežniki šentujo naš vuk grozovitu inu se silnu zupar ta isti stavio, nikar de bi se ony na nym pohuišali, zakaj ta vegši dejl mej nymi dobru vejdo, de je on ta risnica, temuč tu sture iz zgul hudobe inu svoje volje, de ony svoj stan inu pranganje obderže, ne marajo veliku za Christusa inu za njegovo bessédo, zakaj ta trebuh je nyh Bug. Zatu my nyh ne hočmo mej ta haufen šteiti, kateri se pohuiša. Ty pak so, kateri se pohuišajo, kateri nejso očitni sovražniki inu pregainavci tiga vuka, temuč ga poslušajo, verujo tudi inu spoznajo, de je le-tu ditece tiga svita izveličar. Ampak tu nym ne hoče dopasti, de bi naša della inu vse, kar my Bogu k hvali inu h časti sturimo, ništer ne imejlu biti. »Aj,« pravio ony, »bi vsi ty imejli ferdamani biti, kateri so dosehmal taku veliku stu lejt po tem starim vuki inu veri živejli, tiga jest nikuli več ne verujem etc.« Kadar je ti pak taku vidiš ijti, taku ti reci: »Onu prov gre, kakor bi onu imejlu ijti, zakaj tu ditece, kateru je Divica Maria rodila, je k enimu padcu po­ stavlenu nikar tem, kateri od Buga ništer ne vejdo, temuč nym veliku v Izraelu, tu je kateri so Božy folk, njegovo bessedo imajo etc.« Ravnu tem je le-tu ditece postavlenu k enimu opotaknenju, čez kateru tiga svita modri inu sveti teko inu cilu redle se spotaknejo, padejo inu ta vrat ulomio. Za tiga voljo, gdi ty ludje Jezusa, tu ditece, ne hote gori vzeti, tukaj je my moramo pustit ijti, očy inu ušessa zaprejti inu se taku izkazati, kakor de bi my le-tiga padca ne vidili. Per teh Iudih je onu tudi taku šlu, ty so se pohuišali čez vso masso zlu, kadar je Christus ž nymi disputiral429 inu dial, Ioan. 8: »Vy bote v vaših grejhih umerli.«430 Tukaj so ony mislili: »Kaj pravi ta norec? Tar vsaj my imamo te preroke inu Moizesa, my ja vejmo, kaj je prov inu kaj Bug hoče od nas imejti. Tar bi takovu vse ništer ne imejlu biti ni nam pomagati? Bi se my stuprov imejli od le-tiga cimpermanskiga hlapca pustit vučiti, koku my imamo izveličani biti?« Tukaj so ony tjakaj šli, so si na Christusu to glavo rezbyli inu so padli. Taku sture zdaj tudi tiga papeža duhovni, (jest govorim od teh bulših) zakaj ta vegši deil mej nimi, kakor je rečenu, so trebušni hlapci, zmerjajo naš vuk, kakor de by bili Hudičove laže inu kecarye. Pravi»My molimo, se postimo taku veliku, si pustimo je taku težku biti tar bi tu vse ništer ne imejlu velati ali Bogu dopasti? Nu, taku my hočmo žrejti, pyančovati, nečistost tribati431 inu takovu Bogu h dopadenju sturiti inu v nebesku krajlestvu priti, kadar Christus le-te greišnike, nikar te pravične, kakor ty luterski pridigujo, izveličane stury. Le-ty se tudi pohuišajo na ditecu Jezusu, padejo tjakaj, de nigdar več gori ne vstanejo.« Aku uže ti hočeš en karsčenik biti, taku se ti vdai inu bodi tiga gvišen, de 86 na to nedello po božiču. de tvoj GOSPUD Christus, ti, tvoj vuk inu vse tvoje djanje tem ludem ne bode dopadlu. Zakaj le-tukaj ti slišiš, de je tvoj GOSPUD Christus sam tem, kateri so Božji folk, je en kamen tiga opotaknenja inu ena skhala tiga pohui­ šanja, na kateri se pohuišajo, opotaknejo inu čez njo teko vsi ty, kateri hote veliki, modri inu svety biti. Aku uže ti hoč od teh istih inu nyh glihe za eniga norca, kecarja inu zapelavca deržan (za kaj drugači iz tiga ne bo) biti, taku vzami le-tiga GOSPUDA inu krajla gori, aku pak nikar, taku se ti njega moreš anati.433 De taku vsi ty, kateri hote karsčeniki inu izveličani biti, morajo ž nyh GOSPUDOM Christusom enu pohuišanje inu padec tem drugim inu za kecarje inu zapelavce štemani biti. Tu je en deil od le-tiga prerokovanja. Ampak poleg tiga, pravi ta evangelium, kateru se ima dobru merkati, de on nej le k enimu padcu postavlen, temuč tudi k gorivstajenju veliku v tem v Izraelu. Ty so uže, kateri le-tiga krajla gori vzamejo, na njemu gori vstanejo inu svoje tellu inu leben, kadar je potrejba, za njegovo volo puste. Ty vejdo, de ony sami sebi ne mogo pomagati. Aku pak nym ima pomaganu biti, taku tu more le-ta sturiti, kateriga ty angeli eniga izveličarja imenujo inu Simeon od njega le-tukaj prerokuje: »Onu bode nyh veliku na nym gori vstalu.«434 Zatu se ony spoznajo inu derže za uboge inu revne greišnike, kateri so globoku padli, iztegnejo za tiga volo nyh roke vun inu se derže z vesseljem na le-ta žlahtni grunt inu vogelnik,435 se na nym gori vzdignejo, verujo na njega inu ne bodo nikuli več k sramoti, j. Pet. 2436 Ty drugi norci pak, kateri se zde, de močnu stoje, ne potrebujo obene gnade inu pomuči, ty teko z glavo zupar njega, šentujo inu preklinajo le redle. Kadar onu taku gre, taku se ne pusti motiti inu zblazniti, sturi kakor, de bi ti tiga ne vidil. Onu vsaj ne hoče z le -tim ditetom drugači biti, kakor Simeon le-tukaj prerokuje, gledaj ta čass na te druge (nai si je žleht inu enu maihinu kardelu), kateri na njemu gori vstanejo, kakor so ubogi greišniki, kateri pred Božjim serdom inu sodbo iz serca se prestrašio, le-te stury le-tu ditece svete inu pravične. Item: Ty, kateri spoznajo, de so v zmoti inu v teim zapelaniu živejli, te stury modre, kateri so zgubleni inu konec vzeli, tem onu pomaga inu izveliča. Tiga se ti troštaj inu se ja ne pusti od le-tiga diteca odvižati. Iest sim veliku lejt zo vsem flissom po tej rejči mislil, koku bi jest vsaj od GOSPUDA taku mogel pridigovati, de bi onu vsakaterimu dopadlu inu bi se nihče na nym ne opotaknil ni pohuišal. Ampak onu nej moglu biti, za tiga volo se ga my moremo navaditi inu se le-tukaj vučiti, koku my imamo tem odgovoriti, kateri pravi»V papeštvi je onu vse lipu tihu bilu, se nej od obene kecarye ni zmote slišalu. Ampak potehmal, kadar je le-ta vuk gori prišal, se je vsa nesreča znašla inu malu ali cilu ništer dobriga iz tiga vstallu.« Takovim preveč modrim moreš ti iz le-tiga evangelia inu iz tiga svetiga Simeona prerokovanja odgovoriti, de vselej, gdi ta čisti vuk od Christusa gre, gvišnu tu pride, de nekateri padejo inu bodo vso nesrečo gori naredili. Ali vener vsaj ima ta vuk tudi ta sad zupet pernesti, de se nekateri bodo nad Christusom deržali inu nym gori vstali. Tu so ty, kakor je rečenu, te uboge, režalene visty, katere na le-tim vuku trošt inu vesselje najdejo. Na takovu ne hote naši zuparniki437 gledati, temuč gledajo le na ta padec inu na tu pohuišanje teh ludeh, kateru vuni ne ostane, nikar za tiga vuka volo, kateri je čist, prov inu dober, temuč za teh ludy volo, kateri se nikar prov v tu ne zastopio inu ne hote slušati. Ampak spomisli to rejč prov inu spoznaj fray. Aku bi nikar buile ne bilu, de bi tu pohuišanje inu padanje svoj tek bilu imejlu v papeštvi, kakor sadaj k le-timu čassu se gody per timu evangeliu, kakor de je vse tihu inu myrnu inu vsaj v takim myru ta Hudič na vseh krayh sylnu z malikovanjem inu s falš vukum regira inu vse s kardellom v pakal gony? Gdu bi ne hotel H raiši 87 Karsčeniki so tudi ene zmotne432 ludje. 432. Zmotni. 433. Varovati se, ogibati se, odrekati se; izposojeno iz srvn. sich ānen (enak pomen) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). Christus je ta vogelski kamen, kir se neverni opotaknio, verni gori vstanjo. 434. Lk 2,34. 435. Predmet, navadno kamen, ki stoji na voglu, robu česa; mejni kamen (SSKJ). 436. 1 Pt 2. Gdi je Christus, undu more tudi pohuišanje inu zmota biti. Bulše je za prave vere terpeti, kakor myr imeili.438 437. Nasprotniki (zoprnik; SSKJ). 438. Imeiti. Izlaga tiga evangelia Kir se prov pridiguje, je zblaznene. 439. Lk 2,34. Bug, Oča nebeški, je svojga Synu h timu izveličanju postavil. 440. Iz 28,16. Ta svejt da skuzi svojo nepokorsčino urzah k štraifingi inu nikar ta evangelium. 441. Podobi, pojavi, postavi; izposojeno iz srvn. bav. g'stalt, srvn. gestalt f. (enak pomen), in sicer med 900 in 1200 (H. Jazbec, 2007, 78). 442. Leta /15/33. javno. 443. Lk 2,35. 444. Lk 2,34. Anno 33. in publico.442 raiši eno potelesno škodo terpejti kakor eno večno? Kakor je onu ena ne­ srečna, ja, večna škoda bila, de nej obene prave pridige, spoznanja Božjiga ni Božje službe v papeštvi bilu najti. My smo uže dosti lejt semkaj čestu izkussili, de se je v veliku tiga raicha vkup zbrainih ali reihstagih od tiga rovnalu inu bi se radu bilu tjakaj perpravilu, de bi se taku pridigovalu, de bi vsakimu dopadlu inu nikoger ne blaznilu. Ampag gvišnu je onu, aku ti tu pohuišanje inu padec proč vzameš, taku je uže Christus zgublen. Zakaj kamer le-ta mož pride inu se pusty viditi, tukaj se zdaici začne kreg, zdražba inu padajnje. Onu je k nam prišal ta lubi GOSPUD Christus skuzi svoj evangelium, prejden smo ga my ugledali, ravnu kakor h tem Iudom. Takovu bi my bily imejli k veliki hvali gori vzeti inu Boga za le-to neizrečeno gnado iz serca zahvaliti. Ali kaj se je zgudilu? Papež inu škofi nad tém nevolni postanio, meinio, de bi Christus nje bil imel poprej za tu vprašati, kadar bi ony bily svojo volo h timu dali inu tu istu perpustili, tedaj bi uže on bil imel z le-tem vukum začeti inu enu preminenje v tej cerqvi sturiti. Tukaj se uže začne tu zblaznene z močjo, zakaj Christus ne hoče od svojga pridigovanja pustiti, papež inu škoffi pak tiga ne hote terpejti, tedai se ta pless začne inu ostane le-tu prerokovanje Simeonovu preid inu prejd, de je le-tu ditece postavlenu h padcu nym veliku v Izraelu.439 Zatu morajo pohuišanja priti, kakor Paulus na enim drugim mejstu tudi pravi. Onu morajo rotte inu kecarye biti, ta besseda mora pregainana biti. Ampak vener ima Christus ostati inu nekateri na nym gori vstati inu izveličani biti, ty drugi pak nad tem konec vzeti, kateri Christusa hote drugači imeiti inu sturiti, kakor je njega Bug, ta Oča, ferordnal inu postavil zlasti h timu, de on kakor en kamen na potu h potrebi ima stati, de se ludje na ta isti naslanajo inu gori vstajejo. Kadar je pak ta vegši dejl taku norr inu norčast, se ne hote na takov kamen deržati, temuč teko z glavo zupar ta isti inu se na nym opotaknejo. Takovu nej tiga kamena dolg, temuč takovih norrih, sleipih ludy, kateri na nym padejo inu tudi cilu redle se rezbyo, kateri je vsaj od Buga postavlen inu položen, kakor Ezaye 28440 pissanu stoy, de bi ony jmejli na njega verovati, na nym gori vstati inu skuzi njega izveličani biti. Zatu se nejma ta evangelium za en takov vuk deržati, kateri ništer druziga kakor ardryo inu kreganie na tem svejtu obudy, kakor ga papež inu škoffi zmerjajo, kakor de bi ony cilu čisti bily inu bi ne bily nikuli obene vode skalili inu urzaha k vsem žlaht štraifingam inu nesreči skuzi nyh greihe inu malikovanje dali. Kadar bi ony le-ta vuk pustili velati, taku bi takova ardrya, kreg inu druge štraifinge tudi odzadaj ostale. Nu pak, ker se ony zupar ta vuk upiraio, ga ne puste velati, kaj je tedaj čudu, de ga Bug ž nymi tudi nikar vselej ne della, kakor bi je ony radi hoteli. Ty Iudje so se tudi na Christusu pohuišali, on pak nym nej obeniga urzaha h timu dal, ja, on bi je rad dobru bil vidil, je bil tudi zatu prišal, de bi ony bily imejli na njega verovati inu izveličani postati. Kadar pak ony neiso hoteli, taku ja Christus nei bil kriv, ony bi bily imejli po nym kakor po nyh GOSPUDU, kateri je nym bil oblublen inu uže bil prišal, se rovnati inu se nikar na njegovi žleht štalti441 pohuišati. Taku se my zdaj k le-timu čassu, tu veliku pohuišanje nejmamo pustit motiti, temuč se po tem evangeliu oberniti inu se deržati. Kateri ga pak ne hoče sturiti, aku on bode pohuišan inu zblaznen, ta isti neima zatu timu evangeliu, temuč svoy lastni terdovratni glavi inu nevernimu sercei krivu inu dolg dati. Tu je ta pervi štuk od le-tiga prerokovanja Simeonoviga. De pak Simeon dajle inu susseb h tej materi pravi: »Onu en meč skuzi tvojo dušo pojde, de veliku serc misli bodo rezodivene.«443 Le-tu se cilu hudu rajma s tem, kar ta evangelist pravi: »Simeon je nyu žegnal,«444 zakaj onu terdu slove inu se vidi 88 na to nedello po božiču. se vidi zlu nepriaznivu, de on pravi: »En meč skuzi tvojo dušo pojde.«445 Onu nej pak le za Divice Marie ali za Gospuda Christusevo voljo zapissanu, kateri tiga ne potrebujo, temuč nam je onu k navuki zapissanu, de se my tudi po tem imamo rovnati inu perpraviti. Zakaj tiga bi nikar le jest, temuč tudi oben apostel ne bil mogel misliti ni verovati, de bi ena takova velika hudoba inu nevera na tem svejtu bila, kadar bi ta evangelium ne bil prišal, njo rezodil inu na dan pernessel. Zakaj pred le-tim čassom je veliku silnih, brumnih ludy bilu v papeštvi, kateri so se fain, poštenu inu brumsku deržali. Onu je veliku modrih, pametnih ludy bilu, de bi edan bil mogel perseči, ony bi je iz serca dobru meinili. De taku ta sveit, kakor dolgu tiga evangelia nej, na tu narleipše svejti, za svoje kunšti, mod­ rusti, čistosti inu poštenja volo. Potler se on še pusty veliku leipše viditi v teh duhovnih ričeh, kir je on te duhovne stanuve, veliku Božjih službi zmislil inu postavil, kakor smo my v tem papeštvi tudi izkussili, de kateri je tu vidil, je moral reči, de bi bilu enu svetu Božje rovnanje, en lep, svet, Bogu dopadeč stan. Zakaj s takovim lepim videnem je vsa pamet inu zastopnost bila ujeta, obuje, s posvitnimi tugenti446 inu duhovnim rovnanjem inu dianem, de kadar bi onu taku imejlu ostati, de bi ta evangelium tiga svita nebrumo, hynavsčino inu malikovanje, kateru je vny tičalu, ne bil rezodil inu odkril, bi bili ony vsi kmallu timu Hudiču na deil peršli, ta šain pak koker de bi brumni, modri, sveti inu pohlevni bily obderžali. Ampak kadar ta evangelium pride inu se ta pridiga od le-tiga diteca začne, kateru je, kakor Simeon prerokuje,447 h padcu inu k gorivstajenju nyh veliku inu k znameinju, katerimu se bode zupar reklu, postavlenu. Tu se onu najde, de se onu more typati, de so ty, katere je vus sveit poprej za žive svetnike deržal, ty narvegši greišniki. Ty modreiši, ty narvegši norci, ta tiha inu krotka serca so ty nerhuiši merdrarji ali rezboiniki. Inu ta evangelium gvišnu obenih huiših sovražnikov nejma, temuč te vissoke, pametne, modre, tugentne inu pred tem svitum svete ludj. Če vissokeiši so ony s takovimi tugenti cyrani, s tem terdneiši se ony zupar ta evangelium zlobe, kakor se vidi. Če se je več en menih svoje regule inu ordna flissal, če več je on molil, če terdeiši se je on postil, s tem zlobneiši se je on zupar ta evangelium stavil, kadar se je ta isti začel pridigovati. Tu je ja ena velika štraifinga inu čez vso masso enu grozovitu rovnanje. Tu je uže, kar Simeon le-tukaj pravi: »O,« pravi on, »ta svejt gre semkaj v obejuh regimentih, v tem duhovnim inu deželskim, v tej narleipši časty.« On pela en brumen leben inu si je pusty nemu stežku stati, de en vsakateri meini, ony so zgul angeli inu Božji otroci pred veliko svetustjo inu modrust­ jo. Nihče ga ne more inu ne hoče verovati, de bi pod tako lipoto taka velika lotrya inu škodlivi strup bil, vsi ludje bodo nad tem k norcom. Tu nej take kunšti po vsem svejtu, de bi le-tu mogli viditi ali soditi, samuč le le-ta pridiga od Christusa inu ta sveti evangelium, ta prebode takov strupovit tvur gori, de je en vsakateri vidi, kak gerd smrad inu škodliv strup v nim tičy. Zakaj kakor hitru takova pridiga na tem svejtu slove, rezserdy ona inu ogrejny te ludy, tedaj se uže ty leipi svetniki vidio, de en vsakateri more spoznati, de je ž nymi v grunti zgul hynavsčina inu lotrya. Onu je mnogoteri dober inu fain vyuda, kateri je vissoku pognadan z modrustjo inu zastopom inu iz serca pegeruje svojem ludem prov naprej stati, nej lakomen, nej en pyanic, ni požreh, hoče vse ričy inu kar se sturi sam vejditi, de se ja nikomer krivu ne zgody, je en pošten, čist zakoinik. In summa, kadar bi se imel en človik k regimentu izvoliti, taku bi se imel en takov gospud izvoliti, de se more z risnico hvaliti, de je en pametin, brumen, svet vyuda, susseb kadar se H 2 hoče 89 445. Lk 2,35. Ta evangelium rezodene ta serca. Ta svejt se pusty vidit brumen inu leip biti, kadar tiga evangelia tukaj nej. 446. Krepostmi, vrlinami; izposojeno iz srvn. tugent (enak pomen) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). Ta evangelium uvlejče timu svitu ta šain inu rezodene ta serca. Evangeli rezodeva tiga svita hynavsčino inu lotrio. Ta evangelium rezodene ta serca. 447. Lk 2,34. Izlaga tiga evangelia 448. Pobožnostjo; izposojeno iz srvn. andāht (zavestno posvečanje misli Bogu, božjemu) v 12. stoletju (H. Jazbec, 2007, 27). 449. Judovski kralj; Jožef Flavij piše o njem v Židovskih starožitnostih 9. Ty duhovni so timu evangeliu narbuile sovraž. 450. Hrup, trušč, ropot, ropotanje; izpeljano iz nem. Lärm (enak pomen). 451. Nezmerno (Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar). Evangelium tiga svita svetust daje na znanje, de je hudičova hynavsčina. hoče rajtati po tem starim rovnanju inu šainu v papeštvi, z molenjem, postein­jem, z andahtjo,448 s štifftainjem altarje, capelle, cerqve inu Božje službe, katere so s flissom tjakaj namerjene, de se tem ludem ta usta s tem gori odpro. Ampak pusti ta evangelium priti, taku ti bodeš našil, de ništer nej s takovim brumnim gospudom kakor zgul hynavsčina, tu on tudi z djanjem zviža v tem, kir en grozovit ubojnik postane, kateri veliku nedolžne kry prelie, s hudimi practikami okuli hodi inu od eniga grejha v ta drugi pade, nad tem evangeliom, kakor je Ahaz449 vse izkussil, de bi ga on mogel pačiti inu zatlačiti, de se more reči: »Gdu bi bil vsaj kuli meinil, de bi takovi veliki greihi pod enim takovim leipim, svetim lebnom imejli tečati?« Nihče ne prebode ni rez­ odene takove nesnage inu nelušta, temuč ta sveti evangelium, de takov strup na dan pride. Iest bi bil meinil, aku bi gdu ta evangelium imel gori vzeti, taku bi tu bil imel ta papež sred svojemi cardinali, škofi inu duhovnimi sturiti, kateri so pred tem svitum za te narvissokeiše inu brumniše ludy deržani. Nu, taku se onu pak znajde, de ta evangelium silniših ni zlobneiših sovražnikov nejma, kakor ravnu tiga papeža zž njegovimi duhovnimi, vissokimi šulami, doctori, menihi, farji, kateri bi ga vsaj spodobnu so vsem flissom imejli braniti inu obderžati. Tu meini Simeon le-tukaj, ker on pravi k Marii: »Tu ditece, kateriga mati si ti, bode eno takovo larmo450 ali nepokoj na tem svejtu obudilu, bode te ludy osromotilu, kateri en vsakateri za svete deržy inu samy sebe za žive svetnike derže.« Tukaj bodo tedaj teh serc misli rezodivene, de se more reči: »V le-tim možu, kateri se pred tem svitum taku svet vidi, katerimu bi se za njegoviga zastopa, tugenti, svetusti inu brume volo ta svejt regirati imel poročiti inu k luči k nebu imejli dati, tičy taku ena velika netugent, taku veliku Boga šentovanje, malikovanje, nyd, sovraštvu, mordranje, neveidost etc., de nej mogoče vse izštejti. Zakaj Božje bessede inu risnice on ne more poslušati ni terpejti, zagovarja malikovanje, mory te ludy nad njo, ja, kadar bi on dežele inu ludy v kry mogel utopiti, taku bi je on sturil le zatu, de bi on mogel ta evangelium zatlačiti. Tu more ja enu greinku, strupovitu serce biti, kateru bi se per obenimu človéku, jest hočo molčat, per enim takovim človejku imejlu najti, kateriga ta svejt za brumniga, pošteniga, krotkiga, modriga inu tugentniga deržy. Taku (pravi Simeon) bode tu ditece ta serca rezodelu.« Iest bi tudi ne bil meinil, kadar bi ta lubi evangelium se začel, de bi ta svejt taku hud imel biti. Ia, jest sim je zatu deržal, en vsakateri bi bil imel od vesselja skakati, kadar bi ony slišali, de bi ony od tiga papeštva gnusnobe inu grozovitiga sylovanja inu permorainja teh ubogih visty imejli fray biti inu skuzi Christusa iz gnade tu blagu imejti, po katerim so ony poprei s takovo veliko inu nezmasno451 ceringo inu mujo zabstojn šli inu tekli inu susseb sim jest meinil, kakor je poprej meldanu, ty škoffi inu vissoke šule bi ga bili imejli z vesseliem gori vzeti. Ampak kaj se zgody? Ravnu za takove pridige volo tlačjo ony nas z nogami, nam nej tudi nihče bujle sovraž kakor ravnu ty duhovni. Tiga se my imamo vučiti inu navaditi inu za takove tiga svita hude šege volo s tem evangeliom nikar praznovati, temuč redle naprej yti. Zakaj onu je en takov vuk, kateri tiga Hudiča inu njegove vude prov malla inu vučy spoznati, de je on en sovražnik Božy inu ta sveit tudi, kadar je on narbulši, brumniši inu sveteiši. Zakaj tiga bi se jest ne bil zanessel, bi ga tudi ne bil nikuli veroval, de bi enu takovu veliku ferrahtanje Božje inu njegove besséde v teh človekov sercih, kateri se izvunaj taku brumni izkazujo, imejlu biti, ampak ta evangelium nas vučy, 90 na to nedello po božiču. vučy, de je my pred očima vidimo, de papež, šoffi,452 vyudi, žlahniki, purgary inu kmetiči so polni hudičov, kadar ony le-ta izveličanški vuk nikar le gori ne vzamejo, temuč svoje volnu ferrahtajo inu pregajnajo. Take hudobe jest neisim pred tem evangeliom v teh ludeh vidil, temuč meinil, ony bi bily polni Svetiga Duha, ampak Christus skuzi svojo bessédo jo rezodene, de so ony s Hudičem obseideni. Zakaj jo on pak rezodene? Nam h podvučenju, potle tudi h troštu. H podvučeinju, de se my nejmamo prestrašiti, kadar my vidimo, de so take sveti ludje takovi hudiči, de se my moramo začuditi inu reči: »Tu je taku en fain vyuda, taku en fain purgar, taku en fain zakoinik, koku on pride vsaj le v to slipoto inu hudobo, de on Božje bessede ne more terpejti inu je njej taku sovraž?« Tukaj vučy uže le-ta evangelium, kaže ta urzah inu pravi: »Poprej so bile teh serc misli skrivene, ampak uže pride ta, kateri bode imenovan teh serc rezodevavec, ta je nam skuzi svojo bessedo eno takovo luč v naša serca vužgal, de my vidimo, kaj ty ludje za misli imajo, katerih ni ony ni drugi poprej neiso vidili, te morajo na dan priti inu rezodivene biti.« Onu je poprej ta Hudič ravnu taku dobru en lažnik inu ubojnik bil kakor sadaj, ampak on je bil prelipu usnažen, de se nej mogel spoznati, temuč so ga za eniga angela te luči deržali. Ampak zdaj ker njemu ta evangelium pod uči svejti, vidiš ti, kaj je v nym tečalu, de je onu zgul laža, golufya inu ubyainje vselej inu imer ž nim bilu. Tu ti vidiš na njegovih vudih dobru, tukaj onu skuzi taku gre, od tiga narvišiga gospuda noter do tiga naržletnišiga hlapca, če brumniši inu sveteiši ty ludje se vidio, s tem vegši lotri so ony, polni strupá inu bogašentovainja. Taku so ony dobru vselej bily, ampak ony so je pod tem leivim sescom deržali inu znali skrivati. H timu je uže naš GOSPUD Bug enu oknu sturil skuzi svoj evangelion, kakor Simeon le-tukaj pravi, de se more viditi inu ony tiga ne mogo skrivati. H drugimu služi takovu rezodivenje teh nam tudi h troštu, kadar vsaj ta svejt Božje besséde ne more inu ne hoče terpejti inu vener taku en svet šain pela, de se my pred nym ne prestrašimo, temuč precej rečemo: »On si se vidi taku brumen inu svet, kakor on hoče, kadar le-ta netugent na nym vissi, de on Božje bessede ne more terpejti, temuč njo pregainja, de je on tiga zaliga Hudiča, kakor on stoji inu gre, inu de vsa tugent inu svet leben na nym ništer druziga nej, kakor le enu sramotnu pokrivalu.« Reis, samu na sebi nei hudu pametin, moder inu brumen biti, tu je pak ta hudič, de se ima taka leipa bruma k sramotnimu pokrivalu nucati inu ž nymi te grozovite greihe pokrivati, katerim se pravi Boga šentovati inu njegovo bessédo pregainati. Tu divičtvu se silnu vissoku hvali, kakor je onu tudi en sussebni inu čuden dar. Ali kaj bi ti hotel od ene dečle deržati, katera bi bila svojga očeta inu mater umorila? »Nej li reis,« ti bi rekal, »kadar bi ona še enkrat ena dečla bila, taku je ona vsaj ena očetina in materina merdrarca, kateri moister Hanž ima lonati po nje zasluženju inu nejma njei nje dečelstvu cilu ništer pomagati etc.« Taku je onu tudi le-tukaj inu gre kakor Simeon pravi: »O Maria,« pravi on, »tvoj syn bode veliku brumnih ludy k velikim lotrom inu merdrarjem sturil, kateri zdaj sem noter gredo, de bi ludje nje mogli od svetusti moliti, ty se bodo pak s hassom taku izkazali kakor Božji narhuiši sovražniki.« Ia, pravi ta pamet, onu so vsaj vener pošteni, brumni ludje, nikar lotri inu merdrarji, kakor ti na­ prej daješ? Nu, liži se ti luba mačica s tvojo gladko kožico inu s tvojemi ostrimi parkli, onu nejma pak (Bogu hvala) dolgu terpejti, onu nej več potréba, temuč de le Christus s svojem evangeliom pride, taku ti boš našil, de ta vegši dejl poH 3 štenih, 91 452. Škofi. Takovu rezodiveinje služi k navuki. Takovu rezodiveinje služi tudi h troštu. Ta narvissokeiši greih je Božjo bessédo pregainati inu ferrahtati. Izlaga tiga evangelia 453. Perlužnost. 454. Lk 2,35. Vernim težku dei tiga svita lotrya. 455. 2 Pet 2,8. 456. Med žitom rastoči plevel s strupenimi plodovi (SSKJ; ljuljka). Terpleinje teh karsčenikov. 457. Lk 2,37. Ludie služio Bogu s posteinjem inu z moleinjem. Ampak odpusčainja teh greihov ludje s tem ne zaslušio. štenih, brumnih etc. ludy na tem svejtu so ty narhuiši lotri, merdrarji inu Božji sovražniki, kateri Božjo bessedo ne mogo terpejti, se vseh žlaht practike inu tyrannye flissajo, aku bi jo ony mogli zatlačiti. Ony ga ja nikar radi za dobru neimajo, de se ony taku hudu imenujo, ampak pred Bugom se ony ne mogo izgovoriti. Zakaj aku je lih en človik po tem vunainim rovnainju brumen, ima pak to hudo šego, de je on taku en loter v svojem sercej inu Božje besséde ne more terpejti. Koku dolgu hoče on tudi pruti tem ludem brumen ostati? Zakaj onu se hitru zgody, kadar je tu serce polnu mordrainja, de ta jezik, ja, roka tudi k merdrarju postane, kadar je čas, prostor inu perležnust453 tukaj. Takovo hudo šego odkrye ta evangelium gori, sicer bi jo nihče ne vejdil, ja, nihče ne mogel verovati. Simeon pravi k Marji dajle: »Inu en meč (pravi on) pojde skuzi tvojo dušo.«454 Zakaj takovo hudobnost tiga svita je ona morala viditi inu izkussiti, inu nikar le ona sama, temuč ta cejla karsčanska cerkov k vsakimu čassu, kadar ta luč tiga evangelia svejti. Nu, je onu pak nemogoče, de bi je ty karsčeniki prez beteža inu ene sussebne serčne žalosti mogli viditi. Kakor Petrus od svetiga Lotha tudi pravi, 2. Pet. 2,455 de je on teh Sodomiterjev greihe moral viditi inu slišati, kateri so njegovo dušo od dan do dne ž nyh krivičnimi deili martrali. Tu je ta meč, kateri skuzi teh karsčenikov serce gre, tu je nyh serce bode skuzi tu martranu, de je ta svejt taku ena sramotna lulka,456 kateri se taku zna snažiti inu dopernaša vsaj vso žlaht svojovolnost inu tyranyo zupar Christusa, šentuje inu ferdamuje njegovo bessédo, pregainja inu mori njegove svetnike.Tu je teh karsčenikov terplein enu, ta serčna žalost, katera gre čez vso žalost inu obudy tudi tu serčnu vzdihanje teh režalenih serc, kadar tu pride, taku ta štraifinga ne bode dolgu odzadaj ostala. Tu bodi od tiga prerokovainja Simeonoviga zadosti. Nu, taku je pak raven le-tiga prerokovainja inu vuka Simeonoviga še ena historia od te vduve Anne, katera tudi od Christusa iz Svetiga Duha pričuje inu pridiguje. Od te melda ta evangelist, koku je ona Bogu služila z moleinjem inu s posteinjem dan inu nuč.457 Tokovu naši zuparniki, ty papežniki, zupar nas stavjo, ker vsaj neismo nikuli tayli, de se s pravim posteinjem inu moleinjem Bogu služi. Zakaj kar je Bug zapovédal, kadar se onu stury, taku se onu pravi Božja služba. Kadar je uže tu posteinje, tu je ta massa v jeidi inu v pytju. Item, tu moleinje od Buga zapovedanu, taku je my pustimo eno Božjo službo ostati, zakaj onu je ena zapovédana pokorsčina. Ampak na tem se ne puste ty papežniki nasytiti, je hočejo tjakaj izlagati, de takova pokorsčina k odpusčainju teh grejhov inu k večnimu lebnu pomaga. H timu my pravimo ne inu rečemo s tem angelom, takovu opravi le-tu ditece Jezus, kateru tu ime ima inu se mu pravi Jezus ali izveličar, de on ima svoj folk od njegovih greihov odreišiti. Per tem je my zdaj hočmo pustit ostati inu Boga za njegovo gnado prossiti, de bi on nas hotel pred vsem pohuišaniem milostivu obarovati inu nam pomagati, de my na Christusi gori vstanemo inu se na nym inu njegovim vuku nikuli več ne pohuišamo inu ne spotaknemo. Tu nam daj naš lubi GOSPUD Christus, amen. NA 92 na noviga lejta dan. NA NOVIGA LEITA DAN, OD TE OBRE I Z E C HR I ST USOVE INU TEH IUDOV. Ta perva pridiga, Gal. na 4. cap. 458. Pismo Galačanom 4. 458 Adar je ta čas bil dopolnen, je Bug poslal svojga Synu, rojeniga od ene žene, djaniga pod to postavo, de bi on te, kateri so pod postavo bily, odreišil, de bi my to otročino prejeli. 459. Gal 4,4–5. 459 A ta današni praznik se susseb od dvejuh štukov pridiguje. Ta pervi od obreize. Ta drugi od tiga imena Jezus, od kateriga ta evangelist tu susseb melda, koku je on od angela imenovan, prejdan je tu dejte v materinim telessi početu, zatu more na takovim imeni silnu veliku ležati.461 My hocmo462 narpoprej od obreize praviti inu en rezlotik sturiti, nikar tiga della, temuč za te persone volo, od katere se danas pridiguje, koku je ona obreizana. Nu, taku je pak mej to obreizo Christusevo inu teh drugih Iudov taku en velik rezlotik, kakor so nebu inu zemla enu od druziga odločene. Urzah, te persone so cilu unglih463 inu rezločene, kakor vi potle bote slišali. Nu, taku pak ta obreiza teh Iudov ima svoj prihod ali začetik iz Pisma, kakor se v pervih buqvah Moizessovih bere, cap. 17.464 Ima tudi svoj odločeni čass, koku dolgu ona ima terpejti, zlasti noter do Christusa, z Abrahamom se je ona nerpervič začela. Timu je Bug zapovédal, on inu njegova cejla hišna družina bi se imejli pustit obreizati, inu kar bi naprej hlapčičev rojenih bilu, ty bi imejli na osmi dan po roistvu tudi obreizani biti. Kateri so uže takovu znameinje te obreize na svojm telessi imejli, teh Bug bi on hotel biti inu se nyh an vzeti kakor svojga folka. Nu, 93 Anno 31. publicé ante prandium.460 460. Leta /15/31, javno, pred prvim dnevnim obrokom. 461. Lk 2,21. Rezlotik mej te obreizo Christusevo inu teh Iudov. 462. Hočmo. 463. Hočmo. Začetik te obrejze. 464. 1 Mz 17,10–12. Izlaga tiga evangelia Abrahamovu seime nei le samu obreizanu, temuč tudi njegovi hlapci. Ta obreiza je gori vzdignena. Obreza vuči Bogu pokoren biti. 465. 1 Mz 17,14. Ta obreiza vučy, koku Bug svoje ričy norsku začne. 466. Obrezanci, vpoklicanci. Posvitna modrost se pohuiša. 467. 1 Kor 1,21. Zacrament tiga altarja norski. 468. Požirek; izposojeno iz star. nem. Trunk (enak pomen) (M. Snoj, 2014, Slovar jezika Janeza Svetokriškega). Nu, taku onu pak nej prez sussebniga sveita Božjiga taku ferordnanu, de se nikar le Abraham, temuč vsa njegova družina v hiši, kar je moškiga spolu bilu, so se morali pustit obreizati, de bi se ty Iudje nikar ne hvalili, ony bi le samy Božji folk bily. Zakaj le-tukaj vzame Bug zdaici v začetki Abrahamove hlapce, kateri so ajdje bily, tudi k svojmu folku inu otrokom gori v to erbsčino, v katero so Abrahamovj pravi otroci inu njegoviga telessa erbi slišali. Ia, pridejo poprej k njei kakor Izaak, na kateriga ta obluba slove, ker so ony vsaj žleht kupleni hlapci od teh ajdov bily, zatu se ne smejo ty Iudje taku vissoku hvaliti. Zakaj kadar ony lih to obreizo veliko delajo, taku ga ony vsaj ne mogo tayti, de je Bug h timu istimu čassu tudi ajde, kateri nejso Abrahamovi otroci, temuč njegovi kupleni hlapci bily, poklical. Od le-tiga obreizovainja nejmamo my na ta današni dan več, kakor tu samu pominenje inu ta pild te vere. Ravnu kakor druge historie, katere so mimu inu so dokojnane, tudi le h timu slišio, de bi my te exemple te vere inu dobrih dell iz nyh se imejli vučiti. Teh dell nam nej potreba sturiti, ali vsaj vener moramo my tem istim pokorsčino izkazati inu to vero imejti, katero so ty imejli, katerj so taistikrat živejli. Taku pridigujemo my od te obreize na le-ta današni dan tudi, nikar zatu, de bi se my imejli pustit obreizat, zakaj takovu je vun inu ima en konec, temuč de se my per tej obreizi vučimo Bogu pokorni biti, kakor je Abraham pokoren bil. Kadar bi pak Christus ne bil prišal, taku bi se my morali na ta današni dan pustit obreizati, aku bi se my drugači hoteli za Božji folk hvaliti. Zakaj tukaj stoji ta zapuvid očitu: »Kateri nej obreizan, tiga duša ima vun izstreblena biti iz mojga folka.«465 Le-to zapuvid je Christus gori vzdignil. Zapovej uže dajle nam, kir smo my njegov folk, de se my nejmamo pustit obreizati, temuč se karstit, inu imamo verovat, aku my hočmo Božy otroci inu izveličani biti. Ta exempel pak, kateri my iz te stare obreize vzamemo, je le-ta, Bug pusty nam le-tukaj viditi, koku norsku on v navadi ima svoje ričy začeti, kadar my hočmo po tej pameti soditi. Zakaj per teh štolc ajdih je onu ta nar­ smeišniše inu norčastiše rejč bila, katera se je kej kadaj na zemli zgodila. De bi Bug, ta večna modrost, imel tem človékom eno taku smeišno zapuvid gori naložiti, (od katere my nikar radi ne govorimo) susseb pak tém starim ludem. Zakaj Abraham je uže devetinudevetdesset lejt star bil, kadar je on le-to zaupuvid prejel. Od tiga semkaj pridej ta špotliva inu šmagliva imena, katera ty ajdje tem Iudom dajejo, je imenujo Recutitos, Apelles466 inu tem glih, le de so ony nym ž nymi špotali. Ampak taku onu ima jiti, kakor je vaša lubezan vnuvič v tem evangeliu tudi slišala. Vse, kar Bug naprej da, tu nejma nikomer dopasti, en vsakateri se timu ima smejati inu za to narvegšo norčjo deržati. Spet nazaj, kar on nikar naprej ne da inu my sami od sebe sturimo prez njegove zapuvidi, tu bi imejlu njemu dopasti. Taku bi je my radi hoteli imejti. Ampak Bug ga ne hoče sturiti. Tukaj onu tedaj gre, de se ta pamet opotakne inu pohuiša, kakor Paulus pravi, j. Cor. j.:467 »Kadar ta svejt skuzi svojo modrust Boga v njegovi modrusti nej spoznal, taku je onu Bogu dobru dopadlu skuzi to norsko pridigo izveličane sturiti te, kateri na njo verujo.« Kaj je norčastišiga, kadar ta pamet ima soditi, kateru se tudi mainje ž njo raima, kakor de v tej večerji pod tem kruhom tu tellu Christusevu inu pod tem vinom ta kry Christuseva se ima k odpusčainju teh greihov jeisti inu pyti? Kaj bi imel en trunk468 vina inu en grižlaj kruha pomagati? Misli ta pamet, ne more tudi drugači mislliti. Ampak Bug ne hoče tiga zatu preminiti. Aku ga ta pamet ne hoče verovati ni gori vzeti, taku je ona more pustiti. Taku 94 na noviga lejta dan. Taku je onu tudi s tem svetim karstom, de enu dejte, kateru po tej zapuvidi Christusevi vudo bode pogrozenu469 ali ž njo oblitu, bi imejlu od greihov omyvenu inu iz tiga Hudiča krajlestva v Božje krajlestvu pomaknenu biti. Koku se tu raima, koku je ti moreš verovati, kadar ti to bessedo nazaj hočeš postaviti inu to rejč s to pametjo premeriti inu zapopasti? Tedaj bi se dobru moglu verovati, kadar bi ta greih en čern ali erdeče farbe blek470 bil, ampak kadar ta greih v serci, v muzgi inu v kosteh notri tičy, taku se onu vidi, de voda kassnu tja noter bode prišla inu ga doli omyla. Taku bi tudi Abraham bil mogel misliti, kadar je on to zapuvid od te obreize prejel, inu reči: »Kaj bi onu imejlu meni k izveličainju pomagati? Aku bi se lih jest star mož imel obrezat pustiti? Kaj tu hoče enimu ditetu pomagati? Ali kaj je bujle po tej obreizi, kakor poprej? Kadar bi Bug tvoje tellu drugači bil hotel imejti, on bi je bil dobru taku sturil, de bi ništer ne bilu potrejba od njega reizati?« Pamet bi bila taku djala, ne more tudi drugači reči ni misliti, kadar ona hoče narmodreiši biti. Ampak kadar se v tu vprašainje pride, zakaj je Bug le-tu ali drugu zapovédal, taku je uže ta Hudič dobil. Kakor se vidi na Evi v paradižu, ta je imejla to zapuvid, ona bi ne imejla od tiga prepovédaniga drivessa jeisti. Kadar je ona pak takovo zapuvid iz teh očy pustila inu je Hudiča poslušala, zakaj bi vsaj Bug takovu bil imel prepovédati, je ona tjakaj šla, je padla v to grozovito nepokorsčino, na kateri še my vsi moramo nesti. Za tiga volo se my imamo iz takove zaupuvidi od te obreize s flissom vučiti inu se zdaici po tem rovnati. Kadar Bug kaj ukaže, pravi ali stury, taku imaš tvoja usta zaprejti inu na tvoja kolena pasti, dajle ništer vprašati ni reči, temuč sturiti, kar on tebi ukaže, poslušati, kar on tebi pravi, inu tebi pustit dopasti, kar on stury. Zakaj Bug ne hoče od nas premojstrovan biti, kir smo po naturi otroci tiga serda, greišniki inu lažniki. Za tiga volo je njegov svit, besseda inu dellu nam veliku previssoku, de bi je my hoteli zastopiti, my smo slipy, prevzetni norci, se zdimo, de je my nikar le zastopimo, temuč je tudi bulši znamo sturiti. Zatu pravi Ieremias dobru: »Tiga človeka serce je taku zanikernu inu tikiš ali hude kunšti polnu, de ga nihče ne more izgruntati.«471 Kadar smo my uže takove hude šege po naturi, taku bi my imejli našo modrost na stran položiti inu v Božjih ričeh inu zapuvidah taku misliti: »Aku se tu meni norsku zdy, taku onu v risnici obeniga druziga urzaha nej, temuč de sim jest en velik norec, kateri te Božje modrusti ne morem zastopiti ni zapopasti, zakaj moja norrost inu slipota mene pači.« Taku je uže ta stara obreiza en exempel ene lipe vere, de se Abraham inu njegovi hlapci nad takovo zaupuvidjo nikar ne prestrašio, temuč tej isti zdaici nag472 pridejo. Ony neiso mislili: »Aj, onu je ena norska rejč, aku se my ty stari pustimo obreizati, onu tiga Bug ne bode taku meinil, onu more en drugi zastop imejti« (ravnu kakor ty zacramentirarji od karsta inu večerje so dišputirali). Kaj bi hotel Bug na tej norski rejči zapovédovati, de bi se tu tellu imejlu obreizati? Zakaj bi vsaj tu istu imejlu biti? Takoviga ony nejso mislili, temuč so precej tej zaupuvidi nah prišli inu so diali: »Kadar je tu Bug zapovédal inu taku hoče imejti, onu si bodi taku norsku, kakor onu kuli hoče, taku jest ne bodem izveličan, temuč de deržim njegovo zapuvid, kakor je on ukazal.« Da taku ta obreiza je en fain exempel ene močne prave vere, katero so Abraham inu njegovi hlapci iméli. Iz kateriga se my imamo vučiti, de my tudi timu glih sturimo inu se naši modrusti inu pameti od te bessede Božje ne pustimo zapelati. Tu bodi od teh starih Iudov obreize govorjenu, katera nej dajle imejla stati, temuč kakor ta postava, tu je noter do Christusa, kateri je s to postavo en konec sturil. Kakor je takovu lipu v tem na znainje danu, de ty otročičj stuprov na osmi dan so morali I obreiza- 95 Ta karst norski. 469. Pogreznjeno, potopljeno (Maks Pleteršnik: Slovensko-nemški slovar). 470. Našitek, prišivek (Matija Kastelec in Gregor Vorenc: Slovensko-latinski slovar). Kadar Bug kaj zapovej, taku ludje nejmajo vprašati, aku se enu raima. Pokorsčina. 471. Jer 17,9. Ta obreiza je en exempel ene prave vere inu pokorsčine. 472. Nah (bližje); izpeljano iz nem. nah oz. nahe (bližnji, bližajoč se). Zakaj so ty otročiči na osmi dan obreizani. Izlaga tiga evangelia 473. 1 Mz 17,12. 474. Lk 2,32. Rezlotik mej Christusevo inu teh drugih Iudov obreizo. Abraam, Iudi so grešniki, Christus je prez vsiga greha. 475. 1 Kor 7,19. Obreza grehe prač ne vzame. Špruh s. Paula, 1. Cor. 7. obreizani biti.473 Zakaj tu S. pismu deržy to ordningo, de po šest dneh je ta sobbota inu ta dan, kateri na to sobboto gre, je ta osmi dan, ker se en drugi tjeden začne. Zakaj naš lubi GOSPUD Christus je s to obreizo začel dopolniti to pridigo, katera je bila od njega govorjena, de bi on imel biti en izveličar inu ena luč za te ajde,474 kateri bi nikar le v tem maihinim koti tiga Iudovstva svoje krajlestvu ali regiment imel pelati, temuč po vsim svejtu skuzi svoj evangelium regirati inu nas od vseh greihov imel proste sturiti, tu je uže on obreizan inu s svojo obreizo je on tej pervi en konec sturil. Iest sim pak v začetku djal, kadar se hoče prov od te obreize Christuseve govoriti, taku se more ja taku deleč en rezlotik mej to obreizo Christusevo inu teh Iudov sturiti, kakor mej nebom inu zemlo. Zakaj le-tukaj so te persone unglih, aku je lih enu onaku dellu. Ta obreiza je ravnu kakor ta postava bila tem dana, kateri so greišniki inu te večne smerti dolžni bily. Nu, taku je pak GOSPUD Christus prez vsiga grejha inu en GOSPUD te postave, s katerim se ta postava ništer nejma pečati, zakaj ona se le s teimi greišniki peča, on pak nej oben greišnik. De on uže po tej postavi ravnu kakor enu drugu greišnu ditece bode obreizan, v tem istim se zameri inu pregreišy ta postava na njemu, more za tiga volo svojo štraifingo terpejti inu gori nehati. Kadar bi je Christus bil hotel sturiti, taku bi on bil to postavo dobru po syli mogel doli perpraviti inu gori vzdigniti. Zakaj on je ja te postave GOSPUD, s katerim se ta postava ništer nejma pečati zatu, ker je on prez vsiga grejha. Ampak on tiga nej hotel sturit isto sylo, temuč z lubezanjo inu pohlevsčino. Takovu se uže zgody nam h dobrimu, de se my tiga imamo an vzeti inu troštati. Zakaj za svojo persono volo naš lubi GOSPUD Christus nej potreboval, de je človik postal ali se na križ pustil perbyti. On tu vse stury za našo volo, zakaj my potrebujemo eniga takoviga moža, kateri bi prez grejha bil inu bi za nas to postavo dopolnil inu taku ta serd Božji utolažil. Za le-tiga urzaha volo se je on pod to postavo djal, šeinka takovu premaganje, kateru je on na postavi dubil, nam, de ga my imamo uživati inu naprej vso to pravico h tej postavi skuzi njega imejti, katero on h tej postavi ima, de ona nejma nas več ferdamnati ni ujeti. Zakaj kateri se na Christusa s pravo vero deržy, ta ima skuzi njega od takoviga ferdamnanja odreišen biti. Zatu merkaj le-ta rezlotik dobru, zakaj na tem vse ležy. Abraham je moral pod to postavo inu se pustit obreizati, zakaj on je bil en greišnik inu za tiga volo je imejla ta postava oblast ali pravico k njemu. Christus pak nej oben greišnik, za tiga volo njemu nej potreba pod ti postavj biti, ali vener se on pod to postavo dej, de vsi ty, kateri se z vero na njega derže, skuzi njega od prekletve te postave imajo fray inu prosti biti. Za tiga volo je ta praznik te obreize Christuseve en silnu troštliu praznik, na katerim my spodobnu imamo Boga hvaliti inu častiti, de aku smo my lih tej postavi skuzi naše greihe v oblast prišli, taku nam vsaj tu na naše duše izveličainju nejma škoditi, temuč de my skuzi Christusa od prekletve te postave imamo fray inu prosti biti, kateri je za našo volo to prekletvo te postave nossil inu se tej postavi podvergal. De je onu pak potreba bilu, de smo my morali od postave prosti inu ledig biti, vučy s. Paulus, ker onj., Cor. 7,475 taku pravi: »Ta obreiza ništer nej, temuč Božjo zaupuvid deržati.« Tu so silnu štolc bessede, tem Iudom neterpežlive. Zakaj onu je tulikain rečenu: »Obedan, kateri je obreizan, ne dopolni Božje zapuvidi, ali deržy to postavo.« Kaj je pak tu druziga, temuč de ty, kateri so obreizani, nejso obreizani. Ali de je jest še zastopniše povejm, skuzi to obreizo nihče ne dopolni to postavo, nihče ne bode tudi skuzi njo od grejhov ledig. Zakaj aku so se lih ty Iudje pustili obreizati, taku vsaj vener še Božja zaupuvid inu poročenie tukaj 96 na noviga lejta dan. tukaj stoy: »Ti imaš Boga lubiti iz cejliga serca, iz cejle duše inu iz cejle misli.«476 Tukaj daj ti meni eniga človéka, kateri bi se mogel hvaliti, de je jo on sturil ali bi je mogel sturiti. Ta postava pravi: »Ti nejmaš želejti.« Daj meni eniga človeka, kateri bi se mogel hvaliti, de je jo on sturil ali mogel sturiti. In summa, vzami eno zaupuvid pred sebe, katero ti hočeš, taku ti moreš spoznati, de nikoger nej, kateri bi njo popolnoma bil deržal. Kaj slišj pak za ena sodba na takove ludy, kateri Božje zaupuvidi ne derže, aku so ony lih obreizani? Tu da s. Paul na znanje iz teh petih buqvah Moizessovih, ker le-taku stoji: »Preklet bodi en vsakateri, kateri ne ostane vsém tém, kar pissanu stoji v letih bugvah te postave,«477 de je on stury, tu je vsi ty, kateri s te postave delli okuli hodio, so pod to prekletvo, urzah je: Ony nje ne mogo deržati. Zakaj kadar bi se ta postava mogla deržati, taku bi ne bilu potreba se bati ene prekletve te postave. Kadar se pak ne more deržati, taku iz tiga gre, de ta postava nas zatoži, umory, timu Hudiču da inu v ta pakal pahne. Zatu se more ena vissokeiša inu bulša pridiga imejti, katera nam več daje kakor ta postava, katera več ne more, temuč de ona zapoveduje, de bi my imejli Boga lubiti iz cejliga serca inu našiga bližniga kakor sami sebe,478 tudi kadar nam kaj žaliga stury inu de bi se raiši nad nym masčovali koker dobru sturili. Ali iz tiga ništer nej. Ta natura se masčuje s serdom, z nevolio, nepoterpežlivostjo, sovraštvom, nydom, offertjo etc. Za tiga volo nei obeniga, kateri bi mogel po takovi pridigi sturiti. Inu aku se lih tulikain stury, kulikur je mogoče, taku my vsaj ne moremo s tém pred Bugom obstati. Tu je uže ta urzah, de en vissokeiši inu vegši pride, zlasti Christu