Goli otok - Titov gulag

Božidar Jezernik GOLI OTOK – TITOV GULAG Božidar Jezernik GOLI OTOK – TITOV GULAG Predgovor Adam Michnik Uredil Marko Vidic Jezikovni pregled Aleksandra Kocmut Oprema in oblikovanje Vesna Vidmar Prelom Dušan Obštetar Izdali in založili Modrijan založba, d. o. o. Zanjo Branimir Nešović, direktor Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Zanjo Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Naklada 800 izvodov Natisnjeno v Sloveniji Ljubljana 2013 Prva izdaja Na naslovnici je fotografija Cankarjeve ceste v Ljubljani aprila 1946 (foto: Miloš Švabić, Foto Slovenije, Muzej novejše zgodovine Slovenije). Fotografija avtorja na zadnji strani (foto: Maja Avsenik). © Modrijan založba, d. o. o., 2013 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.1)”1949/1956” 343.819.7(497.5Goli otok) 323.281(497.1)”1949/1956” JEZERNIK, Božidar Goli otok - Titov gulag / Božidar Jezernik ; [predgovor Adam Michnik]. 1. izd. - Ljubljana : Modrijan : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013 ISBN 978-961-241-726-0 (Modrijan) 266022400 www.modrijan.si Božidar Jezernik Goli otok – Titov gulag Jožetu Jurančiču, enemu največjih herojev v slovenski zgodovini KAZALO Predgovor 9 Stalin gor, Stalin dol 13 Politična in imaginativna geografija 33 Oče pokvarjenec, mati kurba 51 Stroj za umivanje rok 61 Vertikalna struktura družbenega dna 75 Nož za rezanje kruha 93 Neznosna moč nemočnih 105 Bitje opredeljuje zavest 117 Ljudje z repi 131 Osamljeni v množici 143 Potemkinova vas R-101 155 Marksistični dogmatizem jedilnega lista 165 Sultan v haremu 181 Sizifi na družbeno koristnem delu 195 Zverinjak v kletki 215 Leteči krožniki nad Golim otokom 229 Vse mine, razen preiskave 245 Z glavo skozi zid 259 Brez konca na koncu 269 Od kod je kaj 281 Slikovno gradivo 293 9 Predgovor ADAM MICHNIK Morfologija Golega otoka* Podoba Jugoslavije, kakršno smo pred letom 1989 imeli na Poljskem, je bila zelo nepopolna in zelo zlagana. Vedeli smo, da je to država, v kateri vladajo komunisti, toda nekako drugačna, ker je neodvisna od Sovjetske zveze in ni članica Varšavskega pakta. Vedeli smo nekaj o relativnem liberalizmu v kulturi in znanosti, čeprav smo slišali o zaporni kazni Đilasa zaradi objave knjige o »novem razredu«. Slišali smo tudi, da je tam dovoljeno kritizirati Stalina, ne pa tudi Tita; nekaj o ideji samoupravljanja in odprtosti proti Zahodu. Skratka – ne veliko. Morda sta bila zaradi tega razpad Jugoslavije in večletna vojna tako šokantna. Knjiga Božidarja Jezernika, slovenskega antropologa, sociologa in kulturnega zgodovinarja, ki obravnava dogajanje izpred nekaj desetletij, šokira na drug način. Pripoveduje o okrutnosti antistalinističnega stalinizma. V letu 1948 se je zaradi Jugoslavije zgodilo nekaj, kar je bilo brez precedensa: Tito in drugi voditelji Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) so odpovedali poslušnost Stalinu in se niso podredili resoluciji Informacijskega biroja (tako imenovanega Kominforma). Prišlo je do odprtega konflikta, ki je privedel do pretrganja stikov Moskve (in satelitskih držav) z Beogradom. Novembra leta 1949 je Moskva razglasila, da se je »zaradi fašističnega terorja Titove bande proti zdravim silam KPJ vodstvo KPJ znašlo v rokah špijonov in morilcev«. To je bil prvi veliki – meddržavni – konflikt v komunističnem gibanju. »Zdrave sile« KPJ so pozvali, naj vržejo vlado »bande špijonov in morilcev«. »Titova banda« je odgovorila z besedami svojega šefa leta 1952. Na VI. kongresu KPJ je Tito očital Stalinu (navajam po dragocenem delu * Predgovor je izšel januarja 2013 pod naslovom Morfologia Nagiej Wyspy v poljski izdaji knjige Naga Wyspa. Gułag Tity pri založbi Czarne. Za slovensko izdajo ga je prevedel Božidar Jezernik, pregledala pa Jana Unuk. 10 Adam Michnik MORFOLOGIJA GOLEGA OTOKA Michała Jerzyja Zachariasa Komunizm, federacja, nacjonalizmy. System władzy w Jugosławii 1943–1991) popoln odmik od temeljev marksizma-leninizma ter »imperialistično in kontrarevolucionarno« delovanje. Trdil je, da se je v ZSSR razvila »vsemogočna birokratska kasta, ki se redi od najemniškega dela in se na ta način preobraža v izkoriščevalca«. »Stalin je nadomestil eno obliko izkoriščanja z drugo, z birokratskim in državno-kapitalističnim izkoriščanjem delavcev. […] Milijoni sovjetskih državljanov gnijejo v taboriščih smrti in prisilnega dela.« Državljani neruskih narodov nimajo nobenih pravic. Poslali so jih »v sibirske tajge in jih tam uničujejo«. Stalin je v tridesetih letih pomoril boljševiške partijske in vojaške kadre. Zdaj uničuje kadre v deželah srednje Evrope. »Kaj je danes Partija v ZSSR? Navaden dodatek NKVD-ja, birokratski aparat za podrejanje in zatiranje narodov, ne le ZSSR, temveč tudi onstran njegovih meja.« Neruski narodi so nekdaj imeli neodvisne države, »danes so popolnoma izbrisani z zemeljskega površja, in to na najokrutnejši način, ki bi jim ga lahko zavidal sam Hitler«. Velikoruski šovinizem je izpodrinil internacionalizem. ZSSR je postala tipična imperialistična država. Tak je tudi smisel popolnoma agresivne, hegemonistične Stalinove politike do Jugoslavije. Tako – antistalinistično – je bilo obličje Titovega režima. A ta medalja je imela tudi drugo stran. Na grožnjo s strani Moskve je Titov režim odgovoril z ogromnim valom represije proti nasprotnikom iz vrst KPJ, ki so stopili na Stalinovo stran. Bilo jih je precej, kampanja represije pa je zadela vse, ki so bili v očeh oblasti nezanesljivi. »Dogajanje v Jugoslaviji po letu 1948,« piše Jezernik, »v veliki meri spominja na razvoj dogodkov v Nemčiji v tridesetih letih. Represivni organi, zlasti tajna policija, so prepredli družbo, na ozemlju celotne države so zrasli zapori. Agenti so bili v vladi. Ime tajne policije so izgovarjali samo šepetaje. V imenu obrambe države je tajna policija vdirala v zasebne zadeve vseh državljanov, glede katerih je obstajal najmanjši sum, da imajo kritičen odnos do politike.« Jugoslaviji je vladal strah. V tem ozračju je nastalo koncentracijsko taborišče na Golem otoku. O tem taborišču in tamkajšnjih kaznjencih pripoveduje pretresljiva knjiga Božidarja Jezernika. Hladni ton pripovedi raziskovalca stopnjuje grozo med branjem. Ta knjiga je najprimernejši komentar k najznamenitejšim dosežkom »taboriščne literature«: Solženicinu in Šalamovu, Borowskemu in Herlingu - Grudzińskemu. Vendar je prav tako portret komunizma v malem; komunizma stalinskih let, ki so še vedno tako slabo prisotna v kolektivni zavesti. Predgovor Milovan Đilas – eden od tedanjih vodij KPJ, potem pa pogumen kritik in zapornik Titovega režima – je mnogo let pozneje pisal, da je bil Goli otok »najtemnejša in najbolj sramotna stran jugoslovanskega komunizma. Celo hujša in bolj grozna od samega komunizma.« Še dve mnenji. Edvard Kardelj, eden od najpomembnejših vodij KPJ in najbližjih Titovih sodelavcev, je zapisal: »Bili smo brutalni v ravnanju z agenti Kominforma v Jugoslaviji, a nismo mogli ravnati drugače, ker bi naravnost odprli vrata Stalinu.« Vladimir Dedijer pa je trdil: »Če ne bi ustvarili takega taborišča, bi Stalin vso Jugoslavijo spremenil v eno samo veliko taborišče.« Ob takih izjavah je bralec nemočen. Ali so okrutna mučenja, teptanje človeškega dostojanstva, lomljenje značajev nujne in dopustne metode za obrambo pred grožnjo za državo? Taka vprašanja se z vso brutalnostjo odpirajo po branju te knjige … Tema Golega otoka spada med zatajene in prepovedane. O njej se je začelo glasno govoriti šele po Titovi smrti (1980). Potem se je ta tema znova znašla na obrobju – izrinile so jo nacionalistične emocije. Dobro, da danes Jezernik podarja bralcem pripoved o tem okrutnem otoku, izdelano s hladno natančnostjo kirurga. 11 13 Stalin gor, Stalin dol Angleški dopisnik je svojo knjigo o Titovi Jugoslaviji začel s šalo o nekom, ki naj bi se mu v tistih časih smejali vsi Jugoslovani. Kmalu po koncu vojne je namreč zavpil: »Dol s Stalinom!« in bil zaprt leta dolgo. Ko je prestal kazen, je bil odločen, da ne bo ponovil iste napake. Pa je zavpil: »Naj živi Stalin!« in bil takoj zaprt za naslednja štiri leta (Newman 1952: 11). Mi, ki smo bili rojeni v letih po drugi svetovni vojni, smo se naučili še nadaljevanja šale. Nesrečnik si je ob zaporniški košti ves čas želel, da bi se vsaj enkrat lahko posladkal. In ko je prišel drugič iz zapora, ga je ena njegovih prvih poti vodila v slaščičarno, kjer si je naročil baklavo. A ko ga je natakar vprašal, ali želi grško ali turško, si je prestrašen premislil in ni naročil nič. Za vsak primer, da ne bi bilo spet kaj narobe. Kolektivni spomin na neko zgodovinsko dogajanje, ki se ohranja z ustnim izročilom, seveda ni zgodovinopisje, to je dejavnost, ki predpostavlja zapis zgodbe. V ustnem izročilu se zaradi procesa racionalizacije oziroma asimilacije, to je povezovanja novih situacij z že prej utrjenimi izkustvenimi shemami, ohranja splošna, emocionalno usmerjena shema, iz zgodbe pa se izločijo nepomembne in nepoudarjene podrobnosti. V tem procesu prihaja do pomembnih sprememb »smiselnega« in »nesmiselnega« gradiva. Razna obdobja, razne socialne skupine, razni posamezniki namreč po svoje vidijo dele ali cele zgodbe, zato usmerjajo pozornost na točke, ki se njihovim naslednikom spet lahko zdijo nepomembne. Enote, ki jih posamezni reproducenti ne morejo vključiti v svoje izkustvene sheme, izpadejo iz obnove ali se popačijo. Vendar krčenje zgodbe nikoli ne prizadene njenih »pomembnih« enot, to je »dejstev«, ki potrjujejo pričakovanja in stališča posameznih reproducentov in ki jim pomagajo sestaviti zgodbo. Življenje neke zgodbe ustnega izročila je tako proces nenehnega določanja njenega pomena, v zgodbah samih pa odsevajo ideološke, politične, etične in druge koncepcije, v luči katerih se interpretira in vrednoti, kaj je še aktualno in kaj je že preteklost, kaj je pomembno in kaj ni več (Jezernik 1979: 239). Navedena šala torej po svoje pripoveduje o dogajanjih v letu 1948 in pozneje, ki veljajo za eno najpomembnejših prelomnic v zgodovini Titove 14 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Jugoslavije. Nekoč je bilo že doseženo tudi izjemno visoko soglasje o ocenjevanju pomena teh dogajanj: »Čeprav bodo zgodovinarji, memoaristi, pisatelji in mnogi drugi, vešči peresa, pisali tudi v prihodnje o našem prelomu s Stalinom, o tem prelomnem trenutku v zgodovini socializma, bi vendarle mogli reči, da je glede tega že danes – vse jasno.« (Marković 1987: 7–9) Toda namesto da bi s časovno distanco zadeve postajale jasnejše, se zdi, da smo priče ravno nasprotnemu procesu. Z današnje perspektive namreč nikakor ni mogoče trditi, da je o takratnem dogajanju, njegovih vzrokih in posledicah »vse jasno«. Vse bolj jasno pa je, da je bila prelomnost tistega trenutka predvsem v tem, da je bila tedaj za opozicijskimi strankami dokončno izločena s političnega prizorišča tudi notranja partijska opozicija in s tem za nadaljnja štiri desetletja utrjen režim partijskega enoumja. Kot so zapisali nekdanji interniranci, tedanji Titov spopad s Stalinom »ni bil boj za demokracijo in neodvisnost, temveč le borba za oblast. Starejši ljudje še pomnijo, da se je prav po tem spopadu strahotno povečal teror, še posebej nad kmeti in Cerkvijo.« (Združenje Goli otok, 1992) Konec štiridesetih in v prvi polovici petdesetih let dvajsetega stoletja je bil tako končan proces, ki se je začel po vojni s fizično likvidacijo pripadnikov kvizlinških oboroženih enot in nadaljeval s sodnima procesoma zoper generala Dražo Mihailovića v Beogradu in nadškofa Alojzija Stepinca v Zagrebu leta 1946. V naslednjih dveh letih se je potem v Jugoslaviji zvrstila vrsta sodnih procesov zoper pripadnike opozicijskih strank, na katerih so bili mnogi obsojeni na dolgoletne kazni in celo na smrt (Korbel 1951: 161 ff.). V ljudi se je naselil strah: »Tito in komunisti so uničili opozicijo. Oni, ki so bili za kralja in domovino, so bili razglašeni za izdajalce, njihove družine so postale gobavci. Obrnili so se proti premožnejšim in jih razglasili za kulake. Strup so raztresli po deželi, tako da je čas vojne zamenjal čas terorja. V vojni si vedel, kdo je tvoj sovražnik. Nemci, Italijani, šiptarski buljentari in muslimanski posamezniki. Pazili so drug drugega. Si pomagali. Zdaj pa te preganjajo bratje in sorodniki.« (Rajković 2006: 23–24) Konflikt, do katerega je prišlo leta 1948 po objavi resolucije informbiroja, je sprožil novo serijo množičnih aretacij, obsodb in deportacij. Po uradnih Stalin gor, Stalin dol virih so represivni organi v letih od 1948 do 1963 aretirali 55.663 oseb, ki naj bi na različne načine podpirale akcijo Moskve in vzhodnega bloka proti Jugoslaviji (Marković 1987: 15). Po neuradnih podatkih je bilo tedaj iz Komunistične partije Jugoslavije izključenih 58.596 članov, z drugimi kaznimi pa jih je bilo kaznovanih še nadaljnjih 31.142 (Dedijer 1984: 449). Gre za zelo visoke številke, saj je v času Petega kongresa, konec julija 1948, imela KPJ 468.175 članov in 51.612 kandidatov (Kržavac in Marković 1981/82: 135; Banac 1990: 149–150). Po uradnih podatkih je bilo poslanih na prestajanje kazni 16.731 oseb, od katerih jih je bilo 11.694 administrativno kaznovanih in 5037 sodno obsojenih na različne časovne kazni (Radonjić 1983: 12; Marković 1987: 79). Zlasti obsežne so bile čistke v vojski, saj naj bi bilo zaprtih več kot 5000 oficirjev, med njimi veliko generalov in polkovnikov, v glavnem komandantov in komisarjev brigad, divizij in armadnih korpusov, medtem ko naj bi bilo 12.000 oficirjev odpuščenih iz vojske (Fünfzehn Jahre 1963: 9; Der Belgrader 1964: 236; Banac 1990: 148). Tuji viri navajajo dosti višje številke kot uradni jugoslovanski. Tako naj bi bilo v Jugoslaviji do leta 1950 že 100.000 političnih zapornikov (Yindrich 1950: 59–60), medtem ko naj bi se število interniranih naslednja leta povzpelo na 300.000 oseb (Launay 1954: 45). Ocene zahodnih opazovalcev zajemajo vse žrtve političnih preganjanj. Po vzhodnih ocenah, ki se nanašajo samo na informbirojevce, pa naj bi bilo v letih 1948 do 1952 zaprtih in interniranih 200.000 oziroma 250.000 oseb (Kjosseff 1953: 252; Fünfzehn Jahre 1963: 8; Der Belgrader 1964: 236; Dedijer 1984: 478; Banac 1990: 146). Navodila za tako poostreno »budnost« so prišla z najvišjega vrha. Sam Josip Broz je rekel, da je treba zapreti vse sumljive, češ da je »bolje, da je tudi nekaj nedolžnih ljudi v zaporu kot en krivec na svobodi« (Kovačević in Rastoder 1989: št. 49). Svetozar Vukmanović Tempo, načelnik glavne politične uprave – ki ji je bil podrejen tudi Kos – naj bi po nekaterih virih dal organom kontraobveščevalne službe navodilo, da sta teroristična akcija in verbalni delikt v zvezi z informbirojem isto: »Ni razlike – preganjajte vse!« (Vasović in Mekina 1989: 25) Med aretacijami je bil v zvezni skupščini sprejet zakon pod robatim, a nedolžnim in funkcionalnim naslovom »družbeno koristno delo«. S tem je bilo legalizirano zgolj tisto, kar je bilo v Partiji že sklenjeno (Đilas 1988: 32). Na podlagi tega zakona so bile izrečene dveletne kazni. Vendar kaznovani nikoli niso vedeli, ali bodo po dveh letih tudi zares izpuščeni. 15 16 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Kaznjencem so oblastniki nenehno ponavljali, da ni važno, na koliko je kdo obsojen; če »ostane banda«, kakor so imenovali tiste, ki še niso »revidirali stališča«, je lahko v taborišču tudi deset let, in ne le dve. Kazen je bila namreč raztegljiva. Ko se je iztekla ena, so pač izdali drugo. Na šest ali dvanajst mesecev. Ali štiriindvajset. Tako je bila Olga Jurančič Virens na primer obsojena na štirinajst mesecev družbeno koristnega dela na Golem otoku, pa je bila tam skoraj tri leta. Fadil Buturović je bil obsojen na šestnajst mesecev, prestal jih je več kot 42. In tako naprej (Jurančič - Virens 1982; Isaković 1982: 81; Đilas 1984: 74–75; Simić in Trifunović 1990: 67; Milanović 1990: št. 7; Hrast 1991: 130–131; Logar 1991: 309). Nekateri pa niso dobili niti take obsodbe. Tako Danica Talijan - Ćurčić nikoli ni dobila nikakršnega papirja, da je kaznovana. Nihče ji ni nikoli povedal niti sporočil, na koliko je obsojena in ne, zakaj, niso ji sodili niti je niso obsodili (Simić in Trifunović 1990: 100). V skladu s politiko »po glavi, a ne glave« (Đilas 1983: 192) so bili prijeti kaznovani le z odvzemom svobode. Izvršeni sta bili dve smrtni obsodbi, in sicer junija 1950 na okrožnem sodišču v Titogradu, ko sta bila obsojena na smrt Ljubo Boričić, predsednik Okrajne zadružne zveze, in Kolja Nikolić, namestnik komandirja milice v Zatrijepču (Titograd) (Popović 1988: 73–74; Kovačević in Rastoder 1989: št. 49). »Res, v primeru akutne nevarnosti z Vzhoda bi bili pobiti. Množično in hitro. To smo vedeli tako tedaj kot kasneje – na otokih in v bilećanskem taborišču. To vem tudi danes,« se spominja eden od nekdanjih internirancev. »A to nas ni posebej vznemirjalo. Bilo je tako razumljivo, tako leninistično vnaprej upravičeno (›Naša morala, to je interes proletarske revolucije‹), tako neizbrisno naše, da se zares ne bi mogli jeziti, če bi nas odpeljali iz sob in barak in pokosili s kakšnim rafalom.« (Popović 1988: 73–74) Največ aretacij je bilo v prvih letih spora, in sicer: 1948 – 501, 1949 – 6260, 1950 – 3019, 1951 – 3550, 1952 – 1407. Pozneje je njihovo število stalno upadalo. Leta 1961 sta bila aretirana dva člana ZKJ, osumljena zaradi informbiroja. Po nacionalni pripadnosti je bilo od skupnega števila aretiranih 7235 Srbov, 3439 Črnogorcev, 2588 Hrvatov, 883 Makedoncev, 566 Slovencev, 436 Albancev, 251 Bolgarov, 244 Madžarov, 87 Italijanov itd. Aretirani so bili stari od osemnajst do sedemdeset let, toda večinoma od dvajset do trideset (Radonjić 1983: 12–13; Marković 1987: 17, 229; Popović 1988: 34–35). Stalin gor, Stalin dol Med zaprtimi so bili »neplanski« in »planski« informbirojevci. Jugoslovanski oblastniki so namreč predvideli približno število zagovornikov informbiroja po posameznih republikah in za vso Jugoslavijo kot celoto. V skladu s tem so vodje okrožnih komitejev Udbe dobili ukaz, naj aretirajo določeno število komunistov informbirojevcev. Če jih niso ali če so jih manj, kot je bilo predvideno, ker je bilo, denimo, komunistov v okrožju manj, so poslali na prestajanje kazni »planske«, to je take, ki jih je bilo treba za informbirojevce šele napraviti. Ti ljudje so bili velikokrat žrtev osebnih spletk, zamer in maščevanja nasprotnikov. Nekateri sodniki, udbovci in tožilci so namreč odstranjevali ljudi tudi iz čisto osebnih, koristoljubnih motivov (Jurančič 1982; Marković 1987: 89, 261; Logar 1991: 287; Hrast 1991: 112). Tako so se znašli pod udarom represije generali, ki so »hrepeneli po Rusih«, polkovniki, ki so hoteli pobegniti iz države, »klepetulje«, ki so trdile, da se bo Jugoslavija zlahka spravila s Stalinom in priznala napake, in celo tisti po reku »dva brez duše – tretji brez glave« (Marković 1987: 177). Zanesljivo pa med njimi ni bilo tistih, ki naj bi jih bilo po zagotovilih oblasti največ, to je vohunov: »Špijonov med nami ni bilo. Plačanih ali neplačanih. ZSSR jih je seveda imela v Jugoslaviji. Samo da jih ni silila, da se izrečejo, da so za resolucijo IB. Poznavajoč sebe, je morala poznati tudi svojo milo nečakinjo – Komunistično partijo Jugoslavije, in vedeti, kako se končajo priznavanja.« (Popović 1988: 29) Med zaprtimi je bilo relativno največ Črnogorcev, saj so se na Golem otoku znašli celotni okrajni komiteji Nikšića, Tivta, Danilovgrada, Beran in Ulcinja (Markovski 1984: 8). O vzroku za to je bilo veliko razpravljanj, v katerih pa je prevladovalo stališče, da je bila nacionalna struktura obsojencev bolj refleks zgodovine kot ideologije. Črnogorci so bili namreč močno prorusko usmerjeni in leta in leta so govorili, da jih je skupaj z Rusi dvesto milijonov (Yindrich 1950: 113; Korbel 1951: 315; Markovski 1984: 69; Popović 1988: 35). Njihove najbolj priljubljene pesmi so opevale Rusijo: »Sa Lovćena kliče vila: oj, Rusijo, majko mila ...«, »Plovi patka, plovi guska – ova zemlja biće ruska ...« in »Zapjevajmo svi iz glasa – bez Rusije nema spasa ...« (Ćupić 1988: 14; Jokić). Vse do 4. oktobra 1948 se je v Jugoslaviji o Stalinu govorilo le dobro in še 21. decembra 1948 je bil v Borbi objavljen članek pod naslovom Šestdeset let velikega Stalina. Celo Josip Broz je svoj govor na petem kongresu Komunistične partije Jugoslavije, 22. julija, sklenil z besedami: »Naj živi velika Sovjetska zveza z genialnim Stalinom na čelu!« In 17 18 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG udeleženci kongresa so na koncu složno skandirali: »Tito-Stalin!« V času, ko so že potekale prve preiskave in zaslišanja, so na stenah sodišč še zmeraj viseli Stalinovi portreti (Armstrong 1954: 130; Zagorski 1984: 2784; Ćupić 1988: 87; Jezeršek 1989: 49; Vasović in Mekina 1989: 25; Perućica 1990: 51; Simić 1990: 83; Nikolić 2006: 248). Pred vojno je Partija vzgajala svoje člane, da so gledali na Stalina kot na ikono. Pravoslavnemu višjemu duhovniku Milanu Smiljaniću je, na primer, neki komunist leta 1941 pojasnil: »Oče, tisto, kar je zate Bog, je za nas Stalin!« Zato se kasneje mnogi niso mogli v enem dnevu odreči cerkvi Rusiji in bogu Stalinu (Gavrilović 1989: 85; Kordić 1989: 175). Na začetku vojne so jugoslovanski komunisti peli: »Oj, Staljine, zdravo, zdravo, sve što radiš imaš pravo!« Po letu 1948 pa je prišla na vrsto nova plošča: »Oj, Staljine, stara bako, ne vara se Tito lako!« (Perućica 1990: 51) V okoliščinah, ko je bilo vse to čez noč spremenjeno, se mnogi niso zmogli »postaviti na glavo«. Menili so, da revolucionarnost ni združljiva s hlapčevstvom in prilagajanjem, zato so se nekateri uprli (Hofman 1984: 213). Jugoslovanske oblasti so skušale z represivnimi metodami preprečiti možnost, da bi si Stalin pridobil »notranje izhodišče« za prevrat v Jugoslaviji. Zato je represija v prvi fazi zadela skoraj vsakogar, ki je podvomil o kritiki informbiroja ali si jo obotavljal izreči. Pri tem ni bila izvzeta niti opozicija, čeprav je izhajala iz protikomunizma in je upala, da bo s taktično podporo Zahoda prišla tudi do politične pomoči. Postopek je bil silovit in neusmiljen in ni le povzročil številnih človeških tragedij, temveč je postal del sistema, za katerega sta bila značilna ozračje strahu in hkrati težnja po monolitizmu. Kdor ni bil popolnoma za oblast, kdor je imel kakršne koli zadržke, je bil proti. In kdor je bil proti, je bil »zelo nevaren« ... »Vsi taki, vsi, ki se niso 101-odstotno strinjali z odgovorom CK KPJ, so odšli – k vragu. Navadno dan, dva po svojem zagovoru. Nekateri še isto noč. Včasih je bila stvar odložena tudi za teden dni in okrog svobodnega diskutanta se je stiskala praznina. Ena od tipično komunističnih metod. Ti si tu, še si tu, ljudje pa te že ne vidijo več. Oni vedo, da nisi več tu. In zares, pote pridejo tovariši s črno ›škodo‹. Domov. Redkeje na delo. V tem drugem primeru te kdo pokliče, da prideš k vhodu zgradbe. Čaka te žena. Ali sestra. Ali brat. Odvisno od tega, koga imaš. Stalin gor, Stalin dol Ti odideš in namesto žene, sestre, brata te pričakata vedno dva tovariša ...« (Popović 1988: 50) Zaradi informbiroja so zapirali tudi nepartijce. Zadoščala je že beseda, ki jo je bilo mogoče nategniti na informbirojevski kalup. Včasih še to ne. Akomunisti, antikomunisti, antisovjeti in končno ljudje, ki v življenju niso bili ne anti- ne pro-, saj jih politika ni zanimala, vsi ti so lahko s pečatom rajonske milice ali vojaškega sodišča prišli v taborišče z oznako »pristaš IB-ja«. Napad na Komunistično partijo Jugoslavije je namreč tedanja oblast izkoristila za to, da je zaprla predvsem vse tiste, ki so kakor koli kritizirali oblast in njene napake. Njen očitni namen je bil uničiti vsako nasprotovanje in vse nasprotnike uradnega stališča do resolucije informbiroja pa tudi vse tiste, ki v čem niso popolnoma odobravali vladne politike. Nevarno je bilo celo šaliti se. Nekdo je bil obsojen, ker je v šali rekel, da se je pri nas življenjski standard tako zvišal, da ga letala ne morejo preleteti. Tudi vic o Ciganu, ki je bil povabljen k tovarišu Titu in mu je rekel, da so uspehi našega gospodarstva najboljši vici, je stal ljudi svobodo (Popović 1988: 55; Jovanović 1990: I, 96). Med zaprtimi zaradi Resolucije informbiroja je bilo precej ljudi, ki so poskušali gledati na ta spor analitično in konstruktivno. Toda že s takim mišljenjem so se pokazali kot »neprimerni« za kakršno koli partijsko življenje – informbirojevsko ali titovsko. In če bi bila po kakšnem naključju resolucija informbiroja sprejeta v Jugoslaviji in Tito odstavljen in v skladu z ustaljenimi običaji ustreljen, bi se ti ljudje znašli v zaporu kot – titovci. Saj so tudi v Titovi poti našli sprejemljive točke. »Tako je resolucija informbiroja pomagala Komunistični partiji Jugoslavije izvesti čistko med mislečimi.« (Popović 1988: 48–49) V tistem času je ljudska milica dobila prve pendreke. Nekdo je doma in v družbi rekel: »Milica je dobila pendreke in oni to imenujejo palice. Zakaj zdaj pravijo palice, ko se ve, da so to pendreki?« To je bil njegov edini partijski greh, zaradi katerega je postal informbirojevec (Simić in Trifunović 1990: 34). Vlada Živković je rekel o Žukovu, da je slaven in sposoben vojskovodja, in bil zato po 118. členu kazenskega zakonika kaznovan na pet let zapora. Ko je maršal Žukov uradno obiskal Beograd, je jugoslovanski tisk veliko pisal o njegovih zaslugah in vojaški slavi. Toda Živković je še vedno sedel na Golem otoku in bil odpuščen, šele ko je prestal štiri leta kazni (Stevanović 1990: št. 1). 19 20 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Aretacije in zapiranja so dosegli take razsežnosti, da novi primeri niso več vzbujali presenečenja med državljani (Knežev 1988: 10). Izgubili so zastraševalni učinek in ljudje so začeli celo zbijati šale na ta račun, kot je bila tista o kmetu, obsojenem na dvajset let »robije«, »ker je neugotovljenega dne avgusta 1948. leta na delovnem mestu v redakciji ›Narodne armije‹ grabil za pičko tovarišico Mico, in to s ciljem izzivanja vojne in kontrarevolucije« (Jovanović 1990: I, 88). Zato naj bi Edvard Kardelj na nekem partijskem plenumu pripomnil, da zaradi lahkotnega in pogostega zapiranja kazni ne vzbujajo več strahu pri ljudeh in postajajo sestavni del vsakdanjega življenja kot prehodna gripa ali lažje poškodbe. Zapor je prenehal biti sramota, zato je bilo nujno nekako zaostriti pomen kazni, da bi grožnja zapora pri ljudeh spet vlivala strah (Marić 1988a: 70). Ta pretiravanja so bila junija 1951 celo predmet obravnave na plenumu Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije. Aleksandar Ranković je tedaj v referatu Za nadaljnjo krepitev pravosodja in zakonitosti navedel, da je bilo po podatkih javnega tožilstva in ministrstva za notranje zadeve FLRJ leta 1949 od skupnega števila aretacij, ki jih je izvršila Udba, kar 47 odstotkov neupravičenih, to se pravi, da so bili ljudje po končani preiskavi izpuščeni iz preiskovalnega zapora ali ni bilo dovolj obremenilnih dokazov, da bi bili na sodišču spoznani za krive (Zilliacus 1952: 245; Marković 1987: 86–87, 262). Po prej navedenih uradnih podatkih o številu aretacij po letu 1949 pa lahko vidimo, da se kljub intervenciji samega ministra za notranje zadeve odstotek neupravičeno aretiranih nikakor ni zmanjšal. V zvezi z vprašanjem represije nad nedolžnimi je na plenumu razpravljal tudi Tito. Njemu se je stvar zdela razumljiva: »Ta stvar je razumljiva, kajti diktatura proletariata je tu in mi nismo mogli drugače postopati z razrednim sovražnikom, pa se je dogajalo, da je bil tudi nedolžen človek prizadet ...« (Marković 1987: 87–88) Vse to na prvi pogled popolnoma nesmiselno početje je vendarle imelo svoj smisel. Po eni strani se je režim predstavljal kot nosilec demokratizacije, po drugi strani pa je s takimi drakonskimi ukrepi represivni aparat strl vso potencialno opozicijo in vsem državljanom vcepil strah pred izmišljenimi obtožbami, zaradi katerih je bilo mogoče oditi na večletno »službeno potovanje«. Zapirali so člane KPJ in nepartijce, simpatizerje Sovjetske zveze. Vsak aretirani je potegnil za sabo znanca, soseda. Zapirali so tudi tiste, ki so nudili materialno pomoč družinam Stalin gor, Stalin dol zaprtih. Prva upravnica ženskega taborišča v Ramskem Ritu v Vojvodini Marija Zelić je opisala primer štirinajstletne deklice, sestre nekega udbovca. Njen brat je sam prosil tovariše, naj jo aretirajo in odvedejo v zapor, oziroma kot se je reklo z uradnim evfemizmom, kazensko-popravni dom, ker ga je bilo strah. Začela mu je očitati, da pri nas ni diktature proletariata, da to ni tisto, za kar so se komunisti borili, da imamo rdečo buržoazijo, ker se tovariši vozijo v avtomobilih (Simić in Trifunović 1990: 238). Tudi pri srečanjih starih znancev ali prijateljev ni bilo zaupljivosti. Vsi so previdno izbirali besede in teme pogovora. V tistih časih je krožila med ljudmi šala o občanu, ki je vpraševal po znancu: »Še včeraj je bil med nami, sedaj ga ni nikjer.« – »Ne sprašuj preveč,« so ga posvarili, »da ne bomo jutri spraševali po tebi!« (Jezeršek 1989: 221) Nastopile so torej podobne razmere, kot so vladale v Nemčiji, potem ko so tam prevzeli oblast nacionalsocialisti. V tridesetih letih so meščani v mestu Dachau znali povedati: »Tiho ... če samo pisneš, greš sam v taborišče.« Na Bavarskem pa je bila že v tridesetih letih znana molitvica: »Ljubi Bog, naj bom nem, / da v Dachau ne pridem!« (Kautsky 1948: 41; Kupfer - Koberwitz 1960: 122; Jezernik 1993: 9) Ta podobnost nikakor ni zgolj naključna, ampak je bilo v obeh primerih povzročanje strahu in nezaupanja namerno. Ženi Lebl je na primer prijavil oblastem prav tisti, ki ji je povedal »vic, dolg dve leti in pol« (Jugoslavija je dobila prvo nagrado na mednarodni razstavi cvetja, ker je vzgojila »ljubičicu belu«, težko 100 kilogramov) (Lebl 1990: 15). Neki preiskovalec ji je funkcijo takih vicev pojasnil takole: »E, v tem tudi je ›vic‹: če ti kdo pove kaj proti ljudstvu in voditeljem, moraš takoj priti k nam in ga prijaviti. Če je to dober, naš človek, ima pokritje, če to ni – potem nam bo tvoja prijava omogočila odkriti sovražnika ljudstva. No, če ga ti ne prijaviš – pomeni, da si ti sovražnik ljudstva. V tem primeru ti nisi prišla prijaviti Voja, kar je bila tvoja dolžnost ...« (Lebl 1990: 52–53) Dogajanje v Jugoslaviji po letu 1948 tudi sicer v marsičem spominja na razvoj dogodkov v Nemčiji po Hitlerjevem prevzemu oblasti. Represivni organi so prodrli v vse pore življenja, zlasti tajna policija – vsa država je bila posuta z njenimi ječami. Njeni agenti so bili vsepovsod. Že samo 21 22 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG njeno ime so omenjali le šepetaje. V imenu nacionalne obrambe je prodirala v zasebne zadeve vseh, glede katerih je obstajal najmanjši sum političnega nezadovoljstva (King in O’Brien 1947: 40–41). Zaradi tega so nekateri zahodni avtorji tudi primerjali KNOJ s SS (Launay 1954: 45). Smoter široke represije ni bil samo ustrahovanje ljudi, temveč udejanjenje temeljnega načela totalitarne pedagogike, »Non cogito ergo sum« (Dallin in Breslauer 1970: 124). To so bili časi, ko je bilo nevarno misliti, ko je imelo tako pravico le najvišje politično vodstvo, ki je mislilo za vse: »Bogme, lepo: mladi gospod Đurić, član Partije, glasno razmišlja v času, ko je treba delati kot švicarska ura ... Kaj bi pa bilo s to državo, če bi vsak razmišljal po svoje? V tem usodnem trenutku Partija misli za vse nas. Enotnost misli in akcije!« (Simić 1990: 17) Ali kot se je ob neki priložnosti izrazil Moša Pijade: »Leta smo trenirali našo Partijo v rigidni ortodoksiji do Moskve. Zdaj imamo hudičeve težave, da bi jo naučili spet misliti s svojo glavo.« (Zilliacus 1952: 248) O tem, kakšen je bil ta pouk, naj navedem le kratek citat nekdanjega objekta tega pouka: »Tu ne gre za prevzgojo! Nič od tega. Iz nas hočejo napraviti žive robote. Tekmujejo v tem, kako čim hitreje in temeljiteje uničiti naše človeško dostojanstvo.« (Hrast 1991: 106) Zlato pravilo življenja se je tedaj glasilo na kratko: Molk je zlato. In budno uho postave ni preslišalo niti opazke več kot sto let starega Perka Šljivančanina. Rekel je namreč, da je prišel čas, ko ne smeš več reči niti ruski krompir. Zato je bil mesec dni v priporu. Ob aretaciji so ga še poniževali tako, da je moral izvleči gatnjik, ki so ga mnogi Črnogorci nosili namesto spodnjih hlač. Potem so mu ukazali: Roke v zrak! Ko je dvignil roke in spustil čakšire, so mu padle na tla. In tako so nekajkrat ponovili, ker jih je to zabavalo (Kovačević in Rastoder 1989: 48, št. 107; Zeković 2000: 15). Špiro Nikčević pa je postal tromotorec,* ker je v hotelu Javorak v Nikšiću v času, ko so se odnosi s SZ že »precej poboljšali«, naročil – ruski čaj. Naročenega čaja ni nikoli popil, saj so prej prišli udbovci in ga odpeljali (Kovačević in Rastoder 1989: 48, št. 107). Da navedene podobnosti nikakor niso plod naključja, pa kaže tudi dejstvo, da so istočasno potekale aretacije tudi v državah realnega socializma, ki so bile v sporu z Jugoslavijo. Najprej v Albaniji, kjer je bilo 2000 aretiranih, še preden je Albanija pretrgala ekonomske odnose z Jugoslavijo * Tako so imenovali tiste, ki so bili trikratni povratniki na Golem otoku, dvojni povratniki so bili dvomotorci. Stalin gor, Stalin dol na začetku julija 1948. V Lješu je bilo šest ljudi ustreljenih, ker so se odkrito izrekli proti kominformovski kampanji (Yindrich 1950: 114). Po nekaterih ocenah je bila leta 1948 kar četrtina članov Partije v državah realnega socializma izključena zaradi »antisovjetske« ali »antipartijske« dejavnosti. Od skupnega števila kakšnih osem milijonov članov Partije v Vzhodni Evropi (vključno z Vzhodno Nemčijo) je bilo izključenih od 2 do 2,5 milijona. Veliko število izključenih komunistov je bilo tudi aretiranih. Po ocenah poznavalcev je bilo zaprtih prek 250.000 oseb, to je okrog deset odstotkov izključenih. Številka je bila še večja v Sovjetski zvezi, kjer je izključitvi iz Komunistične partije zapor sledil skoraj avtomatsko (Padev 1953: 12). Po uradnih stališčih je bila represija seveda nujna, izsiljena, češ: »Ljudje se lahko zoperstavijo temu mojemu mnenju, toda Goli otok nam je bil izsiljen!!« (Racković 1990b) S tem mnenjem soglaša celo Đilas, ki meni, da zaradi visokega števila informbirojevcev med oficirji (sam navaja številko 7000) »nevarnost res ni bila nedolžna, čeprav se je pri ›budnosti‹ pretiravalo« (Đilas 1984: 76). O tem, kolikšna je bila dejanska nevarnost, obstajajo različna mnenja. Da je spor z državami realnega socializma dejansko pomenil vojaško nevarnost za Jugoslavijo, izhaja iz zapisa nekdanjega upravnika madžarske generalštabne akademije. Julija 1951 je prišel k njemu v pisarno generalštabni polkovnik Rdeče armade Nikolaj Vološin, češ da širijo na akademiji protisovjetsko propagando. To je utemeljeval s tem, da se pri pouku vojaške geografije učijo o Podkarpatski Rusiji, ki je sovjetsko ozemlje. Namen vojaške geografije pa je učiti kandidate za generalštabne oficirje o potencialnih bojiščih. Sovjetsko ozemlje ne bo nikoli več bojišče! Če svojim študentom nakazujejo nasprotno, je to antisovjetska propaganda, s katero je treba takoj prenehati. »Vaši študentje se morajo spoznati z enim samim bojiščem, z ozemljem sovražnika, z Jugoslavijo. Če kakšnega študenta vaše akademije zbudimo iz najglobljega spanja in ga vprašamo o vojaških značilnostih reke Vardar, mora biti sposoben v hipu pravilno odgovoriti.« (Király 1982: 275–276) Resnici na ljubo je treba dodati, da tudi glede tega obstajajo drugačna mnenja. Tako se spominja nekdanji oficir obmejnih enot jugoslovanske vojske, ki je vse do aretacije pogosto pregledoval jugoslovansko-romunsko mejo: 23 24 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG »Nikdar nisem niti pomislil, da bi prestopil na drugo stran. Srečeval sem se zlasti z romunskimi oficirji in vedno so me prvi in ljubeznivo pozdravili. Rekel bi, da so zgodbe o pritisku in pripravah za napad večkratno pretirane in izmišljene. To je bilo vse videno in prikazano po tistem ›strah ima velike oči‹. Nekako je bilo treba med drugim upravičiti tudi brezumno prestavljanje tovarn iz Srbije in gradnjo podzemnih in nadzemnih dvorcev za ›Vrhovno Komando‹.« (Živković 1990a) V zvezi s tem je zanimivo omeniti, da je leta 1949 na tretjem kongresu Ljudske fronte sam Tito zanikal obstoj take nevarnosti, češ da gre za zahodno propagando, namenjeno vzbujanju strahu in preplaha v Jugoslaviji in onemogočanju uresničitve ciljev petletke. Avtorja monografije o Jugoslaviji in novem komunizmu navajata več možnih razlag za dejstvo, da so jugoslovanske oblasti zanikale nevarnost, ko so drugi mislili, da je bila največja, in kasneje vztrajale, da je obstajala ves čas. Po eni od njih naj bi v tem odsevala nezmožnost jugoslovanskih voditeljev, da bi leto dni po prelomu videli svoj izpostavljeni položaj, kakršen je v resnici bil. Druga je, da je bilo to del Titove taktike premišljenega bagateliziranja narave konflikta. Po tretji razlagi nevarnost sovjetske vojaške intervencije sploh ni obstajala pred letom 1950, ko je Jugoslavija vzpostavila vezi z Zahodom, temveč se je le v retrospektivi zdelo, da je bila vedno prisotna. Še ena možnost je: da ni obstajala nobena resnična nevarnost invazije, pač pa je bilo kasneje v Titovem interesu ocenjevati, kot da nevarnost obstaja. In končno, menita avtorja, je v vseh razlagah nekaj resnice (Hoffman in Neal 1962: 146). Na začetku citirani angleški dopisnik iz Jugoslavije pa je o tem poročal naslednje: »Veliko lažnih stvari se godi tukaj. Tito tako zelo potrebuje ameriško orožje, da si izmišlja incidente ob svojih mejah – ali vsaj pretirava pomen malenkostnih obmejnih spopadov. Človek lahko dobi vtis, da ga bodo ruski sateliti vsak čas napadli, čeprav se to ne bo zgodilo.« (Newman 1952: 226) Ne glede na to, kolikšna je bila dejanska nevarnost oziroma ali je sploh obstajala, so zares potekale v začetku petdesetih let obsežne priprave na odpor zoper invazijo sovjetskih enot, o kateri so govorile tudi svetovne časopisne agencije in tudi zaupna poročila jugoslovanskih obveščevalnih Stalin gor, Stalin dol služb. V času med 1950 in 1956 je bila na mejah proti Bolgariji, Romuniji in Madžarski skoncentrirana skoraj polovica jugoslovanske operativne vojske. Iz strahu pred nevarnostjo vojaškega posega je leta 1951 nastal celo načrt popolne zapore vodotoka Donave skozi Džerdap. Sklenjeno je bilo, da bi v primeru »skrajne sile« na tem najtesnejšem in najbolj strmem delu Donave minirali planino Miroč, da bi se zrušila v Donavo in zaprla pot agresorjevih sil. Tak načrt je bil sicer neuporaben v vojnostrateškem smislu, kajti vrnitev v predzgodovinsko geološko obdobje tega prostora z obnovitvijo Panonskega morja je bila po vseh geografskih zakonitostih neuresničljiva. Toda za dobre kadre ni nič nemogoče. Za ljudi, katerih poklic je bilo spreminjanje sveta, od besed do dejanj ni bilo daleč. Pripravljalna dela na obalah Donave so potekala v največji tajnosti in vojaki, ki so bili vključeni v priprave, so morali podpisati posebne izjave o strogem varovanju skrivnosti. Redko so odhajali na dopust, in če so šli, je bilo to – tako kot tudi njihova pisma in pošiljke – pod strogim nadzorom. Na najvišji ravni so se odločili zgraditi na tako imenovanem strateškem teritoriju (to pa so bili planinski masivi vse do morja) celo vrsto vojaških tovarn za proizvodnjo reprodukcijskega materiala, lahke in težke oborožitve, streliva; tako je prišlo do izgradnje železarne v Nikšiću. Načrt je med drugim predvideval evakuacijo pomembnih tovarn in dela prebivalstva iz severnih in vzhodnih delov države v druge kraje v notranjosti Jugoslavije, da ne bi padle v roke agresorjem. Iz tega razloga so preselili tovarno orožja iz Kragujevca v Travnik, tovarno letal iz Kraljeva v Mostar in tovarno tovornjakov iz Rakovice v Maribor. Z ravninskih, poljedelskih področij so začeli proti »strateškemu ozemlju« preseljevati mline, tovarne olja, skladišča in živino. V bosanskih planinah pa so kopali predore, od koder bi vodili odpor (Marković 1987: 252–253; Đurić 1989; Kozar 1990; Racković 1990b). Vsi ti ukrepi so pomenili hudo obremenitev za gospodarstvo in življenje komaj obnovljene države, saj je bilo treba za potrebe obrambe odvajati 22 odstotkov nacionalnega dohodka. Hkrati sta Jugoslavijo prizadeli tudi dve veliki suši, tako da je bila oskrba prebivalstva, zlasti v mestih, zelo uborna. Izložbe so bile prazne. Namesto blaga so stale v njih slike članov Politbiroja. Iz tega časa izvira tudi šala o sovjetskih agentih, ki so tajno obhodili Jugoslavijo in prišli poročat Stalinu, kaj so videli. Rekli so mu: Prepričali smo se, da se tam gradi socializem! – Kako? – je Stalin vprašal strogo. – Lepo, tudi oni v izložbah nimajo nič, kot mi. Popolnoma isto je! (Marković 1987: 253–254) 25 26 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Sodne razprave so bile posebno poglavje. Sojenje – tako v Jugoslaviji kot v državah realnega socializma – je bilo zaprto, nedostopno javnosti. Take sodbe niso bile ne objavljene v tisku niti sporočene družini žrtve. Javne obravnave so bili deležni samo tisti, ki so bili zaradi česa »pomembni« in so se pri tem sami obtoževali, pokesali in bili pripravljeni (ali so to že storili) prositi Partijo, da jim oprosti in jih ponovno sprejme v svoje »materinsko naročje« (Padev 1953: 18; Banac 1990: 231; Jovanović 1990: I, 90; Perućica 1990: 55). Tisti, ki so računali na »dimitrovsko« vedenje na sodišču,* so bili razočarani: »In meni je bilo zelo žal zaradi tega. Hotel sem, da bi se našel kdo, ki bi zunaj povedal, da niso bili na sodišču vsi usrani, kakor so v časopisih trdili članki z javnih sojenj.« (Jovanović 1990: I, 90) Sodni sistem je bil pod vplivom boljševiške pravne teorije, kakršno je prevzela Partija takoj po vojni in jo vsilila pravosodnim institucijam. Takemu sodstvu se je reklo napredno, neobremenjeno z meščanskimi predsodki, njegova značilnost pa je bila revolucionarnost. To je pomenilo, da je bil kriv vsak, ki ga je obtožila Partija ali Udba, ki je predstavljala diktaturo proletariata, in da je o višini kazni odločalo partijsko vodstvo, sodišče jo je samo izreklo. Obdolženim sovražnega delovanja proti ljudstvu in Partiji niti niso dokazovali krivde, temveč je bila njihova dolžnost najti dokaze, da to ni res. V preiskovalnem postopku so zahtevali od njih, naj pripovedujejo, s kom so sovražno delovali in kako. Kaj je sovražno delovanje, so lahko samo ugibali. Ali pa so prepustili policiji, da je odbrala iz njihove pripovedi sovražne besede, ki so jih kdaj izrekli, in misli, ki jih nikomur niso zaupali. To je bil tudi cilj: iztrgati priprtemu zadnjo skrito misel in jo obrniti proti njemu in drugim v škodo; saj je bilo celo misliti kaznivo, če se je razmišljanje razhajalo z uradno določeno linijo. Ko so bili »dokazi« zbrani, je sledila sodna obravnava; ta je potekala po pravilih: sodnik je formalno vprašal obtoženega, ali želi zagovornika. Obtoženi je odklonil in sodišče je določilo odvetnika po uradni dolžnosti. Taki »zagovorniki« so potem nastopali kot tožilci. Dogajalo pa se je, da so bili tudi taki odvetniki po uradni dolžnosti pa tudi sodni porotniki zaradi svojega vedenja na sodišču * Bolgarski komunist Georgi Dimitrov je bil generalni sekretar Kominterne od 1934 do 1943 in prvi bolgarski komunistični voditelj od 1946 do 1949. Leta 1933 je bil aretiran v Berlinu pod obtožbo sodelovanja pri požigu rajhstaga. Med sojenjem v Leipzigu si je s hladnokrvno obrambo pred sodiščem in stvarnimi obtožbami na račun tožilstva prislužil ugled in spoštovanje po vsem svetu. Stalin gor, Stalin dol pozneje obsojeni in poslani na Goli otok (Dragović - Gašpar 1990: 100; Jezeršek 1990: 81; Jovanović 1990: I, 90; Perućica 1990: 55–56). Krona postopka je bila sodba, izrečena v imenu ljudstva, ki je bila velikokrat utemeljena z domnevo, kaj bi se lahko zgodilo, če bi se bile uresničile namere, ki so jih obtožencem očitali, a nikoli dokazali. S takimi domnevami so tudi upravičevali načrt politične prevzgoje, ki ga je zasnovalo najvišje politično vodstvo (Jezeršek 1989: 178). Če upoštevamo, da je tedanja oblast, kakor je značilnost vseh mladih revolucij, nastopala s stališča zgodovinske nezmotljivosti, je jasno, da so bili med tistimi, ki so bili v izvedenih postopkih spoznani za »krive«, tudi taki, ki so bili obsojeni zaradi absurdnih obtožb. Tako je bil Venko Markovski obsojen, ker ga je Duca Cazim obtožil, da je bil Hitlerjev osebni tajnik (Markovski 1984: 103). Višina kazni je bila odvisna od družbene nevarnosti storilca in njegovega dejanja. Sodnik Đuro Polak se je spominjal primera, ko je nekega oficirja varnosti obsodil na deset let zapora, ker je na sodišču v Zagrebu po izreku sodbe vzkliknil: »Živel vodja mednarodnega proletariata Josif Visarinovič Stalin!« Strogo obsodbo je utemeljeval z domnevo, češ, če je »tako govoril na sodišču, kaj je šele govoril pred tem?«, in strahom pred tem, da bi s svojim zgledom pritegnil še druge (Dražić 1990). Sodnik Polak se je zavedal, da so bili vsi pripadniki družbe potencialni kršilci norm, saj tistega, česar si nihče ne želi, ni treba prepovedovati; v vsakem primeru pa mora tisto, kar je najbolj energično prepovedano, biti predmet želje (Freud 1973: 192). Vsak je bil potemtakem potencialni prestopnik. Niso pa to bili vsi, čeprav so bili tudi taki. In ti vzbujajo zavist: Zakaj nekdo sme, česar jaz ne smem?! Zgledi vlečejo: kršilec zapovedi bi lahko sprožil plaz vsesplošnega kršenja zapovedi. Zoper njega je bilo potemtakem treba uveljaviti sankcijo, saj je zapoved lahko učinkovita le tako dolgo, dokler jo tisti, ki jim je namenjena, upoštevajo. Zapovedi nasprotno ravnanje pa se lahko omeji le, če je ta podprta z dovolj močnimi sredstvi prisile. Kaznovanje kršilca učinkuje tudi na druge pripadnike družbe: kdor bo še v prihodnje kršil določeno zapoved, bo kaznovan. Vendar to ni vse. Kaznovanje kršilca omogoča drugim članom družbe užitek, ki približno ustreza užitku, ki ga je nudil prepovedani sad kršilcu (Jezernik 1979: 258). Opisano postopanje z osumljenci se ni ravnalo samo po navodilih političnega vrha, temveč je bilo v skladu s tradicionalnim pojmovanjem pravičnosti v nekaterih delih Jugoslavije, kakršno je opisal Anglež Henry 27 28 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Blount že v prvi polovici sedemnajstega stoletja. Po njegovem zapisu osmanska justica, »čeprav ni tako nepremišljena, kot domnevamo mi, vendarle raje uniči dva nedolžna, kot da bi dopustila enemu krivcu pobegniti; kajti menijo, da pri eksekuciji nedolžnega, ki velja za krivca, eksempel učinkuje, kot če bi bil dejansko kriv ...« (Blount 1636: 12). Oziroma z besedami nekega funkcionarja sekretariata za notranje zadeve: »Raje vidim, da pozapremo tudi deset nedolžnih, kot pa da se mi en informbirojevec izogne.« (Marković 1987: 200) Tako se je med aretiranimi in obsojenimi komunisti znašlo nemalo ljudi, ki so se v celoti strinjali tako z odgovorom CK KPJ na Resolucijo kot s tem, da vodstvo KPJ ni odšlo na zasedanje IB v Bukarešto, in vendar so izpadli informbirojevci. Med interniranci na Golem otoku sta bila celo pravoslavni svečenik in katoliški absolvent teologije. Slednji se je pred nekom posmehnil sporu med jugoslovanskimi komunisti in njihovimi ruskimi učitelji po tistem ljudskem pregovoru: »Đavo kad nema šta da radi, uhvati svoju mater, pa tuče.« To je nekomunista uvrstilo med informbirojevce (Popović 1988: 58, 149). Hude posledice so zadele tudi tiste sodnike, ki niso »hoteli biti strogi«, na Goli otok pa je bilo izgnanih tudi nekaj tožilcev, ker niso hoteli »poslušati policije«, ampak dokaze. Predsednik Vrhovnega sodišča JLA general Mirko Krdžić je bil aretiran kot informbirojevec, ker ni hotel potrjevati vseh sodb po vrsti. Dva meseca je bil izpostavljen mučenju na Banjici in mu nato podlegel. Vojaški tožilec general Veljko Žižić je bil aretiran in poslan na Goli otok, ker ni hotel pošiljati na robijo mimo zakona, ker je bil »premalo oster« (Marković 1987: 79–80; Kovačević in Rastoder 1989: št. 81; Perućica 1990: 55, 161; Zeković 2000: 49). Med kaznjenci so prevladovali taki, katerih krivdo bi mogli opredeliti kot »verbalni delikt«, saj v prvi fazi spora z izjemo manjših poskusov ustvarjanja ilegalnih organizacij odpora drugih ni bilo mogoče izvesti. V takem ozračju so prisilni ukrepi sami oziroma njihova neusmiljenost stalno ustvarjali nove prestopnike: »Ko je Partija nekatere nasprotnike izločila s političnega prizorišča, so se ti hoteli boriti proti storjeni krivici in s tem ponudili Partiji nove argumente, da jih je lahko zatem razglasila za ›sovražnike, ki jih je treba potolči ne le s političnimi sredstvi, ampak z vsem policijskim in pravosodnim aparatom zaradi njihovega prekucuškega delovanja‹.« (Pelikan 1984: 99) Stalin gor, Stalin dol Na četrtem plenumu Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije je bil govor tudi o neodvisnosti sodnikov. Sodišča je tedaj praktično nadzorovala Udba. Sodbe so temeljile na priznanju obtoženega, medtem ko je bila obramba s pričami zapostavljena. Minister za notranje zadeve Aleksandar Ranković je v svoji razpravi navedel kot primer, do kakšne stopnje absurda je bilo privedeno delo v pravosodju, dejstvo, da so nekatera sodišča štela za kaznivo dejanje celo, če je obtoženi na glavni obravnavi preklical priznanje, ki ga je dal v preiskavi (Marković 1987: 261). Spor z zavezniki tedaj ni prinesel napetosti samo na državnih mejah, huda napetost je prevladovala povsod. Staliniste so odkrivali povsod, tudi med najvišjimi funkcionarji. Zato sta se tudi dvom in nezaupanje ugnezdila v duše vseh. Milovanu Đilasu je Aleksandar Ranković nekoč na začetku konflikta trpeče rekel: »Najhuje je, da ne veš, kdo je sovražnik. Še včerajšnji tovariš – sovražnik, sovražnik v lastnih vrstah!« (Đilas 1984: 72–73) Podobno se je spominjal Milan Apih, ki je navedel tudi, kako so take razmere vplivale na ljudi, nosilce režima; kako so se jim takrat »sproti odpirale oči« in kako se je v njih, ki so bili dotlej poklicni branilci sistema, ki jim je bil od nekdaj postavljen za zgled in so ga tudi zavestno posnemali, razraščal srd in sum do vsega, kar je prihajalo od »tam«. Očitki, ki so prihajali iz socialističnih držav, so povzročili, da so se pri večini »skoraj v hipu podrle vse dotedanje iluzije«. Vedno manj so imeli razumevanja za take, ki so še vedno omahovali ali celo vztrajali pri pozicijah informbiroja. »Obenem pa je postajala vedno bolj razumljiva ostrina postopka z njimi, predvsem pa sum, sum v vsakogar, ki se je počasi začel razraščati skoraj do manije.« (Apih 1985: 1281) Po ocenah poznavalcev razmer se je Moskvi v danih razmerah mogla uspešno upreti »edino leninistična oziroma stalinistična Partija«. »Paradoksalno, toda resnično je, da je bil uspešen titoizem v Jugoslaviji možen samo, ker je bila Jugoslavija med vsemi sateliti v Evropi s komunistično vladavino edina, ki se je približala stalinističnemu vzorcu države in Partije.« (Ulam 1952: 141) Te podobnosti so se zavedali tudi drugi nosilci režima. Đilas je Rankoviću že pred resolucijo informbiroja 28. junija 1948 pripomnil: »Zdaj mi s Stalinovimi pristaši postopamo, kot je on s svojimi nasprotniki!« Ranković mu je na to odvrnil, ne brez obupa: »Ne govori mi tega! Ne govori mi tega!« (Đilas 1984: 74; 1985: 237) 29 30 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG »Če pogledam nazaj z vso kritičnostjo, ki sem je zmožen, menim tudi zdaj, da se koncentracijskemu taborišču za ›kominformovce‹ nismo mogli izogniti. Naša Partija je bila stalinistična v dobesednem pomenu in je že imela monopol oblasti: toleriranje, legaliziranje opozicije znotraj Partije bi ob agresivnem pritisku sovjetskega bloka in komunističnih partij lahko privedlo do razpada Partije in do oblasti prosovjetske struje. Nadloga pa tudi nesreča diktatorskih, zlasti pa totalitarnih oblasti je v tem, da nikomur ne morejo dopustiti opozicijskega delovanja, da ne spodkopljejo svojega obstanka.« (Đilas 1984: 74) Značilno je, da so v istem obdobju vladale zelo podobne razmere tudi v državah, ki so bile v sporu z Jugoslavijo, le da so tam namesto stalinistov preganjali tako imenovane titoiste (Padev 1953; Rusinow 1977: 42–43). Preganjanje titoistov v državah zaveznicah Sovjetske zveze pa je imelo podobne posledice, kot jih je imelo preganjanje stalinistov v Jugoslaviji: »Korak za korakom smo stopali v meglo nezaupanja; prej smo lahko razpravljali, izražali svoje sodbe in celo kritike; zbirali in skupno reševali probleme. Zdaj pa so se ljudje nenadoma začeli zapirati vase in so se le neradi zaupali prijateljem. Mar jih ne bi mogli ti njihovi prijatelji v svojem revolucionarnem zanosu že naslednjega dne razglasiti za titoiste ali nacionaliste? Tedaj je začelo kopneti tisto, kar je pomenilo našo največjo moč v gibanju odpora in v ječi: solidarnost, vzajemna pomoč pri tveganjih in v nevarnosti. Koliko tovarišev je bilo deležnih skrite pomoči! Koliko pretepenih in mučenih so negovali zaporniki! Zdaj pa so se tista razmerja med ljudmi, za katera sem verjel, da so značilna za komuniste, počasi izrojevala in prepuščala prostor nelagodju, negotovosti in tesnobi, ki jim nismo poznali vzroka.« (Pelikan 1984: 90–91) O tem, kako so doživljali to obdobje, je Jiři Pelikan zapisal še naslednje: »Bilo je kakor sunek z bodalom. Val aretacij in procesi so nas najprej presenetili. Trudili smo se, da bi doumeli razloge, ki so vodili Partijo pri njenih postopkih. Vsakdo je skrbno rešetal svoje življenje. S kom sem govoril? S kom sem se sestajal? Kaj Stalin gor, Stalin dol sem rekel? Je ta in ta stavek Partija mogoče razumela kot izraz nezaupanja do sebe? Nemara pa so ti prijatelji zarotniki? In nocoj, ali nisem bil premehak v tistem pogovoru, ali nisem premalo goreče branil Partije? Minevale so neprespane noči, v katerih sem, brskajoč po skrajnih globinah svoje biti, iskal sledove možne krivde. Še kadar je človek prepričan o svoji nedolžnosti, se loti nekakšnega procesa proti samemu sebi, in dogaja se, da je, ne da bi vedel za svoj ›zločin‹, tako dobro pripravljen na aretacijo, da se mu takrat, ko pridejo ponj, zdi povsem upravičena.« (Pelikan 1984: 102) Kot dober Stalinov učenec je Tito v sporu z »moskovskim papežem« z uporabo njegovih metod izbrisal svoje dovčerajšnje tovariše, soborce in prekaljene komuniste. Eliminiranje poslednjih »notranjih sovražnikov« je močno okrepilo Titov položaj, saj v državi ni bilo več nobenega jedra, ki bi moglo misliti drugače (Nikolić 2006: 281). 31 33 Politična in imaginativna geografija Odločitev o koncentracijskem taborišču za prosovjetske komuniste je bila sprejeta nanagloma jeseni 1948: ko so se začela zapiranja, taborišče še ni bilo urejeno (Đilas 1984: 72). Kot se je pozneje spominjal Milovan Đilas, je odločitev o taborišču za informbirojevce sprejel Tito: »Menim, da je bila tudi ideja njegova, morda pa je pri njej sodeloval še kdo, na primer Kardelj ali kdo drug. V glavnem, odločitev je absolutno Titova, potemtakem bi morala biti njegova tudi ideja. Politbiro ni zasedal in ni sprejel sklepa o tem ... A tudi če bi prišlo do seje politbiroja, bi tak sklep na njej sprejeli. Tito je imel veliko avtoriteto, njegova neposredna oblast v Partiji in državi je bila odločilna. Zato bi politbiro morda z neznatnimi pripombami sprejel takšno odločitev.« (Đilas 1988: 33) Jugoslovanski politični vrh se je odločil za tak način onemogočanja (potencialne) opozicije, češ »če mi ne bomo napravili takega taborišča, bo Stalin spremenil vso Jugoslavijo v eno samo strašno taborišče« (Dedijer 1984: 464). Čeprav so temu mnogi dolgo časa verjeli, je šlo seveda samo za izgovor. Pravi razlog za ustanavljanje koncentracijskih taborišč je bil enak kot v vseh totalitarnih državah: obračun z (možnimi) političnimi nasprotniki. V vseh evropskih totalitarnih državah so imela koncentracijska taborišča pri onemogočanju političnih nasprotnikov pomembno vlogo. In to velja tudi za koncentracijska taborišča za politične »krivce« v Titovi Jugoslaviji. Tako imenovani informbirojevci so bili obravnavani po kazenskem zakonu ali administrativno kaznovani po temeljnem zakonu o prekrških, v katerem je bila najpomembnejša določba tista o izolaciji, to je o pošiljanju na »določeno mesto bivanja« oziroma na »družbeno koristno delo«. Obsojeni so odšli v »neznano«, to se pravi v razne zapore, kot so bili Stara Gradiška, Bileća, Požarevac itd. Zapori pa so bili kmalu prenapolnjeni z aretiranimi resničnimi in namišljenimi pristaši informbiroja, zato so oblasti v ta namen začele uporabljati posamezne otoke v Jadranskem morju (Goli otok, Sveti Grgur, Rab, Ugljan). 34 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Prva skupina 1300 političnih kaznjencev je prispela na Goli otok 9. julija 1949, do konca istega leta jih je bilo tam že 3663, to je polovica zajetih v prvem valu aretacij od junija 1948 do decembra 1949. Do leta 1954 so bili tam samo civili, tedaj so prišli tja tudi vsi preostali vojaški kaznjenci iz Bileće. Po 29. novembru 1956 je večina informbirojevcev zapustila Goli otok; tam jih je ostalo le še kakšnih 100 »nepopravljivih«. Na otok pa so začeli prihajati kriminalci, obsojeni za hujša klasična kazniva dejanja, in politični zaporniki iz raznih zaporov po Jugoslaviji, tako imenovani ustaši, četniki, džilasovci. Konec leta 1988 je Goli otok zapustil še zadnji zapornik (Markovski 1984: 176; Marković 1987: 98; Stojanović 1988a: 49; Kovačević in Rastoder 1989: št. 46–47; Vojinović 1989; Jovanović 1990: II, 50, 126). Prihod navadnih kriminalcev in drugih političnih zapornikov je vzbudil med preostalimi informbirojevci veliko ogorčenost. Izjavili so: »Mi nimamo nič skupnega s četniki ... ali z ustaši ... pa tudi ne z agenti CIE in drugimi obveščevalnimi agenti pod vodstvom Milovana Đilasa.« (Markovski 1984: 176) Po uradnih podatkih je bilo v obdobju od julija 1949 do leta 1953 na Golem otoku 11.611 internirancev, med njimi 870 žensk. Ženske so bile prvič poslane na Goli otok aprila 1950, pred tem so bile v Ramskem Ritu in v Zabeli. Po begu skupine obsojenk iz Rita prek Donave v Romunijo so vse preselili »v varnejše, bolj oddaljene zapore«. V istem času je šlo skozi druge »kazensko-popravne domove« – Staro Gradiško, Grgur, Rab, Ugljan in Bilećo – 2881 oseb, med njimi največ vojaških (Marković 1987: 104–105, 187; Simić in Trifunović 1990: 97). Po neuradnih ocenah je bilo število obsojenih na Goli otok precej višje. Do leta 1958, ko so prišli tja kriminalci, je šlo skozi ta zapor okrog 20.000 informbirojevcev (Ćupić 1988: 54). Po oceni Anteja Raštegorca, enega od oblastnikov z Golega otoka, je bilo takih, ki so bili administrativno kaznovani, na Golem otoku 18.000, takih, ki so bili poslani tja na podlagi sodb civilnih in vojaških sodišč, pa nadaljnjih 13.000, kar naj bi dalo skupaj 31.000 do 32.000 ljudi (Dedijer 1984: 478). Na Golem otoku pred letom 1949 ni nihče živel. Občasno so tja na pašo vodili svoje ovce pastirji z Loparja. Med prvo svetovno vojno so ga s pridom uporabile avstro-ogrske oblasti, ki so na njem uredile taborišče za ruske vojne ujetnike, ki so morali lomiti kamen. V letih pred drugo svetovno vojno je general Dušan Simović predlagal, da bi na njem postavili koncentracijsko taborišče za komuniste, a ta predlog ni bil uresničen Politična in imaginativna geografija zaradi pomanjkanja časa (Kalajdžić 1985: 150; Marković 1987: 96–97; Dragojević s. d.: 21). Goli otok ni sam. V njegovi soseščini, komaj nekaj milj stran, je prav tako pust in prazen otok Sveti Grgur. Za bivanje so ga pripravili interniranci z Golega otoka, ki so tam postavili devet bivalnih barak. Naselili so ga leta 1951 predvsem s težjimi krivci, to je z dvomotorci, ali s kaznjenci, ki so jih vojaška sodišča obsodila na večletne zaporne kazni. Nekaj časa so bile tam tudi ženske. Vsi njegovi prebivalci so bili že na začetku leta 1952 preseljeni na Ugljan (Marković 1987: 97; Popović 1988: 152; Jezeršek 1989: 99, 107–109, 143; Grom 1993: 99). Na otok Ugljan je na začetku leta 1952 prispela skupina internirancev s Svetega Grgurja, da bi pripravila vse potrebno za koncentracijsko taborišče. Postavili so visoko ograjo iz bodeče žice in pripravili za bivanje kasarne, ki so jih zgradili Italijani. Februarja 1952 so tja preselili vse informbirojevce iz Svetega Grgurja. Na Ugljanu so ostali do zgodnje jeseni leta 1952, ko so jih vkrcali za Bilećo (Marković 1987: 158; Jezeršek 1989: 137, 143; Perućica 1990: 94). Nekateri informbirojevci so bili internirani na kopnem. V Bileći so bili nastanjeni v zaporu, ki je bil nekoč kasarna, pred drugo svetovno vojno spremenjena v koncentracijsko taborišče za komuniste. Od leta 1949 do začetka leta 1954, ko so vse preostale preselili na Goli otok, je bilo tam 3567 obsojencev. Med njimi je bilo tudi nekaj žensk, čeprav zelo malo (Marković 1987: 105; Jezeršek 1989: 175). Večina oficirjev, ki so bili kaznovani zaradi informbiroja, je bila poslana na prestajanje kazni v Staro Gradiško. To je bilo zanje »surovo pa tudi tragično srečanje z realnostjo«, saj so tam že bili zaprti – »kvislingi, ki so tu delali pokoro za svoje zločine že od konca vojne 1945«. Večinoma so delali v delavnicah, med njimi pa so bili tudi mojstri, ki so – po prihodu informbirojevcev – prevzeli v uk »bivše partizane«, svoje hude sovražnike, da bi jih učili delati (Marković 1987: 170). Bistvena funkcija Golega otoka in drugih zaporov in taborišč za informbirojevce je bila ustrahovati državljane in utišati izražanje nezadovoljstva med njimi. Skrivnostnost, povezana z njegovim obstojem in funkcijo, torej nikakor ni bila plod naključja, nasprotno, bila je namerno ustvarjena. Preden so bili osumljenci odpeljani iz stanovanja, je bilo svojcem naročeno, da o tem z nikomer ne govorijo, tudi na vprašanja iz delovne organizacije, kjer je bil osumljenec zaposlen, niso smeli odgovarjati. Rekli so jim, naj rečejo, da je pogrešani nekam odpotoval, a da ne 35 36 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG vedo, kam, morda v svoje rojstno mesto (Knežev 1988: 11). Oblasti so s takim postopanjem dosegale predviden in trajen učinek, kar nazorno kaže naslednji zapis: »Če so leta 1948/49 (in dalje) prek noči iz družin in javnosti začeli brez sledu izginjati dotedanji ugledni in mogočni ministri, udbovci, španski borci, nekdanji predvojni ilegalci, mučeniki ideje, generali, novopečeni pomembneži vseh vrst ... Če se je šepetalo in vedelo, da so odpotovali v noč in likvidacijo, kaj čaka šele tiste, ki niso ›njihovi‹??? Ta strah je vsajen globoko v nas, ki se v svojih današnjih, odraslih letih še bojimo agentov, prisluškovanja (›ne bova o tem po telefonu‹), anonimnih prijav, nočnih hišnih preiskav, nezakonitih odvajanj, pretepanj ..., in morda ga edino najmlajše generacije ne občutijo in ne trpijo zaradi tega.« (Mandić 1988) Obdajanje koncentracijskih taborišč s tančico skrivnostnosti z namenom povečati njihov zastraševalni učinek je znana in preizkušena represivna metoda. Tako so v tridesetih letih dvajsetega stoletja nacionalsocialistične oblasti v Nemčiji obdale koncentracijska taborišča s tančico skrivnostnosti, pomešane z uradno razširjanimi govoricami o strahotnih razmerah v njih. Nemško prebivalstvo sicer ni vedelo natanko, kaj se dogaja za bodečimi žicami koncentracijskih taborišč, vendar je bil strah, da se bodo znašli tam, dovolj velik, da so držali jezik za zobmi (Jezernik 1993: 9). Jugoslovanske oblasti so šle pri zagrinjanju Golega otoka za tančico skrivnostnosti še dlje od nacističnih, saj na nekaterih zemljevidih otoki med Rabom in Krkom sploh niso bili označeni. Interniranci so bili strogo ločeni od sveta: beg jim je bil karseda otežen in niso mogli vzdrževati stikov z ljudmi zunaj taborišča. »Titoisti skušajo svoje zločine pred ljudstvom prikrivati. Lažejo, da so na teh otokih nastanjene vojaške enote, ki bodo tam vojaško usposobljene. Obisk teh otokov je prepovedan.« (Kjosseff 1953: 254) Zaporniškim otokom se ni smel približati nihče, niti najmanjša ribiška barka. (O tem, kaj se je zgodilo v takem primeru, ni podatkov.) Zanimivo pa je v zvezi s tem mnenje, da je prebivalstvo z bližnje obale moglo »samo slutiti, da tukaj nekaj prikrivajo« (Marković 1987: 84). Po drugi svetovni vojni Nemcem ni nihče verjel, da njihovo civilno prebivalstvo ni vedelo ničesar o koncentracijskih taboriščih in o tem, kaj Politična in imaginativna geografija se je dogajalo v njih (Ullrich 1945: 77). Nekdanji interniranec Janez Jezeršek se o tem spominja takole: »Ob takih spoznanjih sem se spomnil Nemcev, ki so govorili po vojni, da niso vedeli za strahote koncentracijskih taborišč. Takrat sem jih imel za licemerce, danes jim verjamem. Gestapo je znal skrivati in naša Udba se je učila pri njih.« (Jezeršek 1990: 23) Prvi komandant taborišča na Golem otoku pa je o tem izjavil naslednje: »V času, ko se je gradilo taborišče na Golem otoku in sem bil upravnik gradnje, nismo ustvarjali iz tega nobene skrivnosti. O tem se je vedelo toliko kot o drugih miličniških poslih. Mit o neki superskrivnosti je nastal šele pozneje. Kajti če bi želeli ohraniti skrivnost o tem, komu je namenjen Goli otok, kdo bo na njem, bi kaznjencem iz Lepoglave, ki so gradili barake, ne pustili videti in pričakati prve skupine ibejevcev. Mnogi od teh istih kaznjencev so bili kmalu zatem izpuščeni iz zapora, ker so odslužili svoje kazni. S seboj so v svet ponesli vednost o tem, kje so bili in kaj so delali in kdo je prišel na Goli otok za njimi. Tedaj torej skrivnosti ni bilo.« (Milanović 1990: št. 1) Kje so bili zajeti informbirojevci in kaj se je dogajalo z njimi, vse do leta 1953 niso vedeli niti njihovi najbližji sorodniki. Niti njim samim niso povedali, ne kam gredo ne kje so (Marković 1987: 84; Kovačević in Rastoder 1989: št. 2). Nekdanja interniranka se na primer spominja, da je bila hudo tepena, ker je nekoč med umivanjem v morju odplavala predaleč: »Marija [Zelić, upravnica ženskega taborišča – op. B. J.] mi je rekla – ti hočeš pobegniti s plavanjem. Rekla sem – ne vem, ali zmore kdo plavati do Reke, saj sem točno vedela, kje se nahajamo. Ona me vpraša – od kod veš, kje smo? Rekla sem – vem, saj sem slišala. Rekla sem – do Reke je malo daleč, ne vem, ali bi zmogla priplavati. Rekla je – ne, spotoma bi te pojedli morski psi.« (Simić in Trifunović 1990: 51–52) 37 38 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Podobno se je spominjal nekdanji interniranec iz moškega dela taborišča: »Na drugi strani tistega dela Svetega Grgurja, kjer smo bili mi, je bil otok Krk. Njegova slabša stran. O pustih, kamnitih predelih se navadno govori, da so kot predeli z Meseca. Za tisto, kar smo videli z delovišča, ločeno od nas s sedmimi, desetimi ali petnajstimi kilometri morja, primerjava ne bi veljala. Kvečjemu obratno. Krk je bil bolj kamnit, bolj monoton in bolj strašen od Meseca. A neki Dalmatinec iz teh krajev mi je trdil, da je tam življenje! Na dnu grbe, ki štrli iz morja, je – vas. Nam nevidna. Pred vojno je bila znana po tem, da so vsi njeni prebivalci odhajali beračit. To je povedal še nekaterim, pa je padel v bojkot. Saj mi nismo smeli vedeti, kje smo. In tedne dolgo tega res nismo vedeli. Razpravljali smo celo, ali smo na otoku ali na kopnem.« (Popović 1988: 119) Svojo skrivnostno moč je Goli otok ohranil še po tistem, ko že ni več služil svojemu prvotnemu namenu. Še leta 1988 je na primer eden od njegovih nekdanjih prebivalcev ugotavljal, da »Goli otok ostaja še naprej zavit v tančico skrivnosti« (Lorger 1988b), naslednje leto pa je časopisni komentator ugotavljal, da ime Goli otok »pri ljudeh še danes vzbuja občutek, pomešan s strahom« (Mecilošek 1989). Za doseganje zastraševalnega učinka je lokacija taborišča velikega pomena: za to ni primeren vsak kraj. Nacistični oblastniki so koncentracijska taborišča postavljali na zapuščenih, odljudnih krajih, »ki so jih zapustili Bog in ljudje ...« (Devoto in Martini 1981: 17). Izbiro lokacije so skrbno premislili tudi tedanji jugoslovanski oblastniki, saj »Goli otok ni bil policijska, temveč politična tvorba. Pri njegovi izbiri je odigrala odločilno vlogo ›varnostna komponenta‹«, z izbiro lokacije pa je bila povezana tudi »določena simbolika – saj so prav na tem otoku pustili kosti prav Rusi – logoraši« (Milovanović 1989). O tem, kako je bil izbran Goli otok, je najprej pripovedoval Rankovićev pomočnik Slobodan Krstić. Njegov predpostavljeni je od Steva Krajačića izvedel, da ga je kipar Antun Augustinčić opozoril na majhen otok nedaleč od Reke, na katerem je precej kakovostnega marmorja, ki da so ga nekoč izvažali v Benetke; tu bi bilo mogoče postaviti taborišče, kjer bi zaporniki delali v kamnolomu. Krstiću je določil dva oficirja, s katerima Politična in imaginativna geografija se je na Reki vkrcal na motorni čoln in se odpeljal do Golega otoka. Ob njihovem prihodu je bil otok zapuščen: le s težavo so se izkrcali na pusto in kamnito obalo, kjer so naleteli na tri koze, vodnjak in ostanke taborišča, kamor so Avstrijci med prvo svetovno vojno zapirali ujete ruske vojake; ti so tu množično umirali. Kot kontinentalec je sklepal, da od tod lahko pobegne le ptica. Zato je obvestil Rankovića, da je mesto idealno za taborišče (Milovanović 1989). Krstićeve navedbe se ujemajo z ugotovitvami Vladimirja Dedijerja, ki navaja, da je Stevo Krajačić dal idejo, kako bi lahko uporabili Goli otok kot taborišče za izolacijo »Stalinove pete kolone«. Krajačić je o tem Dedijerju izjavil naslednje: »Potoval sem z Augustinčićem po vseh naših kamnolomih, iščoč kakovosten marmor, kakor je carrarski. Tako sva prišla na Goli otok, južno od Senja. O njem sem povedal Kardelju, temu pa je tedaj šinila ideja, da bi na tem otoku organizirali taborišče.« (Dedijer 1984: 465) Krstića so iz Beograda telegrafsko postavili za upravnika taborišča. Iz zapora v Lepoglavi je dobil dvesto kriminalcev, ki jim je dal »popolno svobodo v tej puščavi« (zanje je med drugim kupoval vino in jim dovoljeval loviti ribe), pod pogojem, da v dveh mesecih naredijo pristanišče in trinajst barak (eno za miličnike in oficirje, dvanajst za informbirojevce); podobno pomoč je dobil pri izgradnji koncentracijskega taborišča Auschwitz njegov prvi komandant Rudolf Höss (Hoess 1959: 107). Pri izbiri Golega otoka je bila nedvomno pomembna možnost pridobivanja marmorja; o tem priča tudi dejstvo, da se je med uslužbenci na ministrstvu za notranje zadeve o Golem otoku govorilo pod skrivnim imenom Marmor ali Kamen. Uradno namreč to ni bilo taborišče, temveč Kazensko-popravni dom Rab, delovišče Podjetje Marmor; če je kateri interniranec na Golem otoku slučajno rekel taborišče, se je takoj znašel na tleh (Apih 1985: 1281; Marković 1987: 205; Kovačević in Rastoder 1989: št. 2, št. 3; Banac 1990: 233; Lebl 1990: 79; Perućica 1990: 134; Simić in Trifunović 1990: 230; Milanović 1990: št. 1; Weiss: 261; Rajković 2006: 51). Goli otok (skupaj z Rabom in Svetim Grgurjem) je omenjal v drugi polovici osemnajstega stoletja že italijanski naravoslovec Alberto Fortis v svojih pismih s potovanj po Dalmaciji. Fortis je poročal, da je tam videl 39 40 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG »v velikih količinah beli marmor za kipe, ki je po zrnu popolnoma podoben tistemu, ki so ga uporabljali stari Rimljani in ki ni bil vedno grški, kakor se običajno misli. Ta nima tiste snežne beline, ki odlikuje marmor iz Carrare, vendar pogosto zavede kiparja nič manj kakor ocenjevalce njegovega dela« (Fortis 1774: II, 202–203). K podrobnemu opisu značilnosti tamkajšnjega marmorja je Fortis dodal: »S tem svojim odkritjem sem bil bolj zadovoljen kot s katerim koli drugim zapažanjem, saj se mi je zdelo, da najbolj neposredno koristi državi in je najbolj primerno, da nas reši znatnih vsakoletnih stroškov za dobave dveh velikih tovorov marmorja iz Carrare.« (Fortis 1774: II, 203) Glede na to deluje Krstićeva izjava dokaj prepričljivo. Če upoštevamo, da so težke kaznjence pogosto zaposlovali v rudniku, še toliko bolj. Delo v rudniku (kamnolom je oblika rudnika) je bilo že v rimskih časih kazen, ki je bila po strogosti takoj za smrtno kaznijo. V Dakiji so na primer za vsa težja dela v rudnikih uporabljali sužnje, obsojene ad metalla, pod nadzorom legionarjev (Kanitz 1985: I, 243). Na Balkanu je ostala ta kazen v rabi še dolgo po propadu rimskega cesarstva. Turški popotnik s sredine sedemnajstega stoletja poroča, da so v njegovem času tudi v Osmanskem cesarstvu kaznjenci, na primer v rudniku Novo Brdo (Srbija), kopali srebrno rudo za državne potrebe (Çelebi 1979: 308). V skladu s to tradicijo je tudi minister za notranje zadeve Aleksandar Ranković skupaj s Svetozarjem Vukmanovićem Tempom najprej razmišljal o tem, da bi informbirojevce uporabili kot delovno silo v rudnikih. Zato je Ranković aprila 1949 poslal Slobodana Krstića na obhod rudnikov v Srbiji, da bi videl, kje bi bilo mogoče napraviti taborišče. Krstić je pri tem prišel do sklepa, da to nikakor ne pride v poštev iz povsem varnostnih razlogov, saj mora biti na vsake tri nekvalificirane delavce kvalificiran rudar, ki bi razpolagal z dinamitom: »In ti trije nekvalificirani, v tem primeru zaporniki, so pretežno intelektualci. Njihov predpostavljeni bi bil na nižji izobrazbeni ravni. Njihov vpliv na pravega rudarja bi bil dosti večji in lahko si predstavljamo, kam vse bi to pripeljalo. Zato sem tudi sklenil, da delo zapornikov v rudnikih ne pride v poštev.« Krstić je s svojimi ugotovitvami seznanil Rankovića, ta pa mu je povedal, da bi bilo mogoče postaviti taborišče na majhnem otoku blizu Reke, kjer bi zaporniki delali v kamnolomu. Politična in imaginativna geografija Vendar stvari niso vedno tako preproste, kot je videti na prvi pogled. Prvi komandant Delovišča Marmor se namreč spominja, da tam marmorja sploh ni bilo mogoče pridobivati: »Zanimiv je še en detajl v zvezi s kamnolomom na Golem otoku. Bil je blizu taborišča oziroma smo taborišče gradili blizu kamnoloma. Dokler smo gradili barake, ni nihče ocenjeval, kakšne so možnosti za izkoriščanje kamna, niti niso tega zahtevali od nas. Ali smo to prezrli ali pa se je zdelo vse v redu – še danes ne vem. Ne vem niti, ali je sploh kdo razmišljal o tem. Pozneje se je izkazalo, če se seveda ni vedelo že vnaprej, da iz tega kamnoloma ni mogoče pridobivati marmorja. Kar se pridobivanja kamna tiče, je bilo delo v tem rudniku popolnoma zgrešeno. Z varnostnega vidika pa je bil Goli otok zadetek. Ne vem, ali so tisti, ki so prišli na misel, da se tu zgradi taborišče, razmišljali o tem ali jim je bilo vseeno.« (Milovanović 1989) Precej let pozneje je Jovo Kapičić zatrjeval, da ga je Ranković poslal na Goli otok, da bi si ogledal teren, češ: »Miroslav Krleža je slišal od kiparja Antuna Augustinčića, da je v Kvarnerskem zalivu otok marmorja, na katerem bi bilo mogoče namestiti naše IB-jevce.« (Nikčević 2010: 137) Kapičić si je ogledal Goli otok v spremstvu profesorja geologije z beograjske univerze. Videla sta, da je Goli otok »majhen, kamnit otok, poln kač«, kar zadeva marmor, pa sta ugotovila, da »ni uporaben« (Nikčević 2010: 138). Na to, da pridobivanje marmorja ni bilo glavni razlog za odprtje »delovišča«, kaže tudi organizacija dela. Če bi oblasti pri izbiri lokacije resnično motiviralo pridobivanje marmorja, potem zagotovo ne bi silili delavcev, naj delajo z najbolj primitivnim orodjem ali celo z golimi rokami. Smoter njihovega dela ni bil toliko v učinku kot v prevzgojni vlogi dela, to je v mučenju in poniževanju internirancev. A o tem več v nadaljevanju. Drugi razlog za izbiro Golega otoka, ki se prav tako pogosto navaja, naj bi bila njegova lokacija. O tem je nekdanji visoki oficir Udbe izjavil naslednje: »Zapor je bil zgrajen tam, ker smo vsak hip pričakovali napad ... Dejansko smo hoteli informbirojevce umakniti pred 41 42 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG prvim valom vojaške intervencije. In kje bi bilo boljše mesto zanje kot na kakšnem oddaljenem otoku. Goli otok bi se lahko imenoval tudi Rajski otok, kar bi sicer zvenelo drugače, vendar je bil zelo primeren za zapor.« (Racković 1990b) Trditev, da bi se Goli otok mogel imenovati tudi Rajski otok, pa bi vseeno bil idealen kraj za izolacijo političnih nasprotnikov, seveda ne drži. Kako si sicer razložiti dejstvo, da je prav ime Goli otok postalo sinonim za vse zapore in taborišča za politične nasprotnike v Titovi Jugoslaviji? Čeprav je bil Goli otok resnično oddaljen od vzhodnih meja države, ga je varovalo le malo stražarjev, vsekakor premalo za morebitni pomorski desant. S tega vidika so bili tudi varnostni razlogi zgolj racionalizacija. Vzroka za izbiro Golega otoka za osamitev informbirojevcev in to, da je postal sinonim za vse jugoslovanske zapore in taborišča za politične nasprotnike, tedaj nista bila ne pridobivanje marmorja ne varnostni razlogi, temveč imaginativna geografija. Interniranje na opusteli otok je bilo v evropski zgodovini pogosto nadomestilo za smrtno kazen; angleščina pozna zanjo celo posebno besedo: maroon. Po navedbah Websterjevega slovarja je bila beseda prvič uporabljena okoli leta 1709 in pomeni spraviti nekoga na neobljuden otok ali obalo ter ga prepustiti usodi ali ga osamiti brez upanja na lahek pobeg (Webster's Ninth New Collegiate Dictionary, Sprinfield 1987, s. v. maroon). Konec osemnajstega stoletja so v britanskih zakonskih osnutkih v nekaterih primerih nadomestili smrtno kazen s pregonom v kazensko kolonijo (Hibbert 1965: 69). V Italiji so v času Mussolinijeve vladavine politične nasprotnike kazensko pošiljali na otoke v južni Italiji; po nekaterih avtorjih naj bi bili prav ti Mussolinijevi kazenski otoki vzor za Hitlerjeva taborišča (Gollancz 1945: 12). Boljševiške oblasti so za tako imenovano prevzgojo političnih nasprotnikov ustanovile koncentracijska taborišča na otočju Solovki že kmalu po oktobrski revoluciji leta 1917. Otočje Solovki leži blizu finske meje in že sredi dvajsetih let so bila o njem na Zahodu objavljena prva poročila tamkajšnjih internirancev, ki se jim je posrečilo pobegniti: S. A. Malsagoff, An Island Hell (London 1925), Letters from Russian Prisons (New York 1925), Yu. D. Bezsonoff, Mes 26 prisons et mon evasion de Solovki (Pariz 1928), I. M. Zaitsev, Solovki (Šanghaj 1931) in tako dalje. Vendar so bila vse do leta 1929 na tem otočju edina koncentracijska taborišča sovjetska (Rossi 1989: 404). Politična in imaginativna geografija Neobljudeni skalni otoki sredi morij so bili že od nekdaj priljubljeni kraji, kamor so diktatorski režimi pošiljali svoje politične nasprotnike. Starogrške bajke pripovedujejo o takih otokih v Egejskem morju. Polkovniški režim v Grčiji je imel svoj pusti kamniti otok Gyaros, imenovan Ječa sodobne Helade ali Pekel sredi Egejskega morja (Mencej 1988: 904). Podobno so romunske oblasti kot posebej primeren prostor za zapor določile mali opusteli otok Leuk v Črnem morju (Graves 1974: I, 125; II, 307). Pri izbiri teh otokov je bila povsod odločilna topopsihološka dimenzija insularnosti, zaradi katere so nekateri otoki bolj »otoki« od drugih. Če namreč besedo »otok« povežemo z neko smiselno prvino, dobi hipostatičen pomen, na primer Blaženi otoki, Otok mrtvih, Skrivnostni otok, Otok ljubezni, Rajski otok (Moles 1989: 226). In seveda – Goli otok: »Tudi lokacija taborišč – Sveti Grgur in Goli otok – je prinašala brezup. Pusta, gola otoka, kamnit svet brez kakršnega koli rastlinja. Brez pitne vode, samo morski valovi pljuskajo. Poleti sonce s svojo neznosno pripeko ubija; pozimi imaš občutek, da hočejo burja in velebitski vetrovi pometati v morje barake z nami vred. Nikjer življenja, do koder seže oko. Pogubno za človekovo psiho.« (Perućica 1990: 149) Ko so slišali, kako se otok imenuje, so mnogi mislili, da je ime izmišljeno: »Učila sem se nekoč o flori in favni, vendar na Golem ni bilo nikakršne flore, saj še ni bil izumljen kamniti cvet, edina favna pa smo bili mi, ki so nas skušali spremeniti v nevretenčarje (beskičmenjake). ›Goli otok‹ – kako primerno ime! Pomislila sem, da je to samo vzdevek, in če pridem živa od tod, moram pogledati, ali je res na zemljevidu. In bil je. Vendar nihče ni niti slutil, da smo ga me odele s svojimi telesi, zalile s svojim znojem.« (Lebl 1990: 105–106) Taborišče na Golem otoku so mnogi primerjali s peklom oziroma je bilo »pravi pekel« (Marković 1987: 198) oziroma so se v mislih spraševali, »ali je to Dantejev pekel in ali ni še slabše kot Dantejev pekel« (Simić in Trifunović 1990: 210). Kot se je spominjal prvi upravnik taborišča na Golem otoku, so kriminalci »delali udarniško«, tako da je bilo taborišče kmalu usposobljeno 43 44 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG za sprejem novih stanovalcev. »V tej čudni, malo premaknjeni družbi sta dva kaznjenca zaradi sodomije stalno razpravljala, zakaj je tisti, ki je imel seksualni odnos s kravo, dobil tri leta zapora, oni s kozo pa – pet!« (Milovanović 1989) Prvo taborišče je imelo štirinajst barak; ograjene so bile z bodečo žico in postavljene v strmi kotlini, oddaljeni od malega pristanišča en kilometer. Ko so prihajali novi transporti, je Žica postala pretesna, zato je bilo narejeno dodatno taborišče na vzhodni strani v tako imenovani Veliki Dragi. To je bilo grajeno iz kamna, ker so načrtovali, da bo taborišče delovalo več let. Lesene barake v stari Žici za to niso bile primerne. Poleg tega je bilo novozgrajeno taborišče Velika Draga veliko bolj prostrano in bolj skrito pred pogledi, čeprav je Goli otok že sam oddaljen in skrit (Marković 1987: 85; Stojanović 1988a: 49). Internirance so na otoke običajno pošiljali prek zapora na Reki. Od tam so jih v manjših skupinah (od 30 do 50) ponoči prepeljali s tovornjaki do pristanišča Bakar, kjer so čakale posebne ladje, najpogosteje ladja Punat. Z veliko grobosti in kričanja so jih napodili v zaprto podpalubje. »Poskačite iz teh zabojev, živina. Tek, drug za drugim! Ven, izdajalci Partije!« so se drli udbovci. Udarci so kar deževali: »Mater jim vlaško! Ruse hočejo, banditi ... Dobro smo jih obdelali, mater jim ...« Postopek je potekal enako za vse transporte, za moške in za ženske. Odprli so jim vrata in morali so poskakati najprej s tovornjaka na tla, potem pa s pomola skozi odprtino na krovu v ladijski trup. Ne prvo ne drugo ni bilo preprosto, saj so bili še vedno vklenjeni po dva ... Bilo je stokanja in preklinjanja, ker so si nekateri izpahnili noge, drugi roke. Podvizali so se vsi, ne zato, ker bi jim to kdo ukazal, temveč da bi se izognili udarcem pendrekov, ki so padali z ene in druge strani špalirja miličnikov. Z vrha so skakali na spodnje novi trpini, kar je še bolj zapletalo klobčič in prinašalo nove muke. Stražarji so bili nestrpni, priganjali so, in če se jim je zdelo, da se kateri od vklenjenih parov ni zadosti hitro obrnil, so ga pograbili in vrgli skozi odprtino (Knežev 1988: 31; Jezeršek 1989: 91; Simić in Trifunović 1990: 135, 144; Kovačević in Rastoder 1989: št. 5; Tasić 1990: 40; Abramović 1990a; Lutovac 1990a; Milanović 1990: št. 4; Vujović 1990b; Rajković 2006: 49). V podpalubju je bila popolna tema, vsepovsod je bilo slišati samo stokanje in ječanje pretepenih in potolčenih. Mnogi so bruhali ali se podelali. Bržkone Punat ni opravil nobene teh svojih voženj, ne da bi njegove potnike zajela panika, češ da so jih natovorili na ladjo zgolj zato, da Politična in imaginativna geografija jih bodo nekje na odprtem morju enostavno potopili, da ne bo ostalo niti sledi za njimi (Hofman 1984: 133; Ćupić 1988: 66; Jezeršek 1989: 92; Bjelica 1989a; Jovanović 1990: I, 245; Lebl 1990: 95; Simić in Trifunović 1990: 63, 75, 135, 189; Abramović 1990a; Milanović 1990: št. 4; Miletić 1990: št. 5; Hrast 1991: 100; Grom 1993: 75; Radonjić 1993: 129, 135; Rajković 2006: 49). Hudi strah, ki je prevzel potnike v podpalubju Punata, ima svoje globlje vzroke, in ti so imeli pomembno vlogo tudi pri odločitvi, da informbirojevce internirajo prav na otoke. Namreč, že po grški mitologiji je Haron duše pokojnikov s čolnom prevažal v onstranstvo prek reke Stiks. Ko je šla duša v Tartar, so jo pobožni sorodniki oskrbeli z novčičem, ki so ga dali pokojniku pod jezik kot plačilo pogoltnemu podzemskemu čolnarju. Verjeli so, da so morale duše, ki niso imele novčiča, neskončno dolgo čakati ob obali (Graves 1974: I, 121). Tudi po verovanjih drugih ljudstev so morale duše pokojnikov preiti podobno pot. Preden so pokojnika v Srbiji in Črni gori odnesli iz hiše, mu je najbližji sorodnik dal v roke ali v usta novec, da bi »plačal prevoz na otok duš« (Vialla 1820: 47; Drobnjaković 1960 161; Kanitz 1985: II, 13). V devetnajstem stoletju so dajali kovanec v usta pokojnikom v mnogo krajih Albanije, Grčije, Romunije in Male Azije (Hahn 1854: I, 155, 199; Tozer 1869: II, 330; Walker 1888: 30; Thornton 1939: 83). Po verovanjih nekaterih Južnih Slovanov je onstranstvo ločila od našega sveta voda – tako imenovana Jovanova struga, ki je predstavljala vhod na oni svet. »Sve mora doći na Jovanovu strugu,« so govorili (Čajkanović 1973: 328). Podobna verovanja so bila razširjena tudi med drugimi ljudstvi. Tako so Vikingi konec prvega tisočletja pokopavali svoje prednike, o čemer pričajo ladje v vikinškem muzeju v Oslu (Sjovold 1985: 6). Arheološke dokaze za obstoj pogrebov, pri katerih so truplo pokojnika položili v čoln, so odkrili tudi na več območjih v Rusiji (Niederle 1931: 81). Domnevam, da je bil prav v tem vzrok hudega strahu. To domnevo potrjuje podatek, da so 9. septembra 1949 potniki med plovbo proti Golemu otoku, ko je v ladijski trup začela vdirati voda, začeli moliti, čeprav so bili v veliki večini komunisti (Tasić 1987: 29; Tasić 1990: 40). Jugoslovanski komunisti pa so, kot je dobro znano, »s bogom bili raskrstili« (Ćupić 1988: 7; Logar 1991: 290). Potniki na Punatu, predvsem tisti, ki se vso pot niso mogli znebiti strahu, da jih bodo potopili, so si oddahnili šele, ko je ladja pristala in ko so se ladijski motorji ustavili (Jezeršek 1989: 92). »Bile smo zelo srečne, 45 46 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG da smo žive dospele nekam in da se je ladja nekje zaustavila. Saj nismo mogle več vzdržati te more, tega zraka, vsega tega, te negotovosti, te nevednosti, vsega neznanega.« (Simič in Trifunovič 1990: 63) Goli otok potemtakem ni bil idealen prostor za »delovišče« samo zaradi marmorja ali zaradi varnostnih razlogov, temveč je bil to predvsem zaradi topopsiholoških razlogov. Političnih nasprotnikov tedanje jugoslovanske oblasti sicer niso fizično uničevale, toda z vso neprizanesljivostjo so njih in tiste, ki so jih zapustili »na svobodi«, hoteli prepričati, da so popolnoma izločeni iz človeške družbe. Tako rekoč živi mrliči. Mnogi so na Golem otoku izgubili upanje v življenje. Prve tedne so mnogi med njimi z očmi skrivaj iskali dimnik krematorija, saj so menili, da se tisto, kar se je godilo z njimi, lahko konča samo tako. Tudi ko so videli, da na otoku ni krematorija, se gotovost, da bodo tam umrli, ni nič zmanjšala (Popović 1988: 118–119; Kovačević in Rastoder 1989: št. 45). Nekateri pa so se sploh počutili, kot da so v grobnici: »Ko se mrak popolnoma spusti, se vame zavleče občutek, da sem v grobnici. Vsi smo tukaj v eni veliki grobnici. Pravi svet, življenje – vse to je daleč od nas, nekje tam prek morja. In morda vse to ne obstaja več. Morda sem zares v grobnici.« (Kordić 1989: 167) In končno so tisti, ki so prišli z Golega otoka, Svetega Grgurja, Ugljana, Bileće, »dospeli z one strani smrti« (Perućica 1990: 125). Kjer moč drugih argumentov ni bila dovolj prepričljiva, so jih na to spominjali z rituali, kakršni so bili slovesni trenutki »smrti pred smrtjo« (Perućica 1990: 91). Take rituale so izvajali v vseh zaporih in taboriščih za informbirojevce, kar že samo po sebi dokazuje, da je šlo za načrtno ravnanje. Tako so tudi v Stocu v Srbiji, kjer so bile internirane ženske, izvajali podobne rituale: »Zvečer so bile organizirane procesije, prezgodnji ›pogrebi‹ bojkotiranih, ki so morale ›za pokušino umreti‹ in leči na nosila, ki sta jih držali druge dve, ter kreniti po dvorišču ob spremljavi in pogrebnih molitvah ›popov‹ in ›sprevodu‹, v katerem so bile vse zapornice.« (Marić 1988b) Kje je potemtakem ležal Goli otok? Kot smo videli, odgovor na to vprašanje ni tako preprost, kot je morda videti na prvi pogled. Pri odgovoru na to vprašanje si ne moremo pomagati z dokazi iz politične geografije, pomaga nam šele imaginativna geografija. Šele ob upoštevanju tega postane očitno, da je Goli otok ležal v samih temeljih tistega, kar se je imenovalo Titova Jugoslavija. Pravzaprav lahko rečemo, da je bil conditio sine qua non njenega obstoja. Čeprav se o njem ni govorilo, vsaj ne na glas, in je bil Politična in imaginativna geografija nekako potisnjen za kulise družbene stvarnosti, je bil vendarle ves čas prisoten. In prav molk mu je dajal trdnost. Trdnejši ko je bil molk o njem, trdnejši je bil sam. Kot opomin, da modri molči. In ko je postal predmet javnega govorjenja, so se kmalu pokazale razpoke v njegovi trdnosti. Sprva komaj opazne, potem vedno očitnejše. Dokler se ni sesul v kup redko poraslega kamenja ob vzhodni obali Jadranskega morja, kamor pastirji iz sosednjih otokov občasno pripeljejo ovce na pašo (Ogorevc 1992). Po nekaj letih, ko so ga poslali na gradbišče ceste Lopar–Rab, je Janez Jezeršek prvič prišel v stik z domačini. Ti so mu povedali, kaj so si izmišljali o internirancih varnostni organi, ko so pripeljali prve zapornike na Goli otok in Sveti Grgur. Ena od deklet mu je zaupala, kako je bila presenečena, ko je videla, da so ljudje kot oni. Tekla je povedat materi, pa je prišla še ta, da se je prepričala sama. Starejša ženska mu je še pripovedovala, kako so jim takrat uradno sporočili, da bodo na otokih naselili pristaše Rusov. Med njimi so širili govorice, da so to ljudje nenavadnega videza, da nimajo glav kot drugi, da jim rastejo iz čela rogovi in podobno (Jezeršek 1989: 107, 217). * * * O dogajanjih v letu oziroma letih velikega preloma je bilo razmeroma veliko napisanega; toda le malo o usodi »odpadnikov«. V času velikega preloma se je med drugim pojavil tudi nov pojem »informbirojevec«. O informbirojevcih se je veliko govorilo – predvsem kadar so govorci naštevali notranje sovražnike, ki naj bi zavirali družbeni razvoj – o njihovem življenju v izolaciji pa v jugoslovanski javnosti do osemdesetih let sploh ni bilo slišati. Tako je leta 1968 izšla brošurica Danijela Jelinčića Istina o Golom otoku, v kateri pa informbirojevci niti z besedico niso omenjeni. Nič nenavadnega torej, če je v osemdesetih letih dvajsetega stoletja neki srednješolec v anketi na vprašanje, kdo so bili »Ibeovci«, odgovoril: »Pripadniki plemena Ibo.« Dejstvo je, da je bil Goli otok – kot simbol antiinformbirojevske represije – v Titovi Jugoslaviji tabu tema. Dolgo časa je temo obravnavala samo »politična-panična proza«, ki je marmorne ljudi, kot jih bomo imenovali, radikalno in brez razlike obsojala (gre za uradne, sistematske edikte). Potem se je pojavila sprva plašna in nato vse bolj smela leposlovna obdelava teme (s spremljajočo uniformirano psevdo-dokumentarno publicistiko, za katero je bilo značilno, da nikogar ni obsojala, vsaj ne na strani rabljev) (Mandić 1988). 47 48 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Prekinitev dolgoletnega molka o tej temi v Jugoslaviji je pomenila šele knjiga Antonija Isakovića Tren 2. Knjiga je imela kar 23 recenzentov, preden je leta 1982 dobila dovoljenje za objavo. Medtem ko se je vse to kuhalo, je rokopis že dobil zavidljivo naklado in prehajal pollegalno iz rok v roke, ustvarjajoč svojevrstno javno mnenje (Marković 1987: 106). Kazalo je že, da bo štiridesetletnica velikega preloma pomenila dokončen padec tega tabuja. Vendar je septembra 1988 Neca Jovanov v imenu odbora za zaščito svobode mišljenja naslovil na jugoslovansko javnost sporočilo, iz katerega izvemo, da se je z odločbo vrhovnega sodišča SR Srbije Kz-II-431/88 končal postopek za prepoved razpečevanja dvojne številke lista Književne novine z dne 1. julija 1988. Ta številka Književnih novin je bila prepovedana, ker je bilo v njej navedenih »več neresničnih in alarmantnih trditev o velikanskem številu žrtev na Golem otoku in odgovornosti ljudi iz najvišjega državnega in partijskega vodstva SFRJ, kar lahko vznemiri javnost«. To piše v članku Zločinci in žrtve, v katerem je pisatelj Dragoslav Mihailović odgovoril Borivoju Viskiću, nekdanjemu oficirju Udbe, ki je bil po uradni dolžnosti vtihotapljen med taboriščnike na Golem otoku, ti pa so si ga »dobro zapomnili po zverinski surovosti in neverjetni moralni neobčutljivosti« (Jovanov 1988). V tujini so jugoslovanski emigranti zapise o zaporih in taboriščih za informbirojevce in o režimu v njih začeli objavljati že dosti prej. V Rimu je bila že decembra 1949 objavljena publikacija La Jugoslavia sotto il terrore di Tito, ki omenja otoke v Jadranskem morju kot kraj za izolacijo politične opozicije. Dokaj podroben in verodostojen opis Golega otoka, »enega iz vrste taborišč smrti v Jugoslaviji«, je bil predvajan 19. maja 1951 po radijski postaji jugoslovanskih revolucionarnih emigrantov. V njem je bilo med drugim izrecno rečeno: »Taborišče za komuniste in poštene patriote so titovci odprli na Golem otoku julija 1949.« (Kjosseff 1953: 253) Če sta Savo Kržavac in Dragoslav Marković svojčas zapisala, da je bila prva taka knjiga objavljena šele leta 1958 v Albaniji, je to pač treba vzeti kot dokaz, da ni čisto res, da »Ozna sve dozna« (Kržavac in Marković 1988: št. 3). O Golem otoku in drugih otokih pregnanstva se je torej dolgo in vztrajno molčalo. Molčali so vsi, tako v družini kot v družbi. Ne le zaradi strahu pred represijo. Ključni element taboriščnega režima je bilo sejanje nezaupanja in spodbujanje jetnikov k surovosti do sojetnikov, tako da so bile žrtve same najvidnejši nosilci represivnega sistema. Zato so nekateri Politična in imaginativna geografija le neradi govorili o svoji jetniški preteklosti, ker so se sramovali lastnega ravnanja. »Kakor koli obrneš, se nihče od nas, ki smo bili na Otoku, nima s čim hvaliti.« (Kalajdžić 1985: 31) »Svojo zaporniško preteklost zamolčujejo kot sifilis. Kajti tudi ko je ozdravljen, sifilitik za druge nikdar ni to, kar so drugi.« (Popović 1988: 32) Mnogi nekdanji kaznjenci niso hoteli govoriti o Golem otoku niti se spominjati, češ, »mrtvemu oslu ni treba ravnati kurca« (Jovanović 1990: II, 33). »Ni treba dokazovati, da je revolucionar človek, katerega življenje v dobršni meri osmišlja prav beseda. Revolucionar govori na ilegalnih sestankih, na javnih zborovanjih, agitira, poučuje, vzklika parole, v revoluciji pa juriša, pozivajoč in bodreč soborce ... Vidite, zato mislim, da so rezultati prevzgajanja na Otoku vrhunski dosežki določene pedagogike: vrnili so se bivši revolucionarji – in to molče!« (Kalajdžić 1985: 32) Obstoječa dela so tako predvsem spominski zapisi, ki pa niso vedno točni. Ko so pred leti v Mladini objavljali spomine nekdanjega Golootočana, je neki pozorni bralec zapazil celo takle nesmisel: »Najprej so me ostrigli in obrili po celem telesu, no, jutri so me pa že za lase vlekli, tako da so jim med prsti v roki ostali.« (Mladina, 15. 1. 1988) Osebna pričevanja, čeprav dragocena za obširnejše raziskovanje, so vedno obremenjena z različnimi pristranostmi, površnostjo pa tudi zmotami. »Meni se na primer zdi, da so na Otoku bili čuki in da sem jih ponoči slišal. Še vedno se spominjam neprijetnega oglašanja ptic, no, eden izmed bivših kaznjencev, ki je bil tam z menoj, pa me je hotel prepričati, da to ni bilo resnica. O čukih na Otoku sem povprašal še dva znanca, nobeden se tega ne spominja. In zdaj se sprašujem, ali so bili tam čuki ali ne. Jaz sem jih slišal ...« (Kalajdžić 1985: 119–120) V obstoječih spominskih zapisih lahko pozornejši bralec zapazi še drugo pomanjkljivost: »Vsi mučeni so samo žrtve. Njih so tepli in mučili, oni pa niso nikogar. Drugi so dopolnjevali zapisnike, hranili golootoško mašinerijo z novimi surovinami – oni ne.« (Dragović - Gašpar 1990: 249–250) V zgodbi, ki sledi, bo seveda treba odmeriti prostor vsem, tako tistim, ki so jih tepli in mučili, kot tistim, ki so tepli in mučili. 49 51 Oče pokvarjenec, mati kurba Informbirojevci so dobili pravni pouk o svojem novem statusu (petokolonaša, izdajalca in odpadnika) praviloma še prej, preden se je kaj zgodilo: okrog njih se je začelo šepetati, ljudje so se jim začeli izogibati; tisti, ki so vztrajali v njihovi družbi, pa so postavljali vsiljiva vprašanja. Taka negotovost je trajala vsaj nekaj časa, prekinila sta jo navadno dva moža postave, ki sta prišla praviloma sredi noči in brez velikih besed odpeljala žrtev. Včasih so prišli ponjo tudi na delovno mesto; nekdo je žrtvi rekel, da jo čaka žena ali brat ali kdo drug, za katerega se je pač vedelo, da ga ima. Najmanjkrat se je zgodilo, da so žrtev zgrabili na ulici. Krog, ki se je začel stiskati okrog žrtve, je bil s tem sklenjen: žrtev je bila izločena iz človeškega sveta, za okolico je prenehala obstajati. »Nevarni tur je bil izločen iz zdravega narodnega telesa«, kot se je glasilo sodobno reklo. Svojci praviloma niso bili obveščeni o usodi žrtve, v nekaterih primerih pa so bili izrecno obveščeni, da prizadeti ni več med živimi. Ženo Milana Kalafatića, ki se nekega novembrskega dne leta 1949 ni vrnil domov, so njegovi prijatelji obvestili, da je pobegnil v Rusijo (Marić 1988c: št. 4). Svojce in znance Jožeta Jurančiča pa so obvestili, da je poskušal pobegniti čez mejo in so ga ob poskusu bega ustrelili v bližini Radgone (Jurančič 1982; Vodopivec 1985: 854). Teror oblasti pa ni prizadel samo tistih, ki so bili obtoženi ali osumljeni simpatij do informbiroja; tiraniji so bile izpostavljene tudi njihove družine. Sposobni za delo niso mogli dobiti dela, tisti, ki so ga imeli, so bili odpuščeni. Družine so metali iz stanovanj, jim zaplenili premoženje, niso dobivale prehranskih bonov. Zaupniki Udbe so spremljali, kdo je prihajal v hišo informbirojevcev, kje so se gibali člani njihovih družin, s kom so se sestajali, kaj so govorili in tako dalje. Skratka, svojci informbirojevcev so ostali na svobodi, a niso imeli svobode (Gabor 1950: 139; Kovačević in Rastoder 1989: št. 94; Jovanović 1990: I, 206; Perućica 1990: 115, 117–118, 146; Simić in Trifunović 1990: 118, 154; Krsmanović 1990: 93). Ko je leta 1948 jugoslovanska revolucija začela jesti svoje otroke, ni prizanesla niti njihovim družinskim članom. Tudi vsi, ki so družinam informbirojevcev skušali pomagati, so se izpostavljali nevarnosti, da se 52 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG znajdejo v zaporu. Med zaprtimi so bili tudi taki, ki so bili osumljeni, da so pomagali družinam zaprtih (Gabor 1950: 139; Knežev 1988: 30; Perućica 1990: 117–118, 146; Hrast 1991: 203). Breme informbirojevcev so morali nositi tudi njihovi otroci. Če so bili ti še v vrtcih, so se sestali starši in zahtevali, naj jih odstranijo iz vrtca, »da otrok informbirojevca ne bo kvarno vplival na druge«. Starejše otroke informbirojevcev so izključili iz fakultete ali vrgli iz študentskega naselja zaradi očeta »izdajalca« (Knežev 1988: 28; Jezeršek 1989: 54; Kovačević in Rastoder 1989: št. 27; Marić 1989: 89). Smoter terorja, ki so ga oblasti izvajale nad družinami informbirojevcev, je bil doseči, da bi se jih njihove družine odrekle. Zlasti od žena informbirojevcev so terjali, tako kot svoj čas gestapo od žena političnih nasprotnikov nacionalsocializma, naj se ločijo. Pojasnili so jim, da bodo njihovi možje obsojeni na dolge zaporne kazni, one pa imajo še vse življenje pred seboj. Misliti morajo predvsem nase, so jim rekli, pa na otroke, ki bo treba skrbeti zanje. Če to ni zaleglo, so jih prepričevali, da je mož nemoralen, da ima skrivne zveze z drugo. Preiskovalci so izvajali pritisk na posamezne zapornike, da so podpisali priznanje, da so živeli na svobodi z več ženskami, da so imeli z njimi nezakonske otroke, in take »izjave« nosili kazat njihovim ženam. Če so vsi vedeli, da se prizadeti ni družil z ženskami, nič za to: je bil pač »peder«. Ali pa so zaigrali na drugačne strune. Članicam Partije so dokazovali, da ne morejo biti zvezane s človekom, ki velja za izdajalca Partije. Grozili so jim tudi, da bodo veljale za zaščitnice moževe krivde, češ, kdo naj verjame, da žena ne ve, kaj dela mož. In res je bilo med internirankami relativno veliko takih, ki jim je bila odvzeta svoboda, ker so bile od nekoga žena, sestra, hčerka. Na Golem otoku je bila na primer internirana Miljuša Jovanović, sestra Arse Jovanovića, češ da je njen brat pobegnil v Albanijo (La Jugoslavia 1949: 81; Kovačević in Rastoder 1989: št. 43; Perućica 1990: 118; Simić in Trifunović 1990: 78; Milanović 1990a; Logar 1991: 288; Celić 1996: 97). Jugoslovanske oblasti so torej nadaljevale tisto pojmovanje prava, po katerem je, na primer, v kneževini Srbiji leta 1880 okrajno načelstvo okraja Golubački zaprlo ženo in dva otroka nekega osumljenca, ki jim ga ni uspelo ujeti (Kanitz 1985: I, 213). Med zaprtimi so prevladovali moški, saj je v prevladujoče patriarhalni družbi politika veljala za moško zadevo. Za mnoge izmed njih je bila najtežja misel na ženo: ali ga obsoja ali mu je zvesta, kako vzgaja otroke in podobno. Prej ali slej so vsakega med njimi začeli najedati dvomi: Oče pokvarjenec, mati kurba »Kar se samih [žensk] tiče, so nezanesljive, plitve. Navdušujejo se nad bliščem in sijajem, a globlje od površja ne sežejo. Mnoge imajo svoje može v spominu kot zmagovalce v bleščečih uniformah, čedne in petične, ko pa so jih obiskale v zaporu, so naletele na blede, shujšane, shirane ljudi, ki so bili podobni strašilom. Vrnile so se razočarane in množično zahtevale ločitev, kot razlog pa navajale izmišljeno nasilje, vročekrvnost ali moževo nagnjenost k prešuštvu. Nekatere so se svojih mož tudi javno odrekle.« (Ćupić 1988: 39) Oblasti so skušale diskvalificirati tudi ženske, osumljene simpatij do informbiroja. Kajti za totalitarne oblasti ni bilo dovolj, da so svojim (potencialnim) političnim nasprotnikom odvzele prostost. O tem je Danica Talijan - Ćurčić zapisala naslednje: »Kaj je še mene strašno begalo? Danes si z nekom dober prijatelj, jutri ga aretirajo in takoj so te pripravljeni označiti za kurbo in pokvarjenko in sploh vse najslabše. Ali človek, ki je politično pogrešil, ne more biti dober človek? Mar mora biti ženska vedno kurba? Zakaj so te takoj hoteli oblatiti, te popolnoma umazati? Pri tem se je res pretiravalo.« (Simić in Trifunović 1990: 100) Kot že omenjeno, so preiskovalci izvajali pritisk tudi na družine, naj se odrečejo obsojencev: starši otrok in narobe ali brat brata, češ: »Kaj vam bo ta baraba, izdajalec in vohun!?« (Jovanović 1990: II, 39; Perućica 1990: 102) Ali kot se je spominjala Kolet Smiljanić: »Mi smo bili državni sovražniki. Od nas so se ločevali, očetje in matere so se nas odrekali. Moj oče je bil zdravnik, tedaj je bil polkovnik JLA na Vojnomedicinski akademiji in od njega so zahtevali, naj se me odreče; tega ne bom nikoli pozabila. Mož se me ni odrekel, vendar se je ločil.« (Simić in Trifunović 1990: 25) V takih primerih je bil zadosten razlog za razvezo dejstvo, da je bil/-a partner/-ka obsojen/-a kot informbirojevec/-ka. Pogosteje so se partnerjev odrekale žene in razvezovale zakone. Vsekakor pa so zaprtim govorili, 53 54 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG da so se jih odrekle, tudi če to ni bilo res. Bilo je tudi veliko primerov, da so možje zapuščali svoje žene, ko so bile v zaporu (Markovski 1984: 94; Marković 1987: 189; Kovačević in Rastoder 1989: št. 27; Dragović Gašpar 1990: 97; Simić in Trifunović 1990: 25, 38, 67, 73, 154). Kot razlog za razvezo so navedli, da ne želijo »ostati pod isto streho s sovražnikom naše države« (Marković 1987: 189). Oblasti so skušale zoper informbirojevce zlorabiti tudi njihove najbližje, zato da bi jih moralno zlomili, da bi »revidirali« svoja stališča in priznali, da so bili sovražniki. Dokazovali so jim, da so jih vsi zapustili, tudi prijatelji, da je proti njim vsa družba. Zato so zapornikom kazali podtaknjene dokaze, da se jih odrekajo mati, žena, brat, sin in hčerka. Ali pa so zaporniku na primer zatrjevali, da je njegova žena med okupacijo v Mariboru kot aktivistka živela z Nemci (Perućica 1990: 117, 146; Logar 1991: 290). Pisma, v katerih so jim družine sporočale, da so se jih odrekle kot izdajalcev, so brali javno v taboriščih. V mnogih je pisalo, da se je žena ponovno poročila in vzela otroke, ker novi izbranec ni izdajalec in bodo tako deležni boljše vzgoje. Nekdo je dobil v pismu fotografijo svoje žene, kako se objema z ljubimcem. Taka pisma so imela močan učinek, saj so »najbolj razjedala dušo in srce zaprtih komunistov« (Vukičević 1989a). Novice, da so se jih odrekli celo njihovi najbližji in najdražji, so bile za prizadete izredno boleče: »Tako se mi je v nekaj mesecih vse zrušilo, vse, o čemer sem sanjarila, vse, kar sem imela. Ostala sem popolnoma sama: jaz, kamen, nočne burje in sovraštvo ...« (Marković 1987: 189) Solidarnost in prijateljstvo so oblasti skušale izničiti tudi v primerih, ko so se znašli skupaj v internaciji sorodniki ali prijatelji. Tako je moral gnati brat brata, sin očeta in tovariš svojega vojnega tovariša. Praksa je bila, da so kot gonjače odrejali tudi poštene tovariše, tovariše z avtoriteto, da bi jih sprovocirali in kompromitirali. Branko Petričević Kađa je gnal brez milosti Vlada Dapčevića, Milovan Ćetković Milana Kalafatića, pa sta bila oba španska borca. Prisotne je pretreslo, kako je sin »gnal« očeta, enega najstarejših borcev Prve proletarske brigade. Še bolj jih je pretreslo videti solze starca, borca iz obeh balkanskih ter prve in druge svetovne vojne, kako je onemogel pod kaselo in ves iz sebe preklinjal: »Špija me sin, jebem mu oca!« (Perućica 1990: 104–105) V začetku je bilo internirancem sploh prepovedano pisati. Potem so smeli vsak mesec prejeti in napisati eno dopisnico. Vsebina je bila bolj ali manj pri vseh ista: So zdravi in se počutijo dobro, delajo, imajo dobro Oče pokvarjenec, mati kurba hrano in ne potrebujejo nobenih paketov; lahko so tudi vprašali po zdravju svojcev. Sicer pa svoja dejanja obžalujejo in si želijo znova stopiti na pot naše Partije, ki ji verjamejo in vedo, da jih bo razumela ... z obveznim pripisom »Tito – Partija« ali podobno. Posebej jim je bilo prepovedano omenjati, kje živijo in kaj delajo. Napisati so morali izmišljen naslov, na primer za Srbe Beograd, PP 45, ali za Slovence Ljubljana PP 64 in tako dalje. Šele po dolgih letih so družine izvedele za kraj bivanja pod šifro Podjetje Mermer, pošta Bakar (Kjosseff 1953: 255; Jurančič 1982; Jurančič - Virens 1982; Marković 1987: 84, 86, 273; Ćupić 1988: 74; Jezeršek 1989: 132; Lebl 1990: 80; Perućica 1990: 149; Simić 1990: 126, 184, 226; Simić in Trifunović 1990: 22; Vujović 1990c; Hrast 1991: 157; Žarić s. d.: 164). Pisati so smeli samo na črte, ki so bile odtisnjene na dopisnici. Kolikor črt, toliko vrst. Nekateri so izkoristili priložnost in z drobno pisavo spravili nanjo več besed. Vsa sporočila so si bila podobna, omejena na nekaj točk, ki so jim bile v tistih življenjskih razmerah še lahko skupne: vprašanje po zdravju in napredovanju otrok pa dvomljivo upanje, da bodo še kdaj živeli pod isto streho. Kljub omejenem številu vrstic in določeni vsebini pa je tistim, ki niso povsem otopeli, le uspelo povedati še kaj med vrsticami. Ženi Lebl je takole obšla cenzuro in sporočila svojcem, kako težko ji je: »Dragi moji, zdrava sem, gre mi dobro, vendar hrepenim po maminem objemu. Z njo mi bo veliko lepše.« Cenzura ni opazila nič posebnega, njeni sorodniki pa so vedeli, da je mati že pokojna (Lebl 1990: 80, 113). Vso pošto, ki so jo pisali ali prejeli, so strogo cenzurirali, zato niso smeli pisati drugače kot srbohrvaško. Marsikoga je naivno pisanje oziroma cenzura pripeljalo v ponoven bojkot. Bojkotirani pa so praviloma izgubili pravico do dopisnice. Ko so bila uvedena pisma, so jih smeli pisati samo člani kolektiva in aktivisti (Jurančič 1982; Markovski 1984: 51; Marković 1987: 86, 103; Jezeršek 1989: 133; Jovanović 1990: I, 118, 164; Lebl 1990: 113; Perućica 1990: 149; Simić 1990: 126; Vujović 1990c; Hrast 1991: 157; Žarić s. d.: 164). Tipično pismo z Golega otoka se je glasilo nekako takole: »Dragi moji, ne brinite za mene. Dobro sam i zdravo. Partija o nama vodi računa da se sa puta izdaje zemlje i Partije vratimo na častan put kojim nas vodi naš veliki Tito. Titova ljubav prema nama je velika. Tito vodi brigu o nama, kao što to radi i o 55 56 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG našim porodicama na slobodi. Druže Tito, mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo. Vratićemo se preporođeni. Čekajte nas i radujte se što ćemo uskoro doći ...« (Marković 1990: 313) Skozi cenzuro so morala tudi pisma, ki so jih prejemali. Iz njih niso mogli veliko izvedeti. Pa vendarle: opazili so, da njihove družine žive drugod. Bilo jim je jasno: vrgli so jih iz prejšnjih stanovanj in zdaj životarijo kdo ve kje. Iz pisem so si sčasoma lahko ustvarili podrobno predstavo o tem, kako je videti novo stanovanje. »Sinoči sem se smejala kot nora,« je pisala žena nekega Golootočana. »Zaspim in takole v spanju občutim, kako me nekaj žgečka. In ti veš, kako sem žgečkljiva. No, smejem se v spanju, nenadoma pa trznem in se prebudim. Zunaj nevihta, voda pa kot voda si je našla potko in – hop! meni za vrat. Nekaj kapljic ... Skočim, hitro premaknem posteljo, podstavim lonec, pogledam na Sanjino posteljico, sladko spi, in nato se še sama uležem. Uspavalo me je bobnanje kapelj po loncu.« Izvedeli so tudi, kako živijo: »Danes je Sanjica res dobro kosila. Poleg mesa sem dobila čudovito kost in sem ji skuhala juhico. Dodala sem precej zelene, jo spasirala in naredila kašico. Počasi je pojedla polno skledico. Nekaj mesa sem prekuhala, nekaj pa sem ga spražila in zalila z mastjo, da se ne pokvari. Imela ga bom dovolj do naslednjega deljenja mesa. Če bi le vedel, kako Sanjica lepo napreduje! Že dojema, da je očka na poti, da bo prišel in da bo najbolj srečen, ko ga bo poljubila njegova Sanjica ...« (Simić 1990: 183–184) Najteže je bilo tistim, ki so jih poklicali v center, da so podpisali prejem pisma. To so bila tako imenovana ljubezenska pisma s pečati. V njih je najpogosteje pisalo, da žena zahteva razvezo, ker je njen mož v zaporu kot izdajalec. Nihče ni maral verjeti, da so prostovoljno zahtevale razvezo. Logično so sklepali: če so bili oni prisiljeni storiti tudi tisto, česar pred tem niti v sanjah ne bi naredili, so tudi one tako ravnale pod prisilo. »Ko se vrnem, bo spet vse v redu!« so menili. Nekaterim so pozneje Oče pokvarjenec, mati kurba pisma staršev, bratov ali sester uničila take iluzije. Za prizadete je to pomenilo popoln poraz, to so občutili kot izgubo svojega zadnjega oporišča, prav kot so bila za druge pisma njihovih žena največja podpora (Simić 1990: 183–185). Po letu 1953 so smeli tisti, ki so že revidirali, prejemati od svojcev tudi od enega do sedem kilogramov težek paket mesečno na naslov PP 39 na Reki. Prejemnikom so jih delili strogo po predpisih. Vsakega so odprli v kaznjenčevi prisotnosti. Uradna oseba je bila dolžna pregledati vsebino. Predpisani pregled je bil natančen: kruh so prebodli z nožem, klobaso tudi, sladkor stresli iz škrniclja, sol prav tako, zobno pasto so stisnili iz tube, škatlo keksov so izpraznili, enako zavojček tobaka. Pregledano so lahko odnesli (Jurančič 1982; Hofman 1984: 207; Jezeršek 1989: 202; Jovanović 1990: I, 164; Perućica 1990: 149). Sprva so pakete izročali sobnemu starešini v skupno hrambo. To je pomenilo, da jim je sobni vodnik vsak dan delil iz paketa, kolikor se mu je zdelo potrebno. Zaloga je tako kmalu skopnela brez pravega haska. Vsi ugovori so bili zaman. Po letu 1954 so smeli razpolagati tudi s paketi. Vsak se je po lastni presoji odločil, ali ga bo predal kolektivu ali ga bo porabil sam. Vpeljali so sankcije. Če je dobil obsojenec paket v času, ko je bil kaznovan s prepovedjo sprejemanja, ga je lahko odstopil kolektivu, ni pa ga mogel koristiti. Med interniranci so se oblikovale manjše skupine, ki so si med seboj delile pakete. V njih so bili bližnji sosedi ali tisti, ki so skupaj delali v delovnih vodih. Poleg manjšega števila rednih je imel prejemnik paketa še več izrednih gostov. Ob taki priložnosti so zvesto pomagali drug drugemu (Pahor 1951: 205; Jurančič 1982; Markovski 1984: 148; Jezeršek 1989: 153–154, 203). Paketi in denarne nakaznice so poglabljali razliko med interniranci: »Bilo je tako, kakor bi v divjino s prvobitno družbo vdrlo nekaj civilizacije.« Razpolaganje s paketi in pojav denarja sta okrepila sebičnost. Našli so se tudi posamezniki, ki tovarišem niso privoščili drobtinice in so pojedli vsebino paketa sami, čeprav so jo takoj nato izbruhali. V zvezi s tem je zanimivo, da so tako delali politični zaporniki, medtem ko so kriminalci pakete vedno delili med seboj. Večina zapornikov je vendarle ohranila visoko stopnjo solidarnosti, čeprav so to vrlino stalno napadali in šteli za sovražno delovanje (Markovski 1984 148; Jezeršek 1989: 203). Po letu 1953 so bili na Golem otoku najbolj vznemirljivi tisti redki dnevi, ko so bili dovoljeni obiski. Na obisk so smeli priti le najožji družinski 57 58 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG člani, in sicer le k tistim, ki niso bili v bojkotu. Če je kdo izgubil ugodnost, medtem ko so se svojci že odpravili na dolgo potovanje, je bilo vse zaman in so se morali vrniti, ne da bi se srečali z obsojenim. Obiskovalci so morali pred srečanjem s svojcem še skozi preiskavo. Da so jih pred obiskom pustili čakati, je spadalo v taboriščni protokol. Med kratkotrajnim obiskom so bili vklenjeni v jetniške okove, tako da so se le redko kdaj mogli kaj pogovoriti. Pravila vedenja med obiskom so bila stroga in sankcije za kršilce prav tako, če jih kdo ni dosledno spoštoval, npr. če je kaznjenec pripovedoval o življenju v kaznilnici ali spraševal obiskovalca po zdravju in počutju koga, ki ni spadal v ožje sorodstvo. Rokovanje čez precej široko mizo je bil edini dovoljeni telesni stik. Posebej so jih opozorili, da je prepovedano poljubljanje. Ločeni od doma in družine so nestrpno pričakovali obiske, čeprav so trajali samo četrt do pol ure. S pravo nečimrnostjo so se trudili, da bi bili videti čim bolj snažni in urejeni: vneto so se umivali in brili, si pri tovariših izposojali kose oblačil, če so bili lepši od njihovih. Noč pred obiskom dolgo niso zaspali; razmišljali so, kako in kaj bodo rekli v tistih nekaj minutah, kako bi brez besed sporočili kaj pomembnega ob prisotnosti miličnika in ob tem, da jih »na skrivaj nevidno opazujejo in zaznavajo mnoge oči in ušesa«, ter izigrali kontrolo (Jurančič 1982; Marković 1987: 86, 103–104; Jezeršek 1989: 158–160, 204–205, 208; Perućica 1990: 117, 149). Življenje v ekstremnih razmerah je potekalo po svojih trdih zakonitostih. V taboriščnem življenju ni bilo prostora za mehkobo in čustveni svet internirancev je zakrnel »kakor mah ki ga pokrije siga in mu pravijo lehnjak« (Jezeršek 1989: 177). Bila so obdobja, ko po nekaj mesecev niso razmišljali o domu in domačih, ko so bili vsi napeti v enem samem prizadevanju: da bi preživeli. Med interniranci in ljudmi na svobodi je bil nepremostljiv prepad ... Tiste, ki so prišli na obisk, so doživljali, kot da so prišli mednje iz sveta živih, »kakor je bilo dano Danteju, da je obiskal devet krogov pekla« (Jezeršek 1989: 112). Vendar so po stikih s svojci hrepeneli vsi, zato so imeli obiski pomembno vlogo v prevzgoji. Zaradi njih je nekdo, ki je bil »trdo jedro« opozicije, »revidiral« po sedmih letih (2555 dneh) vztrajanja v hladnih samicah, v Petrovi rupi, v bojkotih. Noben nasilni ukrep ni zalegel, vse je bilo zaman. Zaradi svoje trmoglavosti si je pridobil sloves norca, čudaka. Ker je bil v bojkotu, ni imel obiska. In ga tudi ni hotel, češ, nikogar ne potrebujem, dokler ne bo vsega konec. Vztrajal je vse do dneva, ko je izvedel, da je dobil vnuka (Marković 1987: 159, 163). 61 Stroj za umivanje rok Informbirojevcem so najbolj nazorno pokazali, kje je njihovo mesto – mesto odpadnika – ob prihodu v taborišče. Novincem so namreč kaznjenci z daljšim stažem pripravili špalir za »svečani sprejem«. Ta ni bil krajši od 500 ne daljši od 1500 metrov. Vsi novinci so morali skozenj, naloga starih internirancev pa je bila pokazati, da so že prevzgojeni in kako prezirajo novince. Pri tem jim je prišlo prav vse od gumijastih opank in palic do raznih drugih predmetov. Tolkli in brcali so novince z vseh strani, jih bíli po glavi, v obraz, po očeh, suvali v dimlje in zadnjico. Vse to je bilo del obreda, ki je spremljal in označeval prehod iz zunanjega civilnega sveta v drugi svet, v »kazensko-popravni dom«. Smoter sprejemnega postopka je bil označiti spremembo v samem temelju družbe in položaj posameznika v njej. Številni avtorji menijo, da je bil ta prehod iz ene družbe v drugo natančno preračunan, četudi je potekal v skladu s pravili, ki veljajo za sprejeme v vse totalitarne institucije (zapor, umobolnica, kasarna); od njih se je razlikoval le po stopnji grobosti, ki je bila praviloma hujša kot v nemških koncentracijskih taboriščih. Stroj, ki je imel v tem obredu prehoda posebej poudarjeno vlogo in pomen, je bil znan po imenu šiba, uporabljali pa so ga že v vaseh carske Rusije (Milo. Bulatović 1990). V taboriščih za informbirojevce je bil tak način sprejema prisoten že od vsega začetka. Prvi prebivalci taborišča na Golem otoku in njegovi graditelji, to je kriminalci, so pričakali s špalirjem prvo skupino informbirojevcev. Ko je septembra 1949 prišla druga skupina, jo je enako že pričakala tista prva, julijska skupina (Marković 1987: 273; Kovačević in Rastoder 1989: št. 120; Milanović 1990č). Po ustni tradiciji je uprava Kazensko-popravnega doma v Stari Gradiški pri prvih obračunih neposredno sodelovala: »Na vseh začetkih je tako. Tudi po Bibliji je Bog na začetku moral vse sam – sam kaznovati, sam ukazovati in urejati, dokler se tega niso priučili tisti, ki so mu sledili, in so potem ti učili druge. Vodniki so na poziv nemočnih poslušnežev prihajali v sobe, sami pretepali tiste, ki so se upirali, jih vodili na podrobnejšo 62 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG obdelavo ... Prednost so dajali manjšini zločincev in tako ločili druge, upornejše pred kljubovanjem. Vedno pasivna večina pa je čakala na izid boja in se priklonila zmagovalcu. Tedaj so se vodniki vrnili k svojim nadrejenim in poročali, da mlin zdaj dela – sam.« (Popović 1988: 114) Na Golem otoku in na Svetem Grgurju so tak špalir moški imenovali stroj, šiba, vice, sanitet, topli zec (Isaković 1982: 58, 65; Kovačević in Rastoder 1989: št. 31; Perućica 1990: 148; Milo. Bulatović 1990; Miletić 1990: št. 5; Živković 1990d). Ženske so mu rekle samo špalir (Simić in Trifunović 1990: 236). Najpogostejši cilj udarcev in pljunkov je bila glava. Gorje tistemu, ki je hotel »le malo dvigniti glavo«: »Niti ne veš, kje si, čutiš le, kako ti glava omahuje levo in desno. Ne vem, zakaj sem dvignila glavo, nisem vedela, da jo moram skloniti. Menda je še ostal v meni tisti komunistični ponos: umreti z dvignjeno glavo. Lahko si mislite, kako neumna sem bila. Potem mi je neka Črnogorka prišepnila, nihče nam namreč ni smel ničesar svetovati: ›Daj, čočo, ne diž glavu tvoju ludu, ka da si ti najbolja, najpametnija. Odneće ti je pa će ti je razbiti žene. Nego sagni se malo, pokaj se.‹« (Simić in Trifunović 1990: 156) Dvignjena glava oziroma pokončna drža simbolizirata ponos in dostojanstvo, za to pa v taborišču ni smelo biti prostora. Zato je vsak tak špalir od žrtev glasno terjal: »Glavo dole, banda!« (Isaković 1982: 59; Markovski 1984: 35–36; Marić 1988b: 75; Mencej 1988: 895; Jezeršek 1989: 96, 206; Kovačević in Rastoder 1989: št. 41; Simić 1990: 40; Dragović - Gašpar 1990: 12; Lutovac 1990a). Nekateri novinci niso mogli hitro hoditi, kaj šele teči. Izgubljali so ravnotežje, se spotikali, padali in se dvigali. Se spet dvigali in spet padali. Nekateri so se pod udarci znašli na tleh. Kaznjenci so jih dvigali s tal z udarci in brcami. Nekaterim je uspelo nadaljevati pot, drugi pa so spet padli. V takem primeru so jim preverili utrip, jih po potrebi potegnili iz špalirja in na tragačih* odnesli v barako – improvizirano bolnišnico. * Tako so na družbeno koristnem delu imenovali nosila, sestavljena iz dveh vzdolžnih palic in prečne deske, s katerimi so prenašali tovor. Stroj za umivanje rok Tragični so bili prizori, ko je kdo, ki je bil še sposoben hoditi, vlekel za seboj drugega. Taka pomoč je bila poplačana s še večjim številom udarcev, ker je s tovarišem hodil počasneje. Nekateri so to izkoristili in z rokami zakrivajoč glavo tekli, kolikor so jih nesle noge; s tem so si skrajšali pot in zmanjšali število udarcev. Pred udarci, pljunki in včasih celo pred človeškimi iztrebki so se lahko rešili le tako, da so čim hitreje tekli v taborišče. Prihod v taborišče je bil tako za novinca prava odrešitev. Gorje pa, če so ga zaustavili. Pričeli so vpiti: »Glej, ta nas hoče prelisičiti!« Pograbila ga je skupina podivjancev in ga tolkla do onemoglosti. Nekateri so trmasto vztrajali do konca in jim je uspelo pod ploho udarcev priti skozi špalir na nogah, toda tudi njih je ta zmaga drago stala, bili so krvavi in podpluti. Nekatere so na tej golgoti zaustavljali vneti posamezniki iz stroja in jih spraševali, za koga so: Za Tita ali za Stalina?! Kdor je bil za Stalina, so ga nemudoma »naučili pameti«. Kdor je bil za Tita, jih je spet dobil po glavi, češ da – laže (Mencej 1988: 895; Jezeršek 1989: 94, 151; Perućica 1990: 76, 148; Simić in Trifunović 1990: 137; Hrast 1991: 102; Ljubič 1994). Golootoški stroj za svečani sprejem je bil šivankino uho, ki se mu ni bilo mogoče izogniti. Skozenj je moral tudi nosilec Spomenice 1941 in oficir letalstva Dušan Kopanja, invalid brez noge. Hodil je z berglami na koncu kolone. Počasi. Bil je dobra tarča. Kmalu se je zapletel z berglami in padel. Pristopil je nekdo, verjetno preiskovalec, ga dvignil in postavil na bergle. Nato je opozoril internirance v stroju: »Tega ne tepsti, samo pljuvati, zmerjati in sramotiti!« Kopanja je nadaljeval svojo pot skozi stroj med pljunki in zmerljivkami v spremstvu preiskovalca, ki je hodil z njim zunaj stroja (Perućica 1990: 92). Delovanje stroja je bilo oglušujoče glasno. Ves čas so se namreč razlegali glasni in grozeči vzkliki: »Udri bandu!«, »Evo ti Stalina!«, »IB te pozdravlja!«, »To imaš od Tita!«, »To od Partije!«, »Dole reponje!«, »Dole slepci!« »Ste le prišli, bitange, mater vam razbojniško, izdajalsko!«, »Mater vam ibejevsko!«, »Uaaa, Stalinovi izmečki!«, »V bojkot, v bojkot izdajalce ... poturice ... v bojkot z bando!« Posamični vzkliki so navadno prešli v skandiranje: »Dole banda! Do-o-o-le-e-e! Dole izdajnici naroda i Partije! Dole! Dole!« Vse to je spremljalo složno ploskanje z dlanmi in skandiranje: »Udri-bandu! U-dri-ban-du!« Kar se je rado spremenilo v: »Ubij bandu! Ubij bandu! Ubij! Ubij! ...« Spet ob ploskanju stotin dlani v ritmu (Ćupić 1988: 11; Knežev 1988: 32; Jezeršek 1989: 93; Jovanović 1990: I, 253; Perućica 1990: 75; Dragović - Gašpar 1990: 121, 135; Hrast 1991: 101; Weiss: 197, 266). 63 64 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Ko so se prebili skozi stroj, so komaj stali na nogah. Čeprav pretepeni in bolj ali manj krvavi, so stali tiho. Ječati si niso upali, da si ne bi s tem prislužili novih udarcev. Okrog njih so hodili stari zaporniki in se čudili njihovemu videzu. Spotoma so še koga pljunili in ga še dodatno tepli. Tedaj so jim sobni starešine na kratko razložili hišni red. Seveda niso pozabili povedati, da bo vsak najmanjši prekršek strogo kaznovan (Knežev 1988: 37; Hrast 1991: 102). Špalir za sprejem novincev je dal večini spremenjen videz. Videz novih internirancev po svečanem sprejemu je bil res nekaj posebnega: »Ni čopiča, ki bi mogel naslikati obraz, umit v slani vodi. Zlasti če je razmesarjen od udarcev. Mogel si videti pomodrele mošnjičke pod očmi, vijoličasto kožo, podplutbe najbolj fantastičnih barv, zlomljene nosove, raztrgane kose ušesa, zlasti pa nemoč in poraz, ki ga je izražala cela internirančeva postava. Tega žalostnega pogleda ne boš nikdar pozabil. Slabo mi je, ko se spomnim vsega.« (Ćupić 1988: 69) Ko so prišli ven, jim je tekla kri iz nosa, ušes, oči, bili so zatekli in modrikasti od udarcev. Nekateri so izgubili zavest ali obležali huje ranjeni, nekateri so zaradi posledic udarcev ob prihodu v taborišče umrli. Predvojna komunista Mirko Košir in Ludvik Mrzel, ki sta bila vklenjena skupaj, sta na primer obležala nezavestna že na polovici strme poti na Goli otok. Zbudila sta se šele v ambulanti. Košir je bil štiri dni slep, petega ali šestega dne pa so ga odpeljali »neznano kam« (Jurančič 1982; Hofman 1984: 52; Torkar 1984: 326; Lorger 1987b; Simić in Trifunović 1990: 190; Milanović 1990: št. 2; Vodopivec 1990: 877). Na Golem otoku so maloštevilne novince, ki so prispeli do konca na nogah, pograbili tam zbrani logoraši in jih na glavo postavili v sod z morsko vodo, da bi podavili to bando, kot so se drli (Kjosseff 1953: 253; Jurančič 1982; Jurančič - Virens 1982; Kalajdžić 1985: 181; Knežev 1988: 36; Ćupić 1988: 37, 69; Jezeršek 1989: 94, 109; Perućica 1990: 148; Simić 1990: 40, 48; Simić in Trifunović 1990: 20, 64; Hrast 1991: 102). V Stari Gradiški so novince na dan prihoda privedli v tako imenovano dvorano za prireditve, kjer so jim pripravili »svečani sprejem v dvorani«. Tam so jih postrojili na odru in dvorano napolnili z nekaj sto člani kolektiva. Nekdo iz centra je pozdravil novince z dobrodošlico in potem začel, on ali kdo drug, nevezan pogovor o tem, kaj pričakujejo v Stroj za umivanje rok kazensko-popravnem domu, kaj mislijo o sebi, in tako so počasi prešli na nekoga od njih, ki je bil verjetno že prej izbran kot »najslabši« v skupini ali pa je bil kakšna velika živina. In potem se je začelo tipično »razkrinkavanje sovražnika«, v katero se je takoj vmešala množica v dvorani s skandiranjem običajnih parol. S kričanjem, tuljenjem, skakanjem na oder, zaletavanjem v stroj »novakov« na odru je atmosfera kmalu dosegla »vrelišče«. Taka izzivanja so kaj hitro privedla do splošnega pretepa. Ta se je končal z ukazom sobnim starešinam, naj odvedejo nove obsojence v sobe. Množici pa so ukazali, naj napravi prehod. V tem prehodu so novinci dobili dosti udarcev in so jih tudi dobro opljuvali (Jovanović 1990: I, 161). Stroj za svečani sprejem kot bistveni del obreda iniciacije je imel v obravnavi informbirojevcev zelo pomembno vlogo; sprejem v taborišče je bil po besedah nekdanjega dahavca in poznejšega Golootočana Ludvika Mrzela »bolj surov kot v fašističnem Dachauu!«. S svojo nenavadnostjo, silovitostjo in surovostjo so osupnili vsakega novinca. Pred tem je še marsikdo verjel, da bo v taborišču našel tovariše, prijatelje, altruiste in zanesenjake, zaporniško solidarnost, konspiracijo in like, ustrezne sebi in tistim, ki so mu bili vzori iz literature: Ekaterino Pavlovno Korčagino, Vlasova, Olega Koševoja, Sergija Tjulenina. Marsikdo je pričakoval, da se bo srečal s starimi, prekaljenimi revolucionarji, ki ga bodo poučili in ki vedo, kaj storiti. Namesto tega so ga pričakale kreature, iznakaženi liki, ki so krilili z rokami in izpuščali živalske krike in vzklikali nepojmljive parole (Markovski 1984: 45; Torkar 1984: 326; Marković 1987: 100; Ćupić 1988: 68–69). Tak sprejem je novince močno zbegal in prestrašil. Od tod do »iskrenega revidiranja« in »odsekanja repov« pa ni bilo več daleč. Ko so po sprejemu prišli v svoje novo bivališče in tam videli »jazbinaše« in preživeli svoj prvi »tovariški večer«, so mnogi trdno stopili po poti, o kateri so menili, da je zanje edina pot rešitve. Posebne pozornosti so bili deležni zlasti povratniki, ki so jih na Golem otoku in Svetem Grgurju imenovali dvomotorci, tromotorci; pač glede na to, kolikokrat so pristali na Otoku. Ime je simboliziralo hitro vrnitev oziroma prepričanje v svoj prav, kakršna je gotovost stroja z dvema oziroma s tremi motorji. Te so ob prihodu v taborišče izločili in jih vrgli »u krug«, kjer so jih še posebej obdelali, in sicer so študenti tolkli študente, Črnogorci Črnogorce in tako po vrsti. Vsakega posebej. Ustno izročilo z Golega otoka je ohranilo spomin na prihod skupine novincev, ki niso vedeli, kaj pomeni dvomotorec. Nekdo izmed njih je rekel, da je 65 66 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Durmitorec. Bil je pošteno tepen, preden se je nesporazum razjasnil (Isaković 1982: 43; Marković 1987: 85; Kovačević in Rastoder 1989: št. 48; Perućica 1990: 138; Simić 1990: 41, 225–226; Simić in Trifunović 1990: 148; Milanović 1990č; Milunović 1990; Hrast 1991: 103). Čim uglednejši je bil novinec na prostosti, tem bolj so ga poniževali ob prihodu. Nosilce Spomenice 1941 in predvojne komuniste so temeljito obdelali, kot da so krivi za vse, španski borec je bil posebna poslastica, prav tako prvoborci, ministri in drugi visoki uradniki. Poseben režim mučenja in poniževanja je čakal tudi obsojence, ki so imeli višje čine in položaje v vojski. Aktivisti so se izživljali nad njimi. »Kaj si bil po činu?« so spraševali. »Major, kaj? Major ti ni bil zadosti? Želel si postati general? Pokazal ti bom generala!« (Isaković 1982: 59; Ćupić 1988: 67; Kovačević in Rastoder 1989: št. 93; Perućica 1990: 89; Miletić 1990: št. 10; Hrast 1991: 129, 131). Poleg stroja za svečani sprejem, skozi katerega so šli tako rekoč vsi novinci, so bili v taboriščni praksi še drugi. Za vsako neposlušnost na delovišču so lahko nemudoma organizirali stroj. Nenapisano pravilo na Golem otoku v letih najbolj zavzete prevzgoje pa je velevalo, da se dan za bando začne s tepežem; da si zjutraj zasluži prostor med drugimi, mora skozi stroj. Pred politično uro ter po njej so morali bojkotirani vedno skozi špalir kaznjencev svojega paviljona. Da so si zvečer zaslužili počitek, so spet morali skozi stroj, ki ga je vsak dan pripravila baraka pred odhodom na spanje. Bojkotirani so morali včasih tudi skozi stroj sointernirancev, in vsak jih je moral pljuniti. Kdor tega ni storil, je bil sam opljuvan (Jurančič - Virens 1982; Marković 1987: 288; Jezeršek 1989: 106; Kordić 1989: 189; Kovačević in Rastoder 1989: št. 2, št. 27; Dragović - Gašpar 1990: 138; Jovanović 1990: I, 308; Perućica 1990: 86; Simić 1990: 55; Simić in Trifunović 1990: 111; Hrast 1991: 115–116, 165). Človek se privadi marsičesa, internirani informbirojevci so se navadili živeti s tem nenavadnim strojem. Postal je del njihovega sveta. Tisti, ki so morali večkrat skozi stroj, so vedeli, da pride prvi najteže skozenj. Vsi v stroju so bili še spočiti in željni – tedaj so bili udarci najmočnejši. Prav tako ni bilo dobro iti zadnji skozi šibo. Taboriščni oblastniki so se tedaj približali in na očeh je bilo vse, kar se je dogajalo v stroju. Torej so se z večjim ali manjšim uspehom najbolje prerinili skozi stroj tisti, ki so bili na sredini. Ko je prišla vrsta nanje, so sklonili glavo, se zvili v klobčič, si z rokami pokrili oči. In stekli. Čim hitreje, tem bolje. Iz izkušenj so vedeli, da jih od stotih v stroju zares tepe samo kakih deset do dvanajst; Stroj za umivanje rok tem so se skušali izmakniti. Razvila se je tudi svojevrstna zvijačnost. Kdor je vedel, da bo moral skozi stroj, si je podložil kaj na hrbet pod srajco ali pod šinjel, ker so skozi stroj šli sklonjeni. Ali kos papirja, cunjo, gumo in podobno, da bi »zaščitil ledvice« (Isaković 1982: 58, 66–67; Kovačević in Rastoder 1989: št. 27; Jovanović 1990: I, 304). Stroj ni le zadajal bolečin ter povzročal ran in poškodb. Predvsem in najbolj je uničeval zaupanje v soljudi, vzbujal jezo in sovraštvo. In potem ... Potem so sami postali člani stroja, gospodarji. Vendar kaznjenci v stroju niso pretepali kaznjencev, novincev ali bojkotiranih (samo) zato, ker so jih sovražili. Mnogi so tepli zato, ker so vedeli, da jih opazujejo. Na ta način so si prizadevali prislužiti ugled v očeh svojih rabljev in s tem pot v svobodo, kajti kdor je močno mlatil, je bil na dobri poti, da bo »revidiral«. Drugi so tepli po preudarku, češ da je bolje zanje, če pošteno udarijo, kot da gredo sami skozi stroj, saj je lahko bil tisti, ki ni udarjal zares, sam potisnjen v njegovo mašino. Spet nekateri so v stroju vračali udarce, ki so jih sami prejeli, po načelu ti meni, jaz tebi. Za nekatere pa je postalo tuje trpljenje zabava in so uživali pri tem. Ali pa so udrihali po svoji preteklosti, po svojih mukah in sramoti, po svojem ponižanju. Zato mnogi, ki so bili v stroju, niso tepli, da bi bolelo, temveč da bi »te ničvredneže pohabili enkrat za zmeraj«; saj izvajalec itak »pošteno ne more zadeti, napak pa zna vsak«: »Po nekaterih naših, ›notranjih‹ merilih je 16 ›batinašev‹, od teh je sedem ›ubijalcev‹. Nasproti njim je okoli 55 takih, ki jih je mogoče šteti za ›tovariše‹. Ti ne tolčejo, mislim posamično in javno, v stroju je to nekoliko drugače, v glavnem, ti niti ne pljuvajo niti ne tolčejo. Derejo se in ›fingirajo‹ udarce. Je pa še 25 tistih, ki ›nit smrde nit mirišu‹, ki so večinoma slabi ljudje in strahopetci. Ti bodo udarili, kadar morajo, in to vedno delajo ›selektivno‹, to je, udarjajo po tistem, ki ga vsi udarjajo. Nas nekaj, boš že videl, ki smo ›odpisani‹ in nam ne kaže, da bomo sploh preživeli, tolčejo vsi po vrsti. Mislim vse tiste, ki jim tukaj rečemo ›vrdalame‹. Tako so jih imenovali naši ›rukovodioci‹, mi pa smo to sprejeli kot primerno.« (Jovanović 1990: I, 293–294) Seveda pa vsi niso bili voljni na tak način revidirati svojega stališča. Taki so svojo vnemo samo igrali. Njihovi udarci niso bili tako močni, lasanje 67 68 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG ne tako silovito, kot je bilo videti. Teoretično je bilo sicer mogoče demonstrativno prekrižati roke, praktično pa je to lahko pomenilo izvršiti boleč in morda tudi zelo dolgotrajen samomor. Le zelo redki niso hoteli za nobeno ceno dvigniti roke na drugega, za kar so bili sami deležni hudih udarcev. Laže je bilo poskušati s pretvarjanjem: na vso moč zamahovati s pestmi, a brez pravega udarca. V splošnem vrvežu se je dalo izvleči. Vedno je bilo dovolj gorečnežev, ki so se trudili dvakrat udariti in to tudi pokazati, pa so nekateri s svojo pestjo udarjali po njihovih pridnih rokah. Včasih so tisti, ki so igrali gorečnost, namerno drug drugemu delali napoto. Toda vsako takšno pretvarjanje je moralo biti zelo prikrito, sicer si je simulant sam zaslužil kazen. Dogajalo se je namreč celo to, da je bojkotirani sam povedal, da ga nekdo ni tepel zares. Ob stroju pa so za vsak slučaj stali tudi miličniki, da so nadzirali, ali vsi tepejo zares ali »obračunavanje z bando« zgolj simulirajo. Tisti, ki niso kazali dovolj vneme, so praviloma morali sami skozi špalir takoj ali pa naslednji večer. Če so odkrili pri kom večkratno pasivnost te vrste, se je obdolženi kaj kmalu tudi sam znašel v bojkotu. Nekdanji preiskovalec z Golega otoka se je spominjal, da je bil tisti član stroja, ki so ga zalotili v pasivnosti, še bolj tepen kot tisti, ki so šli skozi stroj, saj interniranci niso prenesli, da bi ostali sami v moralnem blatu. Kaznjenci so se preiskovalcem radi pohvalili s svojo budnostjo in z brezkompromisnim bojem zoper pasivneže, to so si šteli v čast in kot dokaz prevzgojenosti. Samo po sebi se razume, da so bili v stroju lahko le tisti, ki so se že popravili. »Banda« ni smela pretepati, češ da nima pravice. Če ji ni bilo treba skozi stroj, je morala stati ob strani. Banda je smela tepsti le, kadar je prišel nov transport. Vsak je moral biti opljuvan in pretepen od sointernirancev, preden je bil povzdignjen v višjo stopnjo prevzgoje, ko je moral sam pljuvati in pretepati sotrpine. Če so koga spustili v stroj, da je smel tepsti, je bil to zanj dober znak (Jurančič 1982; Jurančič - Virens 1982; Isaković 1982: 58, 60, 95; Markovski 1984: 35; Marković 1987: 156, 288; Popović 1988: 111–112; Jezeršek 1989: 106–107; Golubović 1989a; Banac 1990: 236; Perućica 1990: 89; Simić 1990: 225; Simić in Trifunović 1990: 75, 92, 98, 137; Milanović 1990: št. 4; Stevanović 1990: št. 2; Hrast 1991: 116; Weiss: 194). Stroj so posamezniki pogosto izkoristili za poravnavanje zasebnih računov s tistimi, ki naj bi si to »res zaslužili«, to je s tistimi »s slabimi Stroj za umivanje rok osebnimi lastnostmi, posebno provokatorji« (Hrast 1991: 125). Tako se spominja Milka Pucina - Vorkapić: »Ko sem jo zagrabila za lase, sem ji rekla: Ali me poznaš? Dobro me poglej. Sem žena Marka Pucine, zdaj ti bom pokazala tvojo poštenost, ko si očrnila svojega tovariša, s katerim si jedla in pila. Zdaj si prišla k meni, da ti jaz sodim, mamo ti jebem. In začela sem jo tako besno tepsti. Čisto sem se izgubila, hotela sem jo zadaviti. Miličnice so mi jo komaj iztrgale. Do mrtvega sem jo pretepla. In to je edina ženska, ki sem jo tepla z užitkom. Sicer so nas druge gledale s strani. Če ne tepeš, greš pa še ti skozi špalir. In kdor je enkrat šel skozenj, je bolje, da ga drugič ne doživi.« (Simić in Trifunović 1990: 92) Princip, ki ga je udejanjal stroj, je torej bil: stalno maščevanje in sovraštvo do novincev. Bil je prag, prek katerega so vstopili v narobe svet: staroselci so se znesli nad novinci, kot da bi bili oni glavni krivci za njihovo pokoro na Golem otoku, kot da so jih oni poslali tja. V resnici je bilo ravno narobe: mnogi novinci so se znašli tam prav zaradi tega, ker jih je »zacinkal« kateri od teh staroselcev. S strojem pa so oblastniki postavili tudi stare internirance pred strašen paradoks: dokaz, da je nekdo revidiral, je bila njegova pripravljenost na fizično obračunavanje z bando. Kdor tega ni sprejel, je bil sam uvrščen vanjo. Logika oblastniškega nasilja je bila preprosta: od tod ni izhoda za nikogar, ki ne obračunava z bando. Kdor ni pripravljen na obračun, dokazuje, da je sam nepopravljiva banda. Banda bo vseeno dobila svoje, saj so tu revidiranci. Torej, zaradi posameznikovega vedenja do bande ne more biti nikomur nič laže, posameznik ne more nikomur pomagati, niti svojemu najboljšemu prijatelju ne – le sam jih lahko dobi ... Torej: namesto ene dve žrtvi ... Vsakdo je bil nasilno postavljen pred hamletovsko dilemo: »›Biti ali ne biti?‹ Če biješ – boš, obstaneš. Če ne biješ, te bodo bili. Izginil boš.« (Lebl 1990: 98) Da bi revidirali, so torej morali tepsti bando, to je tiste, ki še niso bili prevzgojeni, oziroma so obvarovali svojo glavo, če se niso identificirali drug z drugim, temveč s svojimi prevzgojitelji. Bistveni element prevzgoje je bila potemtakem identifikacija žrtev s svojimi rablji. Posledica te identifikacije je bila odtujitev lastnega ega pri žrtvi v korist rabljevega 69 70 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG superega. Žrtve so introjicirale rabljev pogled na svet; prav to pa je proporcionalno odvzemalo pri žrtvi prostor za njen lastni jaz (Caruso 1969: 144). Ali kot je rekel nekdanji interniranec Milosav Maljeta Babić: »Človek postane sčasoma žival. No, če se odločiš, da ne boš nikogar tepel, lahko ostaneš človeško bitje. Toda če začneš, je konec s teboj. Prvič, ne verjamejo ti preiskovalci, drugič, zaporniki, tretjič, prenehaš verjeti sam vase.« (Racković 1990a) Oblasti so torej namerno izrabile internirance in njihovo stisko zoper njih same. Zoper vse. Zoper tiste, ki so morali skozi stroj, in zoper one, ki so jih pretepali in pljuvali: »Dušo ti je izmaličilo, če so te tepli, še bolj pa, če si bil prisiljen tepsti sam.« (Križanovskij: 191) Ta čudni stroj je učinkovito pretvarjal žrtve v rablje. Z njegovo uporabo so si rablji ne le umili roke, temveč so svoje zločine zvalili na žrtve, češ da je mučenje posledica medsebojnih obračunavanj med jetniki (Nikčević 2010: 142). Posledice delovanja stroja je bilo občutiti še potem, ko so se udeleženci razšli, na primer naslednji dan, ko so srečevali tiste, ki so morali skozi stroj, ki so bili potolčeni, z oteklimi očmi, iznakaženi. Nekatere je ob pogledu na pretepene sointernirance mučila slaba vest. Hoteli so pokazati, da se prevzgajajo in spreminjajo svoje prepričanje, hkrati pa so morali gledati sointernirance, kako se vlačijo po taborišču, ker ne morejo hoditi. Nastopil je molk, ki je trajal dva do tri dni, nihče nikogar ni mogel pogledati: »To je težko psihično stanje, ki je delovalo na vse. To je prav tisto, kar so hoteli, mislim tisti iz uprave; ta njihova metoda in ta njihov sistem sta bila domišljena – da nas tudi psihično uničijo. Uničevali so nas kot osebnosti, ubijali so vero v nas in iz nas naredili zveri.« (Simić in Trifunović 1990: 111) Najbolj cinični preiskovalci so internirancem celo očitali, da je bil stroj njihova pobuda, da so ga sami ustvarili in da so ga uporabljali izključno za svoje obračune. Ali z besedami Jova Kapičića, generala Udbe in pomočnika ministra Rankovića: »Ponavljam, nihče nikoli ni načrtoval zločinov na Golem otoku. To bom, če je treba, izjavil tudi pod prisego. Toda na Golem otoku se je ustvarjala taka atmosfera, da so zaporniki, med katerimi je bilo tudi precej nedolžnih ljudi, drug drugemu storili največ hudega. Oblast je sicer na vse to gledala skozi prste. Ne vem niti za en primer, da bi preiskovalec mučil kakšnega Stroj za umivanje rok zapornika! Morda ga je žalil ali mu kdaj primazal kakšno klofuto, toda najpogostejši so bili spopadi med revidiranci in nerevidiranci. In psihologi naj znanstveno proučijo, ali je bilo tu kaj prisile. Drži torej, da je mučenje zapornikov obstajalo, vendar so to počeli zaporniki med seboj. Tudi žrtve so bile, ni pa res tisto, kar se piše o tem.« (Racković 1990b) Jovo Kapičić je svoj izkrivljeni pogled zagovarjal še desetletja pozneje: »Kakšna tortura?! Zaporniki so se spopadali med seboj, tepli, si podtikali, vohunili … Poniževali so drug drugega, zato pa ne želijo govoriti o tem.« (Nikčević 2010: 142) A če bi bilo res tako, stroj ne bi pričakal novincev v vseh taboriščih za informbirojevce. Dejansko pa se je zgodilo prav to in ga edino v ženskem taborišču v Zabeli še ni bilo (Dragović - Gašpar 1990: 206; Simić in Trifunović 1990: 137, 172, 236–237). To že samo po sebi dovolj prepričljivo kaže na načrtno ravnanje. Tudi samo funkcioniranje stroja nikoli in nikjer ni bilo prepuščeno naključju: delovanje stroja so vsakič sproti od blizu nadzirali miličniki: »Tepeža nikoli ni moglo biti brez ukaza. Ukaz je treba izvršiti in ravnati v skladu z njim. Vse je bilo režirano iz uprave. Na primer, če je bila kakšna bolj bolehna, so rekli, naj jo pljuvamo, ne tepemo ... Da bi ›revidirale‹, smo morale tepsti, tolči in blatiti druga drugo.« (Simić in Trifunović 1990: 137) Oblast je bila dobro obveščena o vlogi in pomenu stroja pri prevzgoji informbirojevcev. Za golootoški stroj je vedel in se z njegovo uporabo očitno strinjal tudi Ranković (Đilas 1989). Če bi stroji nastali kot samoiniciativa internirancev, bi jih oblast seveda morala preprečiti, pa tega ni storila vse do leta 1953. Oblast je torej stroj namerno uporabljala za to, da si je umila roke. Đilas je v svojih spominih opisal primer Blaža Raičevića, starega črnogorskega komunista: »Leta 1950 mi je Ranković rekel, da je v koncentracijskem taborišču na Golem otoku Raičevića linčala množica kaznjencev, ki so se ›pokesali‹. Moram priznati, da nihče od nas voditeljev ni žaloval za njim. Še več, Ranković je izdal ukaz, naj se sestavi natančno poročilo, da bi svoje ljudi osvobodil vsake krivde. Občutilo se je olajšanje, ker je Raičević končal na način, ki nas je opral ›krivde‹ in razbremenjeval vsake nadaljnje skrbi zanj.« (Đilas 1973: 64) 71 72 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Nekdanji oblastnik z Golega otoka, ki je tragični dogodek spremljal iz neposredne bližine, ga je opisal takole: »Tako ... V nekem pretepu, v ›stroju‹, v bojkotu, v linču – je bil smrtno poškodovan obsojenec B. R. Sin je to opazoval, nemočen, premajhen proti množici. Bil je zdravnik, kasneje je umrl. B. R. je bil sicer stari komunist, proglašen za trockista. Si morete zamisliti: prisostvovati nasilni smrti lastnega očeta! – To obsojate, mar ne? – Ni stvar v tem. Obsojam, bogme ... A zakaj se je to zgodilo, zakaj so bile take stvari, zakaj so se tudi sami med seboj tako mučili in trpinčili? To je vprašanje ...« (Marković 1987: 241) Uporaba stroja pa ni bila dobra samo zato, da so se oblastniki laže prepričevali, da nimajo umazanih rok. Enako učinkovita je bila za vzbujanje razdora in sovraštva med žrtvami, saj so žrtve takih obračunov občutile sovraštvo predvsem do tistih, ki so bili podaljšana roka nosilcev sistema. Nekdanja interniranka z Golega otoka, ki je morala večkrat skozi stroj, se je spominjala, da je tiste, ki so jo najbolj teple na Golem otoku, vsakič pljunila, čeprav je vedela, da bo kaznovana. Zaradi tega je šla trikrat skozi špalir. Imenovala jih je »bede« in »fašistične kurbe«, vsem, ki se jih je spomnila, je to tudi rekla. – »Zame je bilo to slabo, a sem si olajšala dušo.« (Simić in Trifunović 1990: 214) Kolektivni način delovanja stroja je imel še eno uporabno lastnost: omogočal je, da so se tisti v njem razbremenili odgovornosti oziroma da so si umili roke tudi tisti, ki so lastnoročno izvršili eksekucijo: »Vsi strahopetci morajo tolči. Videl boš, kako to izgleda. In stroj je čudna, da ne rečem genialna izmišljotina inteligentnih zlikovcev. Vsak posameznik, ki stoji v stroju in tepe, misli: Menda ga ja ne bo prav moj udarec ubil, če pa že pade pod mojim udarcem, je predme že prišel pretepen. Ne morem biti jaz kriv za vse tiste pred mano, ki so ga tolkli! In tisti, ki teče, upa, da ga ne bodo prav vsi udarili, da so dobri ljudje, da so še tovariši, da bodo samo ›fingirali‹. Da so v stroju ljudje, ljudje pa so milostni, to jim je ostalo od boga. In teče in upa, da bo vsak hip prispel na konec stroja, če bo pa že padel pred koncem, Stroj za umivanje rok se ga bo morda preiskovalec, ki je tu nekje, usmilil in dal znak ›dosta, prekini‹. Ne bo prav vsak, podobno kot Neron, obrnil palca k tlom. In četudi se to ne bo zgodilo, ne bo nikoli vedel, in tudi nihče drug nikdar ne bo vedel, mogoče bo samo domnevati, čigava noga ali roka ga je usmrtila. Tistemu, ki umira, je to vseeno!« (Jovanović 1990: I, 308) Leta 1953 so se ti krvavi sprejemi nehali (Jurančič 1982; Jezeršek 1989: 128, 182; Milanović 1990a; Perković 1990a; Lutovac 1990a; Simić 1990: 225). Vzrok za to je bila Stalinova smrt, vendar ne zato, ker bi zaradi smrti svojega idola »stalinisti« nenadoma postali manj zverinski, temveč je njegova smrt zmanjšala strah med nosilci režima. V spremenjenih okoliščinah so potem pokazali svoj »človeški obraz«. – Na ta način so ravnali tudi zunaj zaporov in koncentracijskih taborišč, kjer so poslej gradili »samoupravljanje« kot »socializem s človeškim obrazom«. 73 75 Vertikalna struktura družbenega dna Kaznjenci, zlasti še izdajalci, so zmeraj na dnu družbene lestvice: so niže od najnižjega, manjši od najmanjšega. Zato so bile na primer nekatere interniranke po nekaj tednih zapora pripravljene priznati, da so kurbe, samo da ne bi bile izdajalke: »Reče mi, da sem kurba, čeprav sem tedaj že bila poročena. Pa sem si mislila – bolje je biti kurba kot izdajalka, ker bi mi pozneje rekli, da sem izdala državo. Jaz pa nisem sovražnik. Odgovorim – saj je vsa moja družina padla. Zaradi tega sem jokala, to me je strašno žalilo. Skoraj sem bila rajši 150-krat kurba, samo da ne bi bila izdajalka.« (Simić in Trifunović 1990: 62) Če pogledamo združbo kaznjencev od zunaj, so na prvi pogled vsi enaki; v Stari Gradiški je izgubila veljavo celo toga vojaška hierarhija: »Le da smo tukaj vsi enaki – kapetani in generali, vsi iz iste porcije, vsi v istih cunjah, vsi ›banda‹. Ni činov, ni imen – vsi smo ›reponje‹.« (Marković 1987: 161) V odnosu do predstavnikov oblasti so tudi res bili enaki. Simbolično se je to odražalo v tem, da so morali predstavnike oblasti vikati, medtem ko so njih dosledno tikali, odkar so bili aretirani. Tikali so jih tudi tisti, ki so bili formalno po činih nižji od njih, in tikali so se tudi jetniki med seboj. Sčasoma so se tega tako navadili, da jim je bilo neprijetno, če jih je kdo vikal, čeprav je bil znatno mlajši od njih, in prav tako, če je rekel prosim (Jurančič 1982; Jurančič - Virens 1982; Ćupić 1988: 16; Knežev 1988: 58; Jovanović 1990: I, 190, 203, 277, 285). Podrejenost internirancev se je izražala tudi v obveznem pozdravljanju predstavnikov oblasti. Če je prišel kateri od njih v taborišče, so se morali umakniti s poti, se postaviti v pozor in sneti kapo. Kapo so morali sneti vsakič, kadar so srečali miličnika, četudi so nosili na hrbtu vrečo cementa. Vse do leta 1953 so morali dati roke na hrbet, skloniti glavo in povesiti pogled (kakor je morala v času Osmanskega cesarstva storiti raja, kadar je šel mimo musliman). Praviloma jih predstavniki oblasti niso niti pogledali, kaj šele da bi jim odzdravili. Če pa kdo ni dovolj jasno in glasno pozdravil, ga nikakor niso pozabili ozmerjati s prekleto bando. 76 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Do leta 1953 so morali tudi vsakič vstati, kadar je prišel mimo kdo od preiskovalcev ali miličnikov, čeprav so bili pri kosilu. Še staro reklo: »Ni robijaš se ne diže kad jede!« zanje ni veljalo; saj niso bili na robiji, temveč na prevzgoji (Pouqueville 1820: 24; Hofman 1984: 207; Kovačević in Rastoder 1989: št. 27; Jovanović 1990: I, 130; Simić 1990: 64, 66, 151, 198; Simić in Trifunović 1990: 156; Miletić 1990: št. 10; Milo. Bulatović 1990; Hrast 1991: 78, 132). Za mnoge pa je bilo od vsega morda najhuje to, da so morali, kadar so vstopili k preiskovalcu, ponoviti: »Tovariš preiskovalec, obsojenec ta in ta, matična številka toliko in toliko, obsojen na toliko in toliko let zapora s prisilnim delom zaradi izdaje Partije in ljudstva, se javlja na raport.« To so morali ponoviti vsakič; če so v enem dnevu dvajsetkrat vstopili k preiskovalcu, pač dvajsetkrat (Popović 1988: 151; Milanović 1990a). Praviloma se preiskovalci in stražarji sicer niso vedli do vseh kaznjencev enako, ampak so iz različnih razlogov delali med njimi razlike. Toda to pravilo je veljalo samo dotlej, dokler je bilo »vse na svojem mestu«, dokler se je jasno vedelo, »kdo je kdo«, skratka, dokler ni bil red ogrožen v samih temeljih. Ko pa je do tega zaradi kakšnega izrednega dogodka – na primer zaradi bega kakšnega interniranca – prišlo, se je stvar v hipu spremenila. Beg je pomenil negacijo temeljnega načela taboriščnega sistema (strogo omejena svoboda gibanja), hkrati pa je pomenil tudi resno grožnjo za osebno svobodo stražarjev. Zato so tovrstne poskuse ostro zatirali; z interniranci so ravnali strože, že kadar je bila povečana nevarnost pobega: »Na tovornjaku, se ve: glavo med kolena, molči in ne glej naokrog. Kakor da bi stražarji takoj pozabili na red in vedenje v kaznilnici, drugačni so kot sicer ...« (Kalajdžić 1985: 134) Kadar se je kljub vsem varnostnim ukrepom vendarle pripetilo, da je kdo pobegnil, pa se je hitro spet videlo, kam kdo spada: »Zdaj ni bilo več aktivistov, članov kolektiva, odloženih in bojkotiranih. Vsi smo bili eno. Obsojenci, robijaši. Banda. Tudi sobni starešine so stali v zboru.« (Popović 1988: 124) Čeprav so bili v odnosu do predstavnikov oblasti enaki, je bila skupnost internirancev znotraj razslojena. Namestitev in režim za internirance nista bila za vse enaka, temveč sta bila določena z njihovo kategorizacijo in med njimi so obstajale precejšnje razlike: »Pojasnjujem mu, da smo enaki, vendar pa je nekdo sit, oblečen in lahko dela z drugimi, kar hoče, na primer sobni, medtem ko nekateri gnijejo po celicah ali jim propadajo ledvice in nosijo Vertikalna struktura družbenega dna kamenje, dokler ne omagajo. Bolje je pripadati prvim. Pomembno je preživeti.« (Ćupić 1988: 16) Enakost jetnikov narekuje poudarjeno budnost stražarjev in je zato z vidika »prevzgoje« nefunkcionalna. Zato so z zunanjimi posegi (predvsem s sistemom privilegijev posameznih internirancev) vzpostavili med njimi razlike. Razslojenost podrejenih je namreč ključni element slehernega kasarniškega drila in je imela bistveno vlogo in pomen tudi v taboriščih za informbirojevce. V vsaki baraki, na deloviščih, pri razdeljevanju hrane, »parjenju obleke«, spanju in tako naprej je bilo treba strogo paziti na »red po rangu«. Pravilo je bilo: čim manj enakih. Ali kot je nekoč kričal pijani L. S., »velika živina« na Golem otoku: »Iz vas bom napravil gnoj, ampak vsak gnoj drugače smrdi ...« (Kalajdžić 1985: 178) Koncentracijsko taborišče za (politične) nasprotnike, v katerem bi bili vsi jetniki enaki, preprosto ni možno. V nemških koncentracijskih taboriščih, na primer, so bili interniranci razvrščeni v tri stopnje, različne glede na bivalne razmere in hrano. Sprva so bili vsi na drugi ravni, potem pa so bili, odvisno od svojega »vedenja«, bodisi premeščeni na višjo bodisi so padli v kazensko raven (tretjo), v kateri so spali na deskah namesto na žimnicah in prejemali zmanjšane obroke. Tretja raven je bila namenjena tudi zapornikom, »katerih preteklost [je terjala] posebej strog nadzor« (Broszat 1970: 429–430). Temeljno pravilo hierarhično strukturiranih družb je, da so vsi njeni pripadniki nekomu podrejeni in da imajo hkrati vsi nekoga, ki je nižji od njih. Taborišča za informbirojevce v tem oziru niso bila nikakršna izjema: »Šef delovne skupine je bil mali bog, sobni starešina veliki bog, drugi pa, ki nas obkrožajo in spremljajo vsak dan, izvršujoč voljo omenjenih, so majhni bogci, ki želijo postati veliki.« (Knežev 1988: 49) Vendar pa niti tisti, ki so zasedali zgornji del hierarhične lestvice, niso mogli izstopiti iz tega začaranega kroga, znotraj katerega je vsakdo imel koga, ki je bil »nižji« od njega, pa tudi koga, ki je bil »višji« od njega: »Kakor da se gremo igro, v kateri smo mi glavni igralci, zasliševalci pa režiserji. Vendar je med njimi tudi nekaj poštenih in dostojnih. Toda tudi ti so »v igri«. Morajo se paziti sami med 77 78 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG seboj, drug na drugega, in še posebej nas. Vedno in povsod ima vsakdo nekoga nad seboj.« (Hrast 1991: 131–132) Vertikalna topografija družbenega sveta, v kateri dinamika vsega družbenega dogajanja izvira iz nasprotja med zgornjimi in spodnjimi, ima še eno posledico, pomembno za ohranjanje njegove notranje stabilnosti. Agresija, ki se je kopičila v žrtvah zaradi hudega materialnega in psihičnega pritiska, se ni mogla usmeriti tja, od koder je pritisk prihajal, ker so nosilci družbene moči razpolagali s tolikšno močjo, da je bil vsak upor vnaprej obsojen na neuspeh. Zato se je preusmerila tja, od koder ni bilo pričakovati odpora, zoper tiste z manjšo (družbeno) močjo: »Osnovnih načel o morali in značajnosti ti ljudje niso imeli, če pa, so se tukaj izgubila. Načelo je bilo: če je zgoraj, se mu klanjaj, če je spodaj – gazi po njem!« (Knežev 1988: 50) Odvzem svobode je za informbirojevce pomenil padec na samo dno družbe, ostali so brez vseh človekovih pravic, celo brez pravice do osebnega imena. Uradno jih nihče ni omenjal kot informbirojevce ali informbirojevke, temveč le kot izdajalce in sovražnike, ki so se prislinili v Partijo; bili so banda, ki jo je treba brez vsakega človeškega obzira in zakona enostavno zatreti, ji vzeti dušo, ki so jo prodali Stalinu in Rusom. Med oblastniki je bila banda edino skupno in posamično ime za vse: »Banda, ajde, povej, kaj ti misliš o vojni v Koreji?«, »Banda, natovori več kamna!«, »Banda, danes si požarni!« Banda je morala ves čas držati sklonjeno glavo, če jo je slučajno dvignila in skrivaj pogledala v stran, jo je revidiranec hitro opomnil: »Što, bando, zvjeraš!?« Banda je štela kakih trideset odstotkov kaznjencev. Tudi banda ni bila vsa enaka: bila je nova in stara banda. Nova banda so bili novinci, staro bando pa so sestavljali tisti, ki so novince v stroju tepli mlačno in brez volje, ki so bili blažji v odnosu do bojkotiranih in jih niso klofutali in preganjali, ki pri političnem pouku niso poudarjali negativnosti drugih, ki si niso prizadevali pri delu, skratka, ki so bili »brezperspektivni« in »nekoristni člani« taboriščnega kolektiva. Banda je ostala banda, dokler ni izgubila svoje (politične) identitete, torej dokler ni »revidirala«. Da bi to storila čim prej in čim temeljiteje, je skrbel kolektiv. Vzroka za pretepanje sploh niso iskali; etiketa »banda« je bila zadosten razlog. Banda je morala kolektivu dokazovati in dokazati svojo iskreno vrnitev k Partiji, svojo ljubezen in vdanost Centralnem komiteju in tovarišu Titu. Vedelo se je, kako je to treba storiti, in tudi, da Vertikalna struktura družbenega dna bodo »prevare in laži« neusmiljeno kaznovane in da je samo od njih odvisno, kako dolgo bodo čemeli tam in ali bodo še pred iztekom kazni postali »svobodni graditelji socializma«. Kdor se je hotel popraviti, je moral pokazati, da je hvaležen Partiji in da dosledno bdi nad sovražnikom ter se bori proti njemu. Sovražnik pa je bil utelešen v bandi, še zlasti v bojkotiranih, zato so z vedenjem do bojkotiranih dokazovali, da se popravljajo, da revidirajo, in si tako pridobivali zasluge. Zelo preprosta in učinkovita ekonomija podrejanja in užitka, če ne bi bilo nobenega ampak, vendar je ta v tem primeru bil. Skrival se je v sovražniku, ki nikoli ne počiva, ampak se samo prikriva. Zato zgolj revolucionarno obračunavanje z bojkotiranimi ni bilo dovolj: resnično prevzgojeni so morali ves čas budno paziti tudi na neiskrene, potuhnjene med njimi. Na družbeno koristnem delu je veljal poseben režim za dvomotorce, ki so jih imeli za dejansko nepopravljive. Ti so bili izolirani od preostalih kot gobavci. Le da jih je lahko vsakdo vedno in povsod tepel in pljuval. Z vedenje do dvomotorcev so se popravljali vsi drugi. Vsa najtežja, najbolj groba, najbolj umazana dela so pripadala dvomotorcem, počitka niso imeli niti v prostem času. Če je bilo treba prinesti kotel s hrano, vodo za pomivanje, čistiti prostore, je moral vedno to storiti dvomotorec. Tudi pri samem delu so kar tekmovali, kdo bo dvomotorca bolj priganjal. Pri tragaču so se kaznjenci ponavadi menjavali, dvomotorec je bil vedno sam. Ko je bil izčrpan do konca, da ni več mogel ne nositi ne hoditi, so padali po njem novi udarci, pospremljeni z očitki: »Glej ga, ne dá se mu delati, čeprav je že drugič izdal našo Partijo!« (Isaković 1982: 43; Hrast 1991: 104–105, 163) Na družbeno koristnem delu je vsaka baraka oziroma soba sestavljala en kolektiv, vendar vsi stanovalci v baraki niso bili člani kolektiva. Diferenciacija med jetniki je bila posledica »razčiščevanja preiskave«. Tisti, ki jim je uspelo prepričati preiskovalce, da so »vse povedali«, da so »revidirali stališče«, da so se »popravili« in »zapeli«, da so »do dna iztresli žepe«, so napredovali v jetniški hierarhiji in si utirali pot na prostost. To se pravi, da je bil tisti, ki se je pred sointerniranci sam obsodil, da je izdajalec, na predlog sobnega starešine sprejet v kolektiv. Ali povedano s patetičnim jezikom Golega otoka: To čast si je zaslužila banda, ki je občutila trdnost in odločenost kolektiva obračunati z vsakim, ki vztraja na poti izdaje; ki je dojela, kje je in kaj se pričakuje od nje. Če kdo ni in ni dojel, so mu tovariši razložili nekako takole: »Ali misliš, da boš ti tukaj 79 80 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG edini ostal heroj? Jebal te Stalinov leninizem! Na kolenih boš prosil, da te sprejmemo v kolektiv. Da veš, tu ne preživi nihče, ki ne revidira stališča.« V kolektivu spet niso bili vsi člani enaki, iz njega so lahko bili odstranjeni, vrnjeni v prejšnji položaj. Pravica do glasovanja v taboriščni samoupravi je bila nemara največji privilegij članov kolektiva. Ti so hodili na delo; če so delali v stroju, kjer se je delalo s kaselo in tragačem, je bilo njihovo mesto bočno na tragaču, na kaseli na zadnjem koncu. Dnevno so dobivali pet cigaret, smeli so pisati domov in enkrat na mesec prejemati pisma in pakete; enkrat na mesec so jih smeli obiskati družinski člani (Markovski 1984: 70; Kalajdžić 1985: 118; Marković 1987: 86; Knežev 1988: 43; Kovačević in Rastoder 1989: št. 2; Jovanović 1990: I, 130, 403; Perućica 1990: 87; Simić 1990: 158). Večina si je na vse kriplje prizadevala pridobiti si položaj člana kolektiva. Bili pa so tudi nekateri posamezniki, ki jim tega ni bilo mar. Tako Georgi Georgijev ni maral postati član kolektiva, čeprav ga je sobni starešina nagovarjal; odšel je na prostost, ne da bi dosegel to stopnjo (Kovačević in Rastoder 1989: št. 64). Sprejem v kolektiv si je bilo treba zaslužiti, treba je bilo opraviti nekaj izpitov. Najprej je bilo treba pred kolektivom predstaviti svoje stališče. Prvič si je malokdo zaslužil višjo stopnjo, navadno se je bilo treba kolektivu nekajkrat izpovedati. Sprejem v kolektiv je bil slavnosten trenutek, spremljala sta ga pozdravljanje in poljubljanje. Razvil se je običaj, da so stari člani kolektiva novim prijateljsko čestitali, kot da so dosegli velik uspeh. Novi člani kolektiva so tudi sami občutili ponos in olajšanje, ko so postali »enakopravni člani kolektiva«, saj se jim poslej ni bilo treba več bati vsakogar (Kalajdžić 1985: 118; Kovačević in Rastoder 1989: št. 64; Simić 1990: 69, 125, 158–160; Jovanović 1990: I, 147; Perković 1990a; Živković 1990e). »Za njim mi čestitajo ostali, izmed katerih me je večina najbolj zagretih še nedavno obrcala ali mi pljunila v obraz. – E, sad si čist. Sagledao si samog sebe! Zabodeno jih gledam, od kod tako nenaden obrat ... od kod tako eksploziven izbruh »tovariškega« obnašanja do mene. Predolgo smo se gledali kot pes in mačka ... skoraj dve leti! Petsto petdeset dni ... načrtnega gonjenja do dahavske figure ... do želje po smrti ... do bolnišnice. Prijateljsko me trepljajo po ramenih in drug za drugim ponavljajo: Vertikalna struktura družbenega dna – E, konačno ... sagledao si! Ponujajo kruh kot obredno daritev in vzklikajo: – E, druže, jedi, jedi ... E, sagledao si! Nič ne razumem ... tako iznenada vse v enem žaklju. Presenečen in zadovoljen obenem, da je tako, kakor je, jih nepremično, povsem okamnelo gledam, ne da bi zinil eno samo besedo, le eno je gotovo – dolgotrajno gonjenje je končano, končano zaničevanje. Praznjenje telesa, duše, razuma do bebavosti je izpeljano – perfektno. In zdaj ... naj ponorim od veselja ...? Trd, negiben kot mrlič ne vidim nič drugega kot kruh, ki mi ga ponujajo od vseh strani. Pomočnik SOBNEGA mi radostnega obraza ponudi cel hlebček, v naročju pa se mi nabirajo polovičke, četrtinke kruha, da jih komaj še držim. Po triindvajsetih mesecih se smem brez poprejšnje komande usesti v bližnji boks, kruh položim kraj sebe in ga pobožno gledam ... nato bašem v sebe ... žrem.« (Weiss: 241–242) Tak kolektivizem ni vladal samo v kazensko-popravnih domovih, temveč je bil ideal komunistične stranke, ki ga je skušala uveljaviti na vseh področjih družbenega življenja. Nadzor nad ljudmi in nad delom je bil med najbolj razločnimi karakteristikami komunističnega režima. Ena od temeljnih značilnosti Partije je bil namreč sumničav odnos do članstva: posamezniki so bili ves čas pod pritiskom kolektiva, nikoli sproščeni, ves čas sumljivi, na svobodi in v zaporu, v miru in vojni (Korbel 1951: 224). Kolektivizem namreč omogoča boljšo socialno kontrolo; sodobni avtorji ugotavljajo, da prav zato predstavlja oviro kulturnemu napredku, saj implicira oblikovanje ubogljive množice s hierarhijo vodij, to pa neizogibno povzroči regresijo tako med sledniki kot tudi med vodji (Federn 1990: 14). Komunisti so organizirali svojo »komuno« že v tridesetih letih dvajsetega stoletja v zaporih kraljevine Jugoslavije. Komuna je imela velik vpliv na življenje svojih članov; prilastila si je celo pravico cenzuriranja zasebnih pisem: njeni člani so smeli pisati svojcem le to, kar so jim zapovedali njihovi ideologi in komisarji (Breznik 1938: 71–72). Prav izkušnje teh komun so imele veliko vlogo pri oblikovanju kolektivnega duha na družbeno koristnem delu. Najvišji sloj jetnikov so predstavljali člani aktiva, tako imenovani aktivisti. Teh je bilo približno deset odstotkov od stanovalcev barake oziroma sobe. To so bili jetniki z daljšim stažem, razčiščeno preiskavo in 81 82 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG revidiranim stališčem. Spoznali so svoje napake, grehe, ki so jih storili, in z dejanji dokazovali, da nimajo nič več skupnega z informbirojem. Zato so aktivno sodelovali v prevzgoji preostalih jetnikov, pomagali sobnim starešinam in njihovim pomočnikom ter skupaj z njimi služili kot podaljšane roke, oči in ušesa preiskovalcev. Aktivisti so bili pozorni na druge kaznjence, posebno na bando, to se pravi, bili so najbolj prizadevni v zmerjanju, kričanju, poniževanju in pretepanju bande ali odloženih. Aktivisti so imeli večje privilegije kot člani kolektiva. Imeli so boljšo hrano kot ostali člani kolektiva, prejemali so po deset cigaret na dan, smeli so dobivati pisma in pakete ter obiske. Bili so bolje oblečeni in imeli bolj urejen, »bolj človeški« videz, to je, bili so bolj podobni predstavnikom oblasti. Opravljali so dela, ki so veljala za boljša: bili so preddelavci v delavnicah in v pristanišču, kuhinjsko ali strežno osebje za predstavnike taboriščne uprave. Iz vrst aktivistov so uprave izbirale sobne starešine, njihove namestnike, vodje del, vodnike, brigadirje in podobno. Naloga aktiva je bila kolektivno spremljati stanje v baraki oziroma v sobi in delo vsakega kaznjenca posebej ter predlagati ustrezne postopke. Vsak aktivist je imel svojo bando, ki ji je moral nuditi »tovariško pomoč« pri prevzgoji: jo zlomiti in stresti iz nje vsa mogoča in nemogoča priznanja. Aktivisti so vedeli, da z zapisniki, ki jih je dopolnjevala banda, »premoščajo Senjski kanal«, in preiskovalci so seveda dobivali priznanja. Aktivisti so bili interniranci, ki so z besedami in dejanji podpirali prevzgojne ukrepe. Bili pa so tudi »aktivisti«. Ti so ognjevito pisali na stenčase, govorili na konferenci kolektiva, vendar niso »odločno gonili bande«, kar pomeni, da v dejanjih niso bili aktivisti. Dogajalo se je, da posamezni jetniki niso imeli kaj razčistiti oziroma da so spretno in vztrajno prikrivali svoje somišljenike s prostosti. Taki so uradno sicer veljali za dvoličneže oziroma za pasivneže, vendar so kljub temu napredovali v aktiviste pred odpustom iz taborišča. Nekaterim je uspelo pridobiti ta naziv, čeprav v resnici niso spremenili mnenja. Eden takih je bil Stevo Drinjak. Kadar je kritiziral bando, je apeliral nanjo: »Banda, zaupaj v naše partijsko in državno vodstvo. Naše modro vodstvo ima vidne uspehe na mnogih področjih. Vzemimo, na primer, sprejem Zakona o uničenju koz, Pakt s Turki in vrsto podobnih zakonov!« – Razlike med aktivisti nazorno kažejo izrazi, ki so bili v rabi: »aktivist gonič«, »falš aktivist«, »zabušant aktivist«, »surogat aktivist«. Aktivisti so ves čas izkazovali revolucionaren odnos do bande in odloženih. Njihovo kričanje, pljuvanje in udarjanje pa je bilo pogosto Vertikalna struktura družbenega dna namenjeno bolj lastni varnosti kot prevzgoji bande. Drug drugemu niso zaupali, zato so skrbeli, da jim ne bi mogli očitati mehkobe. Nenapisano pravilo je velevalo, da mora biti član kolektiva ali aktivist do nižje stopnje politične prevzgoje vedno strog, sicer si lahko pokvari svoj položaj. Večina se je seveda prilagodila razmeram, čeprav le navzven. Toda tudi s tem so soustvarjali poseben svet družbenih odnosov, kajti drugi največkrat niso mogli zanesljivo vedeti, kdo se pretvarja in kdo misli zares. Precejšen prispevek k splošni negotovosti je dodala navada taboriščne uprave, da je brez vsakega vidnega razloga in povsem nepričakovano »povišala« med aktiviste nekatere »trdovratne« internirance, ki so se na vso moč upirali prevzgoji. Posledica takih imenovanj je bila popolna zmeda – še posebej ker se je to ponavadi dogajalo pred izpustitvijo posameznikov na svobodo na podlagi raznih pomilostitev ob državnih praznikih – ki je rahljala še tisto malo medsebojnega zaupanja med interniranci (Mencej 1988: 902; Stojanović 1988a: 50; Jezeršek 1989: 150–151; Dragović Gašpar 1990: 151; Jovanović 1990: I, 161; Perućica 1990: 88; Simić 1990: 178; Hrast 1991: 128; Ljubič 1992: 157). V Stari Gradiški je uprava taborišča leta 1949, da bi informbirojevce »čim bolj ponižala«, uporabila tudi druge politične jetnike: za vodje raznih delovnih enot je postavila kar »ustaše – koljače« (Marković 1987: 160–161; Kovačević in Rastoder 1989: št. 38; Vasović in Mekina 1989: 26; Milanović 1990: št. 2). Najvišja stopnja v kolektivu je bil sobni starešina, ta je bil v svoji baraki »bog in batina«. Vsaka celica v zaporih oziroma vsaka baraka je imela svojega sobnega starešino, ki je bil tudi sam kaznjenec. Sobni starešina je bil velika oblast: izvajal je ukaze preiskovalcev, določal je, kdo bo ostal v bojkotu, kdo bo »preveden v odloženi stan«, kdo zasluži sprejem v kolektiv, kdo je lahko aktivist in podobno. Sobni starešine so imeli zelo pomembno vlogo v sistemu represije, saj so bili skupaj z drugimi aktivisti oči in ušesa preiskovalcev, njihove podaljšane roke, batinaši in njihovi magnetofoni oguljenih fraz: kako so jetniki »skrenili s prave poti«, »izdali Partijo in ljudstvo« in »kako jim je Partija širokogrudno podarila življenja, česar ne bi storila nobena druga«, jim omogočila, da se »prevzgojijo«, in podobno. V prizadevanjih aktivistov in sobnih starešin, da bi banda priznala svoje zločine, je bilo seveda precej samovolje, a bili so tudi ukazi iz uprave, da je treba tega in tega »omehčati« oziroma napraviti »manjšega od makovega zrna«, in oni so vedeli, kako se to naredi (pri čemer je bilo vedno dovolj takih, ki so to delali z zadovoljstvom). Kaznovanje in razni 83 84 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG drugi »postopki« so bili vse preveč sistematični, da bi bilo mogoče domnevati, da so ideje izvirale izključno od aktivistov. Toda ti so vedeli, da morajo zadovoljiti zahteve in pričakovanja nadrejenih oblasti »v izvajanju predlogov in direktiv«, če želijo ohraniti pridobljeni status in ne biti vrnjeni med odložene ali celo v bojkot. Razumljivo je, da niso vsi izvrševali svoje dolžnosti na enak način in da so bili nekateri razkrinkani kot dvoličneži ter ponovno vrženi v kolesje golootoškega mlina, kjer so z namenom zastraševati druge ravnali z njimi skrajno surovo. Naj je bil njihov položaj v taboriščni hierarhiji še tako visok, nikoli niso bili varni pred padcem, če niso vsak dan dokazovali svoje aktivnosti. Tiste, ki so bili tovariški do podrejenih, je lahko kateri od sotrpinov zatožil upravi. S tem pa so bile povezane hude preizkušnje za vsakogar, kdor je hotel ohraniti samospoštovanje; preberemo lahko celo mnenje, da je bilo imenovanje na ta položaj najhujša usoda za prizadetega. Sobne starešine je postavljala in odstavljala taboriščna uprava, ravnati so morali po njenih navodilih. Poročali so o obnašanju posameznikov, na podlagi teh poročil so zasliševalci nato ugotavljali, kdo se popravlja in kdo ne. Na ta način so postali njihova podaljšana roka, ki je segala dlje, kot bi mogel kateri koli preiskovalec. Z interniranci so bili skupaj dan in noč: kar je bilo tedaj mogoče skriti pred preiskovalcem, pred njimi ni bilo mogoče oziroma je bilo to vsaj dosti teže. To dejstvo je bilo močan vir občutka negotovosti in nemoči med interniranci. Ko so uvideli, da nimajo nobene možnosti umika, da ne morejo pričakovati opore in pomoči niti med sotrpini, so se mnogi »zlomili«: spoznali so, da se ne splača vztrajati pri svojem in da je treba »reševati kožo na račun drugih«. Taboriščnim oblastnikom so sobni starešine skupaj z drugimi aktivisti s pridom služili predvsem kot orodje za lomljenje duha solidarnosti in tovarištva med jetniki. Z njihovo pomočjo so sami ohranjali čiste roke. Mnogi predstavniki oblasti so si radi ogledovali roke in jih še rajši kazali, češ, s temi umazanijami in grdobijami nimamo nič. Toda več ko je bilo umazanije na njihovih rokah, bolj se je kazal despotizem njihove oblasti. Despotsko gospostvo se namreč kaže v toliko bolj čisti obliki, kolikor se gospodar izogne vsakršni udeležbi pri delu sužnjev, tudi vodenju. Zato se preiskovalci praviloma niso vtikali v delo sobnih starešin in niso bili prisotni ne med delovnim časom ne med političnimi urami. Na Golem otoku na primer miličniki sploh niso vstopili za tako imenovano Veliko žico. Vendar njihova odsotnost ni pomenila, da je bil taboriščni režim posledica Vertikalna struktura družbenega dna »samoiniciative«, temveč lahko prav v njej prepoznamo eno ključnih potez despotskega gospostva: njegovo nujno podvajanje. Kot ugotavlja Alain Grosrichard, se resnični gospodar kot tak nikoli ne kaže osebno, temveč vedno skozi usta in oko svojega ministra, prisoten je le v svojem predstavniku, ukazuje le prek nekoga, ki govori v njegovem imenu (Grosrichard 1985: 15). Sobni starešine niso bili edini povzdignjeni nad množico sojetnikov. Poleg sobnega starešine so sestavljali barakarsko ali sobno vodstvo še pomočnik sobnega, kulturno-prosvetni referent in vodja del oziroma politični. Vsaka sobna skupina je bila razdeljena v delovne brigade, ki so jih vodili brigadirji; v tedanjih razmerah je imel brigadir veliko družbeno moč. Sobni starešine so običajno imeli svojega »posilnega«, ki jim je prinašal hrano, skrbel za njihovo obleko in za perilo, jim pospravljal pisarno in podobno. Čeprav sami jetniki, so predstavljali taboriščno aristokracijo, in to nižjo, medtem ko so med višjo aristokracijo spadali predstavniki taboriščnih uprav (Knežev 1988: 38; Mencej 1988: 902; Ćupić 1988: 10–11; Jezeršek 1989: 220; Perućica 1990: 92; Simić 1990: 65; Živković 1990a). Po predstavitvi svojega stališča so bili nekateri sprejeti v kolektiv, drugi pa so ostali »za drugo vučenje«. Ti so sestavljali posebno kategorijo tako imenovanih odloženih. Redko kateri interniranec je preskočil to stopnico in takoj postal član kolektiva. Odloženi so že smeli zravnati hrbtenico, dvigniti glavo in si prižgati cigareto, niso pa še imeli pravice glasovanja. Med političnimi urami so smeli sedeti po boksih skupaj s preostalimi obsojenci. Zvečer jim ni bilo treba skozi stroj, razen če je kak aktivist opazil, da niso dovolj močno tepli bande v stroju. Odloženi so namreč morali dokazovati, da so »odsekali vse repe«, da so »prestopili rubikon« in da so sposobni za »revolucionarno obračunavanje« z bando. Vse to so najbolj prepričljivo dokazovali s tem, da so tepli svoje tovariše – da bi jih prepričali, naj tudi oni posnemajo njihov zgled. Odloženi so se praviloma prvi odzvali, kadar je sobni starešina iskal prostovoljce za delo. Kadar je bilo treba raztovarjati ladjo, so skupaj z bando raztovarjali in prenašali cement, apno, repo in drug material. Sicer so kaznjenci v odloženem statusu delali skupaj s preostalim strojem, vendar ga niso gonili, kot so bando. Imeli so pravico do dveh cigaret na dan. Enkrat na mesec so smeli pisati dopisnico svojcem in prejemati pakete, težke do pet kilogramov, in pismo. Enkrat mesečno so jih smeli obiskati najbližji sorodniki. Imeli so pravico do paketov s hrano, toda niso je smeli 85 86 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG použiti, kolikor so sami želeli. Celo če so prejeli znatno količino cigaret, so smeli pokaditi samo dve ali tri na dan. Seveda pa ni bilo nobenega zagotovila, da bodo te cigarete sploh prejeli (Markovski 1984: 70–71; Mencej 1988: 902; Jovanović 1990: I, 156; Perućica 1990: 87; Weiss: 195). Nepogrešljiv nosilec taboriščne hierarhije je bil strah. Podpirali so ga številni elementi, med najpomembnejšimi je bila stalna negotovost: nihče ni imel zagotovljene varnosti, ne glede na to, kako visoko po hierarhični lestvici se je povzpel. Za življenje na družbeno koristnem delu so bile značilne stalne spremembe in napetosti. Danes pohvaljeni, je bil že jutri lahko bojkotiran. Iz kolektiva je pot vodila v aktiv ali v bojkot. Iz aktiva so lahko »preplavali morje« ali se vrnili med bando. Nič ni bilo določenega ne dokončnega, kar na lepem se je lahko vsak, tudi tisti, ki je hodil z visoko dvignjeno glavo, znašel v bojkotu. Je že kaj pozabil, prezrl, se uračunal ali pa je kaj iz daljne dežele prihrumelo na otok. Napredovanje je bilo za tiste, ki so se izkazali pri delu. Vendar samo marljivo delo ni bilo dovolj: tudi izdajalci lahko delajo, in to celo bolje kot drugi. Zato je bilo enako ali še bolj pomembno izkazati se z brezobzirnim bojem proti bandi, to je z »revolucionarnim dokazovanjem« v odnosu do bande. Na primer, kadar je prišel mimo kdo od jazbinašev, so jih morali opozoriti nekako v stilu: »Sagnite dobro te vaše tintare, banditi, majku vam jebem vašu!« Še bolj popravljeni ga je nato še pljunil, da bi se čim bolj prikupil preiskovalcem in upravi ter si olajšal kazen. Poleg tega se je bilo treba javljati na raporte, govoriti z aktivisti in se jim zaupati (Zagorski 1984: 3280; Marković 1987: 188; Dragović - Gašpar 1990: 157, 161, 178; Jovanović 1990: I, 151; Weiss: 259). Tiste, ki niso kazali pravilnega odnosa do bande, so razkrinkali kot dvoličneže: »Če se v določeni hierarhiji ve, kdo je kdo, kaj je njegov posel, koliko velja, pa ga je treba degradirati, diskvalificirati, se pojavi vprašanje: kako? Na Otoku je za to obstajala prikladna, čarobna beseda: ›dvoličnež‹! Kaj je pomenilo ›dvoličiti‹? Recimo, da ste ›vodnik‹, zaslužili ste si to funkcijo, dobro opravljate vse, kar zahtevajo od vas. Toda nekega dne vas je – iz določenih razlogov – treba odstraniti. Če se reče: ›On ni bil za to, slabo je delal,‹ se bo kdo vprašal: ›Kako to, da je bil sploh postavljen na to mesto? Se pravi, da tudi uprava dela napake!‹ Zaradi takih in podobnih vprašanj oziroma pomislekov se oznani: On si je Vertikalna struktura družbenega dna zaslužil to mesto, dobro je delal, toda potem je začel ›dvoličiti‹! In to lahko stori vsakdo: sreča svojega bivšega nadrejenega, svojega sovaščana, sorodnika in ›mu pogleda skozi prste‹, ni bil do njega ›predpisano strog‹, pred ›kolektivom‹ pa to prikriva, to se pravi, ›dvoliči‹, on je ›dvoličnež‹.« (Kalajdžić 1985: 170) V taboriščnih razmerah pri večini prizadetih hrepenenje po prostosti, družini in ljubljenih osebah kmalu stori svoje. Nosilci taboriščnega sistema so to hrepenenje izkoristili v svoj prid tako, da so internirancem obljubljali pot na prostost – prek tlačenja drugih. S simboličnim jezikom rečeno, povišani so bili tisti, ki so potlačili dovolj drugih. Brezobzirnejši so bili, boljši vtis so naredili (Jovanović 1990: I, 179). Vsak najmanjši znak vidnega tovarištva oziroma solidarnosti je bil strogo prepovedan. Na Svetem Grgurju je na primer eden od tamkajšnjih čuvarjev svojemu vojnemu komandantu prinašal vitamine in hrano, a ga je ta med mučenjem izdal; za to je bil obsojen na štirinajst let. Glede tega ni bilo nobene tolerance: tovariša, ki si še ni izbil iz glave solidarnosti, je bilo treba udariti, tolči, izničiti. Praksa je bila, da je gonil na tragaču in kaseli sin očeta, brat brata, vojni tovariš svojega vojnega tovariša. Kdor ni tolkel drugih v skladu z zapovedmi revolucionarne zakonitosti, je bil obsojen na bojkot. Ljudje so se običajno zanimali za drugega le, če so s tem upali na izboljšanje svojega položaja ali olajšanje svojega jarma. Brat je moral pretepsti brata, če ta ni hotel revidirati, da je naredil korak naprej pri svojem prevzgajanju. Ko so prignali na Goli otok jetnike iz Stare Gradiške, je bil med njimi tudi Vladimir Dapčević. V Petrovi rupi je bil kot aktivist njegov brat. Takoj po prihodu obsojencev z ladje so aktivisti začeli svoj batinaški pir. Starejši brat je planil na mlajšega. Bil je tudi močnejši od njega, v roki je imel gorjačo. Zmerjal ga je in tako tepel, da so drugi priskočili, da ga ne bi ubil. Medsebojno obračunavanje med jetniki je zelo učinkovito razkrajalo solidarnost med njimi, saj so se drug drugemu tako močno zamerili, da je pri večini nastalo sovraštvo in nezaupanje. Brat ni zaupal bratu, tovariš je sumil tovariša. Pričakovali so, da jih bo s sojetniki povezalo tovarištvo, a so bili vsak dan priče ravno nasprotnemu. »Stare partizane« in »prekaljene komuniste« so bili vajeni spoštovati, zdaj pa so lahko vsak dan videli, kako je vodstvo taborišča obvladovalo tolikšno množico in jo kot čredo vodilo po poteh, ki bi se jih morali sramovati (Markovski 1984: 94, 97; Zagorski 1984: 3286; Marković 1987: 118; Ćupić 1988: 70, 91; 87 88 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Jezeršek 1989: 110; Jovanović 1990: I, 162, II, 250; Perućica 1990: 155; Krstajić 1990; Weiss: 267). Vučić Bulatović je navedel, da mu je Veselin Bulatović, komandant taborišča na Golem otoku, obljubil, da ga bo takoj odpustil pod pogojem, da ubije očeta, kakor hitro se sreča z njim (Kovačević in Rastoder 1989: št. 87). Ideali, za katere so prej mnogi tvegali življenje, so se podirali kot hiše iz kart. Svet je bil postavljen na glavo. Primer: pred paviljonom na Golem otoku je sin ozmerjal očeta: »Đe ti je Staljin, jebo te on a i ti njega?« Oče mu je odgovoril: »Sine, tega ne govoriš ti, temveč tisti, ki stojijo za teboj. Dobro poznam tvojo dušo.« Sin pa mu je odvrnil: »Ćut, bando! Barabo!« (Ćupić 1988: 91) Namesto idealnega sveta, za katerega so se zavzemali kot pripadniki komunistične stranke, so tako z lastnimi močmi ustvarjali sprevrženi svet, kakršnega še ni bilo: »Ne znam pojasniti: bilo je nekaj, kar bi lahko označili kot licemerje, a to ni ustrezen izraz, kajti tako žrtev kot tisti, ki je bil nad njo, sta vedela, da nekaj ni v redu. Toda mučitelj prepričuje žrtev, da je to resnica. To je bil temeljni smoter ravnanja na Golem otoku. To je vidik, na katerega drugje nisem naletela. Fizično trpinčenje je bilo hujše in strahotnejše, na to vrsto licemerja pa nisem naletela.« (Simić in Trifunović 1990: 36) Splošno načelo delovanja Udbe je bilo, da je treba prodreti v vse pore družbe, v vsako okolje, v vsako ustanovo in v vsako osebno intimo. Gosta mreža zaupnikov in »zvez« po vsej državi ni bila stkana samo zato, da bi bili prek nje obveščeni o vsem, kar se kje dogaja, ampak da bi tudi vplivali na to dogajanje. Za tem so stremele taboriščne oblasti, ki so med interniranci vzbujale prepričanje, da si bodo s »cinkanjem« (nemško zinken – ovajati) pridobili njeno naklonjenost, da se jim bodo izboljšale življenjske razmere ali da jim bodo celo znižali kazni; to je bil korenček. Nenehno so morali ovajati svoje bližnje, poročati, kdo ima skrivne misli in kdo hoče zavajati oblasti. Tisti, ki niso »otkucavali« oziroma »cinkarili« svojih tovarišev, so bili razglašeni za pasivneže; za te je bila palica. Sistem ovajanja je bil v taboriščih tako razvit, da preiskovalci niso nikoli niti vstopili v barake, vendar so vedeli vse, kar se je dogajalo v njih, in ne le tam, vse do podrobnosti. Zgodilo se je, da sta interniranca stala na vzpetini Golega otoka. Opazovala sta morje in otok v daljavi. Vertikalna struktura družbenega dna Eden je potožil drugemu, kako lepo bi bilo skočiti v vodo in odplavati proti temu otoku. Le kako dolgo bi potrebovala do tja, ga je mimogrede vprašal ... Še isti dan je šel na raport in potem nazaj med »vrečarje«. Ali pa je nekoč Brana Marković ozmerjala tovarišico, in ker ta tega ni prijavila, so jo poklicali na upravo. Z udarci so ji pomagali, da si bo za drugič zapomnila, kakšno ravnanje pričakujejo od nje. Vloga »cinkaroša« je bila zelo nehvaležna. Kdor je cinkal, se je zavedal, da je izdajal, in se je bal posledic, če bi s tem prenehal. Največkrat je skušal najti izhod v »dvoličju«, kar pomeni, da je z majhnimi lažmi skušal »sodelovati« s preiskovalcem in se vse bolj bal, da ga bodo odkrili. Vsi, ki so cinkali, so se morali veliko pogovarjati s »cimrom«. Sobni jih je poučil, kako naj se pogovarjajo z njim, da ga napeljejo na harango. Včasih so harango uporabili tudi drugače. Malo je namreč bilo jetnikov, ki so imeli »za svojo dušo« kaj drugega razen harange, torej zajedljivih pa tudi zlobnih zgodbic o sobnem, o kakšnem aktivistu, stražarju, upravniku. V svetu, kjer ni bilo prostora za nedolžnost, tudi harange niso bile vedno nedolžne, naivne, in tudi končale se niso srečno. Ker se vsaj nekaj časa ni vedelo, kdo je cinkaroš, se je vsak bal vsakogar in bil ves čas na preži, da se ne bi pustil uloviti. Vsakogar je bilo strah svojih in tujih besed, češ: »Tukaj ima še zrak ušesa.« Nikomur se niso upali potožiti, v vsakem so videli ovaduha, saj so jih vedno in povsod spremljale »radarske oči« in »elektronska ušesa«. Strah se je zalezel vanje, postal je del njih. Ker z nikomer niso mogli govoriti, so vpili drug na drugega, se zmerjali in žalili, vse to čim bolj odkrito, čim glasneje, da bi zagotovo vsi slišali, ne le oni drugi, temveč tudi oni tretji! Umetno povzročeno licemerje je najedalo moralni lik posameznikov, egoizem pa je razbijal občutek solidarnosti (Markovski 1984: 65; Apih 1985: 1282; Kaljadžić 1985: 94, 121–122, 170; Ćupić 1988: 41; Mekina 1988; Kovačević in Rastoder 1989: št. 43; Jovanović 1990: I, 290; Perućica 1990: 106, 138; Simić in Trifunović 1990: 174; Miletić 1990: št. 8; Hrast 1991: 108–109, 116). Strah pa ni bilo le jetnikov, bali so se tudi ječarji. Kajti tudi oni so sumili vsakogar, skrivali svoje misli, lagali, se pretvarjali. Nekdanji interniranec je opisal, kako ga je preiskovalec V. P. iz Boke Kotorske na raportu opozoril: »Pazi dobro, lahko ti pomagam v prihodnosti. A pazi se treh ljudi ... Marsikaj lajaš pred njimi ... In če se to zbere, to, kar oni javljajo, težko, da boš kmalu zunaj!« Vtem je vstopil v sobo drugi preiskovalec in V. P. je začel kričati nanj ter ga med grožnjami vrgel ven (Marković 1987: 199). 89 90 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG V takem okolju se volja do odpora ni mogla uveljaviti. Preplavilo jo je prepričanje, da je vse nesmiselno. Oglasil se je še dvom, ali ni vse, v kar so verjeli, kar je dajalo smisel njihovemu življenju, samo zabloda. Sistem je bil vsekakor učinkovit: med jetniki ni bilo nobenega (kolektivnega) upora, ne gladovne stavke, ne obračunavanj z ovaduhi. Čeprav so bili med njimi mnogi nekdanji borci, junaki, pa niso bežali niti se upirali. Zdi se mi, da je bila poleg strahu pred visokimi kaznimi eden od razlogov za to težnja priti skozi čim ceneje. V organiziranem uporu večinoma niso videli pravega smisla, saj so menili, da je beg nemogoč – razdalja med Golim otokom in obalo se jim je zdela prevelika, da bi jo bilo mogoče preplavati. Prav tako so bili prepričani, da bi se takoj pojavile številne enote, ki bi upor zadušile v krvi, če bi množici uspelo premagati oborožene stražarje in se dokopati do obale. Potemtakem »to ne bi bil upor, temveč kolektivni samomor«. Za organizacijo česa takega bi bilo potrebnih zelo veliko medsebojnih pogovorov in trdnih dogovorov, na družbeno koristnem delu pa je življenje potekalo v tempu brez predaha. Organiziran odpor je preprečevala še ena velika ovira, namreč dejstvo, da so ječarji in jetniki pravzaprav mislili isto. Interniranci so bili v veliki večini komunisti. Nihče ni mogel razumeti, kako to, da jih mučijo njihovi lastni ljudje. Vsi so bili za socializem, za komunizem. Niso mogli razumeti, zakaj so tam. Če so vsi komunisti, zakaj so nekateri tu? Pred vojno so jim zatrjevali, da ni res, da Stalin dela lumparije. Zdaj so nenadoma trdili, da je lopov. Celo likvidirali so ljudi, ki so podvomili o Stalinu in niso verjeli, kako lepo je v Sovjetski zvezi. Niso mogli razumeti, da jih trpinčijo zato, ker mislijo tisto, o čemer so jim prej govorili, da je res (Jurančič 1982; Kalajdžić 1985: 129; Jezeršek 1990: 111; Perućica 1990: 114; Simić 1990: 114). V takem okolju je bilo nepartijcem laže, kajti njih niso mučili njihovi. Za člane Partije je bilo precej teže in komunisti so laže prenašali fašistična taborišča kot svoja, komunistična. »Kdo ti je iztaknil oko?« vpraša ljudska modrost. »Brat,« spet odgovori ljudstvo. »Zato je rana tako globoka,« sklepa ljudstvo. Ki dobro ve, kaj govori, saj zna igrati oba brata (Popović 1988: 59–60). Ker se jetniki nikoli niso uprli svojim mučiteljem, so si ti to njihovo nezmožnost razlagali kot dokaz moralne manjvrednosti in so jih prezirali, češ: »Kaznjenci so izprijeni ljudje, ne morejo se niti upreti!« (Kalajdžić 1985: 151) Vertikalna struktura družbenega dna Vendar je Vlado Dapčević v nekem intervjuju izjavil, da je na Golem otoku vodil ilegalno organizacijo med jetniki: »Jaz sem vodil to organizacijo. Za kaj takega je bila potrebna prava norost. Delali smo čudeže, reševali ljudi na stotine načinov.« (Mekina in Vasović 1989: 60) V procesu socializacije se ljudje naučijo, kakšno ravnanje se pričakuje od njih v določenih okoliščinah. Ko proces teče zadosti dolgo, sprejmejo ljudje (vsaj pretežna večina) svoje vloge kot nekaj samoumevnega, kot nekaj, kar bi delali tudi brez zunanje prisile: vloge postanejo del njihove samoopredelitve: »Če bo kdor koli odklonil, da bi sprejel našo pot, ga bomo k temu prisilili. Tu vlada naš zakon in vsaka kršitev bo kaznovana; vsakršno kljubovanje je pogubno in vsako omahovanje je usodno.« (Markovski 1984: 215) Na podlagi takega ravnanja se je gradil svet družbenih odnosov, ki se jim je kazal kot dana stvarnost, kot nujnost, ki je nad njimi. Seveda je tak svet obstajal le, dokler se je na podlagi ravnanja prevladujoče večine stalno potrjeval, dokler so prevzgojeni izvajali nasilje nad nepopravljivimi. Natanko to se je tudi dogajalo med prevzgajanjem: »Kar je za nekoga nesreča, je lahko za drugega sreča in nasprotno. Novinci težko prenašajo neznosno vročino in še posebej pomanjkanje vode. Mi, njihovi učitelji, ali bolje rečeno, mučitelji, pa gledamo nanje kot na otroke. Prosijo, jočejo, mi pa jim narekujemo naš način življenja.« (Hrast 1991: 131) Prihod navadnih kriminalcev je spremenil politično podobo Golega otoka. Kriminalci so zavrnili vse poskuse, da bi jim oprali možgane v duhu jetniške samouprave. Nič niso dali na pravico do glasovanja in niso si prizadevali dobiti statusa odloženih. Predstavnike oblasti so ogovarjali smelo, češ da to ni primeren način prevzgajanja, in dokazovali, da so bili njihovi očetje in matere prav tako partizani, da morajo zato z njimi ravnati humano. Kriminalci med jetniki so bili še posebej sovražni do ovaduhov, napadali so jih, če so za to imeli vzrok ali ne. Kadar so razkrili ovaduha, so nalepili dokaze o njegovem početju na zidove, jih prebrali na glas in razvneli takšno ogorčenje zoper njega, da je bil deležen postopka, kakršnega ne bi bila sposobna niti Udba. Ovaduh ni imel druge možnosti kot poklicati stražo, toda ko je stražar prišel na pomoč, so mu kriminalci razložili, da je ovaduh govoril čez državo, preklinjal maršala in klevetal tiste, ki so vzdrževali red v zaporu (Markovski 1984: 65, 71–72). 91 93 Nož za rezanje kruha Ko je bila odločitev o izolaciji »Stalinove pete kolone« sprejeta, se je pojavilo vprašanje, kako to storiti. Prevladalo je mnenje, da s tem ukrepom ne bi ničesar dosegli, če bi take osebe obravnavali kot politične zapornike in jim dovolili brati literaturo, ohranjati svoje mnenje in lenuhariti po zaporih brez dela. Če so jih hoteli prevzgojiti, je bilo treba ustvariti povsem drugačne razmere. S tem ciljem so ustanovili taborišče na Golem otoku, kjer so bili interniranci podvrženi grobemu fizičnemu delu (ob stradanju) in drugim oblikam napada na človeško dostojanstvo (Marković 1987: 269). Vse skupaj ni bilo brez določene ironije, saj naj bi bili po nekaterih virih tvorci režima v taboriščih za informbirojevce prav tisti, ki so se po vojni šolali v Sovjetski zvezi – zato naj bi bila jugoslovanska taborišča narejena po vzoru sovjetskih (Dedijer 1984: 483; Orović 1989; Banac 1990: 230). Že Machiavelli je vedel, da politične strategije ne usmerjajo moralni ideali, temveč smotrnost in učinkovitost. Zato so jugoslovanskim oblastem pri obvladovanju informbirojevcev prišle prav tudi izkušnje iz nemških koncentracijskih taborišč, ki so bila prvotno prav tako namenjena »prevzgoji« političnih nasprotnikov nacionalsocialističnih oblasti. Esesovski vrhovni oblastniki so občasno uporabljali oznako »vzgojna taborišča«, kadar so omenjali koncentracijska taborišča v medsebojni korespondenci in niso imeli nobenega razloga, da bi kaj prikrivali (Segev 1990: 28–29). V taboriščih naj bi predvsem s fizičnim nasiljem iz »nevarnih marksistov« naredili spet »dobre Nemce«. V Spandauu so na primer morali leta 1933 zaporniki v zboru odgovarjati: »Kaj smo bili včeraj?« – »Komunisti.« – »Kaj bomo jutri?« – »Nacionalsocialisti.« (Kisch 1933: 55) Zlasti prva leta so z jetniki ravnali zelo slabo, saj so po nekaterih vzhodnih virih uporabljali zanje metode mučenja, podobne srednjeveškim. Da so dosegli priznanja, je Udba mučila jetnike z električnim tokom in puljenjem nohtov. Jetnike so pogosto zapirali v kleti, kjer so stali po nekaj dni do pasu v vodi (Gabor 1950: 139). Taboriščni režim je temeljil na kasarniškem drilu, ostrem šikaniranju in vrsti nesmiselnih opravil. Tiranija in samovolja v vedenju predstavnikov 94 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG oblasti, s katerimi so imeli opraviti, sta internirance navdajali s prepričanjem, da so izgubili vse človekove pravice, brž ko so prestopili prag zapora. Internirancem je bilo vse prepovedano. Niso smeli ne govoriti ne poslušati niti gledati naokrog. Pravica se je lahko delila z levo ali desno roko. Ni bilo pravil ne zakonov. Veljal je le zakon močnejšega. Režim v taboriščih je bil načeloma ves čas enak, dejansko pa se je s prihodom vsake skupine spreminjal. Ostrina v ravnanju se je v obdobju od 1949 do 1951 stopnjevala, potem so se razmere začele spreminjati in so postajale znosnejše. Če so informbirojevci na višku spora veljali za najhujše sovražnike režima, je v šestdesetih letih odnos oblasti do njih postal celo tolerantnejši, kot je bil odnos do drugih političnih obsojencev. Nihanja v režimu so se dogajala ves čas, saj je bil princip vroče – hladno eden temeljnih elementov taboriščne prevzgoje; tako so obdobjem terorja sledila obdobja popuščanja in obratno (Musa 1973: 150–151; Markovski 1984: 37; Marković 1987: 243; Jezeršek 1989: 38, 41–42; Kovačević in Rastoder 1989: št. 40; Jovanović 1990: I, 184; Simić in Trifunović 1990: 239; Stevanović 1990: 86; Hrast 1991: 106–107, 179). Na razmere v posameznih taboriščih je imela določen vpliv tudi samovolja posameznih taboriščnih oblastnikov, ki jim je bilo v posebno zadovoljstvo, če so spravili »na kolena« stare člane komunistične stranke ali visoke partijske ali državne funkcionarje (Kovačević in Rastoder 1989: št. 27; Jovanović 1990: I, 414). Ali kot je izpovedal eden od njih: »Tu je vladala tudi naša samovolja. Bili smo sami, izolirani, brez stalnega nadzora – in lahko smo delali, kar smo hoteli. Priznam, da so bile med nami velike razlike v ozaveščenosti, morali, znanju. Niti vsi upravniki niso postopali enako. In če k temu dodaš naše prejšnje uspehe v obračunu s preostanki četnikov in ustašev, vodo v ušesih, žrtve, ki smo jih pretrpeli (moj najboljši tovariš je padel 1946 pri Jastrebcu), prepričanje, da so informbirojevci pripravljeni na vse – da pridejo Rusi – je razumljivo, da je bilo tako, kot je bilo. Zapor je zapor, zapor v ›vojnem stanju‹ – to pa je že lager.« (Marković 1987: 207–208) Mislim, da je za popolnejše razumevanje teh razmerij treba navesti tudi mnenje Marije Zelić, saj se v zvezi z ravnanjem taboriščnih oblastnikov Nož za rezanje kruha občasno pojavljajo tudi mnenja o njihovi pokvarjenosti in sadizmu: »Nihče med nami ni bil sadist, nihče med nami ni bil monstrum, vsi smo bili psihično zdravi ljudje. Kot take so nas tudi poslali tja, saj se je pazilo na to, da smo psihofizično zdravi. Vendar so tamkajšnje razmere na nas močno vplivale in nam tudi zapuščale travme.« (Simić in Trifunović 1990: 241) Poleg tega tudi taboriščni oblastniki sami niso imeli veliko manevrskega prostora. Tisti, ki so vestno opravljali svoje delo, so bili soudeleženci pri skrajno nehumanem, zločinskem ravnanju. Kdor je skušal biti pravičen, je bil nenehno pod lupo drugih udbovcev. Bali so se drug drugega, vse skupaj je pestil strah pred nadrejenimi. Za preiskovalce ni bilo »nedolžnih«, nihče ni bil pomotoma zaprt. Tega niso smeli priznati, saj bi takoj tudi sami postali sumljivi. Zato so šli »do konca« (Marković 1987: 288). Taboriščni oblastniki so bili ostri in brezdušni zlasti do tistih, ki so bili proti prevzgoji in ki kljub vsemu terorju, ki so ga prestali v preiskavi in na Golem otoku, niso priznali nobene krivde glede resolucije, temveč so se do oblastnikov vedli, kot da so pred razrednim sovražnikom. Tiste, ki so bili »nepopravljivi«, so skušali s čim umazati. Od njih so zahtevali, naj napišejo vsaj kak članek, pravo komunistično samokritiko. Potem so to pretipkavali, popravljali, predelovali in povezovali v zbornike in knjige antisovjetske vsebine, ki so jih uporabljali v prevzgajanju. »Nepopravljivi« so bili tako zelo nevarni zato, ker bi lahko še pri drugih vzbudili dvome v pravilnost njihovega početja. Z uporabo palice in korenčka so internirance skušali prisiliti k zavedanju, da v svobodo ni druge poti kot prevzgoja. Da bodo tiste, ki se ne bodo vključili v igro, prej ali slej zlomili. Če pa bo kdo vendarle vztrajal pri svojem, bo »pustil svoje kosti« v taborišču. Pod nenehnim pritiskom nasilja in negotovosti večina ni bila več zmožna razmišljati normalno ali trezno in je grožnje sprejela kot dejstvo: »Če si kaznjenec na Golem otoku, je enako, kot če bi padel v jamo, polno kač. Ne veš, katera je bolj strupena oziroma katera te bo prej ugriznila. Tu nas grizejo provokatorji. Sistem Golega otoka jih je spremenil iz normalnih ljudi v kanibale. Nasprotnika moraš gristi, sicer bo on tebe. Če tega ne počneš, ne prideš z otoka ...« (Hrast 1991: 179) 95 96 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Ker je bil fizični in psihični pritisk premočan in ker se ni bilo moč upreti povzročiteljem muk, so mnogi med njimi nasilje, ki so ga v njih sprožile nečloveške razmere, v katere so bili pahnjeni, obrnili zoper tiste z manj (družbene) moči. Šibkejši so tako postali objekt maščevanja in sprevržene naslade. Primer: »Neke sobote, ko me je žena v prepiru zmerjala in kričala name kot nora, sem jo pahnil, da je padla po stopnicah. Še zmeraj ne vem, kako se je znašla v mojih rokah sekira. Ko sem zagledal kri, sem ponorel, tolkel sem s sekiro, dokler je bilo v ženski še kaj življenja. Verjemi mi, da pred seboj nisem videl žene, videl sem vse, ki so mi prizadejali bolečine, s strahotno slo po maščevanju sem bíl, kakor so bíli mene.« (Križanovskij: 192) Nosilci taboriščnega režima so zagovarjali izredne represivne metode s tem, da so bili prisiljeni v zlo, da bi z njim preprečili še večje zlo. Eden od oblastnikov z Golega otoka, narodni heroj Ante Raštegorac, je v pismu Dedijerju kategorično zatrjeval, da jim nihče iz zvezne Udbe ni dajal direktiv, kako naj vodijo preiskave: »To so bili pasji, zli časi. Bilo je ali–ali kot v najbolj usodnih dneh vojne. Ali bo prišel Stalin v našo domovino in jo pokoril ali se bomo obranili, kot smo delali v najhujših bojih med vojno.« (Dedijer 1984: 470) Podobno je izjavil tudi neki neimenovani nekdanji preiskovalec z Golega otoka: »Ne strinjam se s tistimi, ki danes lahkotno obsojajo represivne metode v času IB. So bodisi površni ali zlonamerni. Ne mislite, da sem fanatik, da vse opravičujem, da nimam čiste vesti in hočem po vsej sili skriti te madeže. Ne. Menim le, da se o tem ne da govoriti enostransko, črno-belo, bojda humanistično, pozabljati pa na zgodovinske okoliščine, realnost, v kateri smo se znašli, stanje, pred katero so nas postavili Rusi in Stalin. Prosim vas, mar bi bilo humano, da bi jim prepustili igro, da bi oni zmagali, da bi iz Jugoslavije naredili gulag! Zdaj bi nas generacije, ki se tega ne spominjajo – preklinjale. Možnosti sta bili samo dve: mi ali oni.« (Marković 1987: 240–241) Nož za rezanje kruha Če bi se metode »prevzgoje«, kakršne so uporabljali na Golem otoku in drugih »deloviščih«, razvile zgolj v glavah taboriščnih oblastnikov in bi bilo to v nasprotju z željami njihovih nadrejenih, bi bili ti kaznovani in odpuščeni, kakor hitro bi njihovi predpostavljeni izvedeli, kaj se dogaja. To pa se ni zgodilo niti potem, ko je nekatere lažne obtožbe in visoke obsodbe nedolžnih junija 1951 obravnaval plenum Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije, na katerem je Aleksandar Ranković v referatu Za dalje jačanje pravosuđa i zakonitosti obsodil drastične nepravilnosti v delu teh resorjev. Prav v času zasedanja plenuma je bilo objavljeno tudi poročilo polkovnika doktorja Jovana Bijelića iz zveznega ministrstva za notranje zadeve, kar kaže, da so v jugoslovanskem političnem vodstvu vedeli (vsaj na splošno in vsaj posamezniki), kakšne so razmere v zaporih in taboriščih; to je tudi bilo vzrok za intervencijo najvišjega partijskega organa. Očitno pa je, da so partijsko članstvo seznanili samo s splošnimi podatki o nepravilnostih, medtem ko je bilo pravo stanje še naprej rezervirano za »ožji resorski krog« (Marković 1987: 103; Perućica 1990: 113; Simić 1990: 224). Za represivne metode pri izvajanju »prevzgoje« je torej vedelo, čeprav ne v vseh podrobnostih, in se z njimi strinjalo najvišje jugoslovansko politično vodstvo. Med njimi je o tem javno spregovoril le Milovan Đilas: »Kar pomeni: v glavnem sem se strinjal, ne bom pa rekel, da v vseh podrobnostih. Po nekem pogovoru z Dobrico Ćosićem leta 1953 sem prvič resno interveniral pri Rankoviću, prek njega pa tudi pri Kardelju. K nam so z Golega otoka prihajale posamezne vesti, na primer izjave o kesanju znanih komunistov, ki jih je objavljala Borba. Rankoviću sem rekel, da nisem navdušen nad temi izjavami. Videlo se je, da gre za ljudi pod pritiskom. Slišal sem tudi vesti, da na primer nimajo dobre hrane, da so nekatere pretepli ob prihodu, da so nekateri iz tega naredili črni humor. Ni mogoče trditi, da nismo vedeli prav ničesar, toda za vse podrobnosti mučenja celo Ranković ni vedel. Zadevo je predal aparatu. Ta je dobil napačno oziroma grdo nalogo, da spremeni mišljenje ljudi, pravzaprav da jih prevzgoji, da jih politično spremeni. To pa brez izjemnih metod ne gre lahko.« (Đilas 1988: 33) 97 98 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Toda ko naj bi neki preiskovalec vprašal interniranca, kakšni bi bili oni, če bi bile vloge zamenjane in bi oni pozaprli svoje ječarje, mu je vprašani menda odgovoril z besedami: »Če bi mi vas pozaprli, Jovo, bi bili enaki kot vi. Jovo, isto življenje nas je učilo.« (Kalajdžić 1985: 133) Zato na vprašanje, kdo je bil tvorec taboriščnega režima, ni mogoče dati povsem enoznačnega odgovora: »Takega ne boš našel, ne obstaja. To je, kot bi iskal tistega, ki je izumil nož. No, recimo, da je nekdo nož izumil in da ga najdeš: rekel bi, da je nož za rezanje kruha, ne za klanje!« (Kalajdžić 1985: 149) Po zakonu je zločinec vedno potisnjen na rob zakona in kriv, ker sploh obstaja. Zakon je glede tega jasen: kdor ne izpolnjuje njegovih odredb, je navzkriž z njim. Se pravi, če zakon trdi, da si zločinec, si zločinec; če ne, si zločinec. Po zakonu ima zakonodajalec vedno prav. Zato tudi »pravi komunist« ni smel kolebati, ampak je moral zmeraj vedeti, kaj je prav in kaj ne. Vodstvo KPJ je imelo prav, ko je hvalilo »Stalinov raj«, čeprav so vedeli za »nepravilnosti«, ki so se tam godile, in je spet imelo prav, ko so ta raj čez noč spremenili v kraljestvo zla in vir vsega hudega. Partijsko vodstvo je od članstva pričakovalo popolno razumevanje, saj so zahtevali od njih, naj mislijo s svojo glavo. Kdor ni razumel, je pač moral dobiti »lekcijo«. Njen nauk je bil, da v komunističnem svetu ni bolj deprivilegirane, osamljene in zaničevane figure med »sovražniki ljudstva«, kot je komunist v nemilosti. V političnih zaporih, delovnih taboriščih in krajih izgnanstva je »v precej slabšem položaju kot nekomunistični politični prestopnik« (Padev 1953: 13). Informbirojevci so bili z vidika oblasti neke vrste heretiki, za vernike pa je heretik hujši sovražnik kot neverec. V obdobjih izrazitih frakcijskih bojev v krščanstvu je med razpravo, kako se znebiti heretikov, nekdo, ki mu niti inkvizicijske metode niso zadoščale, predlagal, da bi pri obhajilu vsem heretikom dali hostijo s strupom. Po njegovem mnenju to ne bi bilo v nasprotju s krščanskimi načeli, ker so vsi heretiki že tako obsojeni na pekel; strupena hostija bi le pospešila njihov odhod tja. Če pri tem utrpi škodo tudi kak pravoverec, to v bistvu ne spremeni ničesar, saj se s strupom pospeši njegova radost – kajti on gre v raj (Maštruko 1988). 13. maja 1949 so se udbovci in celotno partijsko in državno vodstvo zbrali ob obletnici dneva Državne varnosti v Domu garde v Topčiderju. Najprej je Aleksandar Ranković govoril o uspehih Udbe »pri likvidaciji preostankov bande«. Za njim je govoril Tito, ki je najprej povedal, da Nož za rezanje kruha je bil Ranković preskromen v predstavitvi rezultatov, ki jih je dosegla Udba. Nato pa je opozoril navzoče, da imajo zdaj opraviti z najnevarnejšim sovražnikom. Kot se je spominjala Marija Zelić, ki je bila tistega majskega dne med poslušalci, so bile prav te Titove besede njeno poglavitno vodilo med opravljanjem dolžnosti komandantke ženskega taborišča: »Ves čas mislim na to, o čemer je govoril Tito: da smo se srečali z najhujšim sovražnikom, najnevarnejšim sovražnikom, iz katerega je treba narediti spet prijatelja, ga vrniti na stališča Partije, v najboljšem primeru pa ga celo sprejeti v Partijo. To pomeni humano ponuditi roko, pomagati jim, da se izvlečejo iz blata.« (Simić in Trifunović 1990: 226–229) Poglavitna naloga taboriščnih oblasti je bila torej prepričati internirance, da so na napačni poti, da njihovo početje ni prispevek k internacionalizmu in da so izdajalci. Da morajo pokazati, da so iskreno revidirali svoje stališče in se popravili, če hočejo priti spet na svobodo; to pa lahko storijo z neusmiljenim bojem proti sovražniku. Ob prihodu na »delovišče« je predstavnik taboriščne uprave v priložnostnem nagovoru ponovno povedal, da so izdali Partijo in ljudstvo in da od tod nihče ne odide kot heroj. Kdor ne bo revidiral, pa zanj sploh ne bo svobode, temveč bo »pustil kosti« na delovišču. Ko je Radivoje Vukičević vprašal, zakaj ga potem takoj ne ubijejo, so mu rekli: »O, ne tako, banda, ti hočeš biti heroj. Ne bomo te takoj ubili. Nočemo, da postaneš heroj. Hočemo te spremeniti v ›skota‹.« (Stojanović 1988b: 162; Kovačević in Rastoder 1989: št. 27; Dragović - Gašpar 1990: 50; Simić 1990: 50; Simić in Trifunović 1990: 37; Ljubič 1994) Marija Zelić je konec osemdesetih let za Radio Beograd povedala, da je internirankam ob sprejemu najprej rekla, da so »moralne in politične pokvarjenke« (»Če bi bile v Sovjetski zvezi, bi bile ustreljene!«), in jim dala jasno vedeti, da bodo v taborišču »pustile kosti«, če ne bodo revidirale stališča in odkrile vseh svojih zvez z informbirojem, če ne bodo pokazale pravega odnosa do dela, do oblasti, do kolegic. Povedala jim je, da so bile administrativno kaznovane s koristnim delom in poslane na »delovišče«, da bi se prevzgojile, da bi revidirale svoje stališče. Pri tem jim je obljubila svojo pomoč. To, kar so storile, je izdaja države. Izdale so jo v najtežjem trenutku. Na romunski meji so ruski tanki, na bolgarski 99 100 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG meji so bolgarski tanki, na madžarski madžarski, one pa so v teh trenutkih Partiji zabodle nož v hrbet. To ni lepo, to je izdaja in to morajo dojeti! (Simić in Trifunović 1990: 170, 226–229, 235) V tej izjavi ni omenila pomembnega dela vsebine svojega govora novinkam. Zato pa je ta ostal v toliko bolj živem spominu njenim žrtvam: »Marija je govorila, da z Golega otoka nobena ne bo odšla čista, ne bo odšla neomadeževana. Cilj je bil človeka uničiti, ne le fizično, temveč tudi psihično, da bi se odzival kot žival, pripeljati ga tako daleč, da niti v norosti ne bi pomislil, da lahko komu drugemu naredi kaj takega ali kdo drug njemu. Prav Marija je stalno govorila, da bo vsaka šla skozi to in da drugače ne bo nobena dočakala svobode. Svoj cilj je, dokler je bila tam, uspešno in sistematično uresničevala.« (Simić in Trifunović 1990: 146–147) Že britanski penolog z začetka devetnajstega stoletja je opazil, da je posledica najvišje možne stopnje bede najvišja možna stopnja podlosti (Buxton 1818: 17). Sistemi koncentracijskih taborišč, ki so jih razvili različni totalitarni režimi, so bili zgrajeni prav na tem spoznanju. To pravilo je delovalo tudi na Golem otoku in v drugih prebivališčih informbirojevcev. Literat je njegovo delovanje opisal takole: »Res smo bili živali. Popolno razčlovečenje. Vse je delovalo v to smer. Nobenega brloga, kamor bi se lahko skril. Nobenega skrivališča ne v srcu ne v glavi. Misli so bile pritlikave, zavest razkrojena.« (Hofman 1984: 208) Nekdanja žrtev tega sistema pa je golootoški režim opisala takole: »Sistem golootoškega nasilja je zmagovit do peklenskih globin. Za pridobivanje privilegijev vseh vrst sta nasilje in poniževanje na golootoških tleh – zapovedani vrednoti, ki ju je treba spoštovati. Z golootoško fleišmašino si zrezan v rezance. V sebi nimaš ničesar več. Prazen si. Pred seboj nimaš drugega kot golorok, brutalen spopad s sotrpini za golo preživetje. Kdor ne tolče po drugih – izgublja šanse. Strah za preživetje razjeda kot rja. Mrtvi, izničeni, prečrtani ne štejejo, niso skrb operativne oblasti. Mnogo nas je, ki se pod pritiskom spreminjamo v dvoživko. Biološko se ohraniš, če tolčeš po drugem. Azijatski vdor barbarstva na otok je ravno pravšnja predelava človeka v spačka, Nož za rezanje kruha v ovaduha, vohuna samemu sebi in drugim. Ni izhoda pred masovnim nasiljem. Novi prihajajo trumoma. Dolga je roka Golega otoka, ki seže v zadnji kotiček države.« (Weiss: 222) Prvi interniranci na Golem otoku naj bi bili trdoglavi, trdni v svojih stališčih, pripravljeni na vsakršen odpor do zaporniške represije. Po navedbah Anteja Raštegorca je bilo med zaprtimi veliko starih borcev, saj je bilo v prvi skupini okoli 150 prvoborcev. Zvečine so bili komunisti z globokim prepričanjem, ki so že prej nosili glavo v torbi, in tako so se vedli tudi po prihodu na Goli otok. Ko je Raštegorac začel zasliševati nekoga od teh ljudi, mu je ta pljunil v obraz, češ da je izdajalec komunizma (Dedijer 1984: 474). Toda izguba svobode in okoliščine, ki v vsaki prisilni izolaciji postajajo vse bolj surove in se težko prenašajo, storijo svoje. Volja do odpora slabi, hrepenenje po svobodi zunaj žic, po družini, po ljubezni se krepi in kljubovanje popušča. Vse to se dokaj hitro dogaja v človekovi zavesti, ko nima izhoda, zlasti če ga to apatično okolje, v katerem zmedeno živi, začne iz dneva v dan zbadati s prepričevanjem in dejstvi o zablodi in nesmiselnosti žrtvovanja na napačni strani. Tako se je zgodilo, da je »trmoglavost prve skupine« – kot je zabeleženo v uradnih spisih – hitro popustila, ko je na Goli otok prispela druga skupina – iz Bosne, ki je bila pripravljena na »revizijo svojega sovražnega stališča«. Prav z njo naj bi se bil tudi začel celoten sistem »politične prevzgoje«. Nekdo izmed internirancev iz prve »trmoglave« skupine se je tega spominjal takole: »Jaz sem lahko veliko zdržal, tudi nesmiselno in težko lomljenje in nošenje kamna pod razbeljenim soncem na Otoku. Mlad, močan, tedaj sem imel 100 kil in meril dva metra – za vse sem bil sposoben ... Tudi drugim, slabotnim sem pomagal. Ko pa so prispeli ›novi‹, ko so minili trije meseci – se je začelo nekaj drugega. Mišice niso več pomagale. Počasi se je tanjšala meja sovraštva med nami in ›čuvaji‹ – črv dvoma je vstopil v same barake. Nihče ni verjel več nikomur. Niti tega ni skrival. Nasprotno, nastal je ›javni razcep‹. Najprej se je začelo s tako imenovanimi političnimi konferencami, na katerih so se nekateri ›kesali‹ in ›popravljali‹, drugi pa so poskušali ostati ›trdni‹. Sovraštvo je bilo neizogibno. Iz ›prevzgojenih‹ je bila ustvarjena mreža agitatorjev, iz njih odbori za paviljone in iz teh 101 102 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Centralni odbor za agitacijo in propagando za vse taborišče. Okrog 300 kaznjencev je bilo po tem ›kadrovskem ključu‹ vključenih v sistem političnega prevzgajanja. Tako je bila kost vržena ...« (Marković 1987: 97–99) Med tem »prevzgajanjem« so se njegovi objekti naučili predvsem eno lekcijo. Kdor si je nekega dne želel zapustiti »ta pekel«, se je moral podrediti volji agentov Udbe, postati orodje v njihovih rokah. V procesu »popravljanja« so postopoma opuščali svoja prepričanja in s tem postajali apostati komunizma. Nekateri so skušali preživeti s pomočjo nekakšne hipokrizije. Med svojimi ožjimi prijatelji so še naprej zastopali svoja prosovjetska prepričanja, če pa so bili izdani in privedeni pred oblast, so jih kategorično zanikali in se na glas odrekali svoji veri v Sovjetsko zvezo (Markovski 1984: 46). Zato je bilo doseženo revidiranje političnega stališča internirancev, njihova prevzgoja, zgolj slepilo: »Toda to je navadno slepilo – revidiranje v golootoškem pomenu te besede označuje tako stanje, ko kaznjenec z vsemi sredstvi, praviloma nenormalnimi, kaže, da je revidiral to stališče. Kaznjenec je moral tepsti in pljuvati druge kaznjence in vohuniti za svojimi sotrpini, o sebi pripovedovati vse najslabše in priznati izdajo, izdaje pa sploh ni bilo. Moralno in človeško degradiran je postal objekt manipulacije in prezira; nesposoben za dostojanstveno življenje do konca življenja le vegetira.« (Milanović 1990: št. 7) Bolj ko so se interniranci trudili dokazovati, kako se »popravljajo«, bolj očitno je bilo, kako bedni so: »Na Otoku so bili vsakršni ljudje, verjemite mi, vendar – najmanj nedolžnih. Bili pa so tudi taki, bogme. Tam so bili tudi najeti agenti, kadri na ›Stalinovem seznamu nove oblasti‹ in tisti, ki so ideološko slepo verjeli Moskvi, ter nevedneži, pa karieristi, ljudje nečiste preteklosti, zlobneži. Mislim, da so ti drugi najprej začeli z maščevanjem. Potem pa je to že postala stihija, način odnosa, sistem dokazovanja ›pravovernosti‹. – Vi niste vplivali na to? – Direktno ne. Nož za rezanje kruha – A vas tudi ni motilo? – Dolgo časa nas ni. Oni so opravljali posel za nas. Sami so prihajali in ponujali, da nam ›vse povedo‹.« (Marković 1987: 242) Mnogi bivši interniranci so občutili to kot breme še dolgo po odhodu na prostost. Ne toliko zaradi fizičnega trpljenja kot zaradi sramu. Pred očmi so jim ostale preveč žive podobe ljudi, ki so jih tepli, cinkarili, provocirali samo zato, da bi preživeli in prišli na svobodo (Marković 1987: 245). Občutek ponižanja in sramu je bil tako močan, da so se sramovali celo pred tistimi, ki so jih prisilili v dejanja, ki jih sami od sebe ne bi nikoli storili, in so se izogibali srečanjem z bivšimi taboriščnimi oblastniki še po tistem, ko so bili svobodni. »Ve, da sem priča,« je izjavil o tem nekdanji taboriščni oblastnik z Golega otoka, »kakšni so bili: da so tepli, cinkarili, lagali, podtikali. Oni, ki tega kljub vsemu niso počeli – ne umikajo pogleda. Z njimi tudi lahko o čem govorim.« (Marković 1987: 244) 103 105 Neznosna moč nemočnih Oblastniki v kazensko-popravnih domovih so dobili nalogo, naj kaznjence »prevzgojijo«, pri tem pa naj se sami izogibajo prisili; celo Josip Broz Tito se je v svojih govorih hvalil, da »mi njih prevzgajamo«. Take naloge pa so nujno nalagale tudi posebne, nepreizkušene metode: »Udbovci so s skesanimi in najetimi organizirali ›samoupravo‹ – prav tako se je imenovala! – taborišča, in ta je prevzela neposredno nasilje oziroma ›prevzgajanje‹.« (Đilas 1984: 75) Kaznilniški režim je bil torej z mnogo ponižanji in šikanami vred sad tako imenovane samouprave. Prevzgajali so se kar interniranci sami, stražarji, preiskovalci in drugi funkcionarji praviloma niso niti prihajali v taborišče. Naj je videti še tako nenavadno, pa je vendarle res, da je tak režim najbolj neizprosen: »Če so ljudje stalno pozorni drug na drugega, poslušajo, kaj kdo govori, zmerjajo in kaznujejo drug drugega in se nihče razen ›vzajemno aktivnih‹ ne vmešava v to ›skupnost‹, dobite predstavo, kako je ustrojena skupnost v peklu.« (Kalajdžić 1985: 83) Vendar Đilasovo mnenje, da je šlo za nepreizkušene metode, ni utemeljeno. Podobne poskuse samouprave jetnikov so namreč izvedli že v devetnajstem stoletju v kaznilnicah Auburn, Sing Sing in v mornariški jetnišnici v Portsmouthu pod vplivom Thomasa Osborna, ki je bil sam prostovoljno jetnik, preden je postal paznik (Hibbbert 1965: 188). Penologi so prav tako že v devetnajstem stoletju opazili, kako pomembno vpliva na kaznjenčevo vedenje njegova (socialna) okolica: »Sleherni človek iz spodobne hiše se je zgrozil ob odkritju, da ljudje lahko tako poživinijo. Povprečnega človeka vedenje oziroma zgled ljudi, ki ga obdajajo, pač neubranljivo vleče za seboj, saj se ne more otresti njihove družbe. Že čez leto dni ga skoraj ni mogoče prepoznati, tako močno se je po govorici, navadah in nazorih prilagodil drugim.« (Hibbert 1965: 180–181) Samouprava na »deloviščih družbeno koristnega dela« ni bila samo plod tujih izkušenj, temveč so imele pri njenem oblikovanju pomembno vlogo tudi izkušnje komunistov, ki so prestajali kazni v zaporih kraljevine 106 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Jugoslavije. Tam so ustanovili »zajednico« kot »masovno organizacijo revolucionarnega proletariata«, ki je vodila vsakdanje življenje med zaporniki: »Preko nje je KKK kot najvišja instanca komunizma v ječi držal v svoji oblasti komuniste kaznjence prav tako kakor vlada Kominterne s sovjetskim državnim aparatom ruske narode.« Komuna jetnikov v kaznilnici je uvedla tudi neke vrste prevzgajanja. Uveljavila je namreč pravilo, da se je v smislu komunističnih načel za svoje izdajstvo vsakdo lahko opral, če je priznal »napako« in jo popolnoma izbrisal s ponovnim »revolucionarnim delovanjem« v kaznilnici. To je med jetniki sprožilo »pravo tekmovanje, kdo bo svojo ›napako‹ bolje popravil«. Rezultat delovanja komune je nekdo, ki je življenje v njej sam okusil, opisal takole: »Sebičnost in stremuštvo sta pod raznimi krinkami nesebičnosti kaznjencem zagrenila življenje bolj, kot so si tisti, ki so te ljudi obsodili na zaporno kazen, lahko predstavljali; gotovo niso mislili, da si bodo borci za rdeči raj sami pretvorili kaznilnico iz rdeče opeke v rdeči pekel. Bil je to pravcati pekel ...« (Breznik 1938: 28–29, 32, 48) Medsebojno pretepanje jetnikov je bilo izredno premišljena metoda prevzgajanja. Jetniki niso bili »rablji« nad sojetniki zato, ker so jih sovražili, ker so bili »pravoverni«, torej ker so revidirali. Pogrom je nastal izključno zato, ker so bili korumpirani in organizirani od taboriščnih oblastnikov: če razčistijo preiskavo in tepejo jetnike, ki tega nočejo, jih do onemoglosti priganjajo pri delu, jim ne pustijo ne spati ne počivati, ne govorijo z njimi in pišejo ovadbe o njih (ovadbe so skrbno hranili v arhivu, saj jih je bilo vedno mogoče dvojno uporabiti), bodo sami dobili lažje delo, boljšo hrano in nekaj cigaret. Najhujše izsiljevanje je bila obljuba, da bo v primeru »revidiranja« interniranec izpuščen na svobodo, da bo rehabilitiran, da bo dobil povrnjen čin in službo. Taka samouprava je učinkovala zelo destruktivno: popolnoma je ohromila politično moč jetnikov in razbila vsako jedro odpora, še preden se je sploh oblikovalo (Marković 1987: 283, 287; Jezeršek 1989: 221; Racković 1990a: 36). Generalmajor Branko Petrović, namestnik načelnika glavne politične uprave Jugoslovanske ljudske armade, eden tistih, ki so poskušali izvesti državni udar, je delovanje teh mehanizmov občutil na svoji koži: »Pozneje, v zaporu, se mi je vse zmešalo v glavi. To je bilo grozno. Zaradi nenehnega trpinčenja in vseprisotnega suma, ponižanja, brezizhodnosti se je vzbudilo prepričanje, da je bilo vse zaman, da si zgrešil celo življenje, da samo še fizično obstajaš, Neznosna moč nemočnih hodiš, ješ, gledaš, da preživiš, pa ne veš, zakaj. Duše ni več. Vse je šlo k hudiču: čast, ljudje, ugled, kariera. Živiš kot živinče – prezrt, na kolenih.« Pod pritiskom je Petrović revidiral mnenje, potem je šlo dalje samo od sebe: »Ko sem se odločil, da se bom spremenil, sem se hkrati odločil, da bom rigorozen do tistih, ki so ostali trdni. Vedel sem, da z njimi ne bo miru, da ne bom mogel živeti z dvema obrazoma, na dveh stolih. To bi bilo v takih nadzorovanih razmerah tudi nemogoče.« (Marković 1987: 45–46) Posebnost Stare Gradiške so bile pretepaške skupine, ki so vladale v zaporu. Pretepale so zaprte informbirojevce, uprava kaznilnice pa je z naklonjenostjo spremljala teror in nikoli ni zaščitila pretepenega. Bili so prostovoljni in svojevoljni batinaši, kakor so jih imenovali. Ta skupinica batinašev, ki je z gorjačami obdelovala svoje tovariše, ki niso »upognili hrbtenice«, ni imela mesta v taboriščni hierarhiji niti jih ni uprava kaznilnice priznala kot aktivistov. Vdirali so v sobe in pretepali jetnike, češ, kaj si ti boljši od nas, da kljubuješ, da molčiš! Zapel boš tudi o tistem, česar ne veš, majko ti! V Stari Gradiški so se jih vsi bali, saj bodo jutri, ko bodo spet na prostosti, drugačni: ne bodo se sramovali svojih postopkov. Zato so morali biti vsi enaki, vsi z maslom na glavi, vsi zaznamovani. Batinaši so ta dolg poravnali; praviloma uspešno. Po njihovem obisku so se upognili tudi najbolj »trdovratni« in »zapeli« (Kalajdžić 1985: 121; Marković 1987: 177; Jezeršek 1989: 196). Zelo pomembna značilnost samouprave je bila, da je omogočila nosilcem oblasti ostati čistih rok. Namesto predstavnikov oblasti so preiskave opravljali »pošteni obsojenci«, ki so se hoteli čim prej vrniti v naročje »mamice Partije«. Taboriščne oblasti so se tega dobro zavedale. Prevzgoja, ki je temeljila na tem, da so se jetniki sami med seboj tepli, mučili in uničevali, je zagotovila, da so bili brez truda oblasti nenehno kaznovani in moralno ponižani, oblastniki sami pa so ostali pri tem čisti in moralno večvrednejši. Ali kot je preiskovalec na Golem otoku rekel neki žrtvi: »Hočeš ogledalo? Kakšno glavo imaš? Spet so te tepli ... in kdo? Tvoji tovariši! Le kakšni ljudje ste?!« Dragoljubu Jovanoviću je nekoč načelnik Kosa jugoslovanske armade general Jefto Šašić dobesedno rekel: »Vidite, kakšno govno ste vi informbirojevci! Samo informbirojevec lahko tepe svojega tovariša informbirojevca. Komunist nikdar ne bi dvignil roke nad svojega tovariša!« Nekateri oblastniki so še desetletja zatem trdili, da je šlo za medsebojne obračune jetnikov, v katere se uprava zapora ni mešala. 107 108 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Kot Danilo Krstajić, ki si menda še desetletja pozneje ni mogel pojasniti, »zakaj, zakaj so se tepli med seboj, komunisti, do včeraj vojni tovariši, brat brata, sin očeta, se poniževali, pljuvali, lagali, plazili, kateri hudič je obsedel te ljudi ...« (Kalajdžić 1985: 169; Marković 1987: 156–157; Dragović - Gašpar 1990: 250; Jovanović 1990: I, 173, 190; Racković 1990a: 36; Hrast 1991: 114). Dragoslav Marković je v zvezi s tem vprašal enega od nekdanjih taboriščnih oblastnikov, kakšen je bil pravzaprav cilj uprav kazensko-popravnih domov, ko so poniževale ljudi in njihovo dostojanstvo, ustvarjale dvoličneže in lažno »prevzgojene«. Da bi dosegle bistvo in spremenile njihov odnos do dogme? Vprašani se je čudil, da mu hoče nekdo naprtiti »ideološko korist«. Po njegovem mnenju je delovala taboriščna oblast kot »arbiter« in se ni vmešavala v red, ki so ga med seboj ustvarili interniranci sami (Marković 1987: 242). Mirko Batričević, ki je bil nekaj časa sam član centra, je delovanje samouprave opisal z besedami: »Jaz psu, pes repu, rep dlaki, dlaka pa zaplaka.« (Kovačević in Rastoder 1989: št. 124) Vendar kljub tako skrbno ustvarjenemu videzu režim v kazensko-popravnih domovih dejansko nikoli ni bil prepuščen samoupravi, temveč so »tepli samo tisti, ki jih je določil sobni – tepeni pa so bili samo tisti, na katere je sobni pokazal« (Simić 1990: 152). Kako omejena sta bila vloga in pomen samouprave, se še bolj očitno kaže v tem, da so bila določena pravila prav presenetljivo enaka po vseh taboriščih za informbirojevce, in to tudi v tistih primerih, kjer je šlo na videz za popolnoma neregulirano dogajanje. To podobnost lahko vidimo tudi v naslednjih dveh primerih; prvi je iz moškega taborišča na Golem otoku, drugi pa iz ženskega v Stocu. Na Golem otoku so nekega popoldneva zgnali na taboriščno dvorišče vse internirance. Na oder je stopil »prevzgojitelj« v opravi nekakšnega dvorjana in se poklonil na vse štiri strani. Nato je odmotal svitek, s katerega je prebral: »Ljudstvo, pozor in posluh! Pozvano si na veliko slovesnost kronanja.« Zaslišali so se udarci po kuhinjskem kotlu. Slovesno se je približal sprevod, sredi katerega je stopal z belo odejo ogrnjen eden od internirancev. Bralec razglasa ga je zaprosil, naj sede tako, da bo obrnjen proti ljudem. Prinesli so krono iz pozlačenega kartona. In ko so mu jo posadili na glavo, je vstal, dvignil desnico in glasno rekel: »Jaz sem kralj vseh lažnivcev.« (Kalajdžić 1985: 187) V Stocu pa so ob neki priložnosti eni od tamkajšnjih internirank posadili na glavo veliko krono iz cunj, nabranih na žico, z napisom »kraljica Neznosna moč nemočnih informbirojevskega bala«, njenim spremljevalkam pa velike kape iz pisanega papirja. Na hrbte so jim pripeli vreče namesto ogrinjal, v roke so jim stisnili koprive namesto cvetja in jih obuli v opanke z odprtimi zavihi, na katerih je bilo videti etiketo »Made in SSSR« (Marić 1988c: 76). Podobne oblike javnega zasmehovanja so bile znane tudi v Bileći, kjer so posameznim jetnikom prav tako obešali okrog vratu table z napisi »Kralj lažnivcev«, »Kralj lopovov« in podobno (Jezeršek 1989: 168). Že prej so bile podobne metode preizkušene v nemških koncentracijskih taboriščih, denimo v Papenburgu leta 1933. Tam so taboriščni oblastniki ukazali Židu de Jongu, naj splete trnovo krono za vodjo druge internacionale Ernsta Heilmanna. To so mu potem poveznili na glavo. Heilmann se je moral nato s trnovo krono na glavi po rokah in nogah plaziti v pasjo uto. Pred to je stal šarfirer Everling in ga vprašal: »Heilmann, kakšen je najnovejši pozdrav Druge internacionale?« Na kar je Heilman zatulil: »Hov, hov!« (Bredel 1935: 43). Na samem začetku delovanja taborišča na Golem otoku so bili vsi nastanjeni v Stari žici, jetniki in ječarji. Slednji so stanovali v enakih lesenih barakah kot jetniki. Imeli so le boljšo hrano in dovolj vode, vendar so se skupaj z jetniki tudi oni cvrli na razbeljenem kamnu. Ves čas so bili med jetniki in pogosto so govorili z njimi. Iz teh pogovorov so jetniki dojeli, da preiskovalci od njih nočejo nič drugega, kot da rečejo, da so revidirali, da se odrekajo svojih stališč o resoluciji; potem bodo lahko šli domov. Čim prej. Saj so tudi sami hoteli od tam. Fronta preiskovalci–kaznjenci je bila točno določena vse dotlej, dokler ni prišla tako imenovana bosanska skupina, kakšnih 150 do 200 oseb, kar se je zgodilo zelo hitro po prihodu prvih jetnikov na Goli otok. Jetnike iz Bosne in Hercegovine so staroselci gledali s presenečenjem, še posebej ko so prišli mednje in izjavili, da so – revidirali: »Zakaj so tukaj, če so revidirali? Mar preiskovalci niso pozivali že nas, naj revidiramo, pa da gremo domov? Ali kdo sploh ve, za kaj gre? In tako: mi smo revidirali, pa vi? Mar ne vidite, da smo bili vsi v zablodi? Ne! Ali razumeš, da smo bili izdajalci? Ne, saj mednarodni proletariat ... Občutilo se je, da ta skupina predstavlja homogeno celoto. To se je najbolje videlo, ko je uprava zbrala vse kaznjence in priredila neke vrste miting, zbor ... Eden od teh revidirancev je imel spokorniški govor pred kaznjenci, govoril je o zablodah, ki so jih pripeljale v izdajo, 109 110 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG in o potrebi, da se vrnejo na pot Partije in ljudstva. In tedaj so se slišale prve parole na Golem: ›Živela Komunistična partija Jugoslavije! Živel tovariš Tito! Dol z obrekljivci!‹« (Simić 1990: 103) Na Golem otoku je bil center samouprave ustanovljen julija 1949, ko je prišel tja pomočnik Aleksandra Rankovića Jovo Kapičić. Sestavljali so ga sami kaznjenci: komandant delovišča, kulturno-prosvetni referent in vodja del. Po barakah so bili sobni starešine in njihovi namestniki, vodje del in aktivisti. Naloga centra je bila organizirati življenje v določenem taborišču. Sobni starešine so dobivali ukaze od centra, center od uprave. Center je imel tudi določena pooblastila za zasliševanje. Interniranci niso smeli iti na upravo, dokler se niso javili na centru. Center je bil podrejen upravi, ki je prek njega izvrševala uvajanje obsojencev in jetnikov, češ da se ne bi neposredno mešali v »prevzgojo«. Formalno je ukazoval sobni starešina. Preiskovalci, čeprav glavni, so bili povsem v ozadju. Tako so se taboriščniki samoupravljali, medtem ko je bila prava uprava na robu taborišča in se ni izpostavljala. Uprava delovišča z upravnikom oziroma upravnico na čelu je dajala smernice, kako se morajo jetniki, ki želijo priti na svobodo, vesti do sojetnikov, da bi si lahko pridobili to pravico. Točno so vedeli, na koga se je treba spraviti. Brez namiga uprave se ni zgodilo nič, nobeno mučenje: uprava je uporabljala »revidirance« kot svoje »podaljšane roke«. Oblastniki niso bili fizično prisotni v taborišču, vendar so kljub temu »videli vse«, kar se je dogajalo v njem. Od zunaj tudi ni mogoče videti tako globoko kot od znotraj; noben udbovec ni mogel videti, kar je videl sojetnik. Taboriščni oblastniki so le skrbeli, da nič ni bilo prepuščeno naključju. Sobni starešine so vsak dan odhajali k preiskovalcem po navodila: tako po načelna kot po najbolj konkretna, ki so zadevala določene posameznike. Miličniki in miličnice so tako postali nepotrebni in odveč, nadzor pa skorajda popoln. S pomočjo sobnih starešin so zasliševalci skrbeli za to, da so se kaznjenci med seboj tepli, ovajali, kaznovali drug drugega. Zasliševalec je na koncu veljal celo za rešitelja, ko je za koga ugotovil, da je »na pravi poti«, in mu je zato omogočil višji zaporniški položaj. Kdor pa si ga je zaslužil, se je moral kar naprej »dokazovati«, če si je hotel utirati pot v prostost: »In udarjajo, zares udarjajo, pa jih nihče iz uprave ne vidi, ne moreš reči, da morajo, ker jih nekdo gleda. Ampak one se morajo pokazati druga pred drugo, saj uprava to ceni kot vrlino, od tega Neznosna moč nemočnih sta odvisna njihovo življenje in svoboda!« (Jurančič 1982; Zagorski 1984: 3065; Kovačević in Rastoder 1989: št. 124; Jovanović 1990: I, 279; Lebl 1990: 100; Simić 1990: 152; Simić in Trifunović 1990: 151, 211; Hrast 1991: 161–162) Podobno se spominja tudi nekdanja interniranka: »Neverjetno: bile smo ločene od uprave, od Marije Zelić, od miličnikov in miličnic, toda nič se ni zgodilo, če ni bilo ukazano od uprave in usklajeno z njo po sistemu teledirigiranja. Njihova roka se ni mazala s tem. Skorajda jih nismo videvale. Vse je bilo v ›samoupravnem‹ stilu: ›Do it yourself!‹ Same smo druga drugi iztikale oči – česar niti vrane ne počnejo.« (Lebl 1990: 114) Interniranki pritrjuje tudi nekdanja paznica Marija Zelić, češ: »Z nami sodelujejo, z nami zelo tesno sodelujejo, to je v resnici naša podaljšana roka. Same vodijo zapisnike, same sprejemajo nove kaznjenke, ker se odlično poznajo med seboj, same predlagajo bojkot, z njimi se posvetujem tudi, koga pustiti na svobodo.« (Simić in Trifunović 1990: 236) Neka interniranka je to samoupravo takole občutila na svoji koži: »Prijavila sem se na pogovor pri tovarišici Hildi. Lepo me je sprejela, poslušala, se pogovarjala z mano in nekajkrat poudarila: ›Ne hodi v center.‹ Center, to je bilo neko notranje vodstvo delovišča oziroma taborišča, ki so ga sestavljali kaznjenci. Nekajkrat mi je rekla: ›Ko odideš od tod, ne pojdi v center.‹ Toda na to nisem bila pozorna. Ko sem se vrnila v taborišče, sem potrebovala svinčnik. Ker nisem vedela, kje naj ga najdem, sem šla v center in omenila, da sem bila v upravi pri tovarišici Hildi. V trenutku so se name usuli strahoviti udarci in klofute, ne da bi vedela, zakaj. Tedaj mi je šinilo v glavo, da mi je Hilda rekla, naj ne hodim v center. Preiskovalci so tako dajali signal centru. Če je bil po pogovoru pri njih kdo poslan v center, so sledili udarci. Če ne, se ni nikomur nič zgodilo.« (Simić in Trifunović 1990: 148) 111 112 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Člani centra so bili v glavnem interniranci, ki jim je Udba zaupala. Za komandanta taborišča in preostale člane centra so določali od prej znane partijske voditelje, ki jih je policiji, najverjetneje že v predhodnem postopku, uspelo zlomiti (Ćupić 1988: 9; Kovačević in Rastoder 1989: št. 1, št. 2; Dragović - Gašpar 1990: 222; Perućica 1990: 85; Simić in Trifunović 1990: 76; Milo. Bulatović 1990). Kot je mogoče zaslediti v številnih virih, je imela policija največ uspeha pri tem »lomljenju« v Bosni, zlasti v Sarajevu, saj so prav iz vrst bosanskih jetnikov ustvarili svojevrstne udarne odrede, ki so naredili »prvo pravo ›hajko‹ med golootoškimi kaznjenci«. Prvi komandant centra na Golem otoku je bil Omer Pašić (Kovačević in Rastoder 1989: št. 1; Simić in Trifunović 1990: 76; Milo. Bulatović 1990). Zanimivo je, da so oblasti tudi v ženskem taborišču uporabile jetnice iz Bosne. To daje slutiti, da so se oblasti odločile predsodke do Bosancev med interniranci drugih jugoslovanskih narodov uporabiti v svojo korist. Ko je bil postopek sprožen, je nadaljevanje steklo samo od sebe. Predsodki so se v neprijaznih taboriščnih razmerah samo še okrepili, sovraštvo poglabljalo. Tako bosanske interniranke v očeh sointernirank niso ravnale tako, kot so pač ravnale, zato, ker so jih v to prisilile oblasti, temveč ker naj bi bile osebno »pokvarjene«: »Posebno težka skupina je bila skupina Bosank. Ne vem, od kod so prišle in kako so postale take. Kot osebe so bile težke. Bile so zvite, surove, zlobne, bile so najboljši goniči in zelo okrutne. Na ta način so hotele pospešiti svoj odhod z Golega otoka, iz tega pekla.« Nekdanja interniranka z Golega otoka Novka Vuksanović je bila še določnejša: »O Bosankah nočem govoriti. To je bila posebna svojat.« (Simić in Trifunović 1990: 148, 214) Kako zmotno je bilo to mnenje, najbolje vidimo po tem, kar je povedal o »bosanskih revidirankah« Veselin Popović, nekdanji major Udbe in upravnik taborišča v Zabeli. Po njegovi pripovedi je največji del bosanskohercegovskega vodstva leta 1948 popolnoma ali delno stopil na stran resolucije IB. Potem so jih povabili v Beograd, in pod pritiskom prepričljivih argumentov iz domačih in tujih predvojnih policijskih dosjejev, ki so jih v arhivih Udbe skrbno hranili, so spremenili svoje stališče. Zatem so se vrnili v Bosno in od vseh tistih, ki so se bili izrekli za resolucijo informbiroja, terjali, da revidirajo stališča. Že v preiskovalnih zaporih se je začel nezaslišan teror. Provokatorji iz prejšnjih kvizlinških enot so bili desna roka tistih, ki so uporabljali ta teror. Poleg njih so zapirali Neznosna moč nemočnih tudi navadne klateže in kriminalce, ki so enako kot ti po nalogu pretepali zapornike, ki so podpirali resolucijo in niso hoteli spremeniti svojega stališča: »Tu je bila ustvarjena klica za golootoško ›prevzgajanje‹ ljudi. Tako je bilo tudi z ženskami, ›Bosankami‹. Skupina Bosank, ki je prišla okoli polnoči s posebnimi tovornjaki v Zabelo, je pela pesem ›Druže Tito, mi ti se kunemo, da sa tvoga puta VIŠE ne skrenemo‹. Prebudile so me. Šel sem jih pogledat. Žalostno jih je bilo videti – prihajajo v zapor, pa pojejo hvalnice tistemu, ki jih je vanj poslal. Zares grozno. Ko so me zagledale, so začele še glasneje peti. Ukazal sem jim, naj umolknejo, in ves čas, dokler sem bil jaz upravnik, nikoli več niso zapele te pesmi niti se niso vedle drugače od preostalih /.../. Marija Zelić ve, kako jih je uporabila po mojem odhodu. /.../ Vendar menim, da niso krive one, temveč tisti, ki so iz njih to naredili.« (Simić in Trifunović 1990: 214) Popolna odvisnost in povezanost taboriščne samouprave z oblastjo je razvidna tudi iz dejstva, da je bilo njeno delovanje vedno usklajeno z načrti in interesi organizatorjev sistema »delovišč«. Ostrina in strogost kaznilniškega reda sta bili vedno in povsod povsem odvisni od tistih, ki so »v ozadju vlekli nitke«. Dokler jim je ustrezalo, je bilo nasilja in trpinčenja več, ko jim to ni več ustrezalo, so uveljavili spremembo – po navedbah nekdanjega upravnika taborišča v Bileći – dobesedno »čez noč«. Leta 1953 je namreč po navodilih ministra Aleksandra Rankovića prišlo do nenadne in popolne odprave samouprave, in to po vseh taboriščih. Novi upravnik zapora v Bileći, ki je po delu državne komisije leta 1953 dobil nalogo uvesti red in zakonitost v taborišču, je o svojem prvem srečanju s »centralnim štabom« pripovedoval takole: »Tisto noč, ko sem prišel za upravnika, sem poklical njihovega komandanta, večletnega kaznjenca, in mu povedal, kakšen red zahtevam. Terjal sem, da takoj, še isto noč, zberejo vse svoje ›aktiviste‹ in jim sporočijo, da ne morejo več samovoljno izvajati nikakršne represije, temveč da je ›hišni red‹ zapora izključno stvar upravnika.« 113 114 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Kmalu je prišel k njemu komandant in mu vljudno sporočil, da sta on in (Kađa) Petričević sklicala sestanek štaba in da menijo, da ni dobro tako hitro in ostro preiti na zakoniti hišni red, češ: »Banda bo potem dvignila glavo! Bolje je to izvesti postopno, brez naglice, če se že mora!« Novega upravnika njihovi pomisleki niso prepričali in je vztrajal pri svojih zahtevah: »Bil sem presunjen, kako se je njihov sistem medsebojnih represij razmahnil in zavladal v zaporu. Jezno sem mu rekel, da morajo biti moji ukazi takoj in brez pregovorjanja uveljavljeni in da sem za red v zaporu odgovoren izključno jaz.« (Marković 1987: 46) Dejstvo, da se je res zgodilo tako, kot je zahteval, je mogoče razlagati na različne načine. Uspešni upravnik je videl v njem jasen dokaz, kako globoko pokvarjeni so bili kaznjenci. Kdo drug bo nemara v njem videl jasen dokaz, da je bil taboriščni režim prilagojen predvsem zahtevam taboriščnih oblasti in da interniranci niso imeli veliko možnosti vplivati nanj, tudi če so hoteli. Podobno se je zgodilo tudi v Stari Gradiški, kamor je minister Ranković poslal generala Jova Kapičića in mu dal nalogo, naj gre nemudoma, »brez obotavljanja«, v ta zapor. Rekel mu je, da je obveščen, da se tam dogajajo grde nezakonite stvari, da kaznjence trpinčijo, in mu ukazal, naj preveri stvari in takoj ukrene vse potrebno, da se stanje popravi. Kmalu po prihodu v Staro Gradiško je novi upravnik dal centru navodila o spremembah v organizaciji življenja in dela v Kazensko-popravnem domu Stara Gradiška. Najstrože so prepovedali vpitje po sobah, vzklikanje parol, igranje na harmoniko, petje in podobno. Tudi tu je upravnikov ukaz začel veljati takoj; člani centra niso imeli pri tem nobene besede, lahko so le izvršili povelje. Temeljni zakon, po katerem se je v tem kazensko-popravnem domu živelo in delalo poslej, je postal Zaporniški red, s čimer je bila ukinjena dotedanja praksa političnega prevzgajanja obsojencev z vsemi spremljevalnimi pojavi vred, kamor so spadali bojkot, jazbina, medsebojno pretepanje obsojencev, mučenje, razna sramotilna in žaljiva imena, ločitev obsojencev na poštene in nepoštene, na revidirance, bando, dvoličneže, odložene, aktiviste in druge. Obsojenci so bili pred zakonom vsi enaki in so spet dobili pravico do svojega imena in priimka. In ne le, da je bilo poslej vse to prepovedano delati, temveč so taborišče v Stari Gradiški zaprli, jetnike pa premestili na Sveti Grgur in Ugljan in pozneje v Bilećo, kjer so bile življenjske razmere zanje dosti ugodnejše. Tudi v Stari Gradiški ta sprememba med »poštene« ni vnesla radosti, ampak je med njimi povzročila »hudo zaskrbljenost«: Neznosna moč nemočnih »Kaj bo poslej? Kot da so se vsi počutili prevarane. Zaradi strahu so prodali dušo hudiču, zdaj pa kot da se ni nič zgodilo! Pa je bilo tako lepo: poležavati na postelji, medtem ko jazbina briše, riba, čisti njihovo govno. Popolnoma so se vživeli v suženjski sistem. Sužnja pa moraš tako ali tako vedno tepsti. To je zgodovinska resnica. Bolj kot psa. Ker se zaveda in lahko postane nevaren. Pes nikdar ne bo brcnil gospodarja! Ali bo ›mamica Partija‹ izpolnila obljubo in jih za zasluge nagradila s predčasnim odpustom na svobodo? Zdaj so v vsem izenačeni z bando! Medtem ko so ›revolucionarno obračunavali z bando‹, so pošteni postopali kot tisti, ki krivo prisega in v stisnjeni pesti drži hrastov želod. Krivoprisežništvo bo prešlo na želod! In če ta bandit podleže pod udarci, se to ne bo zgodilo prav zaradi mojega udarca. Tudi drugi so ga tepli.« (Jovanović 1990: I, 197–198; Racković 1990b) Nič nenavadnega, če več avtorjev zastopa mnenje, da so bili Goli otok, Stara Gradiška in druga prebivališča za informbirojevce eksperimentalni laboratoriji in interniranci v njih »poskusni kunci za preizkus Kardeljeve samoupravne teorije«. To idejo je prvi predstavil Milovan Đilas (1984: 75), najbolj celovito pa jo je razvil Milomir Marić: »Menim, da je Goli otok zelo pomembna stvar. To pa zato, ker je bilo socialistično samoupravljanje preizkušeno na njem. Ko je tam uspelo, je bilo uporabljeno v vsej državi. Kajti ideja Edvarda Kardelja in njegovih delodajalcev in sodelavcev je bila, da vso Jugoslavijo spremenijo v Goli otok. Zanje Goli otok ni bil napaka, temveč idealno stanje. To je samoupravljanje: vsak za vsakomer vohuni, vsak vsakomur podtika, vsi so stalno sumljivi, ideološki trans. Mislim, da je bil Goli otok začetek, poskusni kunec te nove dobe – samoupravnega socializma.« (Radovanović in Sladovljev 1990: 46) 115 117 Bitje opredeljuje zavest Kot se spominja Miljuša Jovanović, je Tito nekoč v zvezi s prevzgojo informbirojevcev rekel: »Ko neće riječima, hoće po leđima!« (Kdor noče zlepa, bo zgrda!) Tako je kot temeljni princip prevzgoje stalinistov vzpostavil prav temeljni princip stalinistične pedagogike: »bitje opredeljuje zavest« (tako so interniranci v sovjetskih gulagih parafrazirali slavno Marksovo »bit opredeljuje zavest«). Nosilci taboriščnega režima so zaradi praznin v svoji marksistični izobrazbi, ki so jih zapolnjevali s toliko večjo vnemo, to povedali nekoliko po svoje: »Kdor noče zlepa, bo moral zgrda. Za sovražnika ni milosti ...« V skladu s temi načeli in s pregovorno modrostjo, po kateri je palica prišla iz raja, je vsakdanjik na družbeno koristnem delu potekal pretežno po tistem latinskem reku: »Nulla dies sine – palica!« (Noben dan ne mine brez – palice!) (Rossi 1989: 22; Dragović - Gašpar 1990: 135; Jovanović 1990: I, 184; Lebl 1990: 71; Simić 1990: 110; Simić in Trifunović 1990: 155, 190) Smoter takega prevzgajanja je bilo predvsem poniževanje. Vsak je moral biti v svojem dostojanstvu do dna ponižan, da bi iz tega ponižanja lahko vstal kot prenovljen, kot drug, boljši človek. Za ljudi iz tradicionalnega patriarhalnega okolja je bila telesna kazen sama po sebi najhujše ponižanje. Naj to ponazorim z anekdoto s konca devetnajstega stoletja. Leta 1876 je po vojni v Vučjem dolu neki Črnogorec našel pištolo in sprožil, da jo je izpraznil. Pri tem je bil nepreviden, saj je bilo strogo prepovedano streljati. Zaradi prekrška ga je starešinstvo kaznovalo s šibanjem. Takoj ko je bila sodba razglašena, je nekaj gardistov odšlo v gozd po šibe in natrgali so vejice z dreves, »velike kot največje golobje pero«. Obsojeni Črnogorec je moral leči na trebuh. Pod udarci vejic je glasno javkal, kot da ga boli, čeprav so ga gardisti »bolj božali kot tepli«. Vendar je trpel, ker je bil s tem, da je bil obsojen na šibanje, ponižan (Gjurgjević 1910: 125–126). Da bi prestopnik čim bolj občutil težo svoje krivde in da bi bil prevzgojni učinek čim večji, so težo udarcev občasno podkrepili z dodatnimi ponižanji. Na primer tako, da so kazen izvedli v stranišču, pri čemer je moral biti kaznjenec na vseh štirih, miličnik pa ga je tepel s pendrekom po zadnjici. Do nezavesti. Včasih je kaznjenec, potem ko je prišel k zavesti in 118 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG prosil za požirek vode, povrhu namesto vode dobil urin (Perućica 1990: 146, 152). Pri kaznovanju s prevzgojnim namenom načeloma ni bilo nobenih omejitev: »Kar koli si je kdo izmislil za kazen, se je uporabilo. Nič ni bilo prepovedano.« (Kovačević in Rastoder 1989: št. 27) Igra s pivsko steklenico je recimo spominjala na kegljanje. Pri tem sta dva kaznjenca na večji mizi sedela na pivskih steklenicah, obrnjena drug proti drugemu. Preiskovalec je ukazal zdaj enemu, zdaj drugemu, naj klofuta drugega. Če ukaza nista izvršila ali sta pri tem pokazala premalo vneme, je preiskovalec pokazal, kako se to počne, in ju s klofutami podiral s steklenic. Pri tem sta večkrat padla in nato spet morala sesti na steklenico. Igra se je namreč ponavljala, dokler se preiskovalec ni naveličal (Perućica 1990: 145–146). Ker so imeli opraviti s posebej nevarnim sovražnikom in ker je šlo za obrambo najsvetlejših ciljev, je cilj opravičeval vsakršna sredstva: »›Oni‹, nekdanji ›mi‹, so pripravljeni na vse. Pod geslom ›Naša morala je interes proletarske revolucije‹ se lahko napravi paprikaš iz lastnega vnuka zase in tiste, ki to revolucijo gojijo in zalivajo.« (Popović 1988: 141) Zaradi te pretirane vneme so številni izmed nekdanjih žrtev prepričani, da »niti Hitler ni ravnal s svojimi sovražniki na ta način« (Markovski 1984: 31). Uporabljene kazni so tako odražale vrednote – kaj je veljalo za sramotno, poniževalno, nevredno človeka – različnih kulturnih okolij nekdanje Jugoslavije, iz katerih so izhajali njihovi izvrševalci. Čeprav je imela domišljija povsem prosto pot, je bil izbor kazni dejansko omejen na postopke, ki so veljali za poniževalne. Ker je bilo izvirno okolje večine taboriščnih oblastnikov ruralno, so morali »mlatiti« interniranci celo na Golem otoku. Pri tem so na dvorišču zabili drog, na katerega je bil privezan osel z vrvjo, dolgo tri, štiri metre, in skupaj z njim banda. Mučitelj je gnal oba v krogu kot pri mlačvi žita (Perućica 1990: 142, 151). Ali pa je moral kaznovani stati v pozoru, obrnjen proti soncu. Ni bil zvezan, roke je imel spuščene ob telesu, v desnici je držal čepico. Njegove tovariše so postrojili v kolono eden po eden in jih odvedli mimo kaznovanega. Kdor je šel mimo njega, mu je moral pljuniti v obraz. Kaznovani je moral pri tem stati mirno, z očmi uprtimi v sonce, in se ni smel obrisati (Kalajdžić 1985: 73–74). General Đoko Mirašević je bil nosilec Karađorđeve zvezde z meči, Obilićeve medalje in več visokih odlikovanj iz narodnoosvobodilne vojne. Tepli so ga in mu pulili brke, da bi od njega izsilili priznanje, da je francoski vohun, saj je imel med drugim tudi odlikovanje Legije časti, ki ga Bitje opredeljuje zavest je dobil na solunski fronti. Da bi ga ponižali in mu v očeh kaznjencev porušili avtoriteto, so si na Golem otoku priskrbeli osla z dvema kantama, s katerima je Mirašević prenašal pomije iz Žice na Ekonomijo. Na kapiji, pri izhodu iz Žice, je moral sneti kapo in raportirati miličniku: »Tovariš komandir, ali smeva oditi?« – »Smeta, smeta, Đoko,« je odgovoril miličnik (Perućica 1990: 103, 155). V zvezi s tem lahko postavimo posplošeno pravilo, da je bilo kljub revolucionarnemu odnosu do zakonitosti oblasti v krajih, kjer je nekoč že delovala pravna država, manj samovolje in grobega nasilja – in obratno. Nekdanji interniranec s Svetega Grgurja Danilo Krstajić se je spominjal, da so ga najbolj tepli »njegovi« Črnogorci, medtem ko ga slovenski oficirji niso hoteli tepsti, čeprav so za to večkrat plačali z batinami. Tudi predvojni oficirji niso hoteli početi tega; odklanjali so to kot ponižanje, zato so bili sami kaznovani kot banda (Marković 1987: 155). Na družbeno koristnem delu – kot pove že ime – je imelo posebej pomembno vlogo delo. Kdor se je hotel »popraviti«, je moral delati. Da so delali tudi tisti, ki jim je zmanjkovalo moči, so marljivo skrbeli aktivisti. Preveč izčrpanim, da bi jih mogli še naprej priganjati, so na Golem otoku, na Svetem Grgurju in v Bileći dali na prsi kamnito ploščo. Tako je moral neki petdesetletni sodnik dan za dnem stati z zlomljeno nogo in z obešenim kamnom okrog vratu ob poti, po kateri so drugi prenašali bremena; zato so ga klicali »prometnik« (Hofman 1984: 137; Popović 1988: 100; Bjelica 1989b; Kovačević in Rastoder 1989: št. 46, št. 47). Kamen, ki so ga žrtvam obesili okrog vratu, je bil seveda z Golega otoka; tega na njem res ni primanjkovalo. Ta ideja pa je bila takrat stara že več kot tisoč let. Namreč, že davnega leta 924 so na splitskem saboru med drugim odločili, da naj bo hudoben človek, navdahnjen s hudičevim duhom, ki bi kot Judež naklepno ubil svojega gospodarja, za kazen izgnan (da bo kot izdajalec delal pokoro) z obešenim kamnom okrog vratu in železnim obročem okrog pasu (Jelić 1931: 18; Jezernik 1991: 339). Tiste, ki niso vzdržali delovnega tempa in jih niso mogli več premakniti ne z grožnjami ne z udarci, so dali »pod preso«. Pri tem je morala žrtev leči na kamnita tla ali z glavo nad odprtino stranišča, nakar so ji na prsi položili kamnito ploščo (»kot na grob«) ali polno kaselo kamenja. Teža bremena je utrujala respiratorne mišice, ki so se med vdihavanjem vse slabše dvigovale in zraka je bilo vse manj. Ko je kazalo, da se žrtev duši (če je plošča obmirovala), so ploščo dvignili na »kant«, da je žrtev 119 120 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG prišla nekoliko do sape. Tako je bilo mogoče podaljševati to umiranje brez smrti na več ur. Če pa obravnava s ploščo ali kaselo ustreznega rezultata ni dala dovolj hitro, je mučitelj sam sedel na napravo in »federiral« na žrtvi. V rabi je bilo več različic te oblike mučenja. Pri eni od njih so žrtev položili na tla, revidiranec ali dva pa sta skočila z drugega ali tretjega boksa na žrtev, da je bilo po vsej baraki slišati, kako mu pokajo kosti. Ali pa so bando postavili k zidu in postavili kaselo z eno stranjo bandi na hrbet in z drugo na zid. Nato so revidiranci nalagali kamenje v kaselo, da se je hrbtenica upogibala pod težo bremena (Popović 1988: 100–101; Jezeršek 1989: 102–103; Jovanović 1990: I, 107; Perućica 1990: 96, 100–101, 142, 149–150, 152; Weiss: 234). Kljub različnim variantam, v katerih so po različnih taboriščih uporabljali to »prevzgojno sredstvo«, niti presa ni bila izviren izum. Šlo je za prikrojeno obliko mučenja, ki je bilo na Balkanu (v Albaniji) znano pod nazivom »tombuk«. Pri tem so žrtev položili na tla in nanjo položili breme, ki je oviralo njeno dihanje (Wingfield 1859: 164). Kazni, uporabljene pri prevzgajanju, niso bile vzete samo iz tradicije. Oblast glede tega nikakor ni bila izbirčna in je znala s pridom uporabljati tudi nacistične izkušnje, zlasti iz prvih let delovanja nemških koncentracijskih taborišč, in to ne le gesla, da »delo osvobaja«. V kaznilnici Spandau so denimo leta 1933 nacisti svoje žrtve večkrat postavili pred zid, češ da jih bodo ustrelili. Toda eksekucija je bila »odložena« ali pa so streljali mimo, češ, danes samo vadimo, jutri pa vas bomo postrelili zares (Litten 1940: 45). Podobno so se radi »pošalili« tudi jugoslovanski oblastniki: jetnikom so večkrat ukazali sleči se do golega in jih postavili ob zid, kot da bodo ustreljeni, potem pa je bila »eksekucija« iz tega ali onega vzroka preložena (Jurančič 1982; Perućica 1990: 151; Marić 1990c). Operacijska miza ali špansko plavanje je bila ena od najtežjih metod mučenja, znana še iz časa inkvizicije. Uporabljali so jo v vseh taboriščih, in sicer za tiste, ki niso hoteli »odpreti ust«. Pri tem so žrtvi zvezali noge in roke, ji zamašili usta z mokro krpo, ji nagnili glavo vznak in ji nato z vrčem počasi vlivali vodo v nos, da ni mogla dihati. Nekaterim naj bi namesto vode urinirali v nos (Jovanović 1990: I, 157, 173–174, 183, 185; Perućica 1990: 146; Milanović 1990a; Živković 1990c). Sistem »kolektivne zavesti« je bil kmalu izpopolnjen s podrobnim pravilnikom o kaznih, ki je seveda nastal »samoiniciativno« v samih barakah. Kazni je po pravilniku izrekal kolektiv, in sicer opomin, odvzem Bitje opredeljuje zavest cigaret, dežurstvo, požarstvo, samico in bojkot – ta je bil najbolj drastična kazen, ki jo je izrekal kolektiv. Med bojkotom je kaznjenec izgubil status jetnika. Bil je samo še najgnusnejši človek, banda, za katerega ni bilo milosti v celotnem kolektivu (Knežev 1988: 39). V bojkot so dali tiste, ki niso »razčistili preiskave« na začetku bivanja na družbeno koristnem delu, pozneje pa tiste, ki so »v preiskavi kar koli izpustili«. Vendar je bilo mogoče priti v bojkot tudi iz številnih drugih razlogov. Nekdo, ki je bil po rodu Madžar, je srbščino mešal z madžarščino. Zato je redno prejemal batine ali bil v bojkotu, češ da se norčuje. Spet nekdo je dobil bojkot, ker je bral pesmi sointerniranca Venka Markovskega. Vsak večer po apelu in preštevanju je v sobo prišel sobni z beležnico v roki. Ta je vzbujala nemalo strahu, saj so bila v njej zapisana imena tistih, ki so bili predvideni za bojkot. Te so namreč določili vsak dan posebej, merilo pa so bile pritožbe spreobrnjencev. Sobni starešina si je prijave zapisal in zjutraj poročal o njih preiskovalcu, ta pa je nato določil stopnjo kazni. Tako je zvečer vsakdo vedel, kakšen bo njegov položaj v prihodnje. Kdor je bil predviden za bojkot, so ga z vikom in krikom vrgli s pograda in že je z upognjeno hrbtenico stal pred sobnim kolektivom. Bojkot je praviloma trajal od dveh tednov do največ dveh, treh mesecev, izjemoma tudi več mesecev. V bojkot so šli praviloma vsi novinci in se nato vlekli iz bojkota v bojkot, vse dokler preiskovalec ni bil prepričan, da je preiskava »razčiščena«. V Bileći je bil nekdo v bojkotu celo tri leta, ker je preiskovalec menil, da ni maral razčistiti preiskave. Daljši bojkoti so bili v R-101, tudi od prihoda na Goli otok do smrti bojkotiranega. Le zelo redki taboriščniki niso bili vsaj enkrat bojkotirani, nekateri so bili v bojkotu po večkrat. Dolžino bojkota je formalno določal kolektiv, da bi bilo videti, da se uprava taborišča v to ne vmešava. Po javni predstavitvi stališča je sobni ugotovil, da predstavljeni še ne sprejema ponujenih pogojev politične prevzgoje in da je zrel za bojkot. Navadno je vprašal, kako dolgo naj bando bojkotirajo. Nato so člani kolektiva dajali predloge. S tem je bila izrečena obsojencu še ena obsodba. Baraka se je še zadnjikrat stresla od huronskega pritrjevanja, tuljenja in žvižganja, najbolj prizadevni pa so dokazovali zvestobo Partiji tako, da so obsojenca še enkrat pretepli in se znesli tudi nad drugimi bojkotiranimi, ki so s sklonjenimi glavami stali pri steni. 121 122 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Osnovna zapoved za bojkotirane je bila: »Molči!« Po hišnem redu z bojkotiranim nihče ni smel govoriti, razen če ga je priganjal k delu ali zmerjal: »Molči!«, »Ne lajaj!«, »Jezik za zobe!« Bojkotirani nikoli niso smeli odgovoriti nazaj, na nobeno psovko, niti na najhujšo zmerljivko. Vse, kar se je dogajalo okrog njih, je bilo namreč »dobronamerno«, njim »v pomoč«, da čim prej »spregledajo«: »Biti moraš miren, biti moraš stoik, čeprav lahko vsak čas eksplodiraš. Smeš le molčati ... za stisnjenimi zobmi pa se nabira vulkan, potres, ki naj te strese od las do najmanjšega nohta na nogah ... Že takrat bo izbruhal vse zadržane zločine. To je osnovna računica, osnovna praksa golootoških oblastnikov, izkušnja Golega otoka. Vsakega je treba prignati do eksplozije, do razumskega ali čustvenega izliva ... ali kakor temu pravimo na Golem otoku – ›do daske‹, ko te fizična oslabelost in duševna napetost prekoljeta na dvoje. Zbrani okrog me posiljujejo z državnim sovražnikom, oznanjajo okolici svojo vdanost novi ljudski oblasti, skozi široka okna golootoške palače pa vse nas ocenjuje policijski razredni boj.« (Weiss: 237) Bojkotiranim nihče ni smel pri ničemer pomagati. To pravilo je veljalo za vse pripadnike »plemena Ibo«, moškega in ženskega spola, brez izjeme. Bojkotirani je smel ogovoriti svojega spremljevalca le v primeru izjemne in nujne potrebe in skrušeno odgovoriti na vprašanje tistih, ki so po svojem položaju smeli govoriti z njim. Nekoč je bojkotirani jetnici na Golem otoku zatekla dlesen. Sointerniranka ji je dala svojo ruto, da si jo je ovila okoli lic, zato je bila pred kolektivom obtožena. Tudi interniranka, ki je dobila ruto, se je strinjala, da je tovarišica res banda, drugače ji ne bi dala rute. Bojkotiranega je bilo lahko spoznati pri hoji, na delu, v vrsti za hrano, v zboru, povsod, saj ves čas bojkota ni smel dvigniti glave: ni si zaslužil pogleda, kaj šele da bi sam koga gledal. Bojkotiranim je bilo strogo prepovedano gledati se in pogovarjati, še zlasti med seboj. Bojkotirana, ki so ju zasačili pri tem, sta drago plačala en sam izmenjani pogled. To je bil neopravičljiv prekršek: banda se dogovarja s pogledi in si daje poguma. Bojkotirani je moral ves čas molčati, opravljati najtežja dela, biti požarni vsako drugo noč po dve do štiri ure, brez cigaret, stati ure v »oslovskem kotu« v baraki, spati v izolirani postelji in ves Bitje opredeljuje zavest čas bojkota prenašati »prezir kolektiva«. Komur je bilo do svobode, je pljuval vanj, ga zmerjal, mu grozil in ga tepel. Bojkotirani pa je moral molčati, ni smel niti zastokati, ker »živina pri nas ne govori«, razen kadar je sobni starešina ali aktivist želel kaj izvedeti o njegovem »sovražnem delovanju«, o preostalih »repih« (Kalajdžić 1985: 88; Marković 1987: 57, 100–101, 284, 288; Knežev 1988: 41, 47; Ćupić 1988: 71; Mencej 1988: 902, 904; Marić 1988b: 77; Mekina 1988: 31; Dragović Gašpar 1990: 138; Jezeršek 1989: 106–107, 115, 118, 149–150; Kovačević in Rastoder 1989: št. 2; Đurićić 1989; Marić 1989: 89; Jovanović 1990: I, 171; Perućica 1990: 87, 95, 152; Simić 1990: 84; Simić in Trifunović 1990: 163, 237; N. Golubović 1990; Hrast 1991: 116, 121, 168; Weiss: 213). Bojkot je bil za izmučene in izčrpane žrtve izredno huda oblika pritiska, pod katerim sta se strah in negotovost žrtvam zalezla globoko pod kožo. Umik iz bojkota je prinesel le »sprejem v kolektiv«. Zato so si večinoma prizadevali, da bi se čim prej socializirali v novo kulturno okolje: »Rada bi povedala, da po drugem bojkotu nisem bila popoln človek. Strah se je zavlekel vame, da sem bila bolj podobna živali, ki se skuša izogniti udarcem in skrbi, da ne bi spet padla tja, kjer je bila; da lahko kaj pove. Za vsak predah sem bila hvaležna in nič drugega me ni zanimalo.« (Simić in Trifunović 1990: 38) Bojkot je omogočal predstavnikom režima, da si sami niso mazali rok, hkrati pa je učinkovito razbijal solidarnost med interniranci: »Na skrivaj sem v bojkotu z jeznim pogledom švignil proti neznanemu nekdanjemu partizanu, verjetno parolarskemu, za potrebe Partije v osvobodilnem boju na hitro vkup zmetanemu komunistu oziroma že partijcu, ki mu je na Otoku naročeno, naj mi izsesa kri in dušo iz telesa. Saj to ni bil več človek, to je bila pošast v človeški podobi, janičar, sadist za lastno preživetje. Kot besna zver bi raztrgal tega prostovoljnega priganjača ... Kot pijavka pije mojo kri in mozeg. Ubil bi ga, ker ne morem več vzdržati njegovega sadizma. Oba vidiva drug drugemu v očeh namen ubijanja, jaz iz obupa, on iz koristoljubja. 123 124 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG V nenehnem bojkotu zapadem sli po ubijanju, da bi gonjača duševno raztreščil in zrezal na prafaktorje. Od kod se vzame ta napetost, ta ubijalska mora, ki te zbeza v zločin in upor, da se znebim prisotnega zla, ki noč in dan visi nad menoj. Kot temna senca se sprehaja po notranjosti, iz telesnih oči pa zijajo bes, nemoč, neznosnost neobvladljivega, životarjenje v večni temi brez svetlega trenutka, nad temo pa pritisk kamenja. Sam sebi sugeriram, sanjam herkulsko moč, naslednji dan pa ne zmorem premakniti težje skale, ne zmorem prevaliti večjega kamna. Nič nisem mogel spremeniti ... Nisem zmogel udariti gonjača, se mu zoperstaviti, pa bi ga najraje ubil. Srečen bi bil, če bi šel še kdo z menoj v deželo teme, v kraljestvo niča. Pognati se v globino kamnoloma in potegniti še koga s seboj. Nemoč in kljubovanje sta se stapljala v eno samo hudičevo zlobo, obup, duševno razklanost. Skrbelo me je, ali bom zagotovo dokončno hin. V dolgem bojkotu se je zlilo name preveč surovosti, preveč sadizma, zlobe. Ubijal bi ... ker ne vidim nobenega izhoda ... nobene rešitve ... pa v meni ni zla, ni maščevanja.« (Weiss: 262) Kako huda kazen je bil bojkot, priča tudi taboriščna zgodba o treh jetnikih. Nekoč je preiskovalec pozval k sebi tri bojkotirane z namenom, da bi jim odpravil bojkot. Vsakega je vprašal, če ima kakšno željo. Prvi mu je odgovoril: »Imam, ustrelite me, da me ne mučite več.« Zato ga je ozmerjal: »Pička ti materina!« ga oklofutal in vrgel iz pisarne. Drugi je rekel: »Moja edina želja je narediti samomor.« – »Pa ga naredi, jebo te Stalin!« ga je nadrl in vrgel ven. Tretji, intelektualec, si je zaželel prebrati kakšno knjigo. – »Dobiš jo,« mu je rekel preiskovalec in zaključil raport. Nato je prvima dvema podaljšal bojkot, tretjemu pa ukinil in mu dal knjigo – Logaritemske tablice (Perućica 1990: 151). Če je bilo normativno pravilo taboriščnega sveta, da so interniranci zločinci, so seveda bili zločinci, če so ravnali v skladu z njim; zato so nekateri skušali kršiti postavljene norme. Seveda so bili tudi tisti, ki so ravnali v nasprotju s taboriščnimi pravili, po definiciji – zločinci. Poleg tega pa je bilo tudi popolno neupoštevanje predpisanih norm na določen način normirano vedenje. V ženskem taborišču na Svetem Grgurju na primer Brana Marković ni hotela govoriti z nikomer, »molčala je kot zalita«. Kadar je jedla, je k njej večkrat pristopila katera od aktivistk in Bitje opredeljuje zavest ji stresla vsebino pločevinaste posodice v obraz. Ona pa si je samo molče obrisala obraz. Aktivistke in druge prevzgojene jetnice niso zamudile priložnosti, da so lahko pljunile vanjo. Brana si je spet brez besed obrisala obraz. So jo pa nekatere vendarle slišale govoriti. Tovarišicam, ki so jo šikanirale, je rekla: »Ve želite govoriti z mano, čeprav ste me bojkotirale. Toda jaz ne želim govoriti z vami. Ne bojkotirate ve mene, jaz bojkotiram vas, jaz z vami nočem govoriti ...« (Petričević 1988: 88; Simić in Trifunović 1990: 237) Norme z družbeno koristnega dela so ponotranjili vsaj do določene mere tudi tisti, ki so se upirali: »Branil sem se, vendar me je duhovna razbrzdanost množice spodbujala, da sem postajal še sam iz dneva v dan bolj nervozen in tudi bolj brutalen do okolice. Zlasti sem se upiral tipom, ki so me po nalogu sobnega starešine hoteli omalovaževati kot intelektualca, in sem na vsako njihovo žalitev reagiral z enako vnemo. Zato je moj besednjak postal skoraj tako vulgaren, kot je bil njihov. Zame kot vzgojitelja in prosvetnega delavca se to ni spodobilo, toda do podležev se nisem mogel drugače vesti.« (Knežev 1988: 50) Podobne metode so poznali tudi v drugih institucijah, na primer v samostanih in kaznilnicah. Tako tisti, ki so vstopili v samostan trapistov Marija Zvijezda pri Banjaluki, niso smeli nikdar več govoriti z bližnjimi, nikdar jesti mesa, tudi rib ne. Vstajali so ob dveh ponoči, delati pa so morali vsi, bodisi na polju bodisi doma. Spat so hodili poleti ob osmih, pozimi ob sedmih, in to popolnoma oblečeni, kakor so bili pri dnevnem delu, niti obutve niso sezuvali. Telesna čistoča je ob tem precej trpela. Spalnica je bila skupna, in sicer dolga dvorana, v kateri so bile s platneno steno ločene celice. V celici je bil prostor zgolj za posteljo. Za vzglavnik je menih imel vrečico, napolnjeno z žaganjem, za odejo mu je služila groba plahta. Pod vzglavnikom je bil korobač za bičanje, nad posteljo cenena podobica Device Marije, pri vhodu kropilnik. Za vrata je služila le platnena zavesa. Luč sredi dvorane je od zgoraj osvetljevala vse celice in je gorela vso noč (Zavadil 1911: 3–4). Prepoved vsakršnega govorjenja je močno vplivala na menihe, saj je potreba po govorjenju prirojena in jo je težko zatreti. Zato so izkoristili svojo edino priložnost, ko so smeli govoriti. Po skupni jutranji maši so 125 126 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG odšli v kapiteljsko dvorano poleg cerkve. Tam so vsako nedeljo in še vsaj trikrat na teden prebrali odstavek iz reda sv. Benedikta. Tedaj je opat dal znamenje in tisti, ki so se pregrešili proti redovnim pravilom, so se morali tega javno spovedati. Opat je rekel po latinsko: Nunc autem loquamur de ordine nostro. (Zdaj se pogovorimo o svojem redu.) In kdor se je čutil krivega, je takoj izstopil iz vrste in se vrgel s trebuhom na tla. Nato je opat vprašal: Quid dicitis? (Kaj pravite?) Krivci so v en glas odgovorili: Mea culpa! (Grešili smo!) Nato so vstali in drug za drugim pripovedovali svoje grehe, ki so bili včasih tako naivni, da so se zunanji poslušalci naravnost čudili. Pripovedovali so: »Moj velečastitljivi oče! Jaz sem nerad vstal – jaz sem za minuto zamudil v cerkev – jaz sem v cerkvi napačno pel – jaz sem šel v cerkev pri vratih, pri katerih ne bi smel – jaz sem se sredi dela zvedavo oziral naokoli – jaz sem bil ›sladkosneden‹ (!) – jaz sem radovedno gledal po tujih ležiščih.« In tako dalje (Zavadil 1911: 4–5). Obvezen molk kaznjencev kot prevzgojno sredstvo so uporabljali tudi v jetnišnicah. V kaznilnici Auburn v državi New York so v prvi polovici devetnajstega stoletja kaznjenci morali v popolni samoti premišljevati podnevi in ponoči, in tu celo brez tolažbe dela. V drugih blokih auburške jetnišnice pa so bili jetniki sicer ponoči sami v celicah, podnevi pa so smeli delati skupaj, vendar v popolni tišini. Sistem molka so v Auburnu vzdrževali s strahom pred bičem. Kaznjence in kaznjenke so bičali že, če so se ozrli kvišku, ko bi morali imeti oči uprte v delo. Stotnik Elam Lynds, upravnik jetnišnice in neizprosno strog človek, ni verjel, da bi bilo jetnike mogoče poboljšati, in šlo mu je samo za to, da so poslušni in varno za zapahi. »Njegovi jetniki so bili zares poslušni – tega ni mogel nihče zanikati. Vrste molčečih mož, stopajočih iz celice v delavnice ali v jedilnico s pokorno povešenimi glavami, so naredile na številne obiskovalce močan vtis.« (Hibbert 1965: 173) Bojkot kot sredstvo za discipliniranje svojih članov so člani jugoslovanske komunistične stranke s pridom uporabljali že v letih pred drugo svetovno vojno. Odločitev je bila objavljena v partijskem organu Proleter, kar je pomenilo, da so morali prestopnika bojkotirati vsi člani stranke. Kdor tega ni upošteval, je bil še sam razglašen za izdajalca. Za vzdrževanje discipline med člani stranke so bojkot uporabljali tudi v kaznilnicah stare Jugoslavije. Komunisti na prestajanju kazni so takrat dosegli pri oblasteh, da so bili ločeni od kriminalcev, in so v svojih prostorih uvedli samoupravo. V Sremski Mitrovici so v letih pred drugo svetovno vojno Bitje opredeljuje zavest tam zaprti komunisti tiste, ki so kršili načela in samovoljno postopali, za kazen za šest mesecev izključili iz komune; po preteku šestih mesecev so se tisti, ki so priznali svoje napake, lahko vanjo vrnili. Med trajanjem bojkota so kaznovanim skušali z nagajanjem in z izlivi sovraštva v vseh mogočih oblikah napraviti zapor čim bolj neznosen (Breznik 1938: 34–35, 77; Isaković 1982: 57; Marić 1988a: 68; Jezeršek 1989: 154). Med prestajanjem družbeno koristnega dela se je dogajalo vse mogoče. Na primer, aktivist se je postavil pred bojkotiranega in ga provociral: »Kaj je, bandit? Strahopetec! Usral si se od strahu! Gledaš v tla. Ne upaš si me pogledati v oči. Veš, da si gnoj in izdajalec!« Nato je bojkotirani počasi dvignil glavo, ga pogledal in v nekaj sekundah obležal na tleh. Tako »revolucionarno obračunavanje z bando« se je lahko tragično končalo. V poročilu zvezni Udbi s 17. julija 1951 je sanitarni polkovnik dr. Jovan Bijelić po inšpekciji Golega otoka med drugim zapisal, da »specialni režim bojkota zapušča precej poškodovanih, s kontuzijami glave, celo s smrtonosnimi zlomi lobanjskega dna« (Marković 1987: 101; Knežev 1988: 39; Jovanović 1990: I, 182). Po nekaterih virih je bojkot ostal v rabi vse do jeseni 1953, po drugih virih pa še do konca leta 1954 (Marković 1987: 158; Kovačević in Rastoder 1989: št. 47; Simić 1990: 170). Na Golem otoku so sezidali okoli petdeset metrov dolg in okoli tri metre visok zid. Pred zidom je bil prostor, na katerem so imeli zbore ali mitinge. V bližini so napravili še obelisk, visok od petnajst do dvajset metrov in širok okoli en meter. Na sprednji strani je z velikimi črkami pisalo: »Vraćamo se Partiji i Titu.« Blizu taboriščnega stranišča na Golem otoku je bila pred tamkajšnjim »zidom sramu« postavljena nekakšna častna straža stranišču. Sestavljali so jo tisti, ki so se vedli »nespodobno«, to se pravi, da so storili razne »mizerije«: recimo šli so pred drugi paviljon, se prebili mimo vrste za hrano, ukradli komu obutev, pobirali čike po dvorišču, odpadke od hrane in tako dalje. Mizerije so stali za zidom. Poleg vsakega od njih je stal tudi po en aktivist. Na določeni znak so se morali mizerije posamično kazati zbranim. Vsak je moral povedati ime in priimek, pristojno Udbo in kaj je storil: ukradel košček kruha, poskušal dobiti dvojno porcijo, se dokopati do grižljaja več, si prigrabiti dve odeji, čeprav je zato drugi ostal brez ... Vsako oglašanje so seveda spremljali vzkliki in parole: »Sram bodi lopove! Dol z lačnimi! Ua, banda!« Zmerjali so jih in pljuvali: »Ua, lopovi! Ua! Uaaa! Ua, kriminalci! Ua, egoisti! Uaaa!« Zasramovani so stali kot kipi, nekateri 127 128 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG so jokali. Posamezniki se niso hoteli pokazati, zato so namesto njih roke dvigali aktivisti in govorili, kaj so storili (Stojanović 1988a: 50; Kovačević in Rastoder 1989: št. 2; Perković 1990b; Simić 1990: 210). Včasih so koga zaradi disciplinskega prekrška zaprli v samico (če se je sprl ali stepel z nadrejenim). Samice so bile zelo ozke celice, tla v njih so bila pokrita z vodo. Ob eni steni je bila položena iz desk zbita plošča za ležišče. Visoko pod stropom je zijala v zidu reža za dovod zraka, za svetlobo je bila že premajhna. Žarnica na visokem stropu je bolj brlela kot svetila. Prižgana je bila samo takrat, ko so prejemali obroke hrane; to so v samicah prejemali vsak drugi dan (Jurančič 1982; Markovski 1984: 59–60; Jezeršek 1990: 72; Jovanović 1990: I, 168; Perućica 1990: 100). 131 Ljudje z repi Prevzgoja internirancev se je torej začela ob samem prihodu v taborišče. Najprej so morali novinci skozi rites de passage, to je vrsto poniževalnih postopkov. Ta obredna degradacija je bila del poskusa doseči celovit nadzor in s tem popolno predvidljivost ravnanja internirancev ter učinkovit mehanizem, s katerim je bila njihova relativno kompleksna osebnost svobodnega državljana spremenjena v relativno preprosto vlogo tako imenovanega informbirojevca na družbeno koristnem delu. Osebe, ki so tako simbolično umrle, so se na novo rodile kot povsem nova bitja, kot banda. Bistven element obredov vstopa v taborišče je bilo prenehanje eksistence subjektov kot svobodnih državljanov, njihova simbolična smrt. Ta je odsevala v tem, da so se morali takoj po prihodu v taborišče sleči do golega in oddati svoja oblačila ter sploh vso osebno lastnino, kar so je imeli pri sebi, vzeli so jim tudi ves nakit, vključno s poročnimi prstani. Vstop med »bando« je na novince naredil močan vtis: »Bil je začetek avgusta leta 1951. Mislil sem, da smo prispeli med norce. Stari obsojenci so bili večinoma črni od sonca, polgoli, v starih raztrganih hlačah in z zanič obutvijo. Okosteneli, suhi so delovali kot zverine. Ko sem prepoznaval mimogrede nekatere svoje vojne tovariše, sem se zgrozil. Tudi jaz bom kmalu tak! Kam le smo prispeli, kaj bo z nami?« (Marković 1987: 155) Odvzete stvari so povezali v svežnje, zaznamovali, kdo je lastnik, in jih dali v skladišče. Nato so novince ostrigli in jim obrili vse dlake s telesa ter jih posuli z DDT, kar je bila posebej ponižujoča faza v metamorfozi iz civilista v »bandita«. Dejanje je namreč pri žrtvah vzbudilo močan občutek nemoči in jih moralno prizadelo. Grobost in boleči posegi, saj postopek ni minil brez globokih ureznin in puljenja celih šopov las oziroma dlak, so bili obvezni. Tako so naenkrat ostali brez vsega: občutili so, da so povsem sami, da je njihova gola eksistenca dobesedno vse, kar jim je še ostalo, saj niso premogli niti navadne vžigalice (Popović 1988: 119; Simić 1990: 147; Simić in Trifunović 1990: 20). 132 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG V tem postopku so si nekateri oblastniki še dodatno zaračunali svoje delo. Premoženje zaprtih so tudi odvzemali »mimo zakona«. Raštegorac je ugotovil, da so si Ćećo Stefanović in nekateri drugi šefi, Rankovićevi pomočniki, prisvajali luksuzne predmete, fotoaparate in celo nakit in zlato; o tem je celo poročal Rankoviću, »toda on jih je branil« (Dedijer 1984: 480). Ves postopek je bil podoben sprejemnemu postopku v nemških koncentracijskih taboriščih. Podobnosti med nemškimi koncentracijskimi taborišči in taborišči za informbirojevce gredo celo v take detajle, kot je obravnava ljudi z očali. Kdor je nosil očala, je veljal za intelektualca, ki ga je treba še bolj kaznovati, ga še bolj pretepati (Schnabel 1966: 102; Hrast 1991: 195). »Tam smo živeli tako, da je tudi najbolj pazljiv kaznjenec zlahka ostal ›brez drugih oči‹ ... in mnogi naši ljudje enostavno ne prenesejo nekoga, ki nosi očala, zasmehujejo ga, in če se le pokaže priložnost, se mu maščujejo. Tudi zobna proteza, posebno zgornja, je bila tam muka.« (Kalajdžić 1985: 145) Obvezna oddaja oblačil in osebne lastnine ni pomenila samo ponižanja žrtve zaradi grobega vdora v človekovo intimnost, temveč tudi izgubo individualnosti. Golota je namreč na mah odpravila vse razlike med ljudmi iz civilnega življenja. Na ta način so se simbolično vrnili v predkulturno, naravno stanje. Ta vrnitev je bila možna le na račun prekrška zoper občutek sramu. Prav sram zaradi golote namreč velja za temelj učlovečenja človeka. »Nag človek je občutljiv, negotov ...« (Simić 1990: 147) Prisilna golota v takih razmerah že sama po sebi vzbuja občutek negotovosti. Ob tem pa so se jim še rogali: »Glej dlakavo bando!« Ali: »Bolj dlakav je kot Visarionovič. Dobro te bomo oklestili!« Pa: »Glej, kolikšnega ima! Niti pol moškega ni, pa hoče biti večji mudonja od Stalina!« (Ćupić 1988: 37–38). Brivci so kot posebno duhovitost ponavljali: »Jebo te Stalin sa dva kurca, jel' ti on ostavio picajzle!?« (Cenc 1994) Internirance so ob prihodu v taborišče postrigli na balin in so morali biti tako postriženi tudi pozneje, da so jim »glave na soncu pordečele kot zreli paradižniki« (Jezeršek 1989: 109). Ta izguba je imela še svoj globlji, simbolični pomen. Obstaja namreč veliko dokazov o tem, da moški lasje, postriženi na kratko, naznanjajo podrejanje disciplini in predpisom, medtem ko dolgi sporočajo prav nasprotno, kljubovanje etabliranemu redu. Obritje glave je simbolična kastracija: tudi Samson je izgubil svojo moč, ko je ostal brez las. Zato je mogoče po Edmundu Leachu postaviti enačbo: Ljudje z repi »Dolgi lasje = neobrzdana spolnost, kratki lasje ali delno pobrita glava ali tesno povezani lasje = obrzdana spolnost, strogo obrita glava = celibat.« (Jezernik 1993: 54) Kakor v nemških koncentracijskih taboriščih je tudi v jugoslovanskih taboriščih za informbirojevce veljalo nenapisano pravilo, po katerem so smeli nositi daljše lase le stari interniranci in interniranci z uglednim položajem v taboriščni samoupravi (Jovanović 1990: I, 149, 273; Simić 1990: 194). Moškim so ob prihodu obrili tudi brke in so zlasti tiste, ki so imeli »stalinske« brke, brili na suho. Nato so imeli britje vsako nedeljo. Sedli so na zaboj in en obsojenec jih je na hitro premazal z milom, drugi pa »odrl s topo britvijo«. Po britju si niso mogli niti umiti obraza, kaj šele uporabiti kakšnega dezinfekcijskega sredstva. Posledice so bile vneta lica, ki so jih prerasle kraste, iz katerih se je stalno cedil gnoj. Takih je bilo na desetine; diagnoza se je glasila: sycosis barbae (Kovačević in Rastoder 1989: št. 93; Živković 1990d). Na Golem otoku je strigel Mustafa Trbonja. Imel je dva strojčka. Eden, malo boljši od drugega, ki je bil strašno top, je bil namenjen za striženje las in brade, drugi pa za vse druge dlake na telesu. Ta je strašno trgal. A tudi to je bila priložnost za smeh: »Smejali smo se, ko je vsak moral prijeti svojega ›Toma‹ za glavico in zbrati jajca v pest, da je mogel Mustafa populiti vse dlake okoli modnika. Dobesedno populiti. Marsikdo je zavpil. – Kolikšen je ta tvoj ›Toma‹, Novica. – Kaj morem, tak je. – Vzemi ga, tudi jajca, v obe pesti. Ne morem te ostriči – mu jezno odbrusi Mule. Vsi okoli smo se smejali. Vsak je nekaj pripomnil. Novica je bil zares krepak fant, a sramežljiv kot dekle.« (Jovanović 1990: I, 300–301) Ob prihodu v taborišče so postrigli do golega tudi ženske. Izguba las je ženske prizadela bolj kot moške. Kot se spominjajo nekdanji interniranci, so bile po prihodu videti še posebej »grozno«, »kot koze in ovce« oziroma »podobne kozi, in ne človeku«. Kajti ostriči žensko je tradicionalno veljalo za najhujšo žalitev (Kovačević in Rastoder 1989: št. 40; Vukičević 1989; Perućica 1990: 153; Simić in Trifunović 1990: 34, 64, 85, 108, 156). 133 134 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Ženskam so kasneje dovolili daljše lase, le »bando« so za kazen strigli »na balin«. Tiste, ki so bile že »popravljene«, so si pletle lase v kite, si skušale rute zavezovati malo drugače, si drugače spletati lase. Tudi večkrat so se umivale, ker so imele več priložnosti. Poleti so nosile rute, ki so jih zaradi hude vročine močile in jih mokre dajale na glavo (Jurančič - Virens 1982; Simić in Trifunović 1990: 100, 116). Sprememba v družbenem statusu posameznikov je odsevala tudi v novi noši, ki so jo dobili ob prihodu v taborišče. Namesto prejšnje civilne so dobili zaporniško obleko, narejeno iz starih miličniških ali vojaških uniform, in perilo; prava robijaška oblačila s številkami na hrbtih so dobili le v Stari Gradiški po februarju 1950. Nova obleka je bila namenjena temu, da jih je šokirala in ponižala: bila je dotrajana, iz samih zaplat, z različnimi gumbi in brez njih, na nekaterih bluzah je manjkal en rokav, na nekaterih hlačah so bile luknje na kolenih. Jetniška obleka je bila pogosto tudi umazana in je smrdela, tako da je bilo težko premagati gnus in jo obleči. Pri razdeljevanju posameznih kosov tudi niso gledali na velikost, ampak so delili po vrsti, kar je prišlo pod roke. Tako je tista, ki je imela nogo številka 35, dobila obuvalo številka 40 ... Ta postopek je novince dodobra zmedel in prizadel v njihovem dostojanstvu. Mnogi med njimi so dobili občutek, da niso več ljudje in da nič več ne znajo (Jurančič 1982; Kalajdžić 1985: 73; Mencej 1988: 901; Jezeršek 1989: 95; Jovanović 1990: I, 105; Perućica 1990: 91; Simić in Trifunović 1990: 64; Racković 1990a; Vujović 1990a; Živković 1990a). Bistveni element rituala prehoda je bil poseg v njihovo zunanjost. Če so bili pred nekaj urami »še podobni ljudem«, so bili po tistem, ko so si nadeli stara in umazana oblačila, ki so jih pač dobili, videti »kot strašila« (Jovanović 1990: I, 272). V novih oblačilih so bili tako spremenjeni, da drug drugega niso mogli več prepoznati: vsi so bili razcapani, vsi ostriženi na golo, vsi sestradani, vsi izmučeni. Bili so podobni drug drugemu »kot jajce jajcu« (Kalajdžić 1985: 82; Popović 1988: 119; Jezeršek 1989: 128; Jezeršek 1990: 11). V taboriščih niso imeli ničesar razen tistega, kar so nosili na sebi. V tem so bili prva leta tako rekoč dan in noč, saj se za spanje niso slačili. Le sezuli so se, preden so legli. Pozneje so se pred spanjem slačili in spali v srajcah in spodnjicah, drugo obleko pa so dali pod glavo. Ko jim je obleka razpadla, so morali prositi sobnega starešino za novo (Jurančič 1982; Kalajdžić 1985: 142; Jezeršek 1989: 97; Simić 1990: 57; Simić in Trifunović 1990: 65; Vujović 1990b; Hrast 1991: 164). Ljudje z repi Tako poslabšan videz ni ostal brez posledic, saj je pomenil ponižanje tako naravne nečimrnosti kot estetskega čuta internirancev. Ta je bil prizadet tudi zaradi nezadostne osebne higiene in hitrega telesnega propadanja. Vode ni bilo dovolj niti za pitje, kaj šele za umivanje. Sprva, ko ni bilo ne kopanja ne morja, si tudi obraza niso mogli umiti. Pozneje so poleg vsakega paviljona postavili nekaj pip nad nekakšnim koritom. Umivali so se (redko) v morju ali z morsko vodo, ki je bila v sodih, ki so služili kot rezervoarji. Poleti so se šli kopat v morje; to je bil vesel dogodek, čeprav so jim pri tem natančno določili, do kam smejo plavati. V taborišču so se morali moški in ženske pri kopanju sleči do golega, v morju so se kopali v spodnjicah, ženske pa so imele oblečene hlačke in modrčke. Pozimi so občasno v baraki segreli vodo v kotlu in jih polivali s korci. Leta in leta se interniranci na Golem otoku niso mogli umiti z milom, ker ga niso dobili. Namesto mila so ženske uporabljale za umivanje las glino, ki so jo nabrale v razpokah med kamenjem (Jurančič 1982; Jurančič Virens 1982; Kovačević in Rastoder 1989: št. 43; Jovanović 1990: I, 438; Lebl 1990: 102; Simić 1990: 57, 89–90; Simić in Trifunović 1990: 51, 97). Tistim, ki so bili v bojkotu, pa je bilo sploh prepovedano umivati se: vsi so bili umazani, znoj se je lepil s prahom od tolčenja kamenja. Celo tisti, ki so kopali pesek v morju, se pri tem, ko so zajemali z lopato, niso smeli poškropiti po obrazu in se na ta način posredno umiti, če niso hoteli skozi stroj (Knežev 1988: 48; Jovanović 1990: I, 339; Perućica 1990: 157; Hrast 1991: 118). Vse to je vplivalo na njihov tako prepoznaven videz. Izpiti od sonca in senjske burje so drug drugega spominjali »na bakrene skelete – strašila« (Živković 1990č). Podobno je bilo med ženskami, kjer je samo ena imela »lepo polt«, ker se je umivala z lastnim urinom (Lebl 1990: 102). Še težje je bilo s pranjem in sušenjem perila, saj ni manjkalo le vode in mila, temveč tudi časa. Interniranci na Golem otoku svojih oblačil in perila niso mogli oprati drugače kot v morski vodi. Zato je bila obleka vsa otrdela od umazanije »kot oklep« (Kjosseff 1953: 254; Kovačević in Rastoder 1989: št. 26; Perućica 1990: 157; Hrast 1991: 164). Tudi sukanca in šivanke niso imeli, da bi si lahko zakrpali poškodovana in raztrgana oblačila. Da gumbov ne bi izgubili, so si jih pritrjevali z žico, ki so jo za te potrebe pretolkli s kamni (Simić 1990: 216). Zunanji videz internirancev je bil kmalu in učinkovito podoben predstavam oblastnikov o svojih nasprotnikih kot o neljudeh: 135 136 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG »Morali bi nas videti zdaj v tisti lepoti, ki nas je obkrožala! Kakšen grozen pogled je bil to! Trebuhi so nam viseli kot črn zavihan predpasnik, tanke, krive noge, pri nekaterih spet nenormalno zatekle, polne vode. Dlake po telesu redke, sive. Prazni modniki skoraj do tal. Koža temna, opečena v vseh niansah od črne do bele na prikritih mestih. Dobesedno razpeta na skeletu. Vse to je bilo še bolj strašno na koščenih in velikih ljudeh ...« (Jovanović 1990: I, 439) V Zabeli so prve interniranke dobile vsaka po ene bombažne hlačke in kombinezon »zelo kričeče vijoličaste barve« (Lebl 1990: 68). Sicer so bile ženske poleti oblečene v bele bluze brez rokavov in modra platnena krila, pozimi pa so nosile raševinaste površnike in enobarvna siva krila. Obute so bile v opanke iz starih gum. Perila niso imele. Če je katera prinesla s seboj kos obleke, ga je lahko obdržala, če pa je imela svojo bluzo, jo je nosila skrito pod zimsko. Revidiranke, ki so delale v delavnici, kjer je bil likalnik, so se bolje oblačile. Nekatere so se občasno tudi namazale s skorjo od slanine za lepšo polt (Jurančič - Virens 1982; Petričević 1988). Ko se je shladilo, so dobili zimska oblačila – v glavnem stare vojaške bluze, hlače in šinjele, pa spet »bolj cape kot obleke«. Bilo je tudi nekaj sivomodrih suknenih oblek, menda pravih robijaških, toda med tistimi capami so delovale kot salonske; take so nosili tisti v centru, vodstva barak in posamezni vodniki. Ob trdem delu in pičli hrani so shujšali, da so zimske cunje visele na njih »kot na klinih«. Srajca je bila preširoka, šinjel predolg. Toda to ni bilo važno: da je le grelo (Jezeršek 1989: 128; Simić 1990: 203). Zimska oblačila praviloma niso bila zadostna zaščita pred mrazom in burjo. Na Golem otoku so si skušali pomagati s telovnikom, izrezanim iz vreče za cement, ki so mu pravili pancir ali džemper. Imeli so ga skoraj vsi. V vrečo so z nožem izrezali odprtine za glavo in roke in jo oblekli kot pulover prek srajce in s širokim platnenim trakom ovili ob telo – vendar le, če ni bilo dežja. Cementni prah se je lepil na telo in grizel kožo, ampak to je bilo manjše zlo od mraza. To so počeli tudi v časih, ko se je to kaznovalo z bojkotom (Jovanović 1990: I, 374; Simić 1990: 213, 216, 234). Obleko so imeli eno samo. Če je padal dež, se je posušila na njih, kar je bilo zlasti v burji zelo neprijetno (Jurančič 1982; Markovski 1984: 80). Vendar si zaradi tega niso upali pritoževali se: Ljudje z repi »Dobro sem, dobro. Pa ti? Dobro je, tebi tudi ... Niti slučajno se ne pritožuj! Ker je to haranga* in tisti, ki harangira, je sovražnik. S ›sovražniki‹ pa se že vnaprej ve: konferenca in ›Uaaa! Doleee! Boj-kot ban-di!‹.« (Simić 1990: 206) Po prihodu v taborišče so smeli obdržati svoje čevlje. Novinci so bili povsem zbegani, nekateri so ostali brez obutve, ker so jim jo v gneči ukradli. To je bila velika izguba, saj so morali bosi hoditi po ostrem kamenju, dokler si niso kako preskrbeli drugih opank. Če so dobili kradljivca čevljev, so ga pretepli. Zgodilo pa se je tudi, da je bil tepen okradenec, ko je pri sojetniku videl svoje čevlje. Bose jetnike so zaradi krvavitev gnjavili tudi njihovi vodniki, ki so jih priganjali, da so morali nositi v teku. Pozneje pa bosim niso več pustili delati (Jurančič 1982; Jezeršek 1990: 98). Čevlje so nosili, dokler niso razpadli. To se je praviloma zgodilo kmalu, čeprav so strgane čevlje utrjevali z ovijanjem žice. Tako so bili večinoma obuti v posebne opanke gumenjake, ki so jim na Golem otoku pravili »Kristusove sandale«, v Stari Gradiški pa »žabe«. To je bil kos stare avtomobilske gume, prevezan čez nart z vrvjo, v čemer je bilo prav nerodno hoditi (Zagorski 1984: 3287; Jezeršek 1989: 95; Jezeršek 1990: 98; Jovanović 1990: II, 12; Simić 1990: 197, 203, 205; Simić in Trifunović 1990: 145; Lutovac 1990a; Racković 1990a; Hrast 1991: 71). Nekoč si je v ženskem taborišču na Golem otoku Miljuša Jovanović, ki je bila invalidka, sezula take opanke, ker so se ji v njih noge razbolele. Zvečer je dobila dobro lekcijo, češ da je zlonamerno demonstrirala, kako »naša Partija uničuje invalida na Golem otoku« (Simić in Trifunović 1990: 194). Nogavic sploh niso imeli, pač pa je vsak iskal kake mehkejše cunje, da si je z njimi ovil stopala (Kjoseff 1953: 254; Jezeršek 1989: 128). Vendar do primernega blaga ni bilo enostavno priti, časopisa pa se niso smeli dotakniti; to je bil takoj znak »sovražnosti«. – »Pomislite, tovariši, banda je uporabila naš tisk za ...!« In takoj: »Uaaa!« (Simić 1990: 203–204) * Haranga (fran. harangue – navdušujoč /na/govor) je bilo vse, kar je s čimer koli namigovalo na kakršno koli kritiko življenja na Golem otoku ali katerem drugem delovišču, kakršna koli aluzija na slabo hrano, na pomanjkanje vode, na pomanjkljivo higieno in umazanijo in tako dalje; posledica je bila kazen za prestopnika. 137 138 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Poleg vseh drugih nadlog so internirance pestile še naglavne in sramne uši, stenice in bolhe, ki jih ni zmanjkalo ne podnevi ne ponoči, saj jih je bilo na »milijone majhnih in velikih«. Tu je pomagalo samo stiskanje med nohti, za kar pa je mnogim manjkalo časa in volje: »Eno si ubil, sto jih je prišlo na pogreb.« (Jovanović 1990: I, 300; Perućica 1990: 91; Simić 1990: 73; Simić in Trifunović 1990: 127; Živković 1990b; Hrast 1991: 114, 126, 164) Le redki so si znali pomagati tako, da so svoja oblačila vrgli na mravljišče, da so mravlje pobrale vse uši. Potem so stresli mravlje s svojih cap in jih spet oblekli (Perućica 1990: 157). Mrčes so skušali odpravljati z občasnim parjenjem oblačil (vsakih štirinajst dni). Parili so jih v tako imenovanem partizanskem sodu, to je v bencinskem sodu, v katerem se je na dnu kuhala voda, da se je dvigovala para navzgor pod nekakšen pokrov, ki je bil obtežen s težkim kamenjem. Kljub temu da je para puhala in piskala na vse strani, to »devaširanje« ni uničilo stenic in uši. Medtem ko je bila njihova obleka na parjenju, so morali goli na britje in striženje (Kalajdžić 1985: 142; Jezeršek 1989: 128; Jovanović 1990: I, 300; Perućica 1990: 157). Kadar ni bilo drugega dela, so morali v popoldanskem prostem času bojkotirani čistiti bolhe iz odej. Trud so jim priznali le, če so ubili bolho. Takrat so morali vstati in reči: »Jaz, banda ta in ta – ena bolha.« Tisti, ki jih je pri delu nadziral, pa je nato rekel: »Nadaljuj!« (Kovačević in Rastoder 1989: št. 27) Z novo obleko se ni spremenila samo njihova zunanjost, temveč je bila sprememba globlja. Interniranci so jo nosili tudi kot kostum in prevzeli so vlogo, ki se je skladala z njo: »Senca človeka – ne resnični človek – biva na Golem otoku; senca naših nekdanjih borcev za svobodo. Na Golem otoku so človeška bitja postala stvari; številke; z njimi ravnajo kot z golo množico; živijo v capah. Od zore do mraka se premika žalostna procesija ljudi sem in tja po puščavi, ki je Goli otok.« (Markovski 1984: 20) Ena od posledic te transformacije je bilo akutno razosebljenje internirancev. Le zelo redkim je uspelo ohraniti samozavest in dostojanstvo. Eden takih je bil Dragoljub Jovanović. Ko si je moral v Stari Gradiški napisati na tablo, ki si jo je nato obesil okrog vratu, »Ovo je najveći neprijatelj Ljudje z repi Partije, naroda i socijalizma« (Jovanović 1990: II, 218), je nalašč pisal z lepimi in pravilnimi črkami. Po obleki in obutvi se je dalo dokaj natančno videti, katero stopnjo v prevzgajanju je dosegel vsakdo izmed njih. Na eni strani so bili bojkotirani, ki so dobili najslabša oblačila. Na drugi pa so bili aktivisti ali člani centra, ki so imeli dobre kratke hlače, dobro srajco in sandale, imeli so tudi lase. Tisti, ki so bili v bojkotu, so namerno dobili najslabša oblačila, da jih je vsakdo prepoznal, gonil, tepel, maltretiral. Vendar samo s tem niso bili dovolj opazni. Zato so na Golem otoku in na Grgurju bojkotirani dobili pri baračnem ekonomu posebne hlače: ob zunanjem robu hlač so bili prišiti dolgi široki rdeči trakovi, da so zagotovo vsi prepoznali »generale«, kot so jim porogljivo pravili. Te trakove so jim sneli šele leta 1953 (Jurančič 1982; Jurančič - Virens 1982; Hofman 1984: 138; Marković 1987: 187–188; Tasić 1987: 40; Knežev 1988: 42; Popović 1988: 80; Jezeršek 1989: 130; Kovačević in Rastoder 1989: št. 2, št. 81; Jovanović 1990: I, 149, 273; Simić 1990: 108, 144, 147, 194; Perković 1990a). Na Golem otoku je morala banda nositi tudi tako imenovani mundir, to je bil kratek »svečan« suknjič za bando. V našem primeru je bil to svečani suknjič Titove garde, modre barve, ki ga je banda nosila obrnjenega narobe, modro lice znotraj in rdeča podloga zunaj. Tudi na ta način je bila banda zaznamovana, saj je rdeča barva v prometu znak nevarnosti, kar je tudi v tem primeru imelo svojo simboliko. Vsekakor pa so bili tako označeni bojkotirani vidni od blizu in daleč. Laže jih je bilo obkladati z brcami in klofutami ter jih poniževati (Kordić 1989: 187; Perućica 1990: 138; Živković 1990č; Hrast 1991: 123–124). Dvomotorci so morali nositi črne srajce, tako da so bili povsod še bolj opazni, od blizu ali od daleč, na delu ali v prostem času (črne srajce so sicer veljale za simbol fašizma). Nošenje črne srajce je lahko trajalo do dveh mesecev. To je bila za prizadete huda kazen. Nekateri so vedeli celo povedati, da je bilo zaradi nošenja črne srajce precej samomorov (Isaković 1982: 43; Simić 1990: 87; Hrast 1991: 104–105, 108). Da bi izboljšali in pospešili prevzgajanje obsojencev, so v Stari Gradiški uvedli javno zaznamovanje banditov – jazbinašev. Vse do leta 1951 je moral vsak jazbinaš nositi okoli vratu kartonsko tablo. Sneli so jo lahko na delovnem mestu v delavnici in med spanjem. Večji »gad« je bil, večja je bila tabla. Na tabli pa je bilo napisano besedilo, ki ga je sestavil kolektiv. Sami so morali izrezati karton in napisati določeni tekst: »Jaz 139 140 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG sem največji gad«, »Jaz sem največji sovražnik socializma«, »Jaz sem izdajalec«, »Jaz sem Stalinov vojak«, »Špijon NKVD«, »Špijon OVRE«, »Špijon Sigurimija«, »Četniški komandant«, »Stalinov pankrt«, »Stalinistični gnoj«, »pes«, »banda« in tako dalje. Ali pa je moral zapornik voditi psa in nositi tablo z napisom: »Jaz, pes in moji sorodniki smo za informbiro.« Ali pa sta mu viseli okoli vratu kost in tabla z napisom: »Glodam kost kot pes.« (Kovačević in Rastoder 1989: št. 2; Jovanović 1990: I, 164, II, 218; Perućica 1990: 116, 155; Simić in Trifunović 1990: 77, 237; Lutovac 1990b; Vujović 1990a; Živković 1990c) Na ta način je banda iz bolj ali manj zaprtih sob stopila v javnost, kar je »revolucionarnemu obračunavanju« dalo znatno širše možnosti za dokazovanje privrženosti, saj je vsak »pošteni obsojenec« lahko sprovociral pretep v vsakem trenutku in na vsakem kraju (Jovanović 1990: I, 164–165). Nekateri interniranci, ki še niso »razčistili preiskave«, so bili označeni tudi z repi. To so bile stare krpe, ki so jim jih privezali na zadnji del pasu. Dolžina repa je označevala težo krivde. Privezovali pa so jim tudi prave goveje, ovčje ali svinjske repe. Imenovali so jih reponja in jih tako tudi zmerjali, ko so jih s palicami gonili na delo. Izraz je pomenil, da še niso »revidirali svojega stališča«, in kar je veljalo za še slabše, da so ostali na prostosti njihovi tovariši, prijatelji, somišljeniki, ki jih niso izdali med preiskavo, torej »njihovi repi« (Marković 1987: 117; Stojanović 1988a: 50; Ćupić 1988: 74; Perućica 1990: 101, 116, 138, 155). – Reponja je bil sicer v starojugoslovanski vojski poleg sivonje sramotilni izraz za prostaka (Perućica 1990: 24). Na Golem otoku pa je menda Đilas med obiskom pojasnil internirancu, kako gledajo na njih: razlika med informbirojevcem in živino je ta, da ima živina rep (Žarić s. d.: 245). V Bileći je morala najtežja banda nositi »feredžo«. Bilećanska feredža je bila zelo preprosta: okrog glave so ovili črno ruto ali vojaško kapo (titovko), to pokrivalo so obrnili, da je bil zavih spredaj. V ruto ali v kapo so izrezali majhni odprtini (»špijonki«), da je banda videla hoditi, obraz pa je bil skrit, da ga drugi zaporniki niso mogli prepoznati. V feredži so delali, spali, jedli (Ćupić 1988: 76; Jezeršek 1989: 152; Kovačević in Rastoder 1989: št. 47, št. 81; Perućica 1990: 96, 138–139, 150; Žarić s. d.: 194). Paradoksalno je, da je bil povod za uvedbo bilećanske feredže po vsej verjetnosti zakon o prepovedi nošenja zara in feredže, ki ga je 28. septembra 1950 sprejela ljudska skupščina Bosne in Hercegovine; za kršilke tega zakona so bile predvidene visoke denarne kazni. Zakon naj bi Ljudje z repi prispeval k odpravljanju brezpravnosti in zasužnjenosti muslimanske ženske. V zvezi s tem je zanimiv tudi zapis iz nekega sarajevskega letopisa s konca osemnajstega stoletja, po katerem si je starec Jašar-baša ob neki priložnosti oblekel ženino feredžo in mu je zaradi tega ostalo ime Feredža - Jašar. »On se je tega sramoval.« (Bašeskija 1987: 301) Občasno so uporabljali tudi povodec. Gonjenemu so nataknili vrv okoli vratu in ga tako vlekli. Pri delu je eden od spremljevalcev v vlogi »šinterja« vodil »bando« za povodec, drugi zadaj na kaseli pa je dajal »gas bandi«. Po zmagi jugoslovanske nogometne reprezentance nad sovjetsko so na povodcu vlačili po dvorišču in od sobe do sobe bivšega komandanta artilerije Jugoslovanske ljudske armade, da bi patriotsko proslavili dogodek (Popović 1988: 100; Perućica 1990: 150). Kakor so bili posebej označeni tisti, ki so bili na dnu taboriščne hierarhije, so bili označeni tudi oblastniki. Ne le z uniformami. Udbovci in miličniki so bili opremljeni z gumijevkami, dolgimi pol metra, s katerimi so se nekateri radi igrali pred interniranci, tako da so jih premetavali iz roke v roko; ta falični simbol oblasti so imele tudi miličnice v ženskih taboriščih. S tem znakom dostojanstva so bili opremljeni tudi interniranci, ki so s preklinjanjem »majke banditske« in z udarci popravljali bando (Kjosseff 1953: 254; Knežev 1988: 22; Jovanović 1990: I, 364, 449; Simić in Trifunović 1990: 51, 134). 141 143 Osamljeni v množici Čeprav je bila po štirih letih vojne Jugoslavija precej porušena, zaporov, kaznilnic in koncentracijskih taborišč ni manjkalo. Med vladavino kralja Aleksandra in kneza Pavla jih je bilo veliko po vsej državi. Med vojno so okupacijske oblasti in njihovi domači sodelavci število teh ustanov še povečali. Toda vsi ti zapori, kaznilnice in koncentracijska taborišča, ki so jih skupaj spravili kralj Aleksander, regent Pavle, Himmlerjev gestapo in drugi, niso zadoščali za potrebe Udbe. Posledica so bili prenatrpani »kazensko-popravni domovi«. Tako so morale barake na deloviščih za družbeno koristno delo, predvidene za petdeset oseb, gostiti dvesto ali več kaznjencev. Zrak v njih je bil težak in zadušljiv. Barake so bile sprva lesene; kasneje so bili zgrajeni kamniti paviljoni, ki so bili večji, saj je lahko vsak sprejel do dvesto kaznjencev. Postavljeni so bili v zalivu in razdeljeni na tako imenovano Veliko in Malo žico. V Veliki žici so bile spalnice, v Mali žici pa karantena. Paviljoni so bili ograjeni z žico, ki so jo stražili oboroženi miličniki. Znotraj žice je bila menza, zunaj žice pa vse drugo (La Jugoslavia 1949: 73; Gabor 1950: 138; Kjosseff 1953: 254; Knežev 1988: 84; Ćupić 1988: 53). Skrb službe državne varnosti za ljudi s samo aretacijo ni ponehala. Marija Zelić je to skrb takole opisala: »Naj povem, kako je bilo poskrbljeno za te ženske. Ko se je začel prvi jesenski dež, nas je Udba premestila v Zabelo. To je bil prvotno kazenski dom izključno za moške, potem pa so sprostili enega od paviljonov in ga preuredili za ženske. Namesto lesenih barak smo v Ramskem Ritu zdaj imele čudovito, solidno zgradbo z vodo, s tuši. V Ramskem Ritu so ženske spale na boksih, zdaj pa so imele postelje, lepo urejeno dvorišče, kuhinje.« (Simić in Trifunović 1990: 231) Novinci so morali najprej za določen čas v karanteno. Vendar v tem primeru ni šlo za izolacijo zaradi strahu pred epidemijo, temveč so tam novince privajali na novo življenje. Karantena je trajala tako dolgo, kolikor so odredili preiskovalci. To je bil uvod v prevzgojo, namenjen katarzi 144 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG in tihemu premišljanju o tem, kaj so pozabili in ali se spomnijo še koga, ki je kdaj govoril proti državi ali kaki vodilni osebi (Mencej 1988: 901; Perućica 1990: 148–149). V barakah in po sobah so bila ležišča v nadstropjih edino pohištvo, ogrevanja ni bilo nikjer. Zaredile pa so se podgane, »velike kot mačke«, celo na Golem otoku. V paviljonih na Golem otoku in na Svetem Grgurju je bilo pravzaprav ležišče samo eno, in to od enega do drugega konca barake v dveh nadstropjih brez vmesnih pregrad. Lesena ležišča so bila postavljena v treh vrstah. Na njih se je spalo v dveh vrstah: glava ob glavi. Ležali so na golih deskah, natlačeni »kot sardine«, in se obračali na komando vsi hkrati. Kdor je šel na stranišče, ni imel več kam leči, dokler ni šel na potrebo kakšen sotrpin in se je lahko ulegel na njegovo mesto. Vsak je imel dve deki, eno za podlogo, drugo za pokrivanje. Vzglavnikov ni bilo; pod glavo so si dajali pozimi star šinjel, poleti pa bluzo. Čez dan je moralo biti ležišče urejeno, sicer gorje (Jurančič 1982; Jurančič - Virens 1982; Marković 1987: 155, 287; Lorger 1987b; Jezeršek 1989: 97–98; Kovačević in Rastoder 1989: št. 27; Simić 1990: 57; Simić in Trifunović 1990: 158; Hrast 1991: 113–114; Weiss: 231). Bojkotirani so morali spati na deskah, z odejami, na katerih je bilo menda več lukenj kot celega. Kadar je bilo premalo odej, da bi se pokrili vsi, si niso delali težav: vzeli so jih bojkotiranim, pa je bilo. Pogosto niso imeli niti deske, ampak so spali na tleh pod boksom, brez odeje. Tam je bilo premalo prostora, da bi se bilo mogoče obrniti in zamenjati položaj, in kakor si se zavlekel, tako si moral ostati vso noč. Odhod pod boks je seveda pospremila ploha klofut in udarcev ob vulgarnih psovkah pobesnele množice (Kalajdžić 1985: 117; Knežev 1988: 37, 42, 46–47; Popović 1988: 59, 86; Ćupić 1988: 70; Petričević 1988: 88; Dragović Gašpar 1990: 136; Simić 1990: 95; Simić in Trifunović 1990: 38, 76, 148, 193; Hrast 1991: 114). Hudo utesnjenost bivalnega prostora potrjuje tudi poročilo, ki ga je leta 1951 napisal zdravnik Jovan Bijelić. V njem je med drugim ugotovil, da je na Golem otoku bivalni prostor v kazenskih paviljonih preveč utesnjen (1,8–2,10 m² namesto 4 m²), tako da so mnogi zaradi poletnih visokih temperatur ponoči dobivali vročino in padali v nezavest; okoli 40 do 50 odstotkov ljudi je bilo nesposobnih za delo in vendar so jih silili delati: v zelo težkih razmerah so tolkli in nosili kamen; v bolnišnicah je dnevno ležalo od 500 do 600 kaznjencev, še dvakrat toliko pa jih je ležalo v paviljonih. Razmere so se spremenile šele v »zreli dobi« Golega Osamljeni v množici otoka, po letu 1953, ko je imel vsak obsojenec okoli 4,90 m² prostora. Takrat so zgradili sedemnajst bivalnih paviljonov ter dvorane in igrišča za uradnike. Paviljoni so bili pritlični, zidani iz kamna in cementa ter pokriti z opeko. Na oknih ni bilo rešetk, vsa kolonija pa je bila ograjena z žico. Spali so na lesenih boksih (Marković 1987: 102–103). Visoki oficir Jovan Bijelić je moral biti pri pisanju poročila zelo pazljiv, da ga ne bi obdolžili protidržavnega delovanja; zato je bilo poročilo napisano v tako uradniško suhoparnem jeziku. Bolj občuteno je opisala bivalno stisko nekdanja interniranka: »Ko si stopil v barako, si začutil grozen zadah, smrad. Toliko neumitih, preznojenih žensk. Tudi na to smo se navadile; kot če se vsi najedo česna, pa ga nihče ne zaduha. Tam pa smo vse smrdele.« (Lebl 1990: 102) Bivalne razmere so bile podobne tudi v Stari Gradiški, Bileći in Ramskem Ritu, kjer je v sobah živelo po sedemdeset ljudi. Povsod so imeli postelje iz grobo tesanega lesa v dveh vrstah v nadstropju in namesto slamnjače eno vojaško odejo in kot pokrivalo – drugo (Jezeršek 1989: 13; Racković 1990a: 35; Živković 1990a). Glede na nacionalno pripadnost so bile barake in sobe pisane, vse so bile »Jugoslavija v malem«. Po nekaterih virih naj bi slovenski interniranci imeli svoje posebne barake, ki so bile ločene od drugih (Knežev 1988: 42). Velika množica ljudi na tesnem prostoru je v daljšem obdobju ustvarjala občutek osamljenosti, kar je morda na prvi pogled nekoliko paradoksalno. Pomenila je namreč stalni nadzor nad posameznikovimi dejanji in besedami, kar je onemogočalo razvoj pristnih stikov med ljudmi. Posamezniki so bili ločeni med seboj z nevidnimi, a toliko bolj učinkovitimi zidovi. Čeprav stiki med interniranci iz različnih barak niso bili prepovedani, so se jim večinoma izogibali: »Bili smo komunisti in vedeli smo, da izrečeno vedno skriva tudi neizrečeno in da je vedno treba spoštovati zadnje, in ne tisto, kar se govori.« (Popović 1988: 125) In če je taka množica na majhnem prostoru venomer izpostavljena raznim oblikam prisile in stalnemu strahu, se lahko sprevrže v neznosno breme. V ljudeh se je pojavljala velika želja po medsebojni komunikaciji, ki je bila popolnoma prekinjena. Iz strahu si niso upali navezati stikov z drugimi niti tedaj, ko je to že bilo mogoče in ni bilo več prepovedano. Manj ko so si upali, bolj so si želeli. V takih razmerah so bile majhne sobice v enem vogalu skupne barake, kjer so uradovali in tudi spali sobni starešine, velik privilegij (Popović 1988: 122, 143; Jezeršek 1989: 98; 145 146 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Jovanović 1990: I, 287; Simić 1990: 57, 114; Vujović 1990c; Weiss: 242–243). Zaspati, to je bila želja celega dneva. Spanje jim je omogočalo vsaj začasen beg, dokler jih jutranje kričanje ni vrnilo v strašno resničnost. V sanjah so se lahko do sitega najedli, imeli toliko vode, da so lahko še plavali v njej, lahko so nekaznovano bežali na svobodo, se srečevali z domačimi in včasih srečali tudi svojo nekdanjo ljubezen, nekatere ženske včasih celo samega Gregoryja Pecka. Mnogi nekdanji interniranci se spominjajo, da so imeli velikokrat hude sanje, da so dan za dnem revidirali ali pa so jih tudi v sanjah tepli in mučili. Ponoči je bilo slišati ljudi, ki so med spanjem bledli, se dušili, pridušeno ihteli, vzdihovali, stokali, kričali. »Lahko rečem, da sem najpogosteje sanjal o preiskovalcih, preiskavi ... torej o tistem, česar je bilo največ. Saj ... kaj pa je pravzaprav bilo teh mojih osem let po zaporih in na Otoku: to je bila ena sama neprekinjena, trapasta preiskava!« (Kalajdžić 1985: 78) V bolnišnici na Golem otoku je neki zdravnik, Makedonec po narodnosti, dan in noč vneto zatrjeval, da je nedolžen. Pogosto je kričal: »Tovariš Tito, nisem izdajalec! Ljubim Partijo, ljubim svojo domovino! Sezuj mi, sezuj mi, prosim te, te svinčene škornje!« Aktivisti so take sanje absurdno razlagali, češ da je to izraz kosmate vesti bande, ki ni revidirala stališča (Kalajdžić 1985: 168; Knežev 1988: 17; Marić 1988b: 77; Dragović - Gašpar 1990: 219; Jovanović 1990: II, 49; Lebl 1990: 155; Simić 1990: 73; Simić in Trifunović 1990: 38; Vujović 1990a; Živković 1990b; Hrast 1991: 121–122, 146; Weiss: 247). Težke sanje so jih spremljale še leta po izpustu na svobodo. Številni nekdanji interniranci se spominjajo, da so leta in leta po vrnitvi z Golega otoka sanjali, da so zaporniki, da jih preiskovalec izprašuje, da so nekaj storili in da bodo za to kaznovani (Kalajdžić 1985: 78; Simić in Trifunović 1990: 152, 217). Na Golem otoku je bilo še sanjati nevarno. Italijan Emilio je nekoč padel v bojkot, ker je bledel v spanju. Omenil je neko ime, dežurni aktivist je to zapisal in začela se je preiskava. Preiskovalec je morda menil, da mu je usoda podala nit, ki jo bo treba le potegniti, pa se bo razvozlala celotna italijanska skupina v Jugoslaviji (Popović 1988: 44; Bjelica 1989a). Panto Vušurević iz Cetinja je bil težak invalid. Živel je v prepričanju, da bo svet izvedel za Goli otok in da bodo napredne sile sveta pritisnile na Jugoslavijo, naj taborišče čim prej razpusti. Nekaterim je tudi zaupal, Osamljeni v množici da je sanjal, kako bodo priplule ruske podmornice in osvobodile taboriščnike. Iz njegovih sanj so ga golootoški tovariši dneve in noči zbujali z udarci in pljunki. To so počeli, da bi si pri taboriščnih oblastnikih prislužili pozitivne točke, nekateri pa kar tako, da bi sebi olajšali muke. Na vse udarce in pljunke je odgovarjal le: »Tucite, majku vam jebem. Nećete kad dođu ruske podmornice.« Da bi ga čim bolj kompromitirali in osmešili, saj je bil slab vzor sointernirancem, ko je tako branil osebno dostojanstvo, so leta 1950 priredili pogreb resolucije IB. V manjšo krsto so položili »Resolucijo«, Vušurević pa jo je pod nadzorom goničev nosil skozi dolg špalir internirancev. Ves ceremonial je spremljalo običajno: »Ua, banda!« Žive golootoške okostnjake je dogajanje zabavalo, da je bilo slišati celo smeh. Vušurević je moral izkopati grob za »Resolucijo« in jo pokopati. Potem je moral v spremstvu nekaj tovarišev brati pogrebno molitev zanjo. Da je bil pogreb videti res kot pravi, so pomagala kadila, timijan in druge potrebščine. Podoben ceremonial so priredili tudi leta 1952 v delovišču R-101, kjer je v vlogi Panta iz Žice nastopil Vjekoslav Smolja, partijski delavec in funkcionar iz Hrvaške (Ćupić 1988: 89; Kovačević in Rastoder 1989: št. 4; Milo. Bulatović 1990). Prevzgoja je pogosto potekala tudi ponoči. Najbolj vneti aktivisti so namreč zbujali tiste, ki še niso revidirali, in jim šepetali na uho: »Ej ... čuješ, sagledaj što pre svoje zločine ... raskrsti sa sobom ... revidiraj što pre. Da znaš ... to ti je moja pomoč!« (Weiss: 231) Tudi med ženskami so bile take, ki so znale vso noč iz sojetnic, s katerimi so spale, izsesavati še tisto, kar je ostalo, in potem so to nosile na upravo (Simić in Trifunović 1990: 110). Banda, ki je bila v bojkotu, je morala čez dan brez oddiha neprestano kaj delati, saj niti med kosilom niso smeli sesti. Če slučajno ni bilo nobenega dela, so morali ves prosti čas stati obrnjeni stran od drugih, z upognjeno glavo, z rokami na hrbtu – kot simbol zakrknjenih banditov. Prve tri dni bojkota niso smeli niti spati, ampak so bili »pod svečo«. V barakah so imeli žarnice z belim pločevinastim senčnikom in ob večerih so pod njo zbrali vso baračno bando, da bi jo razsvetlili. Banda se je morala postaviti s sklonjeno glavo in z rokami na hrbtu ob steno barake, ne da bi se naslonila nanjo. In potem ko so šli spat, so dvajset minut ležali, nato dvajset minut stali in tako vso noč. Da je vse potekalo po predpisih in da banda niti stoje ni spala, so skrbeli dežurni (požarni) barake, ki so morali budno paziti, da se niso ne 147 148 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG naslonili ne zaspali. Utrujeni in izmučeni so se težko borili s spanjem. Poleg tega so jih dežurni vsakih dvajset minut potegnili za nogo in spraševali: »Spavaš li, bando?« To je bilo tako hudo, da je povzročalo halucinacije. Žeja in lakota se dasta prenesti, toda brez spanja ne gre. To je povzročilo tolikšno izčrpanost, da so se po nekaj dneh od napora enostavno sesedli, ne da bi vedeli, kako in kdaj ... Polili so jih z vodo ali s čim drugim in spet spravili nazaj na noge: »Simuliraš, aaa ... Poznamo take trike ... Dvigni roke v zrak!« V ženskem taborišču so znali kazen poostriti tako, da je morala žrtev stati dva dni in dve noči na mestu, ne da bi smela na potrebo. Vse svoje telesne potrebe je opravljala stoje, ni spala ni jedla ni pila, dokler se ni zrušila (Dragović - Gašpar 1990: 136; Perućica 1990: 86, 139, 152, 155; Simić in Trifunović 1990: 35, 98, 149, 162–163, 191, 193, 212; Weiss: 194, 226). Če so nekateri filozofi razglabljali, kdo naj nadzoruje paznike, so nosilci prevzgoje odpravili tudi to dilemo in sistem izpopolnili do popolnosti, saj je tudi požarne nadziral drugi dežurni: »Tudi ona zaspi, jaz pa je nisem videla. In pade. Vzamem kamen in zaropotam. Mislim si: Joj, zdaj bom morala pa jaz v špalir. Razmišljam, da ji ne smem nič reči, saj me lahko prijavi, da govorim z njo, in takoj bom jaz na njenem mestu. Vstane. Okoli polnoči so prišle dežurne gledat, kako se obnašamo. Po barakah pa lahko vidite tiste, ki morajo stati, pod boksi one, ki morajo biti tam – in pazite, da ne pridejo ven. Neka mlada študentka in še nekaj drugih so pomolile glave ven, vidim, da so obrnile glavo proti meni, in molčim. Toda ko sem slišala, da prihajajo nadzornice, sem jim rekla, naj hitro umaknejo glave pod boks, da jih nihče ne bo videl. One so stegovale glavo. Vem, zakaj: da bi mogle dihati, saj tam spodaj ni zraka, to je nizko.« (Simić in Trifunović 1990: 138) Osnovni cilj prevzgoje je bil v vsakem zlomiti njegov jaz. Izganjali so ga z udarci, težko kamenje na tragačih ga je iztiskalo, lakota in žeja razkrajala, nasilno prebujanje pa je hromilo voljo do odpora. Neprespanim in utrujenim je spanec, ki jih je zmagoval ves čas, najmočneje mehčal hrbtenico. Vedno manj so bili gospodarji svojega ravnanja, vedno bolj so izgubljali lastno voljo. Na koncu so bili »kot ožeta cunja, v katero se lahko obriše vsak« (Weiss: 231). Osamljeni v množici Prav tako kot v nemških koncentracijskih taboriščih tudi na družbeno koristnem delu niso mogli na stranišče, kadar je kdo hotel, temveč kadar je tako hotel stražar ali ko jim je bilo ukazano. Takrat pa so morali iti, tudi če niso imeli potrebe. Poleg tega so bila na primer na Golem otoku v vsej Veliki žici le tri glavna stranišča. Paviljoni niso imeli svojih sanitarij, stanovalci petih, šestih paviljonov so uporabljali eno samo stranišče na počep, »čučavac«. Med posameznimi »čučavci« ni bilo nobenih pregrad, zato pa je bilo toliko več nesnage. Na stranišču niso mogli biti sami. Tega si niso mogli privoščiti niti v drugih taboriščih. »Ni več sramu niti gnusa, spremenile smo se v živino, vlečno živino.« (Lebl 1990: 75–76; Simić 1990: 156; Simić in Trifunović 1990: 133; Hrast 1991: 119, 158) Toaletni papir je bil neznan artikel. V ječah prve Jugoslavije je bilo papirja dovolj tudi za pisanje pesmi in za slikanje in celo za Kapital. Na družbeno koristnem delu ni bilo niti časopisnega papirja. Na Golem otoku so namesto toaletnega papirja uporabljali kamen, velikokrat pa nič. Opravili so svoje in se oblekli. Tisto, kar se ni osušilo, je ostalo na hlačah, ki so bile že tako umazane; in tako je ostalo do kopanja v morju. Če jim je bila sreča mila, jim je uspelo skriti kak papirček od cementnih vreč ali kos blaga (Lebl 1990: 102; Simić 1990: 132; Hrast 1991: 119). Ponoči niso smeli iz barak, zato so pred vhod v vsako barako postavili lesen sod za opravljanje male in velike potrebe. Sod je bil visok, v obliki kvadrata, približno meter visok in pol metra širok; imenovali so ga kibla (nemško Kübel – čeber). Ob straneh sta bili zabiti dve letvi za nošenje oziroma za praznjenje vsako jutro. Pred vsakim paviljonom so bile po štiri kible, pri vsaki so stali štirje bojkotirani. Temu nočnemu dežurstvu so pravili kiblarjenje. Prva izmena je kiblarila do polnoči, druga od polnoči do budnice. To ni bilo le fizično mučenje. Utrujeni od dela, pretepeni, vedno žejni, lačni in preganjani, so si ponoči želeli le spanja – počitka. A si ga niso zaslužili! Duševni pritiski so lahko zelo učinkoviti, pospešujejo hitrejše revidiranje. »Bando« pa je bilo treba hitro in dokončno zlomiti: »Poscati jo!« Kiblarjenje je potekalo po strogo določenem pravilu. Prvi je moral imeti nos nad iztrebki, drugi se je moral z glavo nasloniti na zadnjico prvega in tako dalje. A ne s čelom, temveč točno z nosom, in tako po vrsti. Aktivist je vsakemu posebej nastavil nos – po predpisu. Dežurne pri kibli je nadziral dežurni aktivist. Če je bil ta res pravi aktivist, jih je zapovrstjo grabil za vrat in jih silil spustiti glave še niže. Niže, še niže, skoraj do nivoja urina. 149 150 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Pozneje je bila uvedena sprememba. Vsi dežurni pri kibli so morali nagniti glave nad njo. Glava ob glavi, tako da je bila odprtina prekrita in roke na hrbtih. Tisti, ki je moral do kible, ni mogel zgrešiti bojkotiranih: niti on ni smel mimo niti se bojkotirani ni smel izmakniti. Niso se smeli umakniti niti tedaj, ko je kdo prišel opravljat potrebo in se je zadrl: »Razmaknite se malo, majko vam jebem banditsko, da se lahko v miru poščijem!« Le ena glava se je umaknila, da je naredila prostor za roko, ki je držala penis, iz katerega se je v kiblo vlil urin in škropil naokrog. Popravljeni so z drugo, prosto roko prijeli koga izmed dežurnih in mu pritiskali glavo h kibli: »Skloni rilec, banda. Dobro povohaj. Uživaj!« Še bolj prepričljiv dokaz pravilnega odnosa do bande je bil, če so namerno opravili potrebo ne le v kiblo, ampak tudi po bandi. To je dokazovalo, da jih sovražijo in da so pripravljeni revidirati svoje stališče. Banda pa niti pomislila ni, da bi se umaknila, in roke so vztrajno držali na hrbtih; kdo ve, morda jih opazujejo! (Zagorski 1984: 3280; Tasić 1987: 39; Popović 1988: 86; Kovačević in Rastoder 1989: št. 27, št. 80; Kordić 1989: 186–187; Jovanović 1990: I, 145, 339, 375; Perućica 1990: 139; Simić 1990: 132, 145; Hrast 1991: 119–120) Zjutraj, pred odhodom v kamnolom, je morala banda s fekalijami napolnjene kible odnesti do morske obale, jih umiti in vrniti. Nosila sta jo po dva bojkotirana ob spremstvu aktivista. Spotoma so jih revidiranci zaustavljali s komentarji: »Kaj je, banda? Nosiš kiblo? Pošteni ljudje odhajajo na svobodo, ti pa bandituješ!« Tako razkazovanje predrugačene zavesti je bilo normalno in zaželeno. Kdor je revidiral stališče, je to moral tudi pokazati (Popović 1988: 79; Perućica 1990: 151; Simić in Trifunović 1990: 211). Kibla je imela torej izredno pomembno vlogo v procesu »izgrajevanja prave socialistične zavesti«. Pravo socialistično zavest je namreč izkazovalo le življenje v kolektivu; in v kazensko-popravnih domovih po vsej Jugoslaviji je bilo to podrejeno kolektivnemu duhu: vsi so morali vedno vse delati v kolektivu, vsem na očeh, še spati so morali na skupnih ležiščih. Razumljivo je, da je moralo biti tudi stranišče, torej čeber za opravljanje male in velike potrebe, kolektiven: »Naj bom jasen: ›V kolektivu mora biti vse kolektivno, predvsem pa scanje in sranje!‹ Tu je kibla nenadomestljiva. Kibla kot simbol zgodovinske kontinuitete.« (Jovanović 1990: I, 144–145) Kazensko-popravni domovi za informbirojevce so imeli zaradi potreb prevzgoje tudi posebno urejene prostore. Vsaka baraka oziroma soba je Osamljeni v množici imela v kotu urejen manjši prostor, zagrajen z odejami, tako imenovano čebe, kavez, golubarnik oziroma jazbino. To je bila improvizirana samica in temnica hkrati, in tja so morali tisti, o katerih je zasliševalec sodil, da so v preiskavi kaj zamolčali. Tak jetnik ni mogel nikogar videti – pa tudi njega nihče. Pred luknjo je stalno stražil eden od obsojencev, ki mu je prinašal pičlo hrano in ga ob urah, ko so bili drugi na delu, vodil na potrebo. Pri tem je moral paziti, da z nikomer ni prišel v stik. Tu so prestajali dan kleče, saj jim niso pustili ne sedeti ne spati. Nekatere so sredi noči odpeljali v center, kjer so jih revidiranci tepli do nezavesti, da bi priznali, da so sovražniki (Marković 1987: 157; Jezeršek 1989: 120–121; Kovačević in Rastoder 1989: št. 47, št. 81; Perućica 1990: 138; Simić 1990; 65, 72). V Stari Gradiški so v neposredni bližini kible ogradili z odejami prvo nadstropje. Nad ogrado so na tablo z velikimi tiskanimi črkami napisali »informbirojevska jazbina«; v njej so bivali jazbinaši. Ob neki priložnosti je jazbinaše sobni starešina predstavil nekako takole: »Kaj naj vam navsezadnje rečem o ›jazbini‹? Sami poglejte njihov brlog, pa vam bo vse jasno. To so sami zakleti sovražniki socializma, sluge krvavega Stalina, izdajalci našega boja, naše Partije, naše Armade. (Val protestov, ki je dolgo trajal; ob vzklikih ›Uničimo jazbino!‹ so začeli nekateri skakati s postelj in se s stisnjenimi pestmi zaletavati k ›jazbini‹.)« (Jovanović 1990: I, 107, 122, 142–143; Vujović 1990a; Živković 1990a) Na Golem otoku so uporabljali manjšo betonsko stavbo – parilnico za uničevanje uši in sežiganje smeti – tudi kot skrit prostor, kjer so dajali bando pod preso; interniranci so jo imenovali krematorij (Perućica 1990: 142). Po analogiji s korejskim centrom Panmundžon, kjer so potekali mirovni sestanki vojskujočih se strani Severne in Južne Koreje, so tudi na Golem otoku imeli kraj s takim imenom. To je bil prostor za paviljonom in steno vzdolž celega paviljona, širok dva metra. Namenjen je bil za golootoško prepričevanje tistih, ki jih je vsaj formalno izbral sobni starešina. Sredi noči, ko je v Žici vladala grobna tišina, so tja privlekli »bando«, ki jo je bilo treba prisiliti v »revidiranje stališča« in jo spraviti »na pot, po kateri so morali tudi vsi drugi«, ali pa ji »zmleti kosti«. Sobni starešine so izbrali tudi izvajalce, navadno tiste, ki so bili žrtvi najbližji, 151 152 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG sorodnike, če so bili v taborišču, sicer pa znance iz kraja, od koder je bila žrtev. Če se je kdo od njih obnašal preveč »pasivno«, se je lahko še sam znašel v tem neprijetnem položaju (Perković 1990b). Na Golem otoku so interniranci postavili obelisk v zahvalo vsem, ki so jim »pomagali do resnice«, kot je sporočal napis, torej tistim, ki so jih v verige vkovane prignali na otok ter jih tam mučili in poniževali. Golootoški obelisk je lepo utelešal ves cinizem tamkajšnje »prevzgoje«: »Jaz sem mu rekel obelisk sramote in v grlu me je stiskalo, ko sem bral puhlice, vklesane vanj. Samo pokvarjena človeška duša je zmogla toliko cinizma, da je zahtevala od obsojencev, naj postavijo svojim mučiteljem v zahvalo še spomenik.« (Jezeršek 1989: 183) 155 Potemkinova vas R-101 Izkušnja taboriščnega življenja je pokazala, da so nekateri posamezniki vztrajali pri odporu in kljubovali vsem prisilnim ukrepom, da se niso hoteli odpovedati svoji identiteti oziroma niso pristali na »ubijanje človeka v sebi«. Minevali so meseci in leta, oni pa so ostajali nepopravljivi. Ni jih bilo veliko. Konec drugega leta bivanja na Golem otoku jih je od prve skupine, ki je štela okoli 1400 ljudi, ostalo vsega dvajset. Za proces prevzgoje ni bilo smotrno, da bi nove skupine v taborišču našle take staroselce, ki so se postopno spreminjali v inventar Golega otoka. Tudi iz Stare Gradiške so tja prignali tiste, ki bi s svojimi stališči in odklonilnim odnosom do prevzgojnih ukrepov utegnili negativno vplivati na druge. Hkrati so se nekateri posamezniki tudi v zaporih, zlasti v Beogradu leta 1948 in 1949, močno upirali v preiskavi. Zato se je oblikovala ideja, da je potrebno in smotrno določeno število »nepopravljivih« umakniti v posebno izolacijo (Stojanović 1988b: 168–170; Stevanović 1990: št. 2). Nekaj sto metrov stran od že obstoječega taborišča na Golem otoku je bila dvajset metrov globoka in deset metrov široka vrtača. V njej je bil nekoč rudnik boksita. Postavili so lesene stopnice, pozneje so stopnišče betonirali. Levo od stopnic je bila baraka z dvema nadstropjema za namestitev internirancev, desno manjša baraka za njihovo kuhinjo. Med njima je bilo pet, šest metrov dvorišča, posutega z drobljencem. Okrog vrtače je bil kasneje postavljen več metrov visok betonski zid s stražarskimi stolpi in stezami, po katerih so hodili oboroženi stražarji. Ponoči so s stolpov svetili reflektorji ter osvetljevali vrtačo in okolico (Kalajdžić 1985: 141–142; Marković 1987: 113; Stojanović 1988b: 168–170; Vasović in Mekina 1989: 26; Kovačević in Rastoder 1989: št. 26; Jovanović 1990: I, 267). Sprva se je ta del taborišča imenoval jazbina, pozneje se je kot uradno ime uveljavila oznaka 101 ali R-101, pri čemer R označuje delovišče (»radilište«), 101 pa naj bi bila poljubno izbrana oznaka, »da se nihče ne bi spomnil, za kaj gre, saj je dejansko šlo za taborišče, kjer so bile nameščene znane osebnosti s posebej kljubovalno držo« (Stojanović 1988b: 168–170; Kovačević in Rastoder 1989: št. 3; Stevanović 1990: št. 2; 156 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Marković 1991: 451). Po nekaterih virih naj bi uprava taborišča in kaznjenci oznako brali in izgovarjali, kot da je zapisana v latinici, torej P-101, pri čemer naj bi P pomenil začetnico besede punkt (Logar 1991: 303; 1994). Kakor koli že, pa oznaka 101 nikakor ni bila povsem poljubna. Število 101 namreč pomeni »zelo veliko«. Tako je na primer francoski potopisec v sedemnajstem stoletju zapisal, da je bila leta 1664 v Sarajevu »101 džamija«. Quiclet je nedvomno dobesedno zabeležil informacijo, ki jo je dobil od domačinov, ko jih je spraševal, koliko je bilo tam džamij; ti pa so mu pojasnili, da jih je bilo »zelo veliko« (Quiclet 1664: 75). Dve stoletji pozneje je v obrenovićevski Srbiji najdaljša zaporna kazen, na katero je bil lahko kdo kaznovan, znašala »101 leto« (Isaković 1982: 56). Med samimi prebivalci R-101 je bila v rabi oznaka Manastir (samostan) ali Petrova rupa. O tem, kako je nastalo to ime, obstaja več pričevanj. Vsa pa so si edina v tem, da ime izvira od kaznjenca Petra Komnenića, nekdanjega predsednika črnogorske skupščine, profesorja zgodovine in komandanta partizanskega bataljona, ki je poimenoval ta kraj s sramotilnim imenom »rupa« (luknja). Ker je uprava taborišča lokacijo dosledno imenovala delovišče, je ob neki priložnosti Komnenić baje porogljivo rekel preiskovalcu: »Kakšno delovišče neki, to je navadna luknja.« (Stojanović 1988b: 170; Kovačević in Rastoder 1989: št. 3; Jovanović 1990: I, 280; Perućica 1990: 135; Marković 1991: 451) Po drugih virih naj bi Komnenić, ko so ga tepli, govoril, da ne bo ovajal in tepel drugih, čeprav bo pustil kosti v tisti »rupi«. »Celo šale smo zbijali o tem. Govorili smo mu: ›Prihajali se bomo poklonit tvojim kostem v tej luknji,‹ pa tudi druge stvari.« (Kovačević in Rastoder 1989: št. 27) Zaporniki v »rupi« so imeli svojega posebnega preiskovalca, kar je ustvarjalo svojevrstno atmosfero negotovosti in psihoze. Ta stalno »odprti dosje« je bil zlasti mučen, vnašal je nove slutnje in bojazni, pritiskal in gnal do blaznosti – saj se je v njem neprenehoma ponavljalo vprašanje: »Kaj še imaš priznati, izdajalec?« In to iz dneva v dan, iz noči v noč, brez upanja, da bo kdaj konec (Marković 1987: 117). To taborišče v taborišču je bilo tajno, saj niti golootoški taboriščniki niso smeli vedeti, kje se nahaja. Prebivalci Petrove rupe so živeli v popolni izolaciji: nihče jih ni smel videti in tudi oni nikogar. Nikoli niso srečali niti tistih internirancev, ki so jim iz Žice prinašali vodo in hrano. Hrano so jim nosili v velikih kotlih pod strogim nadzorstvom miličnikov in jih odložili kakšnih sto metrov od luknje. Medtem so morali prebivalci Potemkinova vas R-101 Petrove rupe biti zaprti v baraki in so smeli samo šepetati. Šele ko so interniranci odšli, so smeli po hrano (Kalajdžić 1985: 141; Marković 1987: 116–117; Stojanović 1988b: 168; Jezeršek 1989: 200; Kovačević in Rastoder 1989: št. 3, št. 26; Simić 1990: 102). Sredi julija leta 1950 so iz Žice preselili v to vrtačo manjšo skupino petih ali šestih »nepopravljivih«. Za njimi je po nekaj dneh prispela skupina iz Beograda, ki je prebila vse leto 1949 v beograjskih zaporih. Leta 1952 je prispela tja skupina višjih oficirjev iz Stare Gradiške, ki so bili najbolj »zakrknjeni« in jih je bilo zato treba izločiti iz množice oficirjev. Od ustanovitve Petrove rupe do razpusta je šlo skoznjo vsega 136 oseb (Stojanović 1988b: 169; Kovačević in Rastoder 1989: št. 4; Jovanović 1990: I, 291–292). V samem delovišču 101 je bila nameščena tako imenovana »superbanda«; to so bili nepopravljivi kaznjenci in obsojenci, ki so bili pred aretacijo visoki partijski in državni voditelji ali vojni komandanti. Prebivalci tega posebnega taborišča so bili večinoma stari komunisti, med njimi celo komunisti z ustanovnega kongresa Komunistične partije Jugoslavije v Vukovarju, tudi slovenski udeleženec Robert Rinaldo, potem predvojni komunisti, šolani v Sovjetski zvezi, bivši člani centralnih komitejev, narodni heroji, ministri, generali, polkovniki, bivši ambasadorji, univerzitetni profesorji in tako dalje. Od Slovencev so preživljali usodo v tem posebnem taborišču Silvo Furlan, Dragutin Gustinčič, Cene Logar in drugi. Med njimi so bili obsojeni in administrativno kaznovani ter taki, ki jim nihče ni uradno povedal, da so aretirani. Poleg bivših partijskih funkcionarjev in visokih državnih uradnikov so bili tu tudi španski borci in nekaj ministrov iz tedanje črnogorske vlade. Zanje je bil pripravljen sprejem v obliki posebno besnega vpitja, pljuvanja in pretepanja. Pričakali so jih premišljeno izbrani kaznjenci iz velikega taborišča. V Petrovi rupi je veljal še posebej strog režim. Mučili so jih z nesmiselnim delom, saj so morali lačni in žejni delati v vročini in v hudi zimi prenašati kamenje z enega na drugo mesto in nazaj. Še težje breme pa so bili poniževanje, pljuvanje, žalitve in neprestana preiskava, ki je pomenila nasilje brez konca. Njihovi zasliševalci so jim neprestano nalagali, naj pišejo o svoji preteklosti. Še in še so zahtevali od njih dopolnitve, popravke, nove izjave, nove ovadbe ... (Marković 1987: 113–115; Stojanović 1988b: 168–170; Kovačević in Rastoder 1989: št. 3; Jovanović 1990: I, 293; Perućica 1990: 109; Simić 1990: 102; Hrast 1991: 130; Logar 1994) 157 158 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Pred Rankovićevim obiskom so njene prebivalce preselili v Malo žico, ki se je poslej uradno imenovala Radilište 101. Sámo Petrovo rupo pa so zapolnili z zemljo. Vodnik Milutin, ki je vodil rušenje, jim je rekel: »V petih dneh je ne sme več biti! Izginiti mora brez sledu!« Baraka je bila porušena tako rekoč v trenutku. Vse, kar je bilo v njej vrednega, so odnesli, bodečo žico pa odstranili. Zelo hitro je bilo pobrano drobnejše kamenje z gornjega dela zidu in zmetano v luknjo. Že po treh dneh je bila zasuta tudi kuhinja in dobršen del vrtače, da je bilo videti kot velik plaz kamenja. Vendar globoke vrtače ni bilo mogoče povsem zasuti. In nekdo se je domislil: v njej so postavili dva betonska stebra in prek njiju precej debelo betonsko gred, dolgo tri, štiri metre. Tako imenovana tesarska brigada je sredi vrtače naredila nekakšen gradbeni oder iz lesa. Pozneje so tukaj izročali beton, ki so ga mešali poleg same vrtače. Vse skupaj je dajalo vtis oddelka nekakšne tovarne. Prav verjetno je bil za obisk pripravljen kakšen »strokovnjak«, da bi odgovarjal na morebitna vprašanja obiskovalcev. Eden od prebivalcev Petrove rupe, ki je sodeloval pri tem podvigu, je šepnil tovarišu: »Ali veš, na kaj me to spominja? Na ›Potemkinove vasi‹.« (Kalajdžić 1985: 189; Golubović 1989b; Vasović in Mekina 1989: 26; Jovanović 1990: I, 444–446) Moško in žensko taborišče na Golem otoku in na Svetem Grgurju je septembra 1951 obiskal minister za notranje zadeve Aleksander Ranković - Marko in se na svoje oči prepričal, kako poteka prevzgajanje informbirojevcev. Uprava taborišča in interniranci so se na njegov obisk temeljito pripravili. Na konferencah kolektivov so internirance obvestili, da bodo delovišče obiskale najvišje osebnosti; kdo, niso povedali, pač pa so rekli, da se morajo dobro pripraviti. Predvsem morajo s svojim vedenjem na sprejemu pokazati, da so spoznali svojo zmoto in dojeli, da ima Partija prav. Pokazati morajo, da se zavedajo nujnosti vsega, skozi kar so šli, in tudi tega zdaj, da jim je Partija ponudila roko, da jih ni hotela uničiti, temveč popeljati na pravo pot. Dalje, nihče ne sme stopiti iz stroja. Če kdo od obiskovalcev pristopi h kaznjencu in če bo kaj vprašan, mu mora ta odgovoriti kratko, jasno in dostojno. In končno, tisti, ki so imeli nož ali rezilo, so ga morali takoj oddati. Tudi sicer so imeli veliko dela. Poleg tega, da so zasuli Petrovo rupo, so zgradili nove barake in poravnali okolico taborišča. Dan pred obiskom pa so še skrbno pospravili in uredili dvorišče in okolico naselja. Interniranci so šli na kopanje in dobili čiste srajce. Tudi postregli so jim z nedeljskim kosilom (Kalajdžić 1985: 188; Dragović - Gašpar 1990: 192; Potemkinova vas R-101 Jovanović 1990: I, 446; Simić 1990: 166–167). Tako je imel minister za notranje zadeve na Golem otoku res kaj videti: »Taborišče je zablestelo v sončni pozlati in v odsevu kamene beline. Spremenilo se je v dom oddiha. Postalo je vzgojno, družbeno-koristno, humano, socialistično taborišče.« (Dragović - Gašpar 1990: 192) Sredi tako lepo urejenega delovišča je Rankovića pričakala množica kaznjencev s huronskim skandiranjem: »Živela Zveza komunistov Jugoslavije! Dol informbiro! Smrt Stalinu! Živel tovariš Tito! Tito – Marko! Tito – Marko ...« (Dedijer 1984: 479; Dragović - Gašpar 1990: 193) Po besedah Anteja Raštegorca je bilo vzklikanje »tako spontano in gromko, da so se ježili lasje na glavi«. Podatek, da so Rankovića z enakim skandiranjem pričakali tudi interniranci v Bileći, seveda nekoliko relativizira to trditev. Dejstvo je, da je Rankovićev obisk vnesel veliko vznemirjenje. To potrjuje tudi naslednji dogodek: ko je v množici kaznjencev na Golem otoku Ranković prepoznal nekoga izmed starejših revidirancev in mu ponudil roko, se je ta od vznemirjenja »sesedel kot prazen žakelj«. Ranković navzven ni kazal vznemirjenja. Po taborišču je stopal mirno, s cigaretnim ustnikom v ustih. Šele ko je prišel iz Žice, se je obrnil, in tedaj ga je Raštegorac menda prvič slišal, da je zaklel: »Majku im jebem, šta učiniše od naših ljudi!« (Dedijer 1984: 479; S. Popović 1989) – Dopuščam možnost, da je Raštegorac kljub hrupu natančno slišal svojega šefa. Vendar ni omenil, komu naj bi psovka veljala. Bojkotirani v moškem in v ženskem taborišču na obeh otokih se sprejema niso smeli udeležiti in niso smeli ploskati in skandirati. Skriti so bili za kakšno barako ali celo pod boksi (Kalajdžić 1985: 190; Kovačević in Rastoder 1989: št. 41; Simić in Trifunović 1990: 85; Perković 1990b). »To je bilo zelo zvito, kajti če bi nas Ranković videl – nas kakšnih 150 bojkotiranih revežev, bi težko verjel, da smo tudi mi jugoslovanski sužnji. Po ničemer nismo bili podobni jugoslovanskemu človeku. Celo kože nam ni bilo videti, vse je bilo v krastah, lica, nos, čelo, glava, ušesa, ramena, hrbet in ves život prebit od udarcev ...« (Perković 1990b) Enako je bilo tudi v ženskem taborišču, kjer naj bi bili tudi razlogi isti: »Lahko ti rečem, da so kaznjenke videti grozno, shujšane so, skoraj vsaka ima rep, tako so suhe.« (Simić in Trifunović 1990: 85) Ko si je Ranković ogledal taborišče in njegove prebivalce, se je sestal s preiskovalci in upravo. Kot se je spominjal eden od članov uprave, jim je razlagal okoliščine v zvezi z informbirojem, pritiske, vojne demonstracije na mejah: 159 160 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG »Dolgo je govoril, kakor da bi nam hotel reči, da moramo tako nadaljevati, odločno, da je še prezgodaj za popuščanje! Morda sem ga samo jaz tako razumel, morda pa smo ga vsi hoteli tako razumeti, da bi pomirili svojo vest. Ne vem, a nadaljevali smo svoje delo, tudi ko je odšel ... Saj poznaš tisto: po bitki so vsi generali.« (Marković 1987: 209) Poleg Golega otoka in Svetega Grgurja si je Ranković ogledal tudi taborišče v Bileći. Tam je hotel videti tudi samice. V eni od njih je srečal polkovnika milice, ki ga je poznal in o katerem se je prav tedaj odkrilo, da je zaprt po nedolžnem. Ranković ga je vprašal: »Kaj pa ti tukaj? Mar v samici?« Zapornik se je zmedel in začel jecljati. Da se pred svojim glavnim šefom ne bi počutil krivega in osramočenega, je s težavo izdavil: »O ne, tovariš Marko, jaz sem tu zaradi specialne naloge!« Ob tem odgovoru se je Ranković nasmehnil, upravnik taborišča, ki ga je spremljal, pa je povesil glavo. In sta odšla. Obhoda samic nista nadaljevala, ker je Ranković rekel upravniku: »Ni nama treba naprej, da se ti ne bom vmešaval v delo!« (Marković 1987: 139) Ker tam ni bilo huronskega skandiranja gesel, domnevam, da ga je upravnik jasno slišal in razumel, kaj mu je hotel povedati. Rankovićevemu obisku so poleg uprave taborišč velik pomen pripisovali tudi interniranci sami, saj se mnogi spominjajo njegovega obiska kot velikega in pomembnega dogodka, čeprav se po njegovem odhodu zanje ni nič spremenilo, ne glede hrane ne glede higiene pa tudi ne v odnosu do kaznjencev, kajti že po nekaj dneh je spet teklo vse po starem (Dedijer 1984: 480; Marković 1987: 118; Jovanović 1990: I, 449; Vujović 1990c; Živković 1990d; Hrast 1991: 153). Vendar številni nekdanji interniranci zatrjujejo, da se je po Rankovićevem obisku v taboriščih »položaj spremenil za sto odstotkov«: da ni bilo več pretepanja in ne špalirjev, da se je hrana nekoliko izboljšala in se je začelo nekakšno kulturno življenje (Simić in Trifunović 1990: 86; Perković 1990b). Neki nekdanji interniranec je celo zatrdil, da je Rankovića slišal reči: »Od danes ne bo več pretepanja in hrana bo boljša!« (Marković 1991: 249) Dodajmo k temu še spomin nekdanjega udbovca: »Še bolj značilno in zanimivo pa je to, kar sem izvedel dosti pozneje iz tako rekoč najbolj verodostojnih ust: kako so bile vse grozote, ki so se dogajale na Golem otoku, razkrite po Potemkinova vas R-101 tamkajšnjem obisku srbskega pisatelja in takratnega člana CK KPJ Dobrice Ćosića, ki je Rankoviću in Kardelju skupaj poročal o vsem, kar je tam videl. Pri tem se je izkazalo, da nobeden od njiju (relata refero!) tega doslej ni vedel in je bil kmalu nato temu storjen tudi konec. Žal, kakor vemo, ne za zmeraj!« (Apih 1986: 1818) Glede na vse to menim, da resnice o Golem otoku, vse tiste groze, v katero so bili prisilno stlačeni interniranci, ni poznal nihče v najvišjem vodstvu, niti Ranković. Ne le zato, ker je sam ni hotel (s)poznati ali ker so mu jo podrejeni prikazovali v olepšani podobi, temveč tudi zaradi tega, ker je bila resničnost taboriščnega sveta tako sprevržena in ker se njegove žrtve niso mogle sprijazniti s tem, da je bil absurd edini smisel Potemkinove vasi, pri katere gradnji so morali sodelovati. Človek pa stremi k smislu. Težko si je predstavljati delovanje procesov in mehanizmov, ki Potemkinovo vas v očeh njenih graditeljev spremenijo v idealni dosežek, v utelešenje njihovih najbolj skritih želja in hrepenenj. Očitno je le, da huda stiska krepi upanje in da je soglasnost kolektiva pri vzklikanju gesel za mnoge pomenila tudi potrjevanje lastne resničnosti. Morda je učinkovitost te zamenjave iluzij za resničnost najbolj doživeto opisala Bosa Danilović - Abramović. Ko je ladja z Rankovićem in njegovim spremstvom izplula z Golega otoka, so vse interniranke stekle in mahale. Tedaj so tudi skritim za barakami rekli, naj pridejo. Bosa Danilović se je sprva čudila, zakaj vzklikajo in mahajo, nenadoma pa se je zavedla, da tudi sama maha in teče proti kraju, od koder je ladja krenila: »Pozneje sem se sama sebi nasmejala. Pravzaprav eno misliš in drugo delaš. Toda to je usoda, ko se znajdeš v množici.« (Kovačević in Rastoder 1989: št. 41) Rankovićevemu obisku in obisku drugih jugoslovanskih funkcionarjev so sledili obiski tujih delegacij. Najprej je delegacija mednarodnega Rdečega križa, ki so jo sestavljali po en član Rdečega križa iz Velike Britanije, Švedske in Švice, marca 1950 prišla pogledat delovno brigado nekdanjih Golootočanov v Klenovici pri Novem. Taboriščne uprave so imele tedaj že dovolj izkušenj. Dva dni pred njihovim prihodom so imeli sestanek, na katerem jim je vodstvo prevzgajališča sporočilo, da pride na ogled mednarodna komisija. Pri tem so jim zagrozili, da ne smejo nikomur od obiskovalcev povedati za obstoj Golega otoka in kakšne so 161 162 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG razmere na njem, ker bodo sicer tistega, ki bo omenil otok, takoj vrnili nanj. Tako se je tudi mednarodni Rdeči križ lahko prepričal o tem, kako jugoslovanske oblasti humano ravnajo z informbirojevci (Lorger 1987a; 1987b; 1988c). Uradno Golega otoka torej sploh ni bilo, vsaj konec leta 1950 še ne. Naslednje leto se je pokazalo, da je vendarle bil. Pravzaprav se je zanj vedelo, kot smo videli, že leta 1949. Ko ni bilo več mogoče prikrivati njegovega obstoja, so jugoslovanske oblasti zanikale, da bi bilo taborišče takšno, kakor so ga opisovali in širili govorice o njem; nasprotno – prikazovali so ga kot humano in demokratično institucijo. In o tem se je na svoje oči lahko prepričalo enajst francoskih novinarjev, ki so 28. novembra 1951 obiskali Goli otok kot prva tuja delegacija. Francoski novinarji so hoteli obiti in videti »vse«. In res so imeli kaj videti. Posebej zaradi njihovega obiska je sredi Golega otoka še enkrat zrasla Potemkinova vas, kamor so samo za en dan naselili zanesljive zapornike. Oblekli so jim nova oblačila, jim servirali posebej dobro kosilo. »Kajpak, da smo režirali stvar. To ni bilo tako enostavno: na višku boja z IB, s Stalinom, s tujci z Zahoda, in to socialisti, ki so hoteli videti zapor s političnimi kaznjenci. Morali smo se pripraviti. Nismo bili naivni. Nikomur nismo smeli dati povoda za klevetanje, tudi na Zahodu ne,« je o tem povedal nekdanji preiskovalec z Golega otoka. Radovedni novinarji so imeli pripravljenih dvajset vprašanj. In tako so interniranci odgovarjali, da so tu od nedavna, ostali pa bodo še tri, štiri, morda pet mesecev. In s čim se ukvarjajo? Da preučujejo marksizem. Seveda marksizem, ki je očiščen stalinističnih stranpoti. Najbolj jih je zanimalo, za kaj je kdo kaznovan in za kako dolgo, kakšen je odnos do obsojencev, kje spijo, kaj jedo. Z nekim dvomotorcem so govorili najdlje. Povedal je, da je bil obsojen na pet let, da je bil oficir, major, in da je bil kaznovan, ker naj bi odklonil vodenje svojega bataljona proti Rdeči armadi, če bi prišlo do napada. »To je kršitev vojaške prisege in poslušnosti?« – Da, to je bila možna izdaja. »Če bi to storil med vojno, kako bi bil kaznovan?« – Z ustrelitvijo. Po hitrem vojnem sodišču. »Zakaj si bil za Ruse?« – Tako so me učili. »In zakaj?« – Zaradi Stalina, socializma, oktobrske revolucije, Rdeče armade. »Ali veš za taborišča v Sibiriji?« – Zdaj vem. »Pa za ubijanje najbolj znanih revolucionarjev?« – Zdaj vem. »Kaj je pomembnejše – internacionalizem ali lastna domovina?« – Lastna domovina. Tedaj pa sem mislil, da je tisto prvo. »Ali si pravično kaznovan?« – »Nisem, to je preblaga kazen za izdajo oficirja!« Potemkinova vas R-101 Mnogi so odgovarjali na podoben način. Samo eden je prekršil dogovor. Na vprašanje, ali so na Otoku primeri samomorov, je odgovoril pritrdilno. Uprava taborišča je pozneje poizvedovala, kako se je to moglo zgoditi, zakaj je to povedal. Pokazalo se je, da direktiva o tem, kaj povedati in česa ne, ni segla do njega. Na koncu so se še smejali, saj se je nesrečnik opravičeval, da je naglušen – kar so potrdili tudi zdravniki – in ni dobro slišal, česa ne sme povedati Francozom. (Marković 1987: 206–207; Petričević 1988) 163 165 Marksistični dogmatizem jedilnega lista V zaporih in taboriščih za informbirojevce je bilo vse podrejeno njihovi prevzgoji oziroma revidiranju političnega stališča. V tem procesu je imela pomembno vlogo tudi hrana, saj je vpliv praznega želodca na razum človeka neizmeren. »Takoj naj povemo, kakšna mora in sme biti hrana za ljudi, v katere sta vlada in KPJ izgubili vsako zaupanje, ker se menda ne strinjajo z uradnimi pojmovanji glede politike ZSSR, Resolucije IB itd.« (Knežev 1988: 39) Med obiskom ženskega dela taborišča je Ranković nekatere interniranke vprašal, kakšna je hrana. Neka interniranka mu je rekla, da je hrana »grozna«. – »Kako grozna?« – »Tako, enostavno, na smrt smo lačne.« Na to je Ranković odvrnil: »Tudi ostalo ljudstvo je lačno, smo pod ekonomsko blokado.« (Simić in Trifunović 1990: 129) Kaznjence so izčrpavali z lakoto in žejo, da bi v njih oslabili voljo do upora. Lakota je bila močno orodje v procesu prevzgoje, saj je učinkovito lomila dostojanstvo ljudi in njihovo voljo do odpora. Kajti od človeka, ki ga premaga lakota, le malo ostane, kot se je izrazil Meša Selimović. Že od samega začetka je bila hrana za večino kaznjencev slaba in nezadostna, bolj ali manj huda lakota je bila vsa leta stalen gost. Ta je bila včasih tako silna, da so tisti, ki se jim je ponudila priložnost, jedli celo krmo za krave in ovce. Lakota je prizanesla le nekaterim aktivistom. Pri delitvi hrane je navadno ostajalo po kotlih nekaj jedi, ki so jo pojedli razni »rukovodioci« in priskledniki v kuhinji, ki so imeli pravico hoditi tja (Kjosseff 1953: 254; Kovačević in Rastoder 1989: 43; Jovanović 1990: II, 36–37; Perućica 1990: 99, 155; Milanović 1990: št. 7; Stevanović 1990: št. 2; Hrast 1991: 142). Kolikšna je bila lakota, najbolje pričajo naslednji zapisi nekdanjega interniranca: »Vse delovne in druge muke bi bile znosnejše, če ne bi bili lačni ... Groza. Lakota v očeh, kosteh, v duši. Verjemite, ljudje so kruh, ki jim je padel v stranišču v iztrebke, spet pobirali in jedli.« (Milanović 1990č) Podobno je povedala nekdanja interniranka: »Nekatere ženske so, naj mi Bog oprosti, pobirale iz gnoja, kar so odvrgle miličnice, in jedle, mene je Bog obvaroval, da tega nisem počela.« (Simić in Trifunović 1990: 122) 166 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Lakota je vplivala tudi na vedenje ljudi: »Stalno smo bili lačni. Sprva se lakota nekako prenaša, ko pa gladuješ mesece in leta, potem človek ni več normalen. Lakota vpliva na obnašanje ljudi. Mislim, da so zaradi večjega koščka kruha in drugih majhnih ugodnosti mnogi ljudje izdali sebe in postali zveri. S čim drugim pojasniti to zverinstvo človeka proti človeku?« (Kovačević in Rastoder 1989: št. 45) Vendar bi bilo napak misliti, da je lakota enako učinkovala na vedenje vseh. Nekateri med njimi, tudi najbolj izčrpani od gladu in mučenja, niso hoteli biti »mizerija« in prejemati več hrane od preostalih. Mizerija se je sicer imenoval vsakdo, ki je pobiral odpadke kruha in ogorke cigaret (Kovačević in Rastoder 1989: št. 47, št. 48; S. Popović 1989; Milanović 1990c). Mnogi so si iz posušenih krušnih drobtin, ki so jih prežvečili, da so bile dovolj gnetljive (torej so si kruh dobesedno odtrgali od ust!), naredili šahovske figure in domine (Popović 1988: 64, 68; Jovanović 1990: I, 180). Janez Jezeršek je od svojih obrokov skril nekaj kruha zato, da je lahko z njim hranil miš (Jezeršek 1989: 70). Tudi jedilnik je bil kaznilniški. V letih od 1949 do 1952 so dobivali za zajtrk nadomestek črne kave in petnajst dekagramov kruha ali zajemalko redke polente (»pura«) (Isaković 1982: 39; Kalajdžić 1985: 169; Marković, 1987: 288; Jezeršek 1989: 98; Jovanović 1990: I, 274; Perućica 1990: 99; Milanović 1990č). Čeprav so se po letu 1953 razmere izboljšale, je bila hrana še vedno pičla, telesa pa izčrpana od napornega dela (Jezeršek 1989: 210; Lebl 1990: 156; Perućica 1990: 99). Prva leta poslovanja Delovišča Marmor so bili kosila in večerje zelo enolični. To so bila leta, ko je tudi na svobodi primanjkovalo hrane. Takrat so interniranci dan za dnem dobivali za kosilo in večerjo enolončnico iz repe (»repa, repa in samo repa«), zelja ali fižola, katerega zrna so šteli, ter ričet. Včasih so dobili zraven tudi kos kruha (Isaković 1982: 44; Marković 1987: 288; Knežev 1988: 39; Čupić 1988: 53; Perućica 1990: 99, 155; Simić in Trifunović 1990: 136; Milanović 1990č; Hrast 1991: 108). Meso so dobili redko: enkrat na mesec (Markovski 1984: 179) oziroma tedaj, kadar so ga na meji zavrnili kot neustrezno, »za nas pa je bilo še kako dobro« (Knežev 1988: 39). Štruco kruha si je delilo več ljudi, tako da je vsak dobil 300 gramov oziroma šestino štruce. Kruh je bil slabe kakovosti (»postan in Marksistični dogmatizem jedilnega lista plesniv«), saj so ga pekli interniranci, ki niso obvladali peke, tako da je bil »po obliki in trdoti bolj podoben kamenju na Golem otoku kot kruhu«. Pozneje, ko so prišli v taborišče pravi peki, pa spet ni bil kdo ve kako dober, saj so pekli za kaznjence »majhne črne hlebčke«, za člane uprave pa nasprotno »bel kruh«. A kljub temu je prišlo skoraj vedno do trganja za krajec namesto za sredico kruha. Psovk in vulgarnih izrazov je bilo na pretek, prišlo je tudi do pretepov (Kjosseff 1953: 254; Knežev 1988: 39–40; Kovačević in Rastoder 1989: št. 34; Hrast 1991: 69). Po letu 1953, to je v »drugi etapi« Golega otoka, se je tudi hrana nekoliko izboljšala. Po pisni odredbi z 11. junija 1954 je morala za obsojence, ki so delali v gozdovih Velebita, skupna kalorična vrednost živeža znašati od 3240 do 4429 kalorij na dan (Marković 1987: 103). Hrana ni bila le nezadostna in enolična, internirancem se je zdelo, da ima razen fižola vsa enak okus. In to slab. Jed je bila precej gosta, zrnja je bilo zelo malo, verjetno so dodajali moko. Vendar je obrok fižola pomenil praznik, in kadar je bil fižol za kosilo, so govorili, da je to »kralj Milan« (Simić in Trifunović 1990: 136). No, o tem se ni veliko govorilo, saj na Golem otoku ni moglo biti drugo boljše od drugega, ampak je bilo vse – najboljše: »Ričet je paral žrelo in se kotalil v želodec kot kamen. ›Prav čudovito sem kosil. Pa ti?‹ ›Tudi jaz!‹ ›Ne pomnim, kdaj sem tako dobro jedel!‹ In krompir je bil neolupljen. Kot za svinje? Prav tako! Tega nihče ni opazil. Mar ne? Ampak tudi neolupljen je boljši od ričeta. Da bi ga le bilo več. Mirko je nekega dne zajel z žlico samo olupke: krompir je odplaval kdo ve kam, lupine pa naravnost v kotel. Najverjetneje so ga prinesli iz kantine za preiskovalce. Verjetno pa za tiste v centru kuhajo drugače in je to odpadek. Mirko tega ni natančno vedel, toda tukaj je vse mogoče. Če nekateri kaznjenci delajo tisto, kar bi morala uprava taborišča, zakaj ne bi imeli vsaj drobtinice njenih pravic? Vsaj pravico do boljšega zalogaja? Kdo ve! Toda čeprav je bil lačen, mu je bila jed zadnja misel.« (Simić 1990: 122–123) Nekoč je na Goli otok in Sveti Grgur priplula ribiška ladja. Iz aktivistov so sestavili ribiško posadko, ki je lovila predvsem sardele v bližnji in 167 168 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG daljni okolici otoka. Poslej so dobivali enkrat mesečno pri kosilu sardele. Običajno dve do tri in prav toliko škampov: »Kakšna poslastica! Škampe počasi zgrizem kar z lupino vred in jih pojem. Vem, da je v njihovem oklepu obilo fosforja. Teh nekaj ribic povzroči veliko, neprecenljivo spremembo. Za naše razmere pomeni kraljevsko kosilo.« (Hrast 1991: 163–164) Za največje praznike so dobili za kosilo turški med, slavno golootoško halvo. Na vrelo olje so stresli moko in jo dobro spražili. To so prelili s sirupom in kuhali, dokler voda ni zavrela. Vsi so se glasno navduševali in tekmovali, kdo bo imel to srečo, da bo očistil in pomil kotel (Kovačević in Rastoder 1989: št. 35; Simić 1990: 208; Hrast 1991: 158). Ko so na Golem otoku nekega dne brez kakšnega posebnega vzroka dobili zavitek, je bil to povod za pravo vznemirjenje. Ta je bil iz navadnega krušnega testa, ki je bilo zameseno nekoliko bolj na mehko in polnjeno s praženimi drobtinami, prekuhanimi v sirupu. Pecivo je dobilo ime »fosna«. Ob fosni je zacvetela tudi domišljija in po Žici so začele krožiti podrobnosti, iz katerih so nekateri spletli célo zgodbo o intendantu Žice. Tedaj je namreč intendant postal neki prvoborec. Pripovedovali so, da je bil med vojno in po njej pravi norec. Da je bil prvi, ki je kot kurir prispel iz Srema v Vrhovni štab, v Bosno. In to peš. Prebijal se je, kakor je vedel in znal, in – uspel. Govorilo se je, da ga je sprejel sam vrhovni komandant, se pogovarjal z njim, in ko je slišal, da je vse to prostranstvo prešel peš v izredno kratkem času, mu je rekel, da bo po vojni dobil konja. Fant, veseljak, vedno nasmejan, je rekel, da noče konja, ampak avto. In vrhovni komandant mu ga je obljubil. Cesarska beseda obvelja, in on je kmalu po vojni sedel v nekem čudovitem avtomobilu. Ali je ta zgodba resnična, ni vedel nihče. Vedeli pa so, da je bilo intendantovo ime svoje čase pogosto omenjano prek razglasne postaje kot primer »težke bande«. In ta težka banda je prek noči postal glavni intendant. Toda tudi po tem se ni spremenil: »Norec je bil in norec je tudi ostal.« Govorili so tudi, da je jemal predpisane tabele za prehrano kaznjencev in vse, kar je manjkalo v skladišču za kaznjence, iz skladišča uprave. Ali je bilo vse, kar so pripovedovali, resnično, niti ni bilo pomembno. Ko so interniranci slišali za fosno, so jo hipoma dojeli kot zmago hrabrega vojščaka, ki je bil še včeraj težka banda, in ne Marksistični dogmatizem jedilnega lista kot miloščino ječarjev, kakor so menili za turški med. Fosna je teknila še bolj in je postala celo »slajša kot najboljša torta na svobodi« (Simić 1990: 209–210). Taboriščno monotonost je od časa do časa pretrgala kakšna novost ali dogodek, ki je sprožil vrsto komentarjev in šal. Tako je bilo tudi, ko so jim z jajci v prahu nekoliko izboljšali prehrano. V taboriščih se je veliko govorilo zlasti o jajcih v prahu ali o Trumanovih jajcih, kakor jih je ljudstvo imenovalo. Teknila so jim, bili so navdušeni in mnogim se je zdelo, da nikdar v življenju niso jedli česa boljšega. Interniranci so na delu komentirali cvrtje in se na ves glas in na vso moč čudili plemenitosti Partije, da tako dobro hrani svoje izdajalce. Vendar so bili nezaupljivi. Industrijska predelava hrane s postopki, ki jih niso mogli povsem razumeti, je pri večini vzbujala dvome pa tudi posmeh. Zaradi teh jajc je izbruhnil pravi škandal. Nekdo se je sprostil in izstrelil verze, prinesene s svobode: »Sve su žene u strahu što su jaja u prahu, pa se svaka pita – kakva li je kita!« Zaradi teh verzov se je znašel »pred kolektivom«. Očitali so mu, da harangira. Branil se je, da se je samo pošalil, da se je to zunaj svobodno govorilo. Sobni starešina pa ga je nadrl: »Ti si na svobodi marsikaj svobodno lajal, dokler nisi pristal tukaj!« (Jezeršek 1989: 173–174; Simić 1990: 157–158) Hrano so delili kot v vseh totalitarnih ustanovah. Interniranci so stali v vrstah kot v vojski ali v mladinskih delovnih brigadah. Nekaj kotlov in pred njimi dolga vrsta. Soba za sobo. In tudi v vrsti je bilo vse po vrsti: na čelu najboljši aktivisti, za njimi dobri revidiranci, za njimi neodločni odloženi in na koncu banda sovražnikov socializma. Poleg kotla je stal dežurni miličnik in nadziral delitev kosila. Pod kotlom je bilo leseno koritce s klorovim apnom, poleg njega lesena košara s kosi kruha pa lesena košara s porcijami, zabojček z žlicami in na koncu kotel. Vsak kaznjenec je moral najprej potisniti roki v apno – zaradi dezinfekcije. Da so bile umazane, ni bilo pomembno. Ko so prišli na vrsto, je neki kaznjenec zajemal z zajemalko v kotel in stresal vsebino v menažko. 169 170 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Procedura pri delitvi hrane je bila vedno ista: sobni starešina je stal pri kotlu. Poleg njega je stal »porcijaš«, ki je delil hrano. Med delitvijo ni smel dvigniti glave od kotla in pogledati kaznjenca. Samo enkrat je lahko segel in tisto, kar se je našlo v zajemalki, je moral stresti v porcijo tistega, ki je bil na vrsti. Eden je dobil kos mesa, drugi ne. Včasih je zmanjkalo porcij; tedaj so morali nekateri čakati, da so prvi pojedli (Zagorski 1984: 3286; Knežev 1988: 39–40; Jovanović 1990: I, 146, 166; Simić 1990: 55, 58). V Stari Gradiški je moral imeti vsak svojo žlico pri sebi. Zanjo je moral najti varno mesto – ali za srajco ali v hlačah, četudi so bile povsem raztrgane. Vse so smeli izgubiti, le žlice nikakor ne. Žlice so skrbno hranili, vendar jih nikoli nihče ni umil. Čemu tudi? Vedno so bile dobro polizane (Jovanović 1990: I, 274). V zvezi z načinom razdeljevanja hrane naj kot posebno zanimivost navedem spominski zapis nekdanjega interniranca, da so želeli biti čim bolj na repu vrste, če ne že zadnji, »ker je juha na dnu gostejša«. In tako naj bi se razvil sleherno opoldne in sleherni večer tih, zvijačen, vztrajen in trmast boj za zadnja mesta v vrsti (Zagorski 1984: 3285). V vrstah za hrano sta tudi sicer morala vladati red in navdušeno pričakovanje. Že če je kdo le glasno pomislil na kaj drugega, je bilo to zadosten razlog, da se je okrog njega takoj zbrala skupina poštenih, od katerih je vsak vzklikal običajna gesla: »Ti si še upaš govoriti zoper tako kosilo?«, »Mi smo si zaslužili, da nas Partija pusti crkniti od lakote!«, »Morda takega kosila nimajo niti naši delovni ljudje na svobodi, pa vendar gradijo socializem!« Sledili so udarci (Jovanović 1990: I, 166). Jedli so praviloma na prostem, le kadar je deževalo, so se smeli umakniti v barake. Miz ali klopi v taboriščih, kamor bi sedli pri jedi, ni bilo. Zato so posedli po tleh, razširili noge in postavili menažko predse. Vendar ne vsi. Tako so smeli jesti samo člani kolektiva, bojkotirani so morali jesti stoje. Kadar je bila jed zelo vroča, je bilo to še bolj nerodno. Problem so rešili tako, da so dali porcijo na rokav leve roke in jo naslonili na prsi. V drugi roki so držali kos polente in ga pazljivo grizljali, da se ni drobil in šel v škodo, posamezne zalogaje pa zalivali z juho, ki so jo pili iz porcije. Kar so dobili, so večinoma na hitro in lakomno pojedli – in bili spet lačni. Le redki so se navadili jesti počasi, tako da so prežvečili vsak zalogaj posebej, nato še kruh po drobtinicah (Jurančič Virens 1982; Čupić 1988: 69; Jovanović 1990: I, 164, 450; Perućica Marksistični dogmatizem jedilnega lista 1990: 86; Simić 1990: 55, 58, 64; Miletić 1990: št. 14; Hrast 1991: 108, 126; Weiss: 243). Po koncu razdeljevanja hrane je okrog kotla nastala gneča: nekdo se je pomešal med skupino »repetašev«. Vodnik barake je kričal nanj, ta pa je dokazoval, da ima danes pravico do dodatka. Ob takih priložnostih so radi padali udarci. Tudi tisti, ki niso tepli, so menili, da je prav, da ga tepejo; ni ga jim bilo žal, češ, drugi so tudi lačni (Simić 1990: 64). Kako je pomanjkanje vplivalo na zavest ljudi, je opisal nekdanji interniranec s Svetega Grgurja. Nekoč mu je starejši sointerniranec rekel: »Uh, Savo, danes si pa imel srečo, kako velik kos kruha si dobil.« Savo mu je ponudil, da ga zamenjata, in oni je sprejel. Nato je starejši ugotovil: »Zafrknil sem se, to je manjši kos.« Menjavo sta ponovila še štirikrat ali petkrat »in vsakič se mu je zdel kos v mojih rokah velik kot hiša« (Živković 1990e). Pomanjkanje hrane je pomembno prispevalo k ustvarjanju nezaupanja med njimi, kajti lačni so bili drug drugemu prava grožnja. Marsikdo si je namreč svojo stisko skušal ublažiti tako, da je okradel sotrpina (Čupić 1988: 71). Razkrinkane tatove kruha so obravnavali na konferencah kolektiva in jim za kazen praviloma izrekali bojkot. Izginulega kruha pa vendarle ni bilo več. Sointerniranci so tatovom na konferencah kolektivov navadno očitali: »Zelo dobro vemo, da nismo na gostiji. Prav tako vemo, da je hrana povsem zadostna in dobra za delo, ki ga opravljamo ... Ta banda pa si je drznila ukrasti hrano, ki je bila določena za drugega. Saj ne bi umrl od lakote, če bi tudi preskočil en obrok, niti ti ne bi bil bolj sit. Saj ni lačen, tako kakor tudi mi nismo. Toda lakomnež je. Zato ker je tak, je tudi padel na dno z vso tisto drhaljo, ki jo je Resolucija potegnila za seboj. To zlo v njem, ki je vzrok, da se je opredelil za Resolucijo, je treba uničiti. Gre za njegovo dobro. In ne vidim drugega, kot da se mu izreče bojkot.« Ali pa: »Tovariši, jaz ne vem, kako boste vi. A zagotavljam vam, da bom, ko se spokorim za svojo krivdo in ko bom dokazal, da sem spet na poti vodstva naše slavne Partije, da bom, ko pridem 171 172 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG domov, zahteval od žene, naj mi vsak dan kuha polento s tistim prelivom. Česa tako dobrega v življenju nisem jedel. To vam čisto resno pravim in vi me poznate – nikdar nisem lagal! Zato predlagam, da tega ničvredneža bojkotiramo, da uničimo v njem nenasitno lakomnost in da ga vrnemo kot vrlega človeka ljudstvu in Partiji!« Večina je obsojala kradljivce, nekaterim pa so se zdele konference smešne, zlasti kadar je bilo slišati parole: »Dole gladni!« (Simić 1990: 120–121) Ker uradno nihče ni bil lačen, tudi svojega obroka niso smeli odstopiti nikomur. Če je kdo to storil, so ga takoj ukorili: »Če ne moreš pojesti, vrni tja, od koder si vzel. Mar ne vidiš, da tukaj nihče ni lačen.« Kljub temu vsega niso pojedli sami in so nekateri (»revidiranci«) občasno svoj kos kruha skrivaj stisnili v roko tovarišu, ki je bil v bojkotu in o katerem so menili, da je v še slabšem stanju (Čupić 1988: 70; Kovačević in Rastoder 1989: št. 4; Jovanović 1990: I, 165, 178, 433; Simić 1990: 56). Posebno hudo je bilo to, da lakote niso smeli priznati, temveč so morali na glas celo hvaliti izdatnost in kakovost hrane. Od njih se je zahtevalo, da so navdušeni, hvaležni ljudstvu, hvaležni Partiji, saj so bili – izdajalci, Partija pa je bila velikodušna do njih in jih hranila (Simić in Trifunović 1990: 99). Na Golem otoku je bila neka interniranka kaznovana, ker je sointerniranki potožila, da vso noč ni spala zaradi lakote. Za kazen je morala skozi špalir in dobila je težje delo (Jurančič - Virens 1982; Lebl 1990: 160). Potrebe po hrani ni mogoče niti zamenjevati s katero drugo niti odlagati, tako kot se da potreba po spolnosti; zadovoljiti jo je moč izključno s hrano. Daljše pomanjkanje hrane lahko povzroči smrt ali pa je vsaj duševno nevzdržno: oseba, ki dalj časa strada, postane apatična, fantazira predvsem o hrani. Tudi misli internirancev so se kar naprej vračale k hrani: »Zdaj bom pa razmišljal o hrani, o kosu slanine z belim kruhom in česnom, jebo ga ja ...« (Grom 1993: 83) Sanjarili so, da bi jih vsaj enkrat spustili za polno mizo in bi se lahko do sitega najedli (Simić 1990: 122; Miletić 1990: št. 11). Lakota se je tako zajedla vanje, da je nikoli niso mogli potešiti. Tudi če se je primerilo, da so imeli dovolj hrane, niso imeli občutka sitosti. »Kos za kosom mečem vase, občutka sitosti pa ne dosežem ... kot bi metal v prazno vrečo, lakote ne preženem.« (Weiss: 242) Marksistični dogmatizem jedilnega lista Pogovori so se večinoma vrteli okoli iste teme: voda in hrana. Govorci so prav tekmovali v tem, kdo ima večje izkušnje in kaj vse zna. Na Golem otoku je imel nekdanji direktor hotela Majestic iz Beograda vedno veliko poslušalcev. Po poklicu je bil kuhar ali natakar in kot tak poln dobrih receptov (Hrast 1991: 121). O dobri hrani niso le govorili, ampak so si skušali zares izboljšati redne obroke z nabiranjem raznih rastlin (koprive, divji česen, žir in podobno), ki so jih potem skrivaj dodajali v (toplo) juho, da bi bila izdatnejša, ali jih žvečili. Na Golem otoku in Svetem Grgurju so nabirali in jedli tudi galebja jajca, čeprav so jim močno smrdela, na Ugljanu tudi morske kumare (Jezeršek 1989: 127, 210; Kovačević in Rastoder 1989: št. 45; V. Popović 1989b; Simić in Trifunović 1990: 139, 149). Nabiranje hrane je bilo seveda prepovedano. Prepoved je veljala celo za pobiranje hrane, ki je med prenašanjem padla na tla. Če se je vreča pretrgala in se je njena vsebina raztresla, je bilo treba vse skrbno pobrati. Morebitnih ostankov nihče ni smel pojesti ali vtakniti v žep, temveč so jih pometli in vrgli v morje ali v smeti. Le redki so prestali to preizkušnjo. Če so le mogli, so pobrali vsako repo, ki je padla na tla, in z njo zbežali v stranišče, kjer so jo še neoprano požrešno pojedli. Najdba koščka slanine ali koščka kruha na dvorišču je veljala za pravo »premijo«. Večina je ostanke pobrala in pojedla, čeprav so potem udarci deževali v nedogled. Kogar so pri tem zalotili, si je lahko zaslužil tudi bojkot. Ali pa so mu obesili okrog vratu tablo z napisom lopov, lažnivec ali mizerija in jih take vodili po taborišču, da jih je vsakdo videl, pljuval in pretepal. Vsekakor pa se je nanje zlila cela ploha obsodb, češ, mi ne stradamo, imamo redne obroke, ni lakote in ni treba jesti trave, ni treba jesti žira (Jurančič - Virens 1982; Kovačević in Rastoder 1989: št. 45; Perućica 1990: 156; Simić in Trifunović 1990: 149; Hrast 1991: 141–142). Nekega dne leta 1953, ko so v Bileći Boška Radusinovića nehali maltretirati in ga pustili ležati izmučenega na dvorišču kasarne kot odpisanega, je lakota storila svoje. Zavlekel se je v sod od polente, ki je ostal na dvorišču. Grebel je z nohti in jedel ostanke polente. Nekdo je to opazil in Radusinović je kot mizerija šel zvečer pred spanjem skozi sobni stroj (Perućica 1990: 99, 156). Na Golem otoku si je Emil Weiss skušal olajšati lakoto z ribjimi kostmi. Pri tem so ga zalotili in naslednji dan se je po vsem kamnolomu raznesla novica o »Slovencu, ki žre ribje kosti«. Na delu so si ga prihajali ogledovat, ga dražili, zasmehovali, se naslajali, nekateri tudi 173 174 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG občudovali kot v živalskem vrtu ali podeželskem cirkusu atraktivno opico. Tudi pred zbadljivkami in posmehom sodelavcev se ni mogel ubraniti: »Preveč vzvišeno nesramni so, češ – vsega imamo dovolj ... živimo kot v raju ... hrane na pretek ... ti pa žreš ribje kosti! Nezaslišano! Banda banditska! Zbirajo se okrog mene, izzivajo in obkladajo s psovkami.« (Weiss: 237) Na Golem otoku so preiskovalci in nekateri aktivisti za zabavo namerno privabljali lačne k ostankom hrane. Nekoč je nekdo nalašč nastavil porcijo riža, v kateri je bilo več soli kot riža. Neki jetnik jo je našel in planil nanjo. Stražarji so ga po tej obilni jedi odvedli v prostor, kjer je bil vključen ventilator s toplim zrakom. Nastala je neznosna vročina, jetnik se je močno znojil in bil neutešljivo žejen, vode pa nikjer. Muke so bile tako hude, da je pozneje zatrdil, da si nikoli v življenju ne bo več zaželel porcije riža (Čupić 1988: 74; Perućica 1990: 99, 156). Na družbeno koristnem delu so bili jetniki le malo kdaj siti, zlasti na otokih pa so bili pogosto tudi žejni. Na Golem otoku in na Svetem Grgurju ni bilo nobenega naravnega izvira in so morali vso vodo dovažati z ladjo. Zgradili so velike cisterne in zbiralnike za vodo. Ker to ni bilo dovolj, so si priskrbeli ladjo Izvor, ki je stalno polnila cisterno z vodo. Včasih pa ladja ni mogla pripluti in tedaj so ostali brez vode. Po mnenju taboriščne uprave je bil z Izvorom problem vode rešen. Interniranci so o tem menili drugače, kar pa so lahko povedali šele dolga leta po prestani kazni na Golem otoku. Bodisi je bil dovoz vode premajhen bodisi skladiščna cisterna ni bila dovolj velika – vode je nenehno primanjkovalo. Zato je bila strogo odmerjena in delili so jo po kapljicah. Voda je bila za internirance »največje bogastvo in največja želja«, za katero so bili pripravljeni dati še svoj obrok hrane. Po njej so ves čas hrepeneli, celo njihove sanje so bile povezane z vodo. Tudi če se je komu kdaj posrečilo, da se je vsaj enkrat do grla napil, se želja po njej ni zmanjšala (Dedijer 1984: 475; Damjanić 1988; Simić 1990: 122–123; Simić in Trifunović 1990: 151; Miletić 1990: št. 14; Hrast 1991: 107, 126, 138–139). Vodo so nosili iz cisterne v velikih kotlih na ramah v kuhinjo in v barake na drugi strani otoka, kakšna dva do tri kilometre daleč. Med delovnim časom so jo nosili po delovišču v ročnih kanglah (posodah, podobnih tistim za zalivanje vrtov). Nosili so jo poklicni vodarji. To je bila služba za najbolj uboge, za starejše in bolne internirance, pohabljene in invalide ter kaznjence, ki so jim že bolj zaupali, to je generaciji, ki je Marksistični dogmatizem jedilnega lista na otoku bivala že dlje časa. Včasih pa je uprava postavila koga za vodarja s posebnim namenom, saj je vsakega, ki je nosil vodo že samo en dan, zasovražila vsaj polovica tistih, ki so garali. V eni izmeni se je vodar prikazal dva- do trikrat in razdelil vsakemu po eno »dozo« vode, to je za vsakogar pokrov vojaške porcije. To je veljalo kot eno najboljših del, saj so bili raznašalci vode deležni ugodnosti, o katerih so drugi lahko le sanjali. Vodarji so se lahko tudi sami napili; sicer ne vedno in kolikor bi hoteli, vsekakor pa bolj kot drugi. Praviloma res niti oni niso smeli vzeti več od pokrova, sicer bi bili – če bi to opazil kdo od cinkarošev – bojkotirani. Vendar so se jim vsi dobrikali, vsi so se bali, da bi se jim zamerili. Ko so prinesli vodo, je oživelo celotno delovišče. Vsi so stekli k posodi in se prerivali, da bi dobili vsaj kakšen požirek; seveda so v tem boju veliko vode tudi razlili. Takrat so se vmešali brigadirji in vodniki ter z udarci napravili red. Taboriščni oblastniki so z zanimanjem opazovali prerivanje in glasno komentirali posamezne situacije. Dogajalo se je, da je voda pošla, preden je prišla do zadnjih ali bolj oddaljenih. Prav pogosto pa je je zmanjkalo za dvomotorce oziroma bojkotirane: »Naj ve bandit, kaj je bojkot!« (Kalajdžić 1985: 21; Tasić 1987: 34; Damjanić 1988; Jezeršek 1989: 103; Perućica 1990: 143; Simić 1990: 126; Hrast 1991: 107, 116, 137) Žejo so skušali gasiti na najrazličnejše načine: z deževnico ali pri tuširanju, kjer so je skušali popiti čim več. Popili so tudi vodo, ki so jo dobili po kosilu, da bi pomili menažko in žlico. Nekateri so poskušali tudi z morsko vodo, a to je povzročalo samo še večjo žejo (Markovski 1984: 57; Zagorski 1984: 3280; Simić in Trifunović 1990: 151; Hrast 1991: 108, 126). Niso si želeli piti le vode. Leta 1954 so si nekateri interniranci na Golem otoku gasili žejo s tako imenovanim našim čajem. To je bilo »že kar okusno vino«, ki so ga iznajdljivi zaporniki izdelali iz vinskega kisa. Izdelovanje pijače je bilo seveda prepovedano, a so najbolj domiselni prepoved znali obiti (Jezeršek 1989: 241). Več alkoholnih pijač so popili taboriščni oblastniki. Nekateri preiskovalci so se zapili v restavraciji in pri tem menda porabili več svojih plač (Mekina in Vasović 1989: 60). Sprva so interniranci v bifeju smeli kupiti vsak dan po štiri cigarete. Kasneje so jih prejemali od uprave taborišča, in sicer so jih člani kolektiva prejemali pet na dan, aktivisti pa sedem. Pravica do kajenja se je zjutraj prebrala pred zborom: ta in ta in ta je dobil pravico kaditi in drugi so mu čestitali. Za nove člane kolektiva so bile cigarete »pravo 175 176 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG bogastvo«, trden dokaz, da je okrog njih zapihal drugačen veter. Prepoved kajenja je bila huda stvar za strastne kadilce, ki so bili za to, da bi dobili vsaj cigaretni ogorek, pripravljeni »izdati svoja najgloblja prepričanja« (Kjosseff 1953: 254; Markovski 1984: 70–78; Popović 1988: 94; Kovačević in Rastoder 1989: št. 2; Dragović - Gašpar 1990: 192; Simić 1990: 164; Simić in Trifunović 1990: 77, 160; Vujović 1990c; Weiss: 243). Kajenje v taboriščih ni imelo le vloge zadovoljevanja strasti po tobaku, saj so kadili celo nekadilci. Občasno so prižgali zaradi občutka, da so vsaj v kajenju enaki ljudem na prostosti (Hrast 1991: 146). Kajenje je veljalo tudi za znak dostojanstva. Že to, da je nekdo prižgal cigareto, je pomenilo, da gre za aktivista. Ti so dobivali dve ali tri cigarete na dan, vodniki menda še več. Drugi cigaret niso dobivali, kar je veljalo še zlasti za bando. Če je bandit kadil, je bil to znak za napoved vojne. Najsi je cigareto od nekoga dobil ali pa je pobral ogorek na delovišču, »palici ni ušel« (Jovanović 1990: I, 301). Večji del aktivistov svoje pridobitve ni demonstriral le s poudarjeno slastjo kajenja, temveč so se med kajenjem režali, zmerjali in žalili tiste, ki so tolkli kamen (Jovanović 1990: I, 287). Ker so imeli premalo cigaret, so vsako prižgali po tri- ali štirikrat in ogorek skrbno shranili v kapo. Potegnili so dim ali dva in jo spet ugasnili s slino, da je ostalo čim več za pozneje. Zaradi pomanjkanja cigaret so si nekateri na Golem otoku pomagali s kajenjem trave kadulje (Zagorski 1984: 3286; Mekina 1988: 30–31; Kovačević in Rastoder 1989: št. 88; Perućica 1990: 94). Čas, ko so si v miru prižgali cigareto, je bil dragocen, a ne brez nevarnosti. Nekateri so znali kajenje izkoristiti za provociranje zapornikov s spraševanjem, na primer, kakšna cigareta je drava, ki so jo kadili. Na vprašanje ni bilo pravega odgovora, pravzaprav je bil vsak napačen. Če so odgovorili, da je cigareta dobra, je tak človek tekel k preiskovalcu in mu rekel, da je ta in ta dvoličnež, saj so vsi vedeli, da so bile cigarete, ki so jih kadili, zanič. Torej je lagal in bil zahrbten, pravi informbirojevec. Če so odgovorili, da ni dobra, spet ni bilo prav. Tak odgovor je izdajal nehvaležneža, ki ne zna ceniti, kar mu nudi socialistična družba. Če niso rekli nič, spet ni bilo prav. Iz takega zadržanja je bilo razbrati, da gre za »dvoličneža« (Mekina 1988: 31). Kadilcev ni prizadevalo samo pomanjkanje cigaret, primanjkovalo je tudi vžigalic. Zato so si morali prižigati s kresanjem kamnov »kot Marksistični dogmatizem jedilnega lista Robinzon Crusoe«: »V stoletju, ko je človek obvladoval tehnologije, ki bi ga lahko naredile gospodarja vesolja, so bili ljudje z Golega otoka videti kot najbolj primitivni divjaki.« (Markovski 1984: 78) Pomagali so si tudi z očali. Obrnili so se proti soncu in usmerili sončni žarek skozi steklo na sam vrh cigarete. Nato so mirno med prsti ene roke nepremično držali cigareto in z drugo merili. Po nekaj minutah se je papir na vrhu cigarete začel najprej zvijati, nato rumeneti, pa kaditi – in cigareta je bila prižgana (Jovanović 1990: I, 302). Tako kot je veljala prepoved dajanja hrane, je bilo prepovedano tudi dajanje cigaret, še zlasti bandi. Nekateri miličniki in tudi nekateri interniranci so namerno odmetavali ogorke. Če so koga zalotili, da jih je pobral, se je moral pred kolektivom samoobtoževati, kakšno svinjarijo je storil, kolektiv pa je z gromkim »Uaaa!« izražal svojo globoko nestrinjanje z njegovim dejanjem. Lahko pa si je prislužil tudi bojkot (Tasić 1987: 35; Kovačević in Rastoder 1989: št. 2; Dragović - Gašpar 1990: 126; Jovanović 1990: I, 289; Lebl 1990: 115; Perućica 1990: 97, 152; Simić 1990: 78–79, 144; Simić in Trifunović 1990: 77, 212–213; Bobić - Mojsilović 1990: 16). Smoter prevzgoje je bil zlomiti človeka, ga ponižati in osramotiti. Švejkovstvo je bilo edina možnost za ohranitev lastnega dostojanstva in samozavesti. Toda le, če je bilo zavito v patetično samoobtoževanje, da niti poslušalcem ni bilo jasno, ali zares tako misli o sebi ali pa jim prodaja »muda za bubrege«: »Jaz sem, tovariši, navadno niče. Jaz sem slabič ... Pobral sem čik s tal. Tovariši, nisem bil sposoben za delovno mesto, na katerem sem bil zaposlen. Toda Partija, mati naša, ki sem jo tako podlo izdal, mi je zaupala to dolžnost, računajoč, da si bom prizadeval na delu. In jaz, slabič in lenuh, sem prikrival svoje nedelo in nesposobnost tako, da sem ostajal v pisarni tudi do zore. Ker nisem bil sposoben, sem poskušal s prevarami. Zavidal sem sposobnim. Bal sem se, da me ne prehitijo in odrinejo. S sprejetjem Resolucije sem si hotel zagotoviti najboljši start, ko pridejo Rusi. Nisem verjel, da se bo ljudstvu in Partiji pod vodstvom našega slavnega in genialnega vodstva uspelo upreti. In tako sem padal vse niže in niže, dokler nisem padel tako nizko, da pobiram čike ...« (Simić 1990: 78–79) 177 178 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Nekateri se niso mogli premagati, da ne bi ukradli cigarete sotrpinu, kadar se je ponudila priložnost. Vsakič je bilo osumljenih vsaj ducat ljudi, vsakič je dišalo po pretepu in precejkrat se je res vnel. Bilo je kot potres. Klobčič so razvozlali šele miličniki. Popotresna inventura je pokazala počene bobniče in polomljene roke; prask in bunk nihče ni štel. Cigarete so izpuhtele in jih tudi inventura ni odkrila, zato so jih vsi udeleženci slišali: »Živali! Slabši od živali!« (Hofman 1984: 207) Za taborišča za informbirojevce je bilo značilno, da so interniranci med seboj le malo trgovali. V glavnem je šlo pri tem za menjavo cigaret za kruh. Le redki posamezniki so ponujali za cigarete manjše kose oblačil. Še bolj redki so skušali zaslužiti s špekuliranjem na črni borzi: cigarete, ki so jih dobili, so razdelili na tretjine, jih posojali kot »polovače« in terjali za povračilo polovičko. Taboriščne oblasti so tovrstno trgovino dosledno preganjale. Kdor je dajal kruh za cigarete, je tvegal razlaganje stališča, batine in bojkot (Jurančič 1982; Zagorski 1984: 3285; Kalajdžić 1985: 102; Popović 1988: 66; Perućica 1990: 97). Na silo ustvarjeni red je bil samo videz, pod katerim se je skrival kaos potlačenega življenja. Čeprav so črno borzo preganjali, je delovala: »Kot bojkotirani sem pozneje v taboriščih na višku lakote od časa do časa dajal kruh za dve cigareti nekemu nekadilcu, ki je kot odloženi dobival dve cigareti na dan. Dragoceni kos kruha. Kruh-sonce. Kruh-zrak. Kruh-družina. Kruh-kruh. Dal bi ga tudi za eno. Tudi za polovičko. Pa tudi za en sam dim. Moj denikotinizirani organizem sploh ni občutil potrebe po tobaku in tudi nisem kupoval tobaka, temveč trenutek, v katerem se bom počutil kot človek. Kajenje je bilo simbol, ne potreba.« (Popović 1988: 66) Zato je imela cigareta tako visoko ceno in je bila za nekatere najšibkejša točka, kar so spretno izkoristili zaslužkarji; za polovičko je večkrat »padla« kakšna haranga, da so se z njo javili na raport k sobnemu starešini ali pa so imeli zaradi česa iti k preiskovalcu. Za najbolj strastne kadilce je čas iz leta v leto tekel v krogu: iz bojkota v odloženi stan, iz odloženega nazaj v bojkot in le redko med člane kolektiva (Perućica 1990: 94). Kaj vse so bili strastni kadilci pripravljeni storiti za eno cigareto, so najbolje vedeli preiskovalci. Ti so med zasliševanjem vedno imeli na mizi škatlo s cigaretami kot pomembno sredstvo za mehčanje zasliševancev. Marksistični dogmatizem jedilnega lista Včasih so jim ponudili, naj vzamejo cigareto, drugič spet ne, da so jih prizadeli. Seveda pa tudi to sredstvo ni bilo popolno. Dogajalo se je, da so tudi strastni kadilci odklonili tovrstno ponudbo, češ: »Pazim, od koga vzamem!« (Kalajdžić 1985: 151) Kajenje je imelo še eno pomembno razsežnost: bilo je ena redkih priložnosti za prijetno družabnost. Kadili so namreč največkrat v skupini po dva, trije ali več. Cigareta je krožila od ust do ust. Za vsakega je bil po en poln dim, čeprav je bila cigareta, tako imenovana prekidaljka, tanka, »pretanka, kot mlada Rusinja v pasu« (Jovanović 1990: I, 302). 179 181 Sultan v haremu Za dehumanizacijo in demonizacijo žrtev so oblasti poleg sredstev fizične prisile uporabljale tudi druge metode, predvsem deprivacijo zadovoljevanja temeljnih človekovih potreb, to je potrebe po hrani in potrebe po spolnosti. Zlasti močno in učinkovito orožje je bila lakota. Zaradi stalne lakote so bili interniranci prisiljeni opustiti svoje nekdanje prehranske navade. Če so hoteli preživeti, je bilo za ogromno večino nujno, da so znižali svoje standarde in jedli stvari, ki jih sicer nikakor ne bi. Dolgotrajno stradanje lahko povzroči smrt ali hudo duševno stisko. Pri žrtvah se pojavi apatija, fantazirajo pretežno o hrani, vsi drugi motivi oslabijo. Tako tudi interniranci večinoma niso mogli več misliti na druge stvari. Lakota je preoblikovala njihova čustva, z ljubeznijo vred. Usahnitev libida (penilne erekcije pri moških in prenehanje menstruacije pri ženskah) ni bila posledica samo pomanjkanja hrane. Sprememba okolja in narava te spremembe sta bili tako veliki, da pri večini internirancev ni bilo prostora za spolno poželenje. Najpomembnejši vzroki tega pojava so bili štirje: stradanje, regresija, boj za obstanek in pomembna okoliščina, da v taboriščih ni bilo pripadnikov nasprotnega spola (Cohen 1953: 141). Spolni nagon je pri ogromni večini prizadetih, tako pri moških kot pri ženskah, sorazmerno naglo oslabel. Moški so postali impotentni in so podobno kot v drugih taboriščih praviloma »imeli premalo moči za večja vznemirjenja« (Rossi 1989: 12; Simić 1990: 156; Perunović 1990; Jezernik 1993: 263). Interniranke pa so domala do zadnje izgubile menstruacijo že takoj po aretaciji ali kmalu po prihodu v taborišče. Menstruacija se jim je vrnila, šele ko so se jetnice že »dokazale«, to je neposredno pred izpustom iz taborišča, ali ko so se vrnile na svobodo. Izgubo menstruacije so zvečine boleče doživljale kot izgubo svoje ženske identitete. V tistih razmerah pa so vsaj nekatere v tem znale najti celo določene prednosti: »Kakšna sreča, da smo prenehale biti ženska bitja, da nam dajejo hrano z bromom. Predstavljaj si, kaj bi bilo, če bi zanosila!« (Kalajdžić 1985: 163; Lebl 1990: 87, 97; Simić in Trifunović 1990: 83–84, 99; Perunović 1990) 182 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Upad spolnega nagona je bil tako vsesplošen pojav, da ga je – s precejšnjo mero zaskrbljenosti – obravnavala tudi zaporniška folklora. Po njej naj bi bili vzrok razni dodatki v hrani za internirance: črna halva, arzen, brom ali preprosto »nekaj v hrani« (Ćupić 1988: 94; Simić in Trifunović 1990: 83–84). Seveda to ni bil edini vzrok: »Tam so nam trpali ta brom v hrano, poleg tega so to stresi, vsak dan gledaš nesrečo in bedo, ponoči poslušaš stoke, krike, ženske tolčejo in pretepajo, vse to te pretrese in ne moreš ne jesti ne spati, ne razmišljaš nič, paziš le, da umakneš glavo, da ti je kdo ne sname. Zdaj ne veš več, kdo te bije, niti ne, zakaj te bije. Sredi dvorišča te ena od zapornic ploskne po glavi. Gledaš, niti ne veš, zakaj, ali si se ji zamerila ali ne, jih pač dobiš, in zdaj nikomur ne verjameš nič več. Samo umikaš se, kolikor moreš, da preživiš. Kot živali, nismo več podobne normalnim ljudem. Lahko ti rečem, redko katera od teh žensk je rodila in imela otroke. Kako in zakaj, sam Bog ve. Tudi jaz nikdar več nisem bila v drugem stanju, čeprav sem dobila menstruacijo. Po pravici rečeno, je bila to, da nismo imele menstruacije, na neki način odrešitev, saj se nismo imele kje umivati. Sladke vode smo dobivale komaj za pitje, v slani vodi pa se med menstruacijo ne moreš umivati. Nismo imele ne mila ne praška. Ali verjameš, da smo s tisto zemljo, z ilovico, drgnile spodnjice, samo tako smo prale.« (Simić in Trifunović 1990: 83–84) Tudi druge interniranke so povedale, da so po vrnitvi na prostost le redke med njimi rodile; tudi zdravljenja niso pomagala: »Da smo izgubile može, zakone, stanovanja, o tem sploh ne bi govorila. Rodila bi tudi zunaj zakona. Malo žensk je rodilo po Golem otoku, ker nismo mogle več zanositi.« (Simić in Trifunović 1990: 154) Za konstrukcijo taboriščnega sveta so omejitve v produktivnem zadovoljevanju spolnega nagona internirancev bistvenega pomena in dejansko še pomembnejše kot onemogočenje zadovoljevanja drugih primarnih potreb. Svojo osebno samozavest in dostojanstvo so interniranci namreč utemeljevali predvsem s svojo spolno identiteto (Jezernik 1993). Ta je v odnosu do drugih identitet privilegirana, saj je za posameznika pomembnejša njegova spolna kot njegova razredna, politična, verska, rasna ali Sultan v haremu poklicna pripadnost (Caplan 1989: 31). To pravilo je v celoti veljalo tudi za poklicne revolucionarje, ki so celotno dinamiko družbenega dogajanja v bistvu pojmovali kot nasilno uveljavljanje moške dominacije: »To je ta ›obljubljena dežela in socialistični raj‹, za katerega smo tako zelo agitirali in se silovito borili. To je ta Sveti Grgur. Razsvetili smo veliko bolj svetih stvari v tej deželi, pa ne bi še tega ubogega Grgurja opoganili. In storili smo to zares ›moško‹.« (Živković 1990č) Pri tem je bil moški agresivnosti pridan pozitiven predznak, medtem ko je veljala ženska (spolna) vloga, s katero so povezovali podrejanje, za nekaj negativnega. Zato so na primer interniranke silili pripovedovati, kako so se ljubile, kako so se zaljubile, do česar med moškimi interniranci nikjer ni prišlo (Simić in Trifunović 1990: 108). Kaznjenci so bili strogo ločeni po spolih: bila so taborišča za moške in taborišča za ženske; taborišč z interniranimi pripadniki obeh spolov ni bilo. Stroga ločitev po spolu ni bila sama sebi namen, temveč je imela pomembno vlogo v socializaciji novincev v bando. Ta proces je potekal hitreje in učinkoviteje, če so bili njegovi objekti iztrgani iz svojega prejšnjega emocionalnega okolja. Osamljeni v množici neznanih ljudi so bili bolj ranljivi in čustveno bolj odvisni od subjektov »vzgoje«. V splošnem so spomin na družino, znanci in zlasti obveščenost o političnih zadevah dobro vplivali na internirance. Da bi oblasti to preprečile, so jih skušale odrezati od sveta s prepovedmi dopisovanja in vzdrževanja vsakršnih stikov s svojci zunaj taborišča (Jezernik 1993: 59). Kakor je internirance ločenost od njihovega izvirnega okolja, zlasti od družine, čustveno prizadela, tako je novo, enospolno okolje v njih vzbudilo močan občutek ogroženosti in strahu pred izgubo lastne (spolne) identitete. To je prišlo do izraza zlasti v pojavu tako imenovanih mudašev, ki je med moškimi vzbudil silno zaskrbljenost zaradi prepričanja, da zanje ni prihodnosti (Popović 1988: 154–155). Še huje je bilo, ko se je med interniranci na Golem otoku pojavila še ena anomalija: moškim so začele rasti prsi. Pojav jih je presenetil in spravil v skrb; zahtevali so pomoč in iz Beograda naj bi menda dejansko prispela skupina medicinskih ekspertov, ki pa rezultatov svojih raziskav internirancem ni sporočila, tako da je negotovost ostala (Tasić 1987: 48; Ćupić 1988: 94; Kovačević in Rastoder 1989: št. 88). 183 184 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Prva lokacija ženskega taborišča je bila v Ramskem Ritu med Požarevcem in Gradištem, v obmejnem pasu. Tam so avgusta 1949 na posestvu požarevskega zapora postavili nekaj barak in jih ogradili z žico, zunaj žice pa še barake za upravo. Zaradi uspelega pobega so taborišče zaprli, jetnice pa premestili na Goli otok. Prve ženske so privedli tja aprila 1950, do leta 1952 jih je bilo tam prek 800. Čeprav so bili na Golem otoku moški in ženske nekaj časa skupaj, so bili nastanjeni ločeno in vsakršni stiki med njimi so bili strogo prepovedani. Prepoved je veljala tudi za internirane zakonce. Žensko taborišče, imenovano Delovišče V, je bilo na drugi strani otoka, nasproti moških barak. Moški so prinašali vodo in kruh do vrha hriba in ju pustili tam. Interniranke so šle ponju s kotli, ko so že odšli. Če se je kaj pokvarilo in so morali priti popravit delavci iz moškega taborišča, jih ženske niso smele pogledati (Jurančič 1982; Jurančič - Virens 1982; Markovski 1984: 94; Marković 1987: 84–85, 183, 187; Tasić 1987: 45; Knežev 1988: 56; Kovačević in Rastoder 1989: št. 40; Milovanović 1989; Vojinović 1989; Simić in Trifunović 1990: 66, 87, 156, 227). Koliko je moškim pomenil tak pogled, lahko vidimo iz naslednjega spominskega utrinka nekdanjega Golootočana: »Ko že odhajam, zagledam na vrhu enega od ležišč krpico. Sežem po njej. V roki držim polovico nedrčka. Kakšen občutek! Pričnem ga stiskati k licu, poljubljati. Občutim milino, spomnim se doma, začutim željo po svojem dekletu. Tu je bilo nedvomno žensko taborišče. So jih premestili na Grgur ali kam drugam? Tako zamišljen in ves zmeden s polovico nedrčka v žepu zapuščam kraj.« (Hrast 1991: 156) Po moških pogledih so hrepenele tudi ženske: »Vsega smo bile željne, in če te kdo lepo pogleda, ti to nekaj pomeni. Saj nas nihče ni lepo gledal, samo grde besede so nam govorili.« (Simić in Trifunović 1990: 66) Kljub strogi kontroli se je kdaj pa kdaj vendarle celo na Golem otoku pripetilo, da so se srečali posamezni interniranci različnih spolov. V takih primerih so »vzeli pamet v roke«, da se naključno srečanje ne bi končalo tragično: »Slabo bi se končalo tako zanjo kot zanj. Oba bi vrnili v špalir in na kamen, kjer se razmišlja le o reviziji političnega stališča. To bi bil dokaz, da so bili prevzgojni ukrepi nezadostni. Da sta Sultan v haremu imela moči tudi za druge nepredvidene misli in čustva. Da sta zaradi poltene strasti potlačila ljubezen do Partije in boj proti Sovražniku. Se prepustila malomeščanskim, mirnodobnim čustvom. In morda še več in hujše od tega – da sta vzpostavila tajno zvezo med moškim in ženskim taboriščem.« (Dragović Gašpar 1990: 191) Možnost produktivnega zadovoljevanja potrebe po spolnosti ne bi prispevala k lažjemu obvladovanju internirancev, saj bi lahko predstavljala za udeležence trenutek sreče ali postala celo temelj solidarnosti med dvema. Oboje je bilo z vidika oblasti skrajno nezaželeno in povsem nedopustno, zato so z vsemi sredstvi preprečevale takšno možnost. Omejevanje zadovoljevanja spolnih potreb je bil smoter tudi tistih določil taboriščnega reda, pri katerih se na prvi pogled zdi, da nimajo nobene zveze s spolnostjo, denimo prepoved imeti roke v žepih, tudi kadar je mrzlo (Simić in Trifunović 1990: 41; Jezernik 1993: 72). Spolnost je premočan nagon, da bi ga bilo mogoče popolnoma zatreti. Ker jo je mogoče potešiti na mnogo načinov, omejitve nikdar ne morejo biti v celoti uspešne. Pogovori internirancev so se pogosto vrteli okrog žensk; zlasti zveste poslušalce so imeli »slavni ljubimci«, ki so pripovedovali o svojih ljubezenskih avanturah (Simić 1990: 248–251). Znali pa so izkoristiti tudi redke priložnosti, ki so se jim ponudile. Na Golem otoku so bili nekateri zaposleni v tako imenovanem hotelu, kjer so čistili sobe, v katerih so spale ženske uslužbenke taboriščne uprave. Medtem ko so jim čistili sobe, so globoko vdihavali vonj njihove posteljnine (Bulić 1991b). Na Golem otoku so drobili kamen za italijanskega kupca. Ponj so prihajale ladje, in to je bila za nekatere priložnost priti v stik z italijanskimi mornarji. Sem pa tja je kateri dobil od posadke italijanski časopis ali revijo, da ju je prebral ali vsaj prelistal. Posebno so bile zanimive tiste z izborom nagic in so bile v Žici zelo iskano in dobro skrivano blago (Jezeršek 1989: 223). Ko so v moškem taborišču na Golem otoku dobili gledališče, so bile eden glavnih problemov ženske vloge. Te so zaupali fantom majhne rasti, blage narave in mirnih kretenj. Če so bili preveliki, so nosili krilo do tal in pod krilom upognili kolena. Sicer so nosile »igralke« svilene nogavice, imele so obrite noge, umetne prsi in poudarjene boke, govorile s falzetom in gestikulirale tako, da so se jim roke gibale ob telesu. »Igralke« so radi hodili gledat tudi med vajami. Najbolj zabavno je bilo, ko je neka skupina 185 186 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG prišla gledat vaje za Glišićevo Prevaro, ravno ko si je igralec, ki je nastopal v vlogi Nere, privezoval umetne prsi in boke. »Nera, naj te malo pošlatam!« so se zafrkavali. »Marš, pizda vam materina! Jaz nisem kurba, temveč poštena ločenka,« je v smehu odgovarjala »igralka«. Potem je z zida snel nekaj kosov umetnih prsi in bokov, češ: »Nate, ljubčki!« – »Vsi so se tresli od smeha.« (Jovanović 1990: II, 37; Simić 1990: 238, 246, 253) »Ženske« so s svojim nastopom popestrile program tudi ob drugih priložnostih, denimo za novo leto 1953: »Program, izveden v paviljonih, požanje neizmerno navdušenje. Kaznjenci so prevzeti. Ko zapleše še folklora, ne morejo umakniti oči. Dva plesalca sta mojstrsko oblečena in našminkana v dekleti. Maskirani Miha Cenc, naše gore list, je videti prava lepotica. Ko ga med plesom opazujem, bi ga skoraj nehote potipal za zadnjico.« (Hrast 1991: 205) Deprivacija zadovoljevanja spolnega nagona in posledične seksualne perverzije in substituti so imeli pomembno vlogo v konstrukciji taboriščnega sveta, predvsem v oblikovanju njegove sadistične komponente. Nekateri so iskali osebno zadovoljstvo v izvajanju kazni na drugih. V literaturi se kot šolski primer ponazoritve takih razmerij pogosto navaja domala legendarna okrutnost nadzornikov nad obsojenci v Avstralaziji pred dobrim stoletjem. Prikrajšani za večino normalnih možnosti, kako si dati duška, so se ti nadzorniki naslajali v brutalnem pretepanju kaznjencev. V enospolnem svetu kazensko-popravnih domov je bila spolnost prisotna zlasti v perverzni obliki, najpogosteje v obliki verbalnega poniževanja. Organi oblasti, s katerimi so prišli v stik po aretaciji, so internirancem dajali vedeti, kakšen je njihov novi socialni položaj, tako da so stresali nanje vulgarne izraze na rovaš »majke ibeovske« in/ali »majke banditske« ali jih zmerjali s kurbinimi sinovi; seveda pa ni manjkalo niti zmerljivk na račun boga in sploh vsega na svetu. Med delom in v bivališčih so jih miličniki in nadrejeni interniranci priganjali: »Brže, bando, majku [ali: sestro, ženo] ti banditsku jebem!« Ali: »Majku ti kurvu, ti ćeš nas da zajebavaš!« Nič čudnega, če so se interniranci kmalu navadili tudi drug drugemu pridno preklinjati »majku banditsku«. (Tasić 1987: 15; Knežev 1988: 10, 22, 24, 28, 29, 53; Ćupić 1988: 86; Kordić 1989: 170, 188; Jovanović 1990: I, 107, 108, 126, 151, 174, 180, 251, 254, 364, II, 43, Sultan v haremu 54; Perućica 1990: 151; Simić 1990: 74, 95; Milanović 1990: št. 3; Weis: 213, 221) Za ljudi, vzgojene v patriarhalni kulturi, je bila to huda oblika ponižanja, ki je nekateri niso mogli prenesti in so se uprli celo preiskovalcem, češ: »Tukaj sem. Kaznjenec sem. Lahko me ubijete. Lahko naredite, kar hočete, ne dovolim pa, da mi mojo mamo pošiljate v ›pičko materino‹! Preponosen sem nanjo. Moja mati je prvoborka!« (Hrast 1991: 170) Ženske jetnice so seveda zmerjali s kurbami (Simić in Trifunović 1990: 62). Ženske so bile tudi sicer objekt spolnega maltretiranja moških oblastnikov. Teodora Stojšić je doživela kot veliko ponižanje to, da ji je med zasliševanjem neki podpolkovnik Udbe ukazal, naj se obrne, in jo potem s škornjem surovo brcnil v zadnjico: »Zanjo je bila to upravičeno najstrašnejša možna žalitev v življenju: da njo, najlepšo Beograjčanko, neki primitivec ponižuje na ta način ...« (Marić 1990b) Ko so na Ramskem Ritu interniranke opravljale fiziološke potrebe na odprtem prostoru (poljani), so jim med tem udbovci in miličniki »asistirali« (Perućica 1990: 153). Na Golem otoku so interniranke večkrat doživele goli »krst«, saj je bil menda špalir premalo učinkovit. Pri tem so se morale žrtve nasloniti na zid ali se uleči na klop, sojetnice pa so jih teple s palicami ali z opasači po zadnjici. Včasih so jim ukazale dvigniti krilo ali se sploh sleči, preden so jih začele tepsti. Ko so potem odhajale na kopanje, so se tiste, ki so že revidirale stališče, glasno smejale in jih imenovale pisana brigada zaradi klobas od udarcev (Kalajdžić 1985: 163; Simić in Trifunović 1990: 34, 190, 211). Redkeje so bile žrtve takega izživljanja moški. Na Golem otoku naj bi nekoč preiskovalec nekoga prisilil, da je masturbiral (Ćupić 1988: 25). Prej ga je vprašal, ali ima rad ženske. – »Da, imam.« – »In moške?« – »Tudi moške imam rad. Imel sem odlične tovariše.« – »Ne mislim tega, temveč ali jih rad ›tucaš‹ v rit?« (Ćupić 1988: 21) Homoseksualnost je namreč med njimi veljala za nekaj skrajno nizkotnega in nesprejemljivega, zlasti nesprejemljiva je bila pasivna vloga za moškega. Nekoč je starešina barake ukazal internirancem, naj slečejo hlače zaradi kontrole uši. To je spravilo nekatere v hud strah: »Pa nas ja ne bodo posilili ...« (Simić 1990: 146) Vendar je homoseksualnost ena rednih spremljevalnih posledic enospolnih združb. O homoseksualnosti med nekdanjimi stanovalci kazensko-popravnih domov je le malo podatkov, ker so interniranci o vprašanju 187 188 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG spolnosti tudi veliko kasneje še vedno neradi govorili in so mi nekateri informatorji zatrjevali, da »spolnost sploh ni bila problem«. Zaradi visoke stopnje politične zavesti med interniranimi informbirojevci so bila ideološka vprašanja še posebej izpostavljena in so imela na zavedni ravni privilegiran položaj, medtem ko so bila vsa druga vprašanja, zlasti pa tista, povezana s »človekovo animaličnostjo«, kot sta lakota in spolnost, potisnjena globoko v njihovo senco. To seveda ne pomeni, da lakota in spolnost nista bili problem. To lahko ilustriramo z zapisom nekoga, ki je bil v prvi Jugoslaviji zaprt zaradi komunistične dejavnosti in je prestajal kazen s samimi političnimi zaporniki, prav tako obsojenimi zaradi pripadnosti prepovedani komunistični stranki. Po njegovi oceni je bila prisilna spolna vzdržnost v zaporu ena najtežjih nadlog, ki je med kaznjenci še povečevala »histeričnost in nervoznost«: »Posebno mladi ljudje se borijo vsak zase, a večinoma brezuspešno, s svojim spolnim nagonom, kar jih sčasoma privede do nenaravnega zadovoljevanja spolnega gladu in jih duševno hudo potre.« Nekaterim kaznjencem se je volja v dolgih letih jetniškega življenja toliko zrahljala, da so postali dostopni za homoseksualnost in da je kljub strogemu nadzorstvu prihajalo do posameznih primerov homoseksualne prostitucije (Breznik 1938: 26). Taboriščne oblasti na »deloviščih« so homoseksualnost med interniranci strogo preganjale predvsem zato, da bi taka zveza ne postala gnezdišče solidarnosti med posameznimi interniranci; prepovedano je bilo celo, da bi se moški in ženske med spanjem stiskali drug k drugemu. »Lej,« je komentiral neki miličnik, »onadva sta se objela, jebem jim boga. To ni dovoljeno!« (Jovanović 1990: I, 74, 264, 322; Simić in Trifunović 1990: 65; Ljubič 1994) Kljub temu da so oblasti strogo prepovedovale vsako pojavno obliko homoseksualnosti, so posamezni taboriščni oblastniki bili sami udeleženi v takih zvezah. Enega takih primerov je opisala nekdanja interniranka iz Stoca. Tam je bila »komandir« »nora in nenormalna ženska« in se je spravila na neko interniranko, ki je prišla v taborišče z otrokom. Določila jo je za svojo služabnico in vsak večer jo je morala kopati golo, od glave do peta. Ko ji je milila hrbet, prsi in bedra, je pod njenimi rokami sopla »kot žival«. Zvijala se je in se mokra in pohotna privijala k njej. Nekega večera jo je komandirka zagrabila za prsi. Jetnica se ji je izvila in brezglavo pobegnila med druge ženske v spalnico. Za kazen je ves naslednji dan z golimi koleni klečala na koruzi. Bila je izolirana od drugih. Komandirka jo je večkrat dnevno nemoteno obiskovala. Klicala jo je Sultan v haremu »moja sladka kurbica«. Grozila ji je, da jo bo zlomila, pokorila. Božala jo je po hrbtu in po prsih, nabreklih od mleka. Jetnica ji ni mogla nič: bala se je za otroka. Niti podojiti ga ni smela. Druge so ga hranile namesto nje z malo mleka, kar jim ga je ostalo, ko so podojile svoje otroke (Dragović - Gašpar 1990: 214–215). Posamezni pojavi homoseksualnosti so bili kljub preganjanju in odklonilnemu stališču do tega pojava opaženi pri obojih. Mihael Cenc se spominja, da so morali v letih 1952–53 zaradi sodomije na sramotilni zid na Golem otoku neki Rečan, ki je bil vodja pristanišča (zalotili naj bi ga, da je občeval s kravo, ki so jo tja prignali za zakol), in dva delavca v skladišču (šef in njegov pomočnik), ki so ju osumili homoseksualnosti. Prvi je moral reči, da je »jebaval« kravo, da je zato na zidu, druga dva, da sta tam zato, ker »sta se jebavala«. Pozivali so jih, naj glasneje izpovedo svoje grehe, sointerniranci pa so se drli: »Uaaa, banda!« (Cenc 1993) Nekatere interniranke so imele svoje zveste »spremljevalce«. Slednje so bile menda videti zelo neženstveno: »Čokata, mišičasta, štirioglata, z glavo, ki se je zdela kot nasajena na ramena – živo nasprotje ženskosti. Niti za trenutek je ni zapustila. Gledala jo je z zaljubljenim, hermafroditskim, pasje vdanim pogledom.« Opisana spremljevalka naj bi svoji izbranki iz oči brala misli in želje ter skrbela zanjo, tako da ji je postiljala posteljo, ji dajala boljše kose mesa od svoje porcije in bedela, da se ponoči ne bi odkrila. Večina internirank si ni belila glave s takimi primeri, nekatere pa so do »nenormalnih žensk« občutile močan odpor: »Nekatere tega bodisi niso opazile ali pa niso hotele videti, brigale so se zase, ona pa je v Ljoljini spremljevalki prepoznala lezbijko hermafrodita. Obžalovala je, da ji v špalirju, tam na Otoku, ni prišla pod pesti. Do te nenormalne sorte je občutila gnus in sovraštvo.« (Dragović - Gašpar 1990: 212) V Stari Gradiški je bilo leta 1950 »brez dneva premora« takoj po večerji na dnevnem redu »perverzno-sadistično mučenje« kaznjencev. Interniranci so sedli na svoje postelje in kot v amfiteatru čakali na »program v živo«. Jazbinaši so v popolni tišini »kot ovčice« čakali na poziv, naj pridejo v areno. Batinaši so pristopili in zavpili nanje: »Hajde, izlazi, majku vam banditsku!« Za začetek so jim ukazali počepniti in čepe poskakovati od enega konca sobe do drugega, hkrati pa so jih tolkli s pasovi in brcali, da bi pospešili tempo. Potem so kot trenerji vzeli vsak svojega na »obuko«. Eden je svojemu ukazal, naj se postavi »po vojaško mirno«, in ga klofutal, dokler ni padel; potem ga je z brcami spravil pokonci in ponovil postopek. Drugi je zgrabil svojega za lase in ga tolkel 189 190 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG z glavo ob zid, nakar ga je odpeljal h kibli in mu potisnil glavo vanjo. Tretji je svojo žrtev postavil v pozor in mu pljuval v obraz, nato mu je ukazal, naj zine, in mu pljunil v usta, ko se je dobro odkašljal. Potem so jih odvedli v kot sobe in jim ukazali sleči hlače. Nagnjene naprej so jih silovito tepli s pasovi po golem telesu, in to z železno zaponko. Včasih se je ta program končal s pesmijo. Tako mučenim in zmrcvarjenim so ukazali povzpeti se na zgornji pograd in tam so morali po vrsti odpeti po eno pesem (Živković 1990b). Golootoško leposlovje je s področja (prepovedane) spolnosti zabeležilo še neki dogodek. Na delovišču naj bi se nekoč nekdo obrnil proti preiskovalcem, z levo roko prijel za svoje golo spolovilo in z njim mahal proti preiskovalcem. Če opisani dogodek ni bil samo plod pesniške svobode, potem je bil to resnično »nezaslišan postopek, škandal nad škandali, bogoskrunstvo«. Kakor koli že, dogodek naj bi s svojo nenavadnostjo tako presenetil taboriščne oblastnike, da so se preiskovalci nekoliko oddaljili od kraja dogajanja in si z rokami zakrivali oči, kot da jih moti sonce in nič ne vidijo, čeprav se je storilec »vse bolj zvijal in mahal s spolovilom, se drl in se kar naprej režal« (Isaković 1982: 85–86). Omejitve glede spolnosti pa niso veljale za vse. Na Golem otoku je bilo v zgradbi, kjer so stanovali preiskovalci, vedno »nekaj mladih, lepih žensk«, ki so delale kot tajnice, vsi pa so vedeli, »zakaj so tam« (Bulić 1991b). V prvih povojnih letih so bila v Jugoslaviji ustanovljena taborišča za prevzgajanje, tako imenovani profilaktoriji. Namenjeni so bili prostitutkam, da bi jih naučili delovnih navad. Eden takih profilaktorjev je bil na Golem otoku. Neka ženska, ki so jo zaradi prostitucije aretirali konec leta 1949 in poslali na Sveti Grgur, je o tem povedala naslednjo zgodbo: »Po vojni sem zašla na stranpot, čeprav sem mislila, da je to zelo lepo življenje; vdala sem se prostituciji, ki je prinašala odlične dohodke. Kot ›lahko žensko‹ so me odpeljali na Goli otok, češ da me bodo v nekaj mesecih prevzgojili v spodobno žensko! Do nas pa so se obnašali kot do državnih sovražnikov, tako da smo prav tako izkusile informbirojevsko vročico. Vsak dan so nas tepli, celo brez pravega razloga. Medtem ko smo s krampi delale v kamnolomu, nam niso dali vode niti pri največji vročini, da bi nas čim prej izmučili. Kadar se je katerim stražarjem zahotelo, so enostavno vpadli v celice in posiljevali. Sultan v haremu Tedaj so navadno govorili: ›Ni ti prav, če se te poriva zastonj, kurba!‹ Dobivale smo nekakšno odvratno žlobudro, in če je katera odklonila stražarja ali ga udarila, je bila nekaj dni brez hrane. Neposlušne so premeščali v samice, niso jim dajali vode in hrane in slišala sem, da je v samicah nekatere najbolj predrzne posililo tudi po sedem, osem stražarjev! ›Da bi jih naučili pameti,‹ kakor so znali reči!« (Aćimović 1989: 9–10) Nekdanja interniranka Ženi Lebl je v svojih spominih opisala upravnika ženskega zapora Veselina Popovića kot lastnika harema oziroma kot »moško kurbo« (Lebl 1990: 86, 92). V pisarni je imel posteljo. Tja je »pozival na pogovor« mnoge jetnice, zlasti tiste čednejše. »Predpostavljale smo, kakšne narave so bili ti ›razgovori‹. Nekatere so celo javno govorile o tem.« (Lebl 1990: 83) Za Ženi Lebl je o tem spregovorila tudi Marija Zelić: »Še ena stvar, ko govorimo o tem. O njej ne bi pripovedovala, če Jovanka Lebl ne bi začela. Že zaradi mnogih poštenih žensk ne, ki jih je imel tam, da ne bi nanje po krivici padel neupravičen sum. Res je imel harem, in to kot upravnik, kar je moralno nedopustno za komunista, oznovca in upravnika. Poglejte, če je bil ženskar, je imel možnost vsak dan oditi v Požarevac ali v Beograd, zakaj bi to počel z jetnicami. V tem haremu so bile tudi ženske, pred katerimi se je izpostavil tudi kot informbirojevec.« Marija Zelić se je spominjala, da je imel upravnik v Ramskem Ritu za najpomembnejšo nalogo ustanoviti folklorno skupino in pevski zbor. Ob večerih jih je zbral v dvorani. Važno je sedel na eno stran dvorane, kadil, nasproti pa so mu jetnice, mlada dekleta, mlade ženske, ki so bile že več mesecev zaprte, prepevale sevdalinke, ljubezenske pesmi. Potem je »formiral« nekakšen zajčnik in z jetnicami ob večerih preživljal prosti čas tako, da so gledali kunce. »Le zakaj zajce?« se je še dolgo po tistem spraševala njegova naslednica. Namesto da bi vztrajal pri zapisnikih in od internirank zahteval ter jih spodbujal, da kaj storijo za svojo prevzgojo, da bi čim prej prišle na svobodo in tako dalje. Marija Zelić je dodala: »Opazila sem še, da je imel čuden odnos do nekaterih žensk, nenormalen glede na običajen odnos kaznjenec – upravnik. 191 192 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Nekatere so ga oboževale. Kaznjenke so se diferencirale na teh dveh linijah. K meni so prihajale na pogovor ženske, ki so hotele spremeniti svoje stališče, ki so se hotele rešiti informbiroja, ki so hotele dopolniti svoje zapisnike in si želele priti na svobodo. Tega so si želele tudi one druge. A te, ki so odhajale k njemu, so moje imenovale banda.« (Simić in Trifunović 1990: 232–234) Veselin Popović je zgodbo Jovanke Lebl o sebi kot o »sultanu v haremu, polnem obsojenk«, zavrnil kot »prozorno laž, ki je ni težko ovreči«. Svojo trditev je argumentiral s sklicevanjem na svojo mladost, veliko plačo, oblast in moč: »Vsak konec tedna sem odhajal iz Požarevca v Beograd in preživljal precej razuzdane večere v Lotos-baru, kjer so tujcem (za nas brez izjeme špijonom) in nam udbašem delale družbo naparfumirane in nališpane ženske, praviloma prav tako v naši specialni službi. Bil bi zares manijak, če bi po tem metal oči na tiste potolčene in bolne nesrečnice v taborišču, ki so jim pijavke gomazele po nogah ... Res je, da so me tovariši zbadali, da so vse ženske v taborišču zaljubljene vame, verjetno zato, ker sem se z njimi šalil in jim govoril, da je na svobodi hujša robija kot v zaporu. Takrat sem bil mlad, neporočen, ne toliko lep, kolikor človek, ki je skušal tudi z obsojenkami postopati človeško. Iz Beograda sem se vračal vsak ponedeljek. Če nisem prispel do poldneva, so bile otožne. Vladala je nekakšna grobna potrtost. Vsekakor niso hrepenele po meni kot po moškem, temveč kot po svojem edinem zaščitniku; prepričan sem, da so me tako doživljale.« (Marić 1990b) 195 Sizifi na družbeno koristnem delu Penologija devetnajstega stoletja je pojmovala prisilno delo kot prevzgojno sredstvo, saj je tedaj le malo ljudi podpiralo misel, da je odvzem svobode že sam po sebi kazen in da obsojenca ni treba obremenjevati še z dodatnimi kaznimi in ponižanji. Prisilno delo je moralo biti tako nesmiselno, da je poniževalo, in tako naporno, da je učinkovalo kot svarilo. V skladu s tem pojmovanjem je tudi v prevzgoji informbirojevcev osrednjo vlogo imelo prisilno delo. Brez dela ni smel biti nihče med njimi, kajti kot vemo iz zgodovine – »delo osvobaja«, veljavni kazenski zakonik pa je definiral delo kot »temeljni prevzgojni ukrep«. Ali kot se je glasilo reklo tistega časa: »Ne vzgajajo samo ljudje, velik vzgojitelj je tudi delo.« Nekdanji interniranci pa se spominjajo, da je njihovo delo imelo predvsem en namen in smisel: izmučiti, izčrpati, izničiti ljudi, jim vzeti ponos in dostojanstvo. Tako so morali, recimo, v prisotnosti in pod nadzorom dežurnega od večera do polnoči ribati hodnik s krtačko za zobe, ne da bi smeli upogniti kolena (Pahor 1951: 57; Dragnich 1954: 99; Hibbert 1965: 163, 176; Marković 1987: 104, 158; Jovanović 1990: I, 450; Perućica 1990: 154). Prevzgoja internirancev v nemških koncentracijskih taboriščih je odsevala tradicionalne vrednote nemškega meščanstva: trdo delo, strogo disciplino, zmernost, spoštovanje zakonov v družini in pri delu ter spoštovanje režima in nacističnega gibanja ter njegovega firerja (Segev 1990: 29). Na pogled paradoksalno, a podobno prevzgojo so uvedli v državi, kjer je bila na oblasti stranka, ki je izpeljala proletarsko revolucijo in si na zastavo zapisala geslo »Delu čast in oblast!«. Gre za očiten in velik prepad med besedami in dejanji. V znamenju srpa in kladiva izvedena revolucija je dejansko nadaljevala vrednostni sistem, značilen za balkanske patriarhalne predindustrijske družbe, v katerih je (fizično) delo veljalo za sramotno in poniževalno (Jelić 1933: 24). Ali z besedami enega od vodij taboriščne samouprave na Golem otoku: »To je lepota, roke v žep in uživaj.« (Živković 1990č) Na družbeno koristnem delu so vstajali ob petih, delati so začeli ob šestih. Po predpisih je delo trajalo osem ur na dan in šest dni na teden. Taboriščni oblastniki so menili, da ni dobro, če ima obsojenec preveč 196 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG prostega časa, še zlasti, če je banda. Zato je bilo samo po sebi umevno, da so se interniranci »prostovoljno« udeleževali delovnih akcij tudi tedaj, ko to ni bilo predpisano. Takrat pa je vladalo navdušenje in udarniško delo. Če kdo ni delil navdušenja, ker ni mogel ali ni hotel delati, je moral stati z dvignjenimi rokami tri ure obrnjen proti soncu ali z bosimi nogami poskakovati po ostrih kamnih (Kjosseff 1953: 254; Jurančič 1982; Isaković 1982: 38; Marković 1987: 83; Ćupić 1988: 53; Knežev 1988: 38; Popović 1988: 86; Jezeršek 1989: 148, 157; Kovačević in Rastoder 1989: št. 2; Jovanović 1990: I, 475; Perućica 1990: 100, 152; Simić 1990: 88; Simić in Trifunović 1990: 136, 230; Hrast 1991: 117; Logar 1991: 300). Delu se je bilo praktično mogoče izogniti le s pisanjem: prizadeti je rekel preiskovalcu, da bo »vse priznal«, in zahteval svinčnik in papir. V tem primeru mu ni bilo treba prositi za cigarete, zanj jih je naročil sam preiskovalec. Pisal je lahko ves dan; če je bilo treba, tudi več dni: »Vse! Najprej od opice do Avnoja, potem od osvoboditve do napredovanja, pa od razlaganja svojega stališča do vrat zapora ...« (Kalajdžić 1985: 186) Interniranci so morali opravljati vsa dela v zvezi z vzdrževanjem taborišč. Bili so čevljarji, krojači, peki, kuharji, električarji, ribiči, zdravniki, bolničarji, klozetarji. Privilegirani kaznjenci so kuhali, prali in stregli zasliševalcem ali miličnikom. Številni so bili zaposleni v taboriščni samoupravi, katere vrh je bil center s svojim komandantom in člani centra ter baračna vodstva. Center je seveda imel svoj aparat: statistike, evidenčnike in druge. V taboriščih so bile razne delavnice: ključavničarske, mizarske, kleparske in na Golem otoku še delavnice za predelavo marmorja. Na Golem otoku so delavnice omogočile gradnjo in montažo električne centrale, ki je dajala dovolj enofaznega toka 220 in 380 voltov za vse potrebe razvijajočega se delovišča. Sčasoma so zgradili celo ladjedelnico za gradnjo manjših ladij in popravilo večjih. Vsako noč sta bila v baraki ali v sobi dežurna po dva kaznjenca: eden do polnoči, drugi od polnoči do vstajanja. Naloga dežurnih je bila nadzirati, ali je vse v redu. Dežurni so bili najpogosteje preizkušeni ljudje, medtem ko so bili klozetarji banda ali odloženi, navadno starejši in onemogli, ker je tudi to bil privilegij (Dedijer 1984: III, 475–476; Marković 1987: 199; Ćupić 1988: 54; Perućica 1990: 90; Simić 1990: 88, 242; Hrast 1991: 139–140). Prevajalci so veljali za elitno skupino. Prevajali so vojaške knjige in urejali arhiv povojne jugoslovanske politične emigracije. Pregledovali so različne revije in časopise pa tudi drugo arhivsko gradivo, izpisovali Sizifi na družbeno koristnem delu podatke in jih vnašali v kartoteko. Gradivo je zajemalo nekaj desetletij, obravnavalo je tudi obdobje, ko so bili zaprti, torej ločeni od sveta, in je bilo zato prava paša za oči in osvežitev za duha. To delo je veljalo za »kar prijetno, saj je zahtevalo le intelektualni napor, imelo je vsebino in smoter« (Jurančič 1982; Jezeršek 1989: 213–214). Vsi navedeni so bili »zunaj delovnega stroja«, ki so ga sestavljali tisti, ki so kopali in prenašali kamen, vlačili razna bremena, mešali in podajali malto in pomagali zidarjem (Simić 1990: 88). Največ fizičnega dela je bilo namenjenega obdelavi kamna. Predelani kamen je najbolj otipljiv, najbolj trden dokaz človekove ustvarjalne moči. Na Golem otoku so kaznjenci kopali in obdelovali marmor, simbol trdnosti in veličine; in ko so obdelovali kamen, ki je pod njihovimi rokami dobival nove oblike, so hkrati oblikovali (»izgrajevali«, »prevzgajali«) tudi sebe: »Nismo prišli tolč samo kamna, temveč tudi ustvarjati ljudi.« (Kovačević in Rastoder 1989: št. 37) – Da je takšno delo lahko brez pravega smisla, ni vedel in izkušal samo Sizif. Na Golem otoku so se tedaj rojevali v kamnitem prahu in med okruški v znoju svojega obraza pravi marmorni ljudje. Način njihovega rojevanja ni oblikoval samo njihovega zunanjega videza, ampak tudi njihovo čustvovanje: »Prav tu ... smo spoznale, da je s kamnom še mogoče nekako opraviti, toda tu se oblikujejo ljudje kamnitega srca.« (Lebl 1990: 98) Značilno za prevzgojo z delom je bilo, da so morali vsako delo opravljati na najbolj nemogoč način. Na voljo ni bilo niti najosnovnejšega orodja, in tako so na primer morali ves drobljenec narediti ročno. Stotine kaznjencev je sedelo v vrsti in s kladivom drobilo kamen; mnogi so to počeli kar s kamnom v roki, saj kladiv ni bilo dovolj. In še tisto orodje, kar so ga imeli, je obležalo za več tednov, če se je polomilo, ker ga v delavnicah niso zmogli popraviti (Simić 1990: 102; Miletić 1990: št. 13; Hrast 1991: 154). Najpreprostejše delo s kamnom je bilo »tucanje«. Pri tem delu so uporabljali macolo. Tako dobljen drobljenec se je uporabljal predvsem za nasipanje glavne ceste ali stranskih poti. Imeli so določeno dnevno normo, pred koncem dela pa so morali svoj kup drobljenca oblikovati v piramido, da jo je nadzornik lahko izmeril. Gorje mu, kdor ni izpolnil norme in zgradil dovolj velike piramide. Poleg zmerjanja, udarcev in podobnih prevzgojnih ukrepov je prestopnik lahko ostal brez kladiva in je naslednjega dne moral tolči s kamnom; na ta način je bilo normo še teže izpolniti. Vsak kamen seveda ni bil pripraven za takšno delo: če je 197 198 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG imel ostre robove, je lahko močno poškodoval roke. Zato so uporabne kamne skušali shraniti za naslednji dan. Toda skrivanje je bilo spet strogo prepovedano – in velikokrat neuspešno, saj ni bilo enostavno najti kamna – v morju kamna. Nekateri so si skušali pomagati tako, da so zidali votlo piramido, kar je bilo spet lahko ocenjeno kot sabotiranje izgradnje socializma. Najpogosteje je bilo tolčenje delo za bolne in invalide. Célo taborišče je imelo en sam vod »tucarjev«. Ti so kot nesposobni za delo ostali v delovnem času znotraj Žice in tolkli kamen in »izpolnjevali normo«. Tucanje je bilo tudi delo za bojkotirane. Vendar banda ni imela pravice do kladiva, morali so tolči s kamnom ob kamen. To so morali početi tudi tedaj, ko so drugi imeli po kosilu uro počitka (Kalajdžić 1985: 166, 172; Petričević 1988; Kovačević in Rastoder 1989: št. 2; Dragović - Gašpar 1990: 174; Jovanović 1990: I, 276; Perućica 1990: 141; Simić in Trifunović 1990: 191; Miletić 1990: št. 13; Hrast 1991: 109–110, 117). Posamezni sobni starešine so s pomočjo aktivistov in goničev izpopolnili tolčenje kamenja s tem, da so kaznjencu, ki je tolkel kamen na kamnu, določili aktivista, ki ga je med delom z dvema prstoma v enakih časovnih razmakih »trkal« po glavi in stalno ponavljal vprašanje: »Banda, kdaj se boš popravil, ali ne vidiš, da boš pustil kosti na otoku!?« Tolčenje kamenja in trkanje po temenu glave sta se najpogosteje uporabljali na delovišču R-101 pri nepopravljivi bandi. Posamezni aktivisti so si pustili dolge nohte, jih zaostrili in narezali. Tako so bojkotiranim, medtem ko so ti tolkli kamen, zadajali rane po glavi. Prvi dan so prizadeti bolečino še nekako prenesli, drugi dan so »ponoreli« (Kovačević in Rastoder 1989: št. 4, št. 27; Perućica 1990: 152; Simić 1990: 145; Vujović 1990c). Interniranci na jadranskih otokih so morali občasno z vedri ali z lopatami zajemati pesek z morskega dna. To delo so morali za kazen opravljati že od samega začetka Golega otoka v zgodnjih jutranjih urah ali pozimi, tudi v največji senjski burji. Opravljati so ga morali tudi interniranci na Svetem Grgurju in pozneje na Ugljanu. Slekli so se do golega, zabredli v morje do pasu ali še globlje, potem pa s široko lopato zajemali mivko z dna in jo odlagali na čoln ali na pripravljeno leseno ploščad. Pesek so tako rekoč lovili: ko so izvlekli lopato, na njej ni ostalo veliko. Temu delu so rekli na pesku, opravljali so ga peskarji. Taboriščna folklora je z značilnim črnim humorjem znala povedati, da so pesek tako nabirali »menda za Egipt« (Kjosseff 1953: 254; Markovski 1984: 62–63; Marković 1987: Sizifi na družbeno koristnem delu 85; Knežev 1988: 48; Popović 1988: 154; Ćupić 1988: 71; Damjanić 1988; Lorger 1988b; Jezeršek 1989: 47, 140; Kovačević in Rastoder 1989: št. 3; Bjelica 1989b; V. Popović 1989b; Perućica 1990: 94, 139, 151; Simić 1990: 95; Lutovac 1990b; Milanović 1990č; Živković 1990d; Logar 1991: 304; Weiss: 260). Ivan Korda Gukov, rojen v Užicah, po poklicu strojevodja, državljan Sovjetske zveze in polkovnik Rdeče armade, je prišel na Goli otok s prvo skupino julija 1949. Ni revidiral stališča, zato je moral med odmori nositi okrog vratu leseno tablo z napisom »Jaz sem Stalinov vojak«. K njemu so uvrščali drugo zakrknjeno bando, iz katerih je nastala sprva manjša Kordina četa, ki je pozneje prerasla v Kordino brigado. Korda je bil s svojo brigado večni peskar, vendar ga niti to ni odvrnilo od vzklikanja: »Živel Stalin!« To je vzkliknil – in spet je moral v morje (Ćupić 1988: 71; Kovačević in Rastoder 1989: št. 2, št. 3; Perućica 1990: 89, 139; Milanović 1990č: Marković 1991: 312). Nekateri duhoviti posamezniki so menda znali delo peskarjev popestriti in so jim dali namesto lopate vile ali pa so preizkušali njihovo spretnost tako, da so jim ukazali narediti vrv iz peska ali vdevati pesek v iglo (Markovski 1984: 62–63). Smoter prevzgojnega dela tedaj ni bil toliko v učinku, ampak v izčrpavanju: z macolo je pač laže drobiti kamen kot s kamnom v roki; z zdravimi rokami je laže opravljati ročna dela kot z ranjenimi. Zaradi prevzgoje je delo tudi potekalo v udarniškem tempu, ki je bil posebej oster za bando, saj so jo pri delu še posebej gonili. Za gonjenje macola ali kamen nista več zadoščala. Za to je bil potreben tragač, to se pravi nosila, sestavljena iz dveh vzdolžnih palic in prečne deske, s katerimi so prenašali tovor. Nosilna površina je bila dolga od 60 do 70 centimetrov, široka pa toliko kot razmak med rokama, to je od 40 do 50 centimetrov. Domnevam, da ni bilo zgolj naključje, da so podobno orodje poznali tudi v nemških koncentracijskih taboriščih. Zanimiva paralela je že v samem poimenovanju te priprave. V Buchenwaldu so jo češki interniranci imenovali »trágy« (Ullrich 1945: 29). Za tragač pa so mnogi informbirojevci prvič slišali prav na družbeno koristnem delu (Simić 1990: 59). Kot torej pove njegovo ime, je bil tragač namenjen prenašanju tovora, nemško tragen. Na družbeno koristnem delu je služil predvsem za tako imenovano gonjenje, pri čemer je moral gonjeni v najkrajšem času prenesti čim več, saj je bilo treba čim hitreje zgraditi »boljšo družbo«. Prednji ročaji tragača so bili krajši, tako da je tisti, ki je bil spredaj, nosil 199 200 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG večji del bremena na svojih rokah, poleg tega so redno natovarjali več na sprednji del. Navadno so bili spredaj bojkotirani ali novinci, torej banda. Tisti, ki so delali z njimi, so jih neprenehoma priganjali: »Ne zabušavaj, bando!« Pogosto so uporabili tudi udarce, da bi banda hitreje tekla (Jurančič 1982; Isaković 1982: 41; Markovski 1984: 57; Popović 1988: 84–85; Knežev 1988: 45, 49; Ćupić 1988: 38; Kovačević in Rastoder 1989: št. 2, št. 47; Jovanović 1990: I, 280; Lebl 1990: 97; Perućica 1990: 96, 140; Simić 1990: 59; Simić in Trifunović 1990: 99). Izgradnja socializma na Delovišču Marmor je družino tragačev obogatila še z galebom in labodom. Galeb je bil tragač za četverico, na katerem so tovorili kamnite bloke, dolge do enega metra ali več. Labod je bil podoben galebu, le da so nanj lahko naložili »neizmeren tovor«, to je od 350 do 400 kilogramov kamenja, in ga je nosilo od osem do šestnajst ljudi hkrati. Galeb in labod sta v rokah bande morala »leteti« po dolgih in slabih stezah, saj so vendar gradili socializem (Ćupić 1988: 38; Jezeršek 1989: 100; Milanović 1990a; Kovačević in Rastoder 1989: št. 2, št. 36; Jovanović 1990: I, 312, II, 43; Perućica 1990: 140). – »S takimi skalnimi gmotami so se mučili faraonski sužnji, ko so gradili piramide in svetišča ...« (Jezeršek 1989: 100) Kasela je bila podobna naprava, le da je imela namesto desk korito in jo je bilo nekoliko teže nositi. Kasela je bila praviloma namenjena bandi, včasih tudi odloženim. V njej so nosili kamen in beton. Teža tovora je bila odvisna od fizičnega stanja in »kalibra bande«. Lahko je bila tudi prazna, če se je banda komaj držala na nogah. Tedaj je banda nosila kaselo na vratu v pokončnem položaju, v vlogi jadrnice (Ćupić 1988: 38; Jezeršek 1989: 99; Perućica 1990: 86, 140). Mučilno orodje je bil lahko tudi kramp, lopata prav tako. Temeljno pravilo je velevalo: kramp se mora stalno dvigovati in spuščati, lopata mora stalno zajemati, čeprav v prazno! Dodatno pravilo je velevalo internirancem, da morajo pri tem imeti glavo ves čas sklonjeno – torej ne le da niso smeli prenehati z delom niti za hip, niti vzravnati se niso smeli. Nevarno je bilo oboje: če jih je kdo videl brez dela ali vzravnane. Penologija devetnajstega stoletja je strogo prepovedovala tudi govorjenje pri delu in tudi ta prepoved je veljala na družbeno koristnem delu, zlasti za bando. Njihovi tovariši so bando smeli samo mučiti, zmerjati in zaničevati s sramotilnimi izrazi, pogovarjati se z njo pa ne (Buxton 1818: 84; Isaković 1982: 40, 48; Markovski 1984: 113; Marković 1987: 288; Knežev 1988: 42; Popović 1988: 102; Jezeršek 1989: 98). Sizifi na družbeno koristnem delu Čeprav je imela banda veliko dela s tragači, so jo občasno tudi vpregli – kot živino. Na Golem otoku se je nekdo domislil, kako racionalizirati delo, in naredili so velike sanke iz brun in desk, povezanih z vrvmi, čeprav tam niti pozimi ni snega. Nanje so natovorili kamnite bloke, velike »kot za faraonske grobnice«, in jih vlekli po suhem s pomočjo vrvi. Če so se sanke zataknile med kamni ali so se ob močnejših nalivih pogreznile v blato, so nadzorniki udarjali z vrvmi in letvami po vpreženih. Vpitje je bilo peklensko, koža je pokala od udarcev ... In karavana je šla svojo pot (Marković 1987: 85; Perućica 1990: 90, 140). Bando so na Golem otoku in v Bileći vpregali tudi v valjarje za ravnanje cest. Namesto motornega valjarja so pripravili velik kamnit valj in vanj vpregli na vsako stran po deset banditov iz tako imenovane specialne brigade. Med delom je bilo veliko kričanja, zmerjanja in tudi udarcev ni manjkalo, posebno če je valjar obtičal ob večjem kamnu in ga je bilo težko premakniti. Ta zaprega je – v nasprotju s sankami – udeležence spominjala na »tlačansko delo v obdobju zgodnjega fevdalizma« (Jezeršek 1989: 157; Kovačević in Rastoder 1989: št. 81; Perućica 1990: 90). Med gonjenjem je bil priganjani spredaj; vendar se ni imenoval tako niti ni imel svojega imena, marveč je bil preprosto banda. Pač v skladu s tradicijo, da raja nima imena, ampak je amorfna masa, za razliko od biričev, ki so že smeli imeti svoje ime. Reklo se je: »Ta in ta dobro goni bando,« kar je pomenilo, da ji povzroča različne nevšečnosti, jo poriva sem ter tja ali vleče tragač v nasprotno smer in podobno. Z vidika učinka je to pomenilo, da so priganjali Sizife potiskati kamen v hrib in jih pri tem vlekli nazaj (Jurančič 1982; Popović 1988: 85). Posebnost gonjenja je bila, da je bila žrtev aktivno udeležena pri lastnem mučenju, zato se zastavlja vprašanje, kako to, da so žrtve pri tem sodelovale. Razlogov je več. Gonjeni ni mogel odkloniti sodelovanja pri lastnem mučenju predvsem zato, ker je bil človek in ker je to hotel tudi ostati, kar pomeni, da se je moral podrediti in ponižati. Tej nujnosti se je v strahu za življenje prej ali slej podredila večina. Paradoks te nujnosti je, da je njen element zavest: izbira nujnosti je odvisna od žrtve. To je njen tragični izbor, žrtvina obsojenost na svobodo. Resda je to nujnost le toliko, da ob mrtvi žrtvi rabljeva umetnost kaj malo velja: nad mrtvim ni mogoče izvajati represije. Toda to je dejavnik, s katerim morata računati tisti, ki se upira, in tisti, ki upor zatira (Jezernik 1979: 270; Markovski 1984: 59). 201 202 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Strah za golo eksistenco je bil potemtakem ključni element prevzgoje. Vendar ni bil edini faktor, ki je gnal ljudi k temu, da so sodelovali pri lastnem mučenju. Pomembno vlogo je imelo tudi upanje. Večji ko sta bili stiska in tesnoba, večje je bilo upanje: Enkrat mora biti bolje! Saj vse to ne more trajati večno! Morda pa si bom zlomil nogo ... »Upanje je glavni sodelavec vseh Berij, Artukovićev, Himmlerjev, Rankovićev. Upanje je mrcina.« (Popović 1988: 98) Hitrost nošenja je bila za priganjanega ista kot za priganjalca: tek ali hiter korak. Razlika je bila ta, da so se priganjalci menjavali, medtem ko je ostajala banda nezamenljiva. Banda je bila vedno bolj lačna kot preostali in zato šibkejša. Lačni so bili tudi drugi, a ne tako zelo. Po uspešno opravljenem delu, to je gonjenju, je gonjač lahko računal na repete, na porcijo več. Ne zmeraj, da se ne bi razvadil, a večkrat kot banda, ki dodatka ni dobila nikoli. Gonjači so imeli še druge olajšave, priganjanim pa so oteževali tudi čas po končanem delavniku. Morali so dežurati pri kibli, pomivati posodo in ribati kotle, čistiti stranišča. In ko je bilo vse postorjeno, je morala banda še skozi stroj. Potem so šli drugi spat, banda pa kiblarit. Saj delo »mehča hrbtenico«, utrujeni in izčrpani pa se teže upira. Banda je morala tudi natovarjati tragač. Gonjač je medtem počival in priganjal bando. Ko je bil tovor prinesen na določeno mesto in tragač izpraznjen, ga je nazaj nosila banda sama. Že to ni bilo malo. Še bolj zoprno je bilo, ker je bil tako neroden za nošenje z rokami. Banda ga je nosila za vratom, kot jarem. V vetrovnem vremenu, kar je bilo na jadranskih otokih pogosto in niti v Bileći ni bilo redko, se je ta jarem spremenil v jadro, da je bil bandin korak še bolj opotekav. Gonjenje je lahko bilo ostro in navadno. Take kvalifikacije nihče nikdar ni izrekel, vendar je obstajala, kot so tiste čase obstajale mnoge neizrečene stvari. Pri ostrem gonjenju, strokovno se je temu reklo »pod gasom«, so se gonjači pogosteje menjavali in s skupnimi močni gnali bando s »tretjo brzino«. Dve, tri ture eden, nato dve, tri drugi, pa tretji. In potem spet prvi. Med ostrim gonjenjem banda ni imela niti tistega odmora, ki ga je prinašalo nakladanje: tragač jo je že čakal naložen, da ni izgubljala časa, da slučajno ne bi zajela sape. Steze pri ostrem gonjenju so bile kratke, dolge največ trideset metrov. Krajša je bila steza, bolj strašna je bila. Na daljših stezah je bila banda v prednosti, saj sedemdeset metrov s tragačem ni mogel teči noben gonjač, pa čeprav je nosil manj in četudi so se menjavali. Sizifi na družbeno koristnem delu Po petih, šestih dneh je ostro gonjenje prešlo v navadno. Tovora ni bilo več treba nositi v teku, temveč s hitro hojo, banda je nazaj hitela s praznim tragačem in ni več brezglavo dirjala, in končno je smela sama natovarjati kamen, namesto da je takoj pograbila drugi, že pripravljeni tragač (Knežev 1988: 48; Popović 1988: 85–90; Mencej 1988: 906; Dragović - Gašpar 1990: 138; Perućica 1990: 86, 95–96, 139, 142). Gonjači so bili odloženi, člani kolektiva in aktivisti, torej ves preostali del lestvice prevzgojne hierarhije. Bili so različni. Lenuhe med njimi so kmalu zamenjali drugi, uporabnejši, sami pa so se znašli na sprednji strani tragača ali kasele in dodelili so jim neusmiljenega gonjača, ki jih je poučil, kako se stvari streže. To je doletelo tudi tiste, ki so solidarizirali s trpini pred seboj, ki so skušali prevzeti del bremena nase, ki so premalo priganjali. Praviloma so se gonjači menjavali vsak dan in večinoma kar tekmovali, kdo bo bolj prepričljivo dokazal zvestobo Partiji, kdo bo bolj grobo postopal z bando. Dosleden odnos do bande je bil za večino edini užitek. Pot, po kateri so morali hoditi s tragačem, je bila vedno polna kamenja. Banda se je na teh preprekah spotikala in opotekala, kar je drugim povzročalo posebno zadovoljstvo. Praviloma je bilo za bando težje sodelovanje s kom, ki se je bil pravkar sam izvlekel iz bojkota in si je želel na vsak način zavarovati se pred možno vrnitvijo vanj: »Tudi njegov glas je že hripav, utrujen, suh, penast, iz suhih pljuč iztisnjen. Tudi njemu pojemajo sile, vendar vztraja, goni ›do daske‹. Ne odneha, on ni banda, on goni bandita, čeprav sva oba lageraša, oba pod pritiskom, oba pod prisilo. On je revidiral, tega ne sme zapraviti. V tem je ključ za razumevanje Golega otoka. Gonjač ne more odkloniti gonjenja, če noče, da se takoj na licu mesta sprevrže v bandita, in potem zbogom odhod z otoka. Ko revidiraš, je treba goniti, opažati, poročati naprej ... drugače se kaj hitro znajdeš na sprednjem koncu tragača. Vsakdo se boji nalepke špekulant, v njem je izgubljena šansa, zaman revidiranje, zaman preživeli bojkot. Živeti ali crkniti je vsakodnevna parola. Strah za preživetje je močan.« (Weiss: 223) Po zakonih prevzgoje so bandi pripadala vsa umazana in služnostna dela. Čiščenje greznice, stranišč in kanalizacije je bilo delo za posebno skupino, 203 204 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG tako imenovano govnarsko brigado. Ta je štela okoli dvajset članov, med njimi so bili pogosto ljudje z uglednih položajev pred internacijo. Sistem kanalizacije v nobenem od taborišč ni bil predviden za tolikšno število jetnikov, pa so se cevi mašile. Očistiti bi jih bilo mogoče na več načinov, a taboriščni oblastniki so izbrali najbolj primitivnega in najbolj mučnega. Ustanovili so posebno brigado bojkotiranih, tako imenovani govnopromet. V jamo so postavili lestev, nanjo pa so se postavili dva ali trije jetniki in z vedri, včasih tudi preluknjanimi, zajemali gnojnico in si jo podajali iz rok v roke, da so jo spravili na površino. Delo je bilo mučno, hudo je smrdelo. In rado se je primerilo, da je tisti zgoraj po nerodnosti ali nalašč, da bi dokazal svojo vdanost ali zvestobo Partiji, ali pa ker ga je prisilil brigadir, malo nagnil kiblo, da se je gnojnica razlila po tistih, ki so bili spodaj, in so smrdeli že od daleč. Zaposlitev v govnarski brigadi je trajala običajno mesec dni, lahko pa tudi več. Lahko je bila tudi združena s prepovedjo umivanja. Dialektična zakonitost dveh koncev palice, ki je sicer praviloma učinkovala prek njihovih hrbtov, se je tokrat sprevrgla v njihovo korist: zaradi smradu so se jim vsi izogibali; in če so se jim izogibali, jih niso mogli tepsti (Hofman 1984: 206; Markovski 1984: 109; Marković 1987: 158; Lorger 1988b; Mencej 1988: 902; Jezeršek 1989: 152; Jezeršek 1990: 47; Kovačević in Rastoder 1989: št. 81; Jovanović 1990: I, 147, II, 214; Perućica 1990: 142; Simić in Trifunović 1990: 39, 159, 198; Stevanović 1990: št. 2). Na delovišče in nazaj so korakali v skupinah po vojaško, redno v spremstvu miličnikov, oboroženih s strojnicami. Delovni stroj je marširal, razlegale so se parole in koračnice, v katerih so bila vedno imena predsednika republike pa tudi vseh drugih voditeljev: »Peti kongres složno glasa druga Tita i Đilasa, Rankovića i Kardelja, tako hoće zemlja cela!« Donelo je glasno zaklinjanje: »Što je više kleveta i laži, Tito nam je miliji i draži!« Sizifi na družbeno koristnem delu Bobnele so grožnje: »Ubićemo svakog skota, ko je protiv KaPeJota! Ko za druga Tita nije, nema sunce da ga grije! Ubićemo svakog skota ko je protiv KaPeJota! Ko za druga Tita nije, crna zemlja će ga skrije!« Na Golem otoku pa je odmevala tudi himna ustvarjalnemu delu: »Sad nad Golim otokom galebi ne lete – sad na njemu rade druga Tita čete! Idemo, radimo, novi život gradimo! Idemo, radimo, novi život gradimo! Sad na Golom otoku galebi ne lete, već na njemu rade naše radne čete! Idemo, rušimo stene od granita i na put se vraćamo Partije i Tita. Đe su nekad brujale oluje i bure, gradit ćemo domove narodne kulture! Idemo, rušimo ...« Tudi petje je bilo priložnost za popravljanje bande. Če banda ni pela, se je lahko zaslišalo: »Banda, mater ti banditsko jebem! Zakaj ne poješ! Čakaš svojega Stalina, kaj!« Ali: »Kaj ti, banda, ne poješ? Ti ni všeč, da nam je tukaj dovoljeno graditi socializem?! Kaj?!« Če je pela, pa spet: »Joj, banditsko vam mater jebem, kdo vam daje pravico peti pesem o tovarišu Titu in socializmu?!« Naj je bil vzklik tak ali drugačen, bil je signal, da so se po bandi z vseh strani vsuli udarci. V splošnem pretepu, 205 206 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG ki je sledil, je krajši konec potegnila banda, saj so bile preostale kategorije na majavi lestvici prevzgoje znatno številnejše od nje. Banda se tudi ni smela braniti s polno močjo, da se pretep ni spremenil v kaj nepredvidenega. Taki pretepi so trajali različno dolgo, odvisno pač »od vladiku i magare«, to pa se nikdar ne ve (Jovanović 1990: I, 355–356, II, 279; Simić in Trifunović 1990: 76). V Bileći so nekoč interniranci zapeli Bilećanko in bili kaznovani z bojkotom, ker so jo peli, ko so hodili po cesti. V kasarni so jo lahko peli, zunaj ne, češ da je niso vredni (Jurančič 1982; Jezeršek 1989: 152). Na poti na delo so morali dati roke na hrbet in hoditi s sklonjeno glavo. Orodje je nosila tja in nazaj banda. Spotoma jo je tepel, kdor je hotel, češ da hodi prepočasi in s tem zavira izgrajevanje boljše družbe (Kjosseff 1953: 254; Knežev 1988: 38; Popović 1988: 91; Kovačević in Rastoder 1989: št. 27, št. 86; Jovanović 1990: I, 269, 354–355, II, 279; Lebl 1990: 109; Perućica 1990: 89–90, 157; Simić 1990: 62–63, 89; Simić in Trifunović 1990: 210; Hrast 1991: 153). Tudi pri delu so bili organizirani po vojaško. Kamen je lomilo, na primer, od pet do osem ljudi, ki jim je načeloval desetar, pet ali več parov je nosilo kamenje, ta skupina je spet imela desetarja; desetarji so bili iz vrst popravljenih, a so morali delati. Vod je sestavljalo več skupin. Na primer skupina, ki je lomila kamen, skupina, ki je nosila, in skupina, ki ga je tolkla. Vod je štel od trideset do štirideset ljudi, načeloval mu je vodnik, ki pa mu ni bilo treba delati (Jurančič 1982). Med delovnim časom so v barakah ostajali le hudi bolniki, vendar tudi oni niso smeli počivati. Če ni bilo drugega, so jih nagnali pobirat smeti pred barako ali so jim dali kako lažje delo. Pohabljeni možje v letih so v kuhinji čistili krompir, repo, fižol, žebljarji so ravnali že rabljene zarjavele žeblje (Isaković 1982: 39; Jezeršek 1989: 98; Perućica 1990: 141; Hrast 1991: 70). Taboriščne oblasti so dobro skrbele, da se delu ni izognil nihče. Na Golem otoku so maja 1956 ustanovili Lopovsko brigado iz vseh članov vodstva centra in vseh sobnih starešin, ker so nekoč ukradli hrano in cigarete in organizirali svečano večerjo. Veselili so se obiska Hruščova v Beogradu in komentirali, da bodo vsi oproščeni, rehabilitirani in da bodo dobili povrnjene nekdanje čine. Uradno je uprava sporočila, da se je odločila za tak ukrep zaradi nezdravih razmer, ki so se kazale v različnih oblikah samovolje, v neizpolnjevanju sprejetih nalog in v popivanju; zadnje so ob takih in podobnih priložnostih radi pritaknili, da je bila obsodba tehtnejša. Sizifi na družbeno koristnem delu Pozneje je v to brigado prispela tudi skupina ljudi, ki so bili pred zaporom višji in visoki voditelji; tem so pozneje sodili na Reki, kamor so jih z Golega otoka odvedli menda zaradi sovražne aktivnosti v zaporu. Po vrnitvi z Reke so jih uvrstili v Lopovsko brigado, da bi jih v očeh zapornikov kompromitirali. Brigada je imela poseben tretma gonjenja. V skladu s tem je bila tudi opremljena z gonjači in ustreznim orodjem (Jezeršek 1989: 220; Kovačević in Rastoder 1989: št. 47, št. 63; Perućica 1990: 138; Marić 1990c; Vatovec 1993). To ni bila prva taka brigada. Lopovsko brigado so imeli tudi pred tem v Bileći, kjer so jo sestavljali bojkotirani, ki so morali opravljati nesmiselno delo (Jezeršek 1989: 148). Na družbeno koristnem delu je bil pojem močnejšega spola neznan. Ženske so opravljale skoraj vsa fizična opravila tako kot moški: lomile so in nosile kamen, rušile stene, zidale, minirale in sploh vse, kar so delali moški interniranci (Marković 1987: 187; Dragović - Gašpar 1990: 131–132; Perućica 1990: 153). Delo je bilo normirano: toliko in toliko kamenja izkopati ali prenesti, toliko in toliko srajc na vsakega pralca. Potekalo je po sistemu socialističnega tekmovanja. Zato so imeli statistika, ki je vodil evidenco, koliko tragačev je kdo prenesel. Tekmovali so in presegali normo, vmes pa prevzgajali drug drugega; nekateri zares, drugi spekulativno, tretji prikrito ironično ... In tako iz tekmovanja v tekmovanje. Tekmovali niso le pri delu, temveč tudi na drugih področjih, na primer, interniranke na Golem otoku so za dan republike tekmovale med barakami za najboljšo zgodbo o narodnoosvobodilnem boju (Dragović - Gašpar 1990: 178; Perućica 1990: 90; Simić in Trifunović 1990: 76; Weiss: 254). Na Golem otoku so se enkrat na teden pred večerjo postrojili pred paviljoni in s sobnimi starešinami odšli na zborno mesto. Razlegale so se parole in pesmi. Komandant centra je imel govor, v katerem je poudarjal velike delovne zmage, ki jih dosegajo ljudje, ki so bili do včeraj izdajalci, njihovi sedanji izredni rezultati pa kažejo, da želijo tudi s svojim delom dokazati, da so zapustili pot izdaje. Na koncu je povedal, da je v preteklem tednu najboljše rezultate dosegel ta in ta paviljon, pa je ta s huronskim »Uraaa!« pozdravil odločitev centra. Komandant centra je predal veliko in bogato okrašeno zastavo sobnemu starešini zmagovitega paviljona, komandant in sobni sta se poljubila, zmagoviti paviljon pa je pel na vse grlo: »Zastavice, lepša si od zlata, najboljem si paviljonu data!« 207 208 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Ko so pesem odpeli, je nekdo predlagal: »Trikrat hura!« in glasovi so se gromovito odzvali, kot se spodobi za presrečne ljudi: »Hura! Hura! Huraaa!« (Pahor 1951: 213; Simić 1990: 92–93) Še zlasti veselo se je razlegala pesem med odmori pri delu. V ženskem taborišču se je nekoč »neka trapa« spomnila, da bi lahko zaplesale kozaračko kolo. Čeprav nerade, so predlog sprejele. Začele so plesati in tako plesale, da niso znale nehati. Kolo med odmori je postalo pravilo, čeprav so bile na smrt utrujene. Kajti če se katera ni pridružila kolu, je imela priložnost vsaj dvakrat premisliti o svoji odločitvi na poti skozi stroj (Simić in Trifunović 1990: 76, 136). V kamnolomu na Golem otoku so lomili velike bloke pisanega marmorja, ki so ga predelovali na razne načine in v različne oblike. V veliki hali so žagali kamnite bloke. V manjših delavnicah so ga oblikovali v razne predmete: namizne, pisarniške garniture, pepelnike, vaze in druge izdelke. Vsa proizvodnja je bila združena v enotnem podjetju, registriranem pod imenom Velebit. Podjetje je bilo s pogodbami vezano na trgovska podjetja v državi, ki so prodajala golootoški proizvodni program na domačem trgu in ga usmerjala v izvoz. Nihče ni znal ceniti marmorja z Golega otoka in iz njega narejenih izdelkov tako kot tisti, ki so ga pridobivali. Nekateri so znali povedati, da so kamen z Golega otoka pošiljali v Italijo kot darilo italijanski vladi, ki je vračala begunce iz Jugoslavije. Teh predmetov niso le prodajali, ampak naj bi jih tudi uslužbenci »masovno jemali«. Govorilo se je celo, da so hodili udbovci na počitnice v Grčijo, in to s hitrimi, udobnimi čolni, s seboj pa nosili velike količine lepih marmornih izdelkov. Te so baje tam prodajali in se vračali z velikimi količinami viskija, cigaret in drugih dobrot (Knežev 1988: 44; Jezeršek 1989: 185; Perućica 1990: 141; Hrast 1991: 109–110; Bulić 1991b). Na Golem otoku in v Bileći so delali podstavke za spomenike narodnim herojem ali spomenike padlim borcem, »ki bi najverjetneje vstali iz groba, če bi za to vedeli«. Vrhunec cinizma pa je bil, ko so morali klesati kvadre iz marmorja za spomenik žrtvam italijanskega koncentracijskega taborišča na Rabu, kajti nekateri med njimi so bili nekaj let pred tem sami interniranci v rabskem taborišču (Jurančič 1982; Marković 1987: 102; Marić 1988c: št. 3; Logar 1991: 308). Pri delu se je večina po svojih najboljših močeh skušala držati pravila: »Zabušavaj in čuvaj moč, kolikor le moreš in kjer le moreš, oni pa naj se derejo, naj zmerjajo in naj tolčejo!« Vsi so molčali in se delali, da pridno Sizifi na družbeno koristnem delu delajo. Previdno so pogledovali naokrog. Levo pa desno. Pa nazaj. Previdnost je bila potrebna, ker so bili vsi, ki so jih nadzirali, obuti v nekakšna gumijasta obuvala ali pa so hodili v coklah z gumijastimi podplati. Skorajda jih ni bilo slišati in najpogosteje so prihajali od zadaj: »Kaj nisi mogel najti manjšega kamna, jebem ti mater kominternovsko!« In so s skrčenimi prsti krepko krcnili zabušanta po temenu. Stalni in vseprisotni nadzor jim je bolj kot udarci po glavi vbijal strah v kosti. Tako globoko so jim ga vbijali, da so bili prepričani, da jih opazujejo z daljnogledom (Jovanović 1990: I, 268, 273, 283, 368). Po vseh taboriščih za moške in ženske so morali na družbeno koristnem delu kamenje prenašati z enega kupa na drugega in potem nazaj ali izkopavati luknje in jih potem spet napolniti z zemljo (Kjosseff 1953: 254; Jurančič 1982; Kalajdžić 1985: 172). Ali po besedah generala Udbe Jova Kapičića: »Njihova naloga je bila le to, da so morali prenesti kamen z enega mesta na drugo.« (Nikčević 2010: 146) To »preprosto nalogo« so taboriščni oblastniki občasno izpopolnili, pri čemer so pokazali naravnost pregovorno modrost. Na Golem otoku, denimo, je morala Brana Marković zajemati z vedrom morsko vodo in jo nositi v sod brez dna, natanko kot pravi ljudski rek: iz votlega v prazno (Lebl 1990: 107). Vse to se je izvajalo v teku in v slogu socialističnega tekmovanja: »Zdaj ni počitka! Treba je graditi socializem!« Na hitro so morali vzeti kamen z najbližjega kupa, ga brž naložiti na tragač, na hrbet, na rame, na trebuh, in steči na drugi konec steze. Petdeset metrov, sto, dvesto. Tam odvreči tovor in z najbližjega kupa vzeti novega. Pa spet. In spet! (Jovanović 1990: I, 286, 313, 347, 350; II, 43; Simić 1990: 106; Perućica 1990: 83; Simić in Trifunović 1990: 59) V Bileći so interniranci kultivirali bilećanski kras. Člani kolektiva so nosili tragače in zemljo, odloženi in bojkotirani kamen v kaselah; aktivisti so skrbeli, da je delo potekalo v pravem tempu. Kup izkopanih kamnov je rasel iz dneva v dan, kmalu je bil visok kot kasarniška slemena. Ta kamniti spomenik človeški neumnosti, krutosti in zlobi so poimenovali Mount Everest. Ko so taboriščni oblastniki spoznali, da z vrtom ne bo nič, da je prsti premalo, ga niso več omenjali. Začelo se je nesmiselno delo, ko so pobirali kamenje z ustvarjenega hriba in ga prenašali na drugi kraj, kjer so gradili nov Mount Everest (Jezeršek 1989: 148–149; Bjelica 1989b; Perućica 1990: 101; Žarić s. d.: 156). Na Golem otoku so bili pri tem nekoliko manj ambiciozni in so se zadovoljili s tem, da so gradili Triglav in Šar planino (Zeković 1992: 154). 209 210 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Teže kot prenašati kamen je bilo prenašati zavest popolne nekoristnosti svojega početja: delo, razvrednoteno slehernega smisla, je bolj kot telesno ubijalo duševno, saj jim je jemalo tisto, po čemer so se razlikovali od živali (Hofman 1984: 137; Markovski 1984: 62; Perućica 1990: 84). Ko je Vlado Dapčević, sicer dolgoletni interniranec zaradi informbiroja, obiskal Belomorski kanal na skrajnem severu Sibirije, ki so ga zgradili milijoni pregnancev v času Stalinovih čistk, ga je videl po svoje: »Delali so obsojenci, vendar tudi udarniške delovne brigade. Na Golem otoku je bilo neprimerno slabše, poleg tega pa nismo naredili nič velikega, ampak so nas samo uničevali, ko so nas brez zveze gnali tolč kamen.« (Marić 1990a: 67) Kadar je delo imelo smisel, jim je bilo kljub vsemu v določeno zadovoljstvo, čeprav so s kamni urejali dvorišče, delali grb, peterokrako, izpisovali parole in Titovo ime: »Bilo je neverjetno, kako smo tisti kamen z lastnimi rokami spreminjale v čisto lepo taborišče.« (Lebl 1990: 97) Še več zadovoljstva so interniranci imeli v petdesetih letih, ko so pogozdovali Goli otok in Sveti Grgur, čeprav so delo opravljali najpogosteje v prostem času, ob nedeljah, ko niso delali v proizvodnji (Jezeršek 1989: 191, 209; Jovanović 1990: I, 289; Simić in Trifunović 1990: 146). Nesmiselno delo je bilo za žrtve eno najhujših bremen: »Prenašanje ničvrednega kamenja iz kraja v kraj in brez vsakega smisla spet nazaj ubija mnogo bolj kot pljuvanje v obraz, psovke, brce, psovanje vseh po družinskem spisku balkanijade. Predvsem nekoristno delo, spremljano z zaničevanjem, pritira lageraša do kipenja žolča, do renčanja priklenjenega psa, ki v dolgotrajnem vsakodnevnem stopnjevanju nasilja počasi upada, odpor se prazni, renčanje utihne, zmanjkuje moči in kapituliraš – ker si na jugoteritoriju pač potegnil napačno karto.« (Weiss: 222) Taka ali podobna nesmiselna dela v svojih spominih opisuje več nekdanjih interniranih informbirojevcev, tako da bi lahko kdo dobil napačen vtis, da je bilo takšno delo splošna praksa. V deželah, kjer je bila izvedena revolucija, je bilo komunistično gibanje »motor modernizacije«. Tako je bilo tudi v Jugoslaviji obdobje, o katerem govorimo, čas vsesplošne socialistične izgradnje (Yindrich 1950: 52; Korbel 1951: 213, 220; Banac 1989). To je bil čas, ko je bilo videti vse mogoče. V povojnih letih so na primer »liški 'ajduci« še iz »Korjenice hoteli napraviti Pariz« (Štikovac 1989). Sizifi na družbeno koristnem delu To je veljalo tudi za družbeno koristno delo na jadranskih otokih in v drugih taboriščih za informbirojevce: »Značilne za Goli otok so gradnje. Gradijo se poslopja, skladišča, nova bolnišnica za kaznjence in še in še.« (Hrast 1991: 140) Ko so prišli na Goli otok prvi interniranci, je bil otok »dobesedno gol, pust«. Nato so naredili pristanišče v Mali dragi, tako imenovani Stari žici, da sta imela Punat in Izvor kje pristajati, postavili so štirinajst montažnih barak, napeljali bodečo žico okrog barak in s tem dali kraju podobo taborišča, sezidali upravno zgradbo, uredili poti. Hkrati so na otočku Lopar poleg Raba postavili hiše za preiskovalce in drugo uradno osebje. Vse to je bilo dokončano do polovice leta 1950. Nato se je začela gradnja Velike drage, kamnitih paviljonov, ograjenih z žico, bunkerjev za stražo, stebrov za električno razsvetljavo taborišča od zunaj. V dragi pa še skladišča, stanovanjske zgradbe za milico in poti do malega pristanišča. – Primerjava s piramidami, ki so bile prav tako zgrajene v puščavi, se vsiljuje kar sama od sebe. Kako čudovito: na otoku, ki je bil še pred kratkim gol in pust, je zraslo tako popolno taborišče! (Marković 1987: 84, 272) Nekdanji preiskovalec z Golega otoka se je tako spominjal, da kaznjenci na Golem otoku »niso imeli nekoristnega dela, nasprotno, vsako delo je bilo ›družbeno koristno‹ zaradi prevzgajanja, kakor je to nalagal predpis«. V komaj treh letih so morali »v peklenskem tempu« zgraditi celotno taborišče. – »Iz tega pregleda se vidi, da je delo kaznjencev na Golem otoku imelo smisel. To, da je bilo to delo posebno, v nepredstavljivem tempu, to je druga stvar, to je bilo v sistemu Golega otoka.« (Marković 1987: 272) Navdušenje nad izgradnjo so delili vsi, tako stražarji kot jetniki. Eden od članov taboriščne uprave je v zvezi s tem z neprikritim ponosom zapisal: »Poleg drugih vsebin, kot so mreža poti, nogometna, teniška, košarkarska in odbojkarska igrišča, je bil v petdesetih letih zgrajen kulturni dom s knjižnico, kegljiščem in razstavnim prostorom, kjer so jetniki razstavljali svoja ročna dela itd. Zgrajeni so bili tudi novi paviljoni iz trdnega materiala za dostojno [sic! – op. B. J.] bivanje, ko so opustili neprimerne lesene barake. Kupljene so bile nove ladje in ribiške ladje, koče. Z njimi so lovili različne vrste rib. Prehrana z ribo je odpravila posledice enolične hrane itd. Na sosednjem otoku, Svetem Grgurju, so gojili zelje, ohrovt, paradižnik, krompir, redili svinje, kokoši itd.« 211 212 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Najbolj pa ponos nad doseženim prihaja do izraza v naslednjih besedah: »Vse navedeno je bilo rezultat partizanske iznajdljivosti ...« (Dedijer 1984: 476) Interniranec Cveto Zagorski je zadovoljstvu internirancev nad delom svojih rok posvetil podroben literarni opis: »Spomnil se je prihoda na otok: na bele in rdečkaste stene vsenaokoli, na vso strahotno goloto otoka, ko je vendar tako rad zahajal med polja, v gozdove, spomnil se je takratne mrtve zapuščenosti, izgubljenosti in omrtvičenosti. Zares, pusta in grda je bila njegova duša, izsušena od razklanosti in dvomov, strahov in obupa – kot ta otok od vetrov in valov. A poglej: po štirih mesecih, po kratkih dvesto dneh, se je otok izneveril svojemu imenu, svoji tisočletni zapuščenosti in osamljenosti: njegovi prebivalci niso več le kuščarji in kače, ampak so se ob ljudeh, zdaj še kaznjencih, naselili že tudi golobi in vrabci, mlade mačke se igrajo na soncu med skalami, v tihih nočeh lajajo psi na luno kot kje na vasi. Okoli kamenja se ne prepletata več le trnje in osat, v terasah navzgor po obali širijo palme svoje široke roke in v zavetjih kamnitih grmad zelené mladike figovih dreves, iz nanesene temno rjave, sočne prsti poganja sveže zeleno brstje zelenjave in cvetja. In če se je zamislil v sto in sto mladih boričev, cipres, topolov, skrbno vsajenih v kotanje po vsem otoku v majhnih enakih razdaljah – potem je vzniknilo v njem táko lepo občutje, taka lepa vera v rast, v prihodnost, v zmago življenja nad smrtjo, pravice nad krivico, resnice nad lažjo ... Kaj šele je občutil Ciril, ko se je zazrl vase: tudi njegova notranjost ni bila več gola, mrtva. Kot ptice in poganjki so vzbrstela v njem čustva in misli, človeške in lepe, vedre in pogumne. In besede na deski nad barako, kjer je pisalo, da kaznjenci spreminjajo Goli otok, otok pa nje – kaznjence, niso več prazne, mrtve besede, marveč so resnične, so kot formula za nešteto doživetij, zmagovitih duševnih pretresov, za pot v življenje, za vrnitev k domovini, Partiji, delu, družini, tovarišem. (Zagorski 1984: 3282–3283) Da so zgradili vse to, je bilo treba preliti morje znoja in veliko krvi. Ugasnilo je precej življenj, preden je na pustem, neobljudenem otoku Sizifi na družbeno koristnem delu zraslo vse, kar je bilo potrebno za izkoriščanje cenene delovne sile zapornikov. In ko so po dolgih letih razvili proizvodnjo, ki je morala zaradi sprejetih obveznosti poslovati neprekinjeno, se je izkazalo, da so stroški večji od dohodkov. Zato so po štirih desetletjih oblasti kazensko-popravni dom na Golem otoku zaprle (Jezeršek 1989: 175, 190; Nikolić 1989). Že leta 1989 je Zorica Nikolić napovedovala, da bo Goli otok zagotovo doživel usodo sosednjega Svetega Grgurja: v petdesetih letih, nedolgo po odhodu zadnjih zapornic in stražarjev, so navalili na otok prebivalci sosednjih krajev, predvsem z otoka Raba, ki so pokradli vse, kar se je dalo odnesti: vrata, kljuke, ploščice, cevi, strehe ... Vse, česar se ni dalo odpeljati ali je bilo pretežko, so uničili. Rabovci – predvsem z Loparja – so na otok na pašo pripeljali ovce, ki so dodatno uničile in ponečedile vse objekte. Ovce so v eni zimi uničile tisto, kar je bilo z veliko težavo zgrajeno v desetletjih in v mukah, kar so zaporniki pod vodstvom inženirja Mihovila Mavrića pogozdili (Nikolić 1989; Horvat 1992). 213 215 Zverinjak v kletki Popoldne od 16.30 do 18.00 so morali biti vsi v sobah, kajti takrat je bil predviden čas za tako imenovano ideološko-politično uro. Te ure so potekale v moškem in ženskem delu redno vsak teden, po potrebi še večkrat. Podobne so si bile kot jajce jajcu: govorilo se je o delu, kako kdo dela in kaj je treba storiti, da bodo delovni rezultati še boljši. Seveda je bilo vse pospremljeno s kričanjem na bando, »ki zabušava«. Vse skupaj je bilo še najbolj podobno partijskim sestankom, kjer je bila na dnevnem redu prva točka vedno obravnava politične situacije, druga organizacijsko vprašanje (kadri), tretja kritika in samokritika in četrta – razno. Na političnih urah so ponavadi novinci »iznašali svoj stav« ali so nastopili bojkotirani in odloženi. Vsak jetnik je moral po določenem času stopiti pred kolektiv in predstaviti svojo »sovražno dejavnost«, zaradi katere je bil obsojen, ter povedati vse tisto, česar bojda ni povedal ali napisal v preiskavi pred sojenjem. Za to svečano dejanje je moral stopiti na sredo barake, pod žarnico, da so ga videli vsi jetniki v baraki. Prostor, na katerem so jetniki razlagali svoje stališče, so v žargonu imenovali penal; od tod je nastal izraz napenaliti koga. Pripoved so začenjali s kratkimi biografskimi podatki, nato pa so morali na široko pripovedovati o vsem, kar je bilo negativno, predvsem pa o svojem odnosu do informbiroja, to je priznati svoje zablode in obljubiti, da bodo razčistili preiskavo in sodelovali pri prevzgajanju drugih ter »požgali vse mostove za seboj«. V taboriščih ni bilo dilem! Ni bilo nedolžnih! Vsi so bili sovražniki države, Partije. Spremembo mnenja oziroma spregled svoje zablode je bilo treba dokazovati. Vsakdo se je moral pokesati za vse, kar je dotlej mislil in delal v škodo Tita in Partije, moral je priznati, da je bil stalinist, in navesti oziroma si izmisliti svoje sodelavce ter se spomniti vseh verbalnih deliktov vseh svojih prijateljev, znancev in najbližjih sorodnikov, ki so govorili proti Partiji in njenim voditeljem. Če so odkrili, da kdo ni ovadil svojih najbližjih sorodnikov in prijateljev, je bil tak prestopnik kaznovan ne glede na doseženo stopnjo v prevzgoji. Od njih so zahtevali, da se spomnijo vsega, da ne izpustijo niti najmanjše podrobnosti. Če se je komu zataknilo in pripoved ni bila tekoča, so najbolj goreči 216 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG poskakali s pogradov, obkolili nastopajočega – in že je padalo, predvsem po glavi. Pri takem predstavljanju svojega stališča se jetnik ni smel braniti, nasprotno, moral se je obtoževati, če je v poslušalstvu hotel vzbuditi simpatijo. Kdor se ni obtožil sam, je izzval maščevanje kolektiva. Razvila se je taka psihologija, da je tisti, ki je sebe bolj obtoževal, veljal za bolj poštenega. Samo take, ki so se posipali s pepelom kesanja in govorili o sebi kot o slabičih ali strahopetcih, je kolektiv sprejel medse. Če se je kdo obotavljal s samoobtoževanjem in trdil, da ni pristaš resolucije in se ne čuti krivega ali se nima česa izpovedati, ga je kolektiv glasno spodbujal s skandiranjem: »Uaaa! Kroz stroj ban-du pa će ka-zat! Kroz stroj ban-du pa će ka-zat!« Kdor se je junačil, je končal še slabše. Denimo, nekoga, ki je ob taki priložnosti glasno vzkliknil »Živel Stalin!« so na mestu potolkli. Kmalu so dojeli, da nima nobenega smisla govoriti resnice ali se junačiti, temveč je najbolje »vse priznati«. Včasih so bojkotirani prav tekmovali z izjavami, kako so se prav na Golem otoku spomnili znancev, prijateljev ali celo sorodnikov, ki so bojda simpatizirali z informbirojem ali kritizirali državo. Ni bilo redko, da si je banda v takih mukah izmišljala osebe, »s katerimi je govorila na svobodi«. S tem pa so spet pokazali kolektivu, kakšni banditi so (bili) in kako zelo si zaslužijo, da kolektiv z njimi revolucionarno obračuna. Ustno predstavljanje lastnih stališč je bila predstava s podrobno izdelanim scenarijem. Publika, člani kolektiva, je sedela na svojih pogradih. Pod lučjo je bil gledališki oder. Na odru igralci v monodrami, aktivisti okrog njih v akciji ... Nastopajoči so stali z rokami na hrbtu pred mizo, okoli katere je sedelo vodstvo barake. Glavo so imeli sklonjeno k tlom; če se je komu zdelo, da bi lahko bila še bliže tlom, jo je potisnil navzdol. Tepeni in opljuvani so bili ne glede na to, ali so govorili resnico ali lagali. Medtem ko je nastopajoči govoril, so drugi – »kot zverinjak v kletki« – kričali nanj »bando, priznaj«, ga silili, naj »kaže još«. Vse se je treslo od huronskega tuljenja: »Ua, banda, ua, palamude, ua, reponje, ua, Staljinove sluge, udri bandu, ubij bandu ...« Vse to je imelo dvojni učinek. Bilo je neke vrste zabava za občinstvo, saj so bili v pomanjkanju drugih rekreacij taki prizori dobrodošlo razvedrilo za množice. Ker so v zaprtem prostoru glasovi odmevali še bolj grozljivo kot na prostem in ker so v tesnem prostoru občutili grožnjo fizične nevarnosti še bolj neposredno, je predstava zastrašujoče delovala na vse, ki jim je bila namenjena. Zverinjak v kletki Predstavljena politična stališča je ocenil kolektiv, ki je tako dejansko prevzel vlogo sodnika vsakemu novemu kaznjencu, čeprav je že bil enkrat kaznovan in obsojen. Ali so na politični konferenci potrdili ali zavrnili obsojenčevo izjavo o sprejemanju politične prevzgoje, je bilo odvisno od marsičesa: od iskrenosti, s kakršno je opisal sovražno dejavnost oziroma preteklost in se obsodil, od dotedanjega obnašanja in delovanja na družbeno koristnem delu, od znakov obžalovanja, predvsem pa seveda od sugestij sobnega starešine, ki jih je dobil od preiskovalca. Pri tem so preiskovalec, sobni starešina in pomočniki imeli čiste roke, saj je bil kolektiv dejansko glavni sodnik in izvajalec kazni (Isaković 1982: 89, 95; Markovski 1984: 103; Kaljadžić 1985: 93; Marković 1987: 157; Tasić 1987: 39; Lorger 1987b; Knežev 1988: 38–39, 43, 45, 47; Marić, 1988b: 76; Jezeršek 1989: 116–117, 138; Kovačević in Rastoder 1989: št. 26, št. 37; Dragović - Gašpar 1990: 176; Jezeršek 1990: 56; Jovanović 1990: I, 163, 178, 203, 369; Perućica 1990: 85–87; Simić 1990: 67, 118, 122, 178; Simić in Trifunović 1990: 110; Perković 1990a; Hrast 1991: 117). Med političnimi konferencami so bojkotirani morali stati sklonjeni v kotu z rokami na hrbtih. Prvi je potisnil glavo v kot z obrazom, obrnjenim proti zidu, se zvil v dve gubi in dal roke na hrbet, za njim enako naslednji. Nagneteni so bili drug ob drugem. Aktivisti so jih z udarci »pakovali«. Člani kolektiva in odloženi so bili občinstvo in so spremljali dogajanje sede, pomešani po boksih. Aktivisti so bili posebej pozorni na novince, bando in bojkotirane. Posesti so se morali tako, da so bili ves čas pod budnim nadzorom članov kolektiva in aktivistov; nikakor niso smeli zaspati. Po napornem delu, slabi hrani in nenehnem vzklikanju parol so bili na koncu moči. Zato so bile politične ure na neki način bolj naporne kot delo, tudi nevarnejše. Če so od utrujenosti zamižali, jih je lahko kdo opazil in kriknil: »Glej ga, spi! Ne želi sodelovati in se popraviti, zakrknjeni informbirojevec!« Sledile so batine, če ne še kaj hujšega. Če so koga zalotili, da je zaspal med konferenco, so ga takoj poslali »v kot!«. Do tja so ga spremljali udarci in srdito vzklikanje: »Dole spavači!« (Kalajdžić 1985: 33; Jezeršek 1989: 105, 138; Kovačević in Rastoder 1989: št. 27; Dragović - Gašpar 1990: 176; Jovanović 1990: I, 369, 394; Perućica 1990: 86; Simić 1990: 54, 65, 75, 211; Simić in Trifunović 1990: 135–136; Lutovac 1990a; Perković 1990a; Hrast 1991: 113; Weiss: 230) Vsi člani kolektiva so morali pazljivo poslušati in biti pripravljeni sodelovati v diskusiji. Tudi odloženi so imeli pravico sodelovati v razpravi. Le bojkotirani so morali molčati, razen če so dobili kako vprašanje od 217 218 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG članov kolektiva. Diskutanti so v glavnem ponavljali oguljene fraze kot: »Pred sabo imamo gada, kakršnega še nismo imeli!« »To je pokvarjenec, da mu ni para!« »Banda, ki zasluži najstrožji bojkot!« Če je bil na »spovedi« oče, med poslušalci pa sin, se je ta oglasil: »Govoril bom o svojem očetu, ne morem pa nič dobrega povedati ...« Tako je govoril tudi brat o bratu, oče o sinu (Mencej 1988: 901; Jovanović 1990: I, 151–152; Hrast 1991: 112–113). Seveda ni bilo vedno tako. Na prvih ideološko-političnih urah se je v glavnem molčalo in prva skupina se je novosti upirala; tovarišem, ki so jih silili, naj se obtožujejo pred kolektivom, so oporekali, češ: »Kdo pa si ti! Prav tako si izdajalec kot jaz!« Zato jih je bilo treba posebej prepričati: nekoč so revidiranci pričakali štiri take in jih temeljito obdelali. Moč njihovih argumentov je bila dovolj prepričljiva, da se je večina uklonila novosti in jo sprejela kot neizogibno nujnost. Kmalu je večina tekmovala v samokritiki, pljuvala po sebi, se obtoževala in blatila svoj značaj in svoje postopke v družini in v družbi ter priznavala »grozne zablode«. Potem je ritual potekal gladko in brez težav. Po uvodni besedi so se javljali tisti, ki so imeli kaj povedati; takih je bilo po pravilu veliko. Vedeli so, da se morajo javno obtožiti in obljubiti, da se bodo popravili, če nočejo »pustiti kosti« v taborišču. Dali so jim tudi vedeti, da bo vse v redu, če jim bo kolektiv verjel, če pa bodo lagali ali »petljali«, bodo šli v bojkot. Ker so imeli opraviti z res »trdnim kolektivom«, ki je »znal obračunati z vsakim sovražnikom« in »zlomiti vsakogar«, ni od tam »nihče odšel kot heroj«. Oblastniki namreč niso trpeli herojev, kajti za heroje so imeli samo sebe in so hoteli pokazati, da vsi jetniki »kapitulirajo«. Po nekajtedenskem hudem pritisku so interniranci začeli vrtati po sebi, da bi našli kak skrit zločin. Veliki večini je to prej ali slej tudi uspelo. Vsi po vrsti so govorili o tem, kako so grešili, v kakšni zmoti so živeli, se obtoževali, da so izdajalci in da sta jim Tito in Partija poklonila življenje, češ, drugje izdajalce ubijajo, obešajo, njim pa dajejo še hrano, obleko in skušajo z delom napraviti iz njih spet ljudi. Tito in Partija sta jim dala še eno priložnost, jim odprla oči, da so dojeli vso globino svojega padca v izdajo. Za to so jima neizmerno hvaležni. Prav tako preiskovalcem in svojim spremljevalcem iz vrst aktivistov. Slednji so jim veliko pomagali, da so se končno zavedli in razkrinkali tiste, ki še vedno na svobodi zastrupljajo in speljujejo v zlo mlade in neizkušene. Poslej njihovo življenje in njihove misli pripadajo samo Partiji in tovarišu Titu. To bodo dokazali s svojim bojem in delom tukaj. Take nastope je prisotni Zverinjak v kletki kolektiv sprejel z aplavzom, nastopajoči pa je bil uvrščen med »poštene« člane kolektiva. V svojem izpovedovanju so kmalu postali brezkompromisni. Jože Jurančič je na primer dobil nekoga, ki bi ga moral priganjati med delom. To je bil neki doktor filozofije in visok politični funkcionar iz Bosne in Hercegovine. Slednji bi moral nalagati kamenje, Jurančič pa bi ga moral med tem suvati in priganjati. Vendar je nalagal robidovje in ne kamenja. Na delovni konferenci je potem povedal, da ga je Jurančič mirno gledal, ko je nakladal robidovje, da ga ni nič priganjal, ko je hodil počasi, namesto da bi tekel. Zato je moral naslednji dan Jurančič tekati s kamenjem, ker je premalo očitno pokazal, da »mrzi sovražnika« (Jurančič 1982; Marković 1987: 99; Knežev 1988: 41, 43; Kovačević in Rastoder 1989: št. 2; Dragović - Gašpar 1990: 156; Jovanović 1990: I, 151, 163, 278, 401; Simić 1990: 65–66; Simić in Trifunović 1990: 139; Milo. Bulatović 1990; Weiss: 205). Ker jim je sistem vzel vso individualnost in so se morali povsem podrediti kolektivu, so radi predstavljali svoje stališče pred kolektivom, saj so vsaj takrat lahko govorili o sebi, čeprav le o tem, kakšni grešniki so. Izčrpani od stalnega fizičnega in psihičnega pritiska so se voljno posipavali s pepelom in priznavali tudi dejanja, ki jih niso storili. Denimo takole: »Rade je povedal, da je bil šolski upravitelj, meščanski otrok, da se je že od malega nagibal k delavskemu gibanju, da je bil pri partizanih proti koncu vojne sprejet v Partijo, a da je zdaj sprevidel, kako je bil v globini tuje, meščansko telo v Partiji; iver, ki jo je zdravo telo Partije izločilo. ›Veliko sem študiral,‹ je povedal. ›Kapital, Anti-Dühring ... zdaj pa vidim, da je bilo vse le teorija ... dokler nisem tu na Otoku v lastnih rokah začutil socializma, socialističnega tekmovanja ... Domišljal sem si, da sem vseskozi napreden intelektualec, komunist, pa sem bil v resnici na robu delavskega gibanja, individualist ... ‹« (Zagorski 1984: 3283) Težko delo na tragaču, ki je čakalo vsakogar, ki ni sprejel igre, je gnalo tudi tiste najbolj pogumne, da so se raje odrekli resnici in svojemu jazu, samo da bi se rešili mučenja in bojkota. Na Golem otoku je neka interniranka na primer priznala, da je hotela vreči bombo na skupščino. Ponižanje je bilo tako popolno: prizadeti se je moral politi z gnojnico in še 219 220 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG prositi, da ga sprejmejo za sebi enakega tisti, ki so to že storili (Haft 1973: 115–116; Kalajdžić 1985: 93; Knežev 1988: 43–44; Ćupić 1988: 9; Mencej 1988: 901; Marić 1988c: št. 3; Kovačević in Rastoder 1989: št. 2, št. 37, št. 40; Jovanović 1990: I, 152, 163; Simić 1990: 86; Simić in Trifunović 1990: 64; Hrast 1991: 112). Če stanje primerjamo z razmerami v kaznilnicah stare Jugoslavije, kjer so prestajali kazen obsojeni komunisti, lahko vidimo, da je bil ustvarjen pravi narobe svet: »Zaradi duševne depresije postane kaznjenec bolj ali manj histeričen. Težke samoobtožbe mu morijo dušo. Nekateri se na tihem kesa svojega dejanja, drugi obžaluje neopreznost pri zločinu, ki je povzročilo njegovo odkritje. Tretji zopet se jezi na soudeležence in priče zaradi njihovih obremenilnih izpovedi. Ker ga je sram, da si je za brezplodno delovanje nakopal tako visoko kazen, si nagonsko prizadeva, da bi prikazal svoje delo sokaznjencem v čim bolj junaški luči in si na tak način pridobil nekak ugled. Če ne gre drugače, pomnoži z lažmi svoja dejanja in jim doda še druga, ki jih sploh ni izvršil. Tako dokazuje svojo premetenost, s katero je omamil sodnike, da so ga razmeroma milo obsodili ... Med borci je večna tekma za poštenje in dober glas in vsak se toliko bolj ogorčeno bori za svojo čast, čim manj je je prinesel s seboj ... Popolnoma razumljivo je, da si taki ljudje robije ne morejo olajševati, ravno nasprotno, kaznilnico si spremenijo v neznosen pekel ...« (Breznik 1938: 25) Poleg ponižanja je samoobtoževanje imelo še globlji učinek. Vsak je vedel za vsakogar, da je dvoličnež, vendar nihče ni bil prepričan, kaj kdo v resnici misli. Sovraštvo in nezaupanje sta rasli. Sovjetski disident Viktor Nekipelov, ki je bil izoliran v psihiatrični ustanovi, se je spominjal, da je bila najstrašnejša izkušnja, ki jo je doživel kot jetnik, dejstvo, da se po določenem času izoliranega življenja med pravimi duševnimi bolniki na trenutke ni več zavedal, kdo je »nor«: on ali tisti, ki so bili zaprti z njim. Znašel se je v čudnem svetu zrcal, ko ni več vedel, kdo je resnični človek in kdo samo zrcalna podoba. Sčasoma je vedno bolj kopnelo samozaupanje v to, da se bo izkazala resnica, da se bo izkazalo, kdo je nor in kdo »nor« (Poniž 1989). Zverinjak v kletki Najhujše pa je bilo, da se je iz takih za lase privlečenih priznanj in kesanj za izmišljena dejanja posplošeno sklepalo: mar so to člani KPJ, ki so se tako herojsko vedli pred specialno policijo v letih pred vojno; tudi tam so jim grozili z batinami in jih pretepali, vendar se ti trdni mladinci niso posipali s pepelom in lagali, če pa je do tega kdaj prišlo, so take izključili iz vrst KPJ. Skratka, če bi bili res ljudje na mestu, se ne bi znašli, kjer so se (Knežev 1990: 44). Le maloštevilni so vzdržali vse pritiske in si niso hoteli izmišljati obtožb ne proti sebi ne proti drugim, se razkrinkavati, napadati vedenja drugih internirancev. Takšno ravnanje je bilo razglašeno za moralno oporečno vedenje, zato so sobni v takih primerih predlagali kolektivu, naj jih nauči pameti: »Tega tukaj – je govoril sobni, kažoč s prstom na Jagoša – je treba dobro premikastiti. Povsem se je zaprl vase. Na ta način se namerava izogniti spopadu z bando. Od njega nihče ne zahteva česa takega, kar ni dobro in koristno za tistega, na katerega se določen ukrep nanaša. Poleg tega molči na konferencah, molči na ideološko-političnih urah, ne govori z ljudmi, ne hodi k preiskovalcu, popolnoma se je zaprl vase. Tisti, ki ga poznajo s prostosti, pa pravijo, da je bil zelo zgovoren in duhovit človek ... Njega, tovariši, nekaj muči. Ker človek, ki se je poglobil vase, ki je dojel, da je grešil, je vesel, ker je našel pot ven. Hvaležen je za vse, kar je tukaj prestal, saj mu je to pomagalo spoznati sebe in blato, v katero se je bil pogreznil ... Aktiv mu je dolžan pomagati. In če odkloni – že vemo, kaj bomo z njim ...« (Simić 1990: 186) Še bolj redki so glasno odklonili priznati svoje sovražno delovanje, kot je to storil Duško Brkić na Golem otoku, rekoč: »Čutim se komunista Jugoslavije in kot tak pripadam svetovnemu mednarodnemu proletariatu. To prepričanje sem si pridobil v revoluciji in sem bil pripravljen tedaj kot tudi danes dati življenje zanjo.« (Marković 1987: 157; Krstajić 1990; Perković 1990b) Vendar je večina zaradi tega živo občutila hude moralne dileme. Pripovedovati so morali o svojih najboljših tovariših, s katerimi so se odkrito pogovarjali tudi o zadevah, ki so veljale po tamkajšnjih kriterijih za sovražne, to se pravi, da so izdajali tiste, do katerih so občutili največjo 221 222 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG lojalnost. Taki ljudje, ki so izdajali svoje najboljše tovariše, pa so se sami imeli ne le za strahopetce in slabiče, temveč tudi za ljudi brez časti in dostojanstva (Simić 1990: 86). Med predvojnimi komunisti in skojevci je veljalo kot moralno zavržno in nepravilno imeti »mehak« odnos do tistih tovarišev, ki so pred policijo ali na sodišču vse priznali. »Izdajalci so in kot take jih je treba izvreči iz naših vrst,« so se glasila pisna navodila v partijskem organu Proleterju: »Ta, ki pred policijo prizna, ji omogoči prosto pot, da polovi druge ljudi in organizacije, s tem pa izda interese delavskega gibanja in tlačenega razreda ne glede na to, ali je postal provokator ali je bil zaradi mučenja prisiljen priznati. Veliko je primerov, ko so tovariši postali izdajalci, niso pa postali provokatorji. Te okoliščine niti najmanj ne smejo ublažiti odnosa Partije do njih, kot tudi ne dejstvo, da so bila tovrstna priznanja v skoraj vseh primerih izsiljena z nečloveškimi mukami. Bolje je umreti zaradi mučenja kot postati izdajalec svojega razreda in svoje partije.« (Protiv provokatora i izdajnika, 1932) Vse to je imelo poguben učinek na njihovo samopodobo. Pojavljali so se hudi občutki krivde, boj s samim seboj zaradi strahu pred strahopetnostjo, pred ponižanjem. Ko so se na Golem otoku nekoč vračali z dela, je naenkrat – »kot duh iz steklenice« – skočil na oder stari revolucionar Čanica Opačić in začel kričati: »Ni res tisto, kar sem govoril! Lagal sem!« Potem ga niso videli mesec dni. To je trikrat ponovil (Marković 1987: 199). Ideološko-politične ure so imeli tudi v ženskem taborišču in so potekale po istem scenariju kot v moških taboriščih, čeprav je politika veljala za moško področje. Nekatere interniranke so to bolj ali manj glasno komentirale: »Jebem ti državu koja se baba boji!« Občasno so morale na teh urah ženske, ki so se morale »raskritikovati«, pripovedovati tudi o svojem najintimnejšem življenju, o odnosu z možem, fantom. Vsi so vedeli vse, saj »Udba vse ve«. Namen je bil naslednji: pokazati, da je nekdo informbirojevec, da je sovražnik, da je obvezno najslabši človek, da je sodrga, da je pokvarjen, da je skažena osebnost (Simić in Trifunović 1990: 35, 158). Če določenega dne ni bilo »iznošenja stava«, je potekal politični pouk pod vodstvom kulturno-prosvetnih referentov. Za uvod so jim prebrali Zverinjak v kletki posamezne članke iz časopisov, največ iz Borbe in Politike, predvsem tiste, ki so poročali o spopadu med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, ki so hvalili gospodarske uspehe v Jugoslaviji ter peli slavospeve našim političnim voditeljem in podobno. Brali so tudi druga besedila, v ženskem taborišču na Golem otoku na primer Zaroto molka in Stalinova in Hitlerjeva ujetnica (Jurančič 1982; Jurančič - Virens 1982; Tasić 1987: 31; Dragović - Gašpar 1990: 230; Simić 1990: 75; Simić in Trifunović 1990: 40, 84; Hrast 1991: 112–113; Weiss: 196, 230, 250). Sledila je »diskusija«, v kateri so sodelovali vsi. Poslušalci so marljivo dvigali roke in se javljali za razpravo. Očitno so se trudili, da bi jih opazili in da bi dobili priložnost v razpravi jasno in glasno dokazati, da so na »pravi liniji«. Ko je eden od najbolj vztrajnih dobil dovoljenje sobnega starešine komentirati članek, so drugi vnaprej vedeli, kaj bo povedal. Kako je kdo razumel prebrano, ni bilo pomembno. Preprosto: vsem je bilo takoj vse jasno, vse je bilo izredno pravilno in pogosto tudi genialno. Pohvalili so vse, kar je bilo prebrano, hvalili so razmere v Jugoslaviji in poveličevali vse, kar je bilo kakor koli povezano z jugoslovanskim vodstvom, češ: »Tovariši, iz tega vidim pravilno in vedno načelno linijo naše Partije s tovarišem Titom na čelu ...« Potem so še obsodili informbiro, kritizirali Sovjetsko zvezo in Stalina in navajali različne svinjarije, da bi z njimi potrjevali svoje ocene. Ljudje so to delali avtomatsko. Ob omembi Titovega, Rankovićevega, Kardeljevega ali Đilasovega imena je zbor taboriščnikov glasno pritegnil: »Živela KPJ!«, »Hura za Tita!«, »Za Rankovića!«, »Za Kardelja!«, »Za Đilasa!«, »Dol s Stalinom!« Parole, ki so jih vzklikali vsak dan: zjutraj, dopoldne, opoldne, popoldne, zvečer, so se zalezle v njihovo podzavest, da so jih še v sanjah ponavljali. Če kdo od razpravljavcev ni bil »na liniji« oziroma če je na politični vzgoji »deloval sovražno«, je bil tepen. Sovražno pa je bilo vse, kar je izražalo samozavest in lastno sodbo. Zato je večina razpravljavcev enostavno ponavljala, kar so slišali med branjem. Le redko se je kak novinec, ki še ni doumel pravega namena takih srečanj, »istrčal pred molo« in poslušalcem ponudil priložnost, da so nad njim dokazali, kako so sami že prevzgojeni, kako so zvesti. Sobni starešine so beležili, kdo se je prijavil za besedo in kolikokrat. Kdor se dalj časa ni oglasil v razpravi, je bil razglašen za pasivneža. To pa je lahko bilo pogubno. Pasivnež je utegnil izgubiti že pridobljeno stopnjo na hierarhični lestvici v taborišču in je moral začeti znova: sem niso prišli zato, da bi delali, temveč da bi se prevzgojili (Jurančič 1982; Tasić 223 224 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG 987: 31; Popović 1988: 65; Mencej 1988: 904; Jezeršek 1989: 105–106, 117, 156; Simić 1990: 212, 227; Vujović 1990c; Hrast 1991: 113, 167, 172; Weiss: 196). Smoter »prevzgoje« je bil v javnem zavzemanju za tisto, česar niso mislili, česar niso želeli: »In te ure niso bile nič drugega kot farizejstvo in hipokrizija, s čimer so nas pripravljali za sistem, družbo, kakršno je organizator izgrajeval tako v Žici kot zunaj nje, le da z drugimi metodami ... Navedimo nekaj podrobnosti s teh ur, ki so značilna priprava za farizejsko družbo. Poglavitno je bilo obnašati se iz dneva v dan nasprotno tistemu, kar človek občuti, govoriti tisto, česar ne misli, zavzemati se za tisto, česar ne mara, veseliti se tistega, kar nima za srečo, skratka biti univerzalni licemerec. In se tako posiljevati v nedogled. Poleg tega so bile ure namenjene tudi izzivanju, lovu na poštene ljudi in so se končale z njihovim bojkotom. Kot primer navajamo, kako je sobni starešina vprašal zapornika Vojislava Boškovića: ›Bošković, kdo je naprednejši, car Bao Daj ali Ho Ši Min?‹ In ker je bil Ho Ši Min na strani Sovjetske Zveze in Boljševiške partije, in se je bal reči Ho Ši Min, je odgovoril: ›Bao Daj, druže sobni.‹ ›Ua, dvoličnjak, ua, banda, bojkot bandi!‹ pa je sledila ploha udarcev ›aktivistov‹ na tega nesrečnika.« (Perućica 1990: 115–116) Na takih urah so brali tudi članke o »naseljih, ki jih ni na zemljevidu ZSSR« (kot so bila v Borbi in Politiki imenovana taborišča v Sovjetski zvezi), kjer da čemijo milijoni ljudi zgolj zato, ker so proti Stalinovi tiraniji. Jugoslovanski časopisi so poročali, da so taborišča »restavracija suženjskih carskih ustanov« in da je »suženjsko delo« v njih iznajdba »sovjetske pedagogike«. Poleg tega da so raztresena po redko naseljenih področjih Sovjetske zveze in da so taboriščniki najprej šli skozi preiskovalni postopek, v katerem je bilo najpomembnejše, da je bil protokol podpisan, in da nihče ni vedel, kdaj bo izpuščen: kazni je bilo mogoče podaljšati. Tudi to so diskutanti komentirali »pravolinijsko«, na primer takole: »Kar se tiče mučenikov v sovjetskih taboriščih, so v največji meri nedolžni ljudje. Kaže, da je tudi nekaj kriminalcev, vendar jih je zanemarljivo število. Drugi, ki jih je daleč največ, pa so Zverinjak v kletki tam ›ne krivi ne dolžni‹. Zaprti so zato, ker si je nekdo izmislil nekaj proti njim in jih ovadil, ali samo zato, ker je človek želel življenje z več svobode. In vemo, v kakšnih razmerah ljudje tam živijo: težko delo, slaba hrana ... Mi tu delamo in vsak od nas zase ve, da je bil izdajalec. Naša Partija ne uničuje ljudi, ona nam daje možnost, da spoznamo vso globino in gnusnost brezna, v katerega smo padli. Zato ji moramo biti hvaležni, in jutri, ko bomo spet svobodni, s svojim delom storiti vse, kar moremo, za razcvet idealov, ki si jih je naša Partija postavila za cilj.« (Simić 1990: 75–77) Vsakršen odklon od prave linije je bil za prestopnika zelo nevaren. Na Golem otoku so na primer nekoč razpravljali o Rajkovem procesu v Budimpešti. Neki Slovenec ni znal srbsko in je namesto »sudski proces« uporabil »razprava na sodišču«. Ko je to izgovoril, so ga revidiranci začeli naskakovati: »A, tako, bando, za tebe je to ›naučna rasprava‹, za tebe je to ›naučna istina‹ kojom tražiš da se skine glava Laszlu Rajku. Sada ćemo te naučiti ...« Eden od prisotnih srbskih internirancev, ki je znal slovensko, je dvignil dva prsta, da bi prevedel, kaj je Slovenec hotel reči, in ga rešiti tepeža. Sobni starešina je zvil njegova prsta, češ: »Ajde, govori, da čujemo ...« Pojasnil je, kaj pomeni »razprava na sodišču«, toda namesto da bi sprejeli njegovo pojasnilo, so prisotni skočili nanj: »Dole advokati informbirovaca! Kroz stroj bandu!« Še istega večera je bil tepen, poslan v bojkot in naslednjega dne za kazen premeščen v Kordino četo (Marković 1991: 311–312). Vladimir Dapčević je bil eden redkih, ki so ves čas informbirojevskega življenja ostali – kot se je reklo v žargonu golootoških jetnikov – »trdno jedro«. Čeprav je bil represiji izpostavljen še bolj kot drugi, ni spremenil svoje privrženosti Sovjetski zvezi, temveč je tudi po Stalinovi smrti in priznanju Moskve o napakah do Jugoslavije večkrat ponovil: »Z jugoslovanskimi komunisti lahko govorim samo prek muhe!« (Marković 1987: 44) Pozneje so odpravili politične ure z branjem vnaprej določenih člankov iz Borbe in Politike in je v prostem času lahko vsak sam bral časopise po lastni izbiri. Uvedli pa so kratke tečaje, na katerih so predavali obsojenci, ki so imeli potrebno znanje. Na Golem otoku so pozneje postavili zvočnike, prek katerih so prenašali program Radia Beograd. Ko so bila na 225 226 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG sporedu poročila, so morali vsi obstati na mestu, kjer so bili, kot med igranjem himne (Jezeršek 1989: 170; Simić 1990: 54, 127). Po Stalinovi smrti so se konference zredčile, povsem ukinili pa jih niso nikoli: potekale so še leta 1958, ko so na njih obravnavali Titov govor na VII. kongresu ZKJ. V spremenjeni atmosferi so bili blažji tudi kriteriji »sovražnosti«. Tudi skandiranje po taktu: »Bojkot bandi! Udri bandu! Ubij bandu!« je potihnilo. V začetku so v novince, ki so v svoji izpovedi omenili kakšno ime, silili, naj jih povedo še več, predvsem tedaj ko so pisali »dopolnitev preiskave«. Poslej so novince, ko so začeli govoriti, kdo vse je z njimi »sovražno deloval«, zaustavili: »Umukni, bitango! Hteo bi sve da uvališ! Hteo bi ti da i naši generali budu neprijatelji!« Za nove stanovalce Golega otoka, navadne kriminalce, so bile vpeljane nove, blažje metode. Mnogi med njimi so to opazili in so se celo bahali: »Vi ste izdajalci, z vami se je to dalo, mi smo pa nekaj drugega!« (Simić 1990: 227–229; Stevanović 1990: 85) 229 Leteči krožniki nad Golim otokom Na družbeno koristnem delu so imeli zelo malo prostega časa, za to je bilo dobro poskrbljeno. In še za tisto malo, kar ga je ostalo, je bilo določeno, kako ga bodo preživeli. Ob nedeljah so smeli spati uro dlje in jim po hišnem redu ni bilo treba na delo. Toda v taboriščnem narobe svetu je ura daljšega spanja pomenila eno uro daljše dežurstvo pri kibli. Pač v skladu z ljudsko modrostjo: »Jeb'o ćar vajdu, pa napravio štetu ...« (Jovanović 1990: I, 146) Nedelje so potekale v skladu s pravili hišnega reda, ki je določal pospravljanje in skrb za osebno higieno. Tedaj so krpali oblačila in perilo, hodili na striženje in britje, uničevali mrčes, si strigli nohte s koščki okenskega stekla ali z majhnimi noži. Banda pa je tudi ob nedeljah ob spremljavi zmerljivk aktivistov odhajala na prostovoljno delo. Šele ko je bilo vse postorjeno, so imeli prosti čas. Usesti se kam in se spočiti ali pa delati kaj po svoje, to skoraj ni bilo mogoče. Izjeme so bili zaposleni na delovnih mestih, ki niso bila stalno na očeh. Tako so na primer na Golem otoku zaposleni v svinjakih s kamnom vpraskali na mizo polja za »mlin«, nekateri so iz kamna delali spominke, spet drugi so zbirali školjke, ki so jih potem nalagali na police v delovni sobi kot okras. V taborišču samem za taka dela ni bilo časa (Jurančič 1982; Jurančič Virens 1982; Dragović - Gašpar 1990: 183; Jovanović 1990: I, 146, 180, 203, 271, 300; Simić 1990: 206; Milo. Bulatović 1990; Živković 1990č; Hrast 1991: 142, 158). Nekateri so samo sedeli v skromni senci in se pogovarjali. Običajno so pripovedovali zgodbe iz vojne, kaj strogo nevtralnega, kar je bilo jasno in dobro znano. Ne tako, kot se je zgodilo, temveč tako, kot je bilo že prej povedano in ustaljeno. Pogovarjali so se tudi o vsakdanjih (»nepomembnih«) stvareh, to je o hrani, o domačih, o športu in tako dalje. Skratka, govorili so tisto, kar je smel vsakdo slišati. Pogovor o filozofiji, literaturi ali čem podobnem ni bil »na liniji« ali je bil vsaj sumljiv. Zaupljivejšim pogovorom so se izogibali, ker so se bali, da bi jim utegnil kdo kaj podtakniti. Značilna in pogosta tema so bili pogovori o »našem izdajništvu«. Nekateri so tudi v pogovorih na štiri oči razpredali, kako prijazna je oblast, da jih pusti živeti, tako da sogovornik ni bil vedno prepričan, ali je govorec 230 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG še normalen ali ne, ali provocira ali ne. V pogovorih se je to pogosto dogajalo. Ena takih provokacij je bilo vprašanje: »Ali imajo Rusi leteče krožnike?« Če je kdo izrazil mnenje, da jih imajo, je moral trpeti neprijetne posledice. Na to provokacijo je nasedla »cela vrsta« vprašanih, ki so jih potem »gnali kot zamorčke«. Vsaka beseda je lahko bila nevarna in še tako nedolžen stavek je bilo mogoče interpretirati na več načinov. V takih razmerah se je med interniranci hitro razvil poseben besednjak, sestavljen iz cele vrste fraz, neznanih v pogovorih zunaj zidov zapora. Nova frazeologija je bila še posebej primerna za uresničitev načela »govori tako, kot ne misliš«. V strahu pred provokatorji in pred spreobračanjem pomena izgovorjenih besed so nekateri posamezniki po cele dneve molčali. Vendar se jim niti z molkom ni uspelo izogniti težavam; take so obtožili, da »banditujejo«. Tega pa so bili obtoženi tudi slovenski jetniki, če so jih njihovi sojetniki zalotili, da so med seboj govorili slovensko (Jurančič 1982; Markovski 1984: 97; Mekina 1988; Mencej 1988: 902; Jovanović 1990: I, 148, 180, 301). Nekateri so včasih pripovedovali smešne štorije, ki so se jim poslušalci smejali. Noben teror ni mogel zatreti smeha. Med njimi so krožile tudi številne šale, take, ki so jih poznali še iz svobode, in take, ki so nastale v kazensko-popravnih domovih. Najbolj strupena šala, ki je krožila med interniranci na Golem otoku, je menda primerjala Marijo, mater Jezusa Kristusa, in Josipa Broza, češ, Marija je kurba in njen sin nič boljši. Šala je bila sicer iz poznejšega obdobja, ko režim ni bil več tako zelo strog, vendar iz previdnosti ni bilo nikoli jasno povedano, na katero Marijo se nanaša (Markovski 1984: 97–98; Marković 1987: 190). Utesnjen življenjski prostor brez pravih informacij je bil ugodno okolje za širjenje govoric, izmišljenih, pretiranih ali povsem resničnih. Največ o odpustih, na Golem otoku pa je nanesla beseda celo na vrednost džezve, v kateri je na bližnjih Brionih Tito skuhal kavo za britanskega državnika Edena (ocenili so jo kar na 3,5 milijona dinarjev) (Markovski 1984: 139; 178; Jezeršek 1989: 133). Nekateri med njimi so razreševali tudi uganke, ki jih je zastavljalo sprotno dogajanje, saj jih oblasti nikoli niso obveščale o smotrih in namenih posameznih akcij. Na Golem otoku so na primer gradili precej velik kamniti bunker na vrhu otoka. Dneve in dneve so vlačili na vrh hriba velike kamne, delali so samo tisti, ki so bili v bojkotu; samo po sebi je bilo razumljivo, da je bilo vse zavito v tančico skrivnostnosti. Interniranci so se pogosto sami pri sebi spraševali, Leteči krožniki nad Golim otokom čemu je to namenjeno. Z Otoka, so menili, ni mogoče pobegniti, tudi če bi bili ribe, saj so stalno pod nadzorom, naokrog pa navpična, ostra obala in senjska burja. Zato so se spraševali, ali morda zaradi upora, če pride do njega. Z bunkerja je bil dober razgled, to so vedeli, saj so bili vojščaki, komandanti. A kdo naj se upre, s čim, za to sta potrebna moč in orožje, imeli pa niso ne enega ne drugega. Nekdanji generali, polkovniki, tisti, ki so vodili brigade in divizije, osvajali mesta, so začeli šepetati: »To je protiavionski bunker!« – »Zakaj protiavionski?« – »Zaradi Rusov, bojijo se padalskega desanta.« Uspešnega desanta na ostro kamenje za rešitev tisočev niti tristo ruskih avionov ne bi moglo izvesti. Nič za to, šepetanje ni ponehalo: »Da, da, desant!« (Kalajdžić 1985: 107; Marković 1987: 162) Med interniranci so bili tudi taki, ki so med vojno izkusili različna koncentracijska taborišča v nacistični Nemčiji ali fašistični Italiji. Pripovedovali so o podobnih izkušnjah iz teh taborišč, ki pa so se v nečem bistveno razlikovala od golootoških. Tam je bila med mučitelji in trpinčenimi potegnjena meja, tam so taboriščniki lahko ostali tovariši v trpljenju, lahko so se drug drugemu potožili v stiski. Pritisk, ki so mu bili podvrženi Golootočani, pa je bila »od nacistov prevzeta premišljenost, obogatena z mešanico azijatske lokavosti in balkanskega primitivizma« (Jezeršek 1989: 154). Zato so skoraj soglasno menili, da je Goli otok presegel Dachau, Auschwitz, Buchenwald ali katero koli drugo izmed nemških koncentracijskih taborišč, znanih po krutosti. Celo stari komunisti med njimi so govorili, da je bil Buchenwald »pravi sanatorij proti Golemu otoku« (Markovski 1984: 40; Knežev 1988: 42; Vasović in Mekina 1989: 28; Perućica 1990: 104; Mile. Bulatović 1990). Novka Vuksanović, ki je izkusila Jablanico, taborišče v Nišu pri Crvenom krstu, Banjice, Specijalno zatvorsko bolnico v Beogradu, Auschwitz in Ravensbrück, je celo zapisala, da je »vse to bil raj, da tako rečem, v primerjavi z Golim otokom« (Simić in Trifunović 1990: 213). Golootoški režim je namreč v kaznjencih ubil vse, kar je bilo v njih človeškega, napravil zveri iz njih: »Prosim vas, dogajalo se je, da je tovariš general tepel tovariša generala, dokler je mogel. Prosim vas, da Branko Kađa Petrović, ki je bil znan že pred vojno, vzame palico in tepe starega Boža Ljumovića, najstarejšega komunista v Jugoslaviji, predsednika črnogorske vlade, da ga bije do onemoglosti.« (Simić in Trifunović 1990: 216) 231 232 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Zapisala je tudi: »V Auschwitzu so na meni izvajali tudi vivoeskperimente. Za to sem kasneje dobila tudi nekaj odškodnine ... A nikjer, niti v enem taborišču niso skušali človeka tako ponižati, narediti cunje iz njega, moralnega spačka, ga od znotraj uničiti in iznakaziti. Povsod si bil izpostavljen fizičnemu mučenju, torturi. Stradali so te, ubijali, sežigali, toda če si to prestal, si ostal v sebi čist, neomadeževan. Obranil si svojo moralo, svojega duha. Tukaj, na Golem, pa so si prav prizadevali omajati te, uničiti in iznakaziti. Od tod si moral oditi kot duhovni invalid, da si se gnusil samemu sebi, se sramoval, trpel vse življenje. Zato se sama in gotovo tudi vsi drugi, ki so to preživeli, najdlje in najbolj črno spominjam Golega otoka. Ne sanjam ne Ravensbrücka ne Auschwitza; Goli otok in vse, kar sem preživela na njem, pa mi niti danes ne da miru. Preganja me podnevi in ponoči.« (Simić in Trifunović 1990: 217) A če je kdo na glas primerjal nemška koncentracijska taborišča in vzgojna delovišča, si je lahko prislužil bojkot, češ da širi dezinformacije, kako je na Golem otoku ali v Bileći uporabljeno vse tisto, kar so hitlerjanci delali s svojimi zaporniki (Jurančič 1982; Simić 1990: 129–130). Nekateri so si prosti čas krajšali z družabnimi igrami. Igrali so šah, domino in mlin. Figure za šah in domine so si največkrat naredili iz posušenih krušnih drobtin, ki so jih zmočili s slino, da so bile dovolj gnetljive. Tako so dokazovali, da niso pravilno dojeli temeljnih zakonitosti družbenega razvoja, kakor jih je odkril Marx, saj si bolj dobesedno ni bilo mogoče odtrgati kruha od ust. Oni pa so to počeli, čeprav so trpeli lakoto mesece in leta (Jurančič 1982; Jezernik 1983: 212; Popović 1988: 64, 68; Jovanović 1990: I, 180; Logar 1991: 291). Posamezniki so si v prostem času izdelovali razne manjše uporabne predmete »za spomin«. Posebej spretni izdelovalci umetniških predmetov, na primer šahovnic in šahovskih miz, šatulj, lesenih tobačnic in podobnih izdelkov, so dobivali naročila tudi od zasliševalcev in so se zaradi svoje spretnosti izognili delu v kamnolomu (Hrast 1991: 187). Sanje internirancev so bile – svinčnik. Ne velik, ampak majhen, da se je dal skriti. A te sanje so bile prepovedane. Svinčnik so dobili samo za pisanje med preiskavo in za pisanje dopisnice domov, sicer banda ni Leteči krožniki nad Golim otokom smela imeti svinčnika. Zaradi tega koščka grafita so lahko padli v bojkot. Še prej so morali razložiti, kako so prišli do njega. Vmes so padali udarci: »A tako, a tako, a tako! Ne znaš razložiti! Pa ti bom jaz!« Nekaterim so tako razlagali, dokler niso omedleli. Kljub temu so mnogi skušali priti vsaj do majhnega koščka, velikega kot cigaretni ogorek, da so se počutili kot ljudje. Če svinčnik ne bi bil prepovedan, ne bi imel take vrednosti. Praktična uporabna vrednost svinčnika je bila romantične narave. Z njim so pisali sentimentalne verze, tudi ljubezenske. Političnim zadevam so se seveda modro izogibali (Jurančič 1982; Jurančič - Virens 1982; Hofman 1984: 206; Popović 1988: 65–67; Kovačević in Rastoder 1989: št. 34; Lebl 1990: 80; Perućica 1990: 132–133, 152). Pesnik Venko Markovski je bil brez papirja in svinčnika. Da bi laže pomnil, se je odločil spesniti sonetni venec o sodobnem dogajanju z naslovom Kolo zgodovine (Markovski 1984: 117). Tujih jezikov se niso učili, kajti četudi bi se hoteli, ne bi mogli najti primernega: »Ruski bi potrjeval neozdravljeni banditizem. Angleški – pripravljanje na povezavo z desnimi silami in gnilim Zahodom proti edinim pravilno usmerjenim silam. Nemški? To bi bil – izziv. In tako dalje ... do sanskrta.« (Popović 1988: 64) Prvega maja za praznik dela, 29. novembra za dan republike in na novega leta dan so imeli prosto ves dan. Celo bojkotirani so imeli mir. Kot da jih nihče ne vidi. Le obvezna opravila so morali postoriti: prinesti kotle in morsko vodo za pranje perila. Dobili so malce boljšo hrano in dva kosa kruha. Nihče jih ni pretepal. Tudi političnih ur ni bilo. Te dneve so se dosti pogovarjali, obujali spomine. Hodili so med paviljoni in iskali znance. Če so naleteli na katerega, je bil praznik nekam lepši (Hrast 1991: 127–128). Novoletne večere so v drugi fazi proslavljali z zabavnim programom. Vrstile so se melodije domačih pesmi in kol, bosanske sevdalinke. Tudi kak kozarec je treščil ob tla. Vsi so prepevali, se objemali in si čestitali za novo leto. Vladalo je pravo praznično razpoloženje. Za začetke organiziranega kulturnega življenja štejejo občasne prireditve s skeči in zbadljivimi prispevki o dvoličnežih ali o bandi, ki so se končali tako, da so z brcami nagnali z odra tistega, ki je igral prvega ali drugega. Program je pripravljal referent za kulturo s sodelavci, pomagale so jim ekipe scenaristov, scenografov, maskerjev, kostumografov. Je pa močno primanjkovalo domišljije. Osrednji temi teh predstav sta bili poniževanje in zasmehovanje bande in odloženih, vmes pa so gledalci 233 234 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG prepevali in vzklikali: »Živel Tito!« in: »Dol Stalin!« Na oder je na primer stopil bivši gledališki igralec, oblečen v narodno nošo z bisago na ramenu. Iz nje je teatralno jemal lističe z imeni in vsakega pospremil z epigrami in smešenjem. Na primer o Vladu Dapčeviću: »O granici sanja san krivonosi Donžuan, na kompasu traži smjer pravac Ana Pauker.« Ali o Vukašinu Bjelici: »Po jazbini leti ptica, po imenu je Bjelica, ENKAVEDE tajne čuva, bez glave je kao muva.« Tudi v taboriščih za ženske so imeli na sporedu skeče, gusle, recitacije, razlaganje sanj in podobno. Ali pa so na primer uprizarjali, kako invalidki Miljuši Jovanović Rusi pomagajo hoditi in podobno. Pesmi so bile kombinirane s plesi: angleški valček, tango, plesalo se je tudi črnogorsko in liško oro. Kaj bo katera od njih plesala, je bilo odvisno tudi od teže izdaje, povezano s poreklom vsake iz bande. Glasbo za ples je vsakič igrala druga banda. Nekatere so posnemale trobento, druge kitaro in tretje bobne. Uspešnim so ploskali in okorne bodrili z vzkliki: »Še, še!« Najuspešnejši in najbolj veseli kulturni večeri so bile maškarade s pesmimi in skeči o Stalinu, Ani Pauker in drugih ikonah Kominforma. Maskerji, pisci besedil in kostumografi so pri pripravah pokazali neizčrpno domišljijo in talent. Stalina je publika redno dočakala s hrupnim smehom in žvižgi. Nekatere so ga v silovitem sovraštvu tudi fizično napadale, mu pulile neizogibne brke in debele obrvi ter mu pljuvale v oči. Tedaj so ga dežurne aktivistke komaj reševale pred pravično jezo prevzgojenih tovarišic. »Jaz sem Bog in ne smete imeti drugega boga razen mene!« je vpil internirankam v Stocu »Stalin« s stisnjenimi pestmi. »Tito je agent imperializma. Komunistična partija Jugoslavije je izdala komunistično internacionalo!« To je Titu vdano publiko tako silovito razsrdilo, da je bilo ukazano besedilo, naj ubijejo Tita in Centralni komite, komaj še Leteči krožniki nad Golim otokom mogoče slišati. Stalinove nesramne laži je »La Passionaria« pod udarci zaman zavračala. »Kurba! Za tebe je kurac, ne pa politika!« je občinstvo pozdravilo »Moša Pijadeja« in pospremilo »Ano Pauker«. Nastopali so še »Berija«, »Molotov«, »Suslov«, »Mikojan«, »Ždanov« ... Kolikor je bilo bande, toliko je bilo tudi nastopajočih. Vloge so razdeljevali glede na storjeno hudodelstvo. Na Golem otoku je na neki taki prireditvi nastopil Vlada Dapčević, ki je imel iz kartona narejene epolete maršala Konjeva, Božo Ljumović je nastopal v vlogi Ane Pauker, zunanje ministrice Romunije. Oblečen je bil v krilo in za klobuk je imel zataknjeno pero. V ženskem taborišču na Golem otoku je nekoč morala igrati Stalina Olga Jurančič - Virens. Vlogo so ji določili, ker je bila nepopravljiva banda, in je ni mogla odkloniti. Tako kot so v srednjem veku določali nesrečnika, da je igral Žida, kar je pomenilo, da je prenašal udarce in zmerjanja množice, da so ga pljuvali, brcali, ritualno ubili. Kot zanimivost naj navedem, da je Jurančičeva, potem ko so videli, da zna igrati Stalina, prenehala biti banda. Taki večeri so se občasno končevali z izbiro najuspešnejše maske. Vedno je zmagal Stalin, druga je bila brez konkurence La Passionaria. Molotov se je uvrščal šele na šesto, sedmo mesto, o drugih se je odločalo bolj po znanih delih in manj po težko prepoznavnih likih. Za nagrado so nagrajenci prestali vso noč v kotu spalnice brez prislanjanja na zid (Jurančič 1982; Jurančič - Virens 1982; Mencej 1988: 903; Novak 1988: 32; Popović 1988: 65; Bjelica 1989a; Kovačević in Rastoder 1989: št. 103; Dragović - Gašpar 1990: 207–208; Perućica 1990: 117; Simić in Trifunović 1990: 13, 86, 108, 128, 191). Nekega dne je Dragutin Gustinčič iz Petrove rupe pisal Edvardu Kardelju, da je prišel trenutek, ko naj bi skupaj z jugoslovanskim vodstvom sedli za zeleno mizo in poravnali stare račune. Golootoška oblast je pismo izkoristila za novo predstavo. Sestavili so vlado, v kateri so bili zastopani mnogi ugledni predvojni komunisti in visoki povojni funkcionarji: Vjekoslav Smoljan, Labud Kusovac, Božo Ljumović, Petar Komnenić, Radivoje Vukičević, Ljubo Radovanović, Milan Kalafatić, Branko Vukelić in Vasko Jelaska. Člane vlade so oblekli v cape, na glave pa so jim poveznili dolge kape iz ter papirja, na katerih so bile s kredo napisane zmerljivke: frakcijonaš, izdajalec, krvavi stalinist in podobne. Gustinčiču so ukazali, naj odpre zasedanje vlade. Ker ni hotel ubogati, je vsa »legalna vlada« dobila batine (Vukičević 1989b). 235 236 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Občinstvo se je na dogajanje na odru odzivalo s huronskim smehom in ploskanjem. Tako kot v srednjeveških pasijonih je bilo sámo del teatra in se je jezilo zaradi Stalinovih izjav ter pokalo od smeha, ko je videlo, kako nerodna je banda. S prizadevnostjo v fizičnem obračunavanju in pljuvanju po Stalinu so dokazovali svojo prevzgojenost. Gorje mu, kdor ni ploskal. Tisti, ki niso pokazali dovolj vneme pri obračunavanju s Stalinom in njegovimi somišljeniki ali ki so se med predstavo premalo glasno smejali, so se morali zagovarjati (Mencej 1988: 903; Simić in Trifunović 1990: 191). Ko je bilo predstave konec, pa je posamezne udeležence začela glodati slaba vest, češ: »Glej, kaj vse hočejo: ubijajo te, pljuvajo, ponižujejo kot žival, uničujejo – ti pa se smeješ!« (Simić in Trifunović 1990: 191) Dan Stalinove smrti 5. marca 1953 so počastili v vseh taboriščih. Bandi so dali žalni trak okoli roke v znak žalovanja, revidiranci pa so jih gonili s posebno vnemo: »Naj ti zdaj pomaga papež iz Moskve, jebal te papež. Krepnil je, kot boš ti danes!« (Perućica 1990: 98, 150) V ustni tradiciji iz moškega taborišča se je ohranila zgodba o pogrebnem spektaklu, prirejenem ob Stalinovi smrti. V mizarski delavnici so naredili šest krst, okrašenih s peterokrakimi zvezdami; krste naj bi simbolizirale pet celin in Stalina. Bile so dovolj globoke, da je vanje leglo šest jetnikov – stalinistov, oblečenih v suknjiče, ki so bili podobni Stalinovemu, pokrili so jih s kapami, ki so bile prav tako podobne njegovi. Vseh šest je imelo brke kot Stalin. Po scenariju bi morali kričati: »Dol s Stalinom!« Zgodba pa je zatrjevala, da so začeli drug za drugim vstajati iz krst in vpiti: »Sram vas bodi! Orodje satana! Prekleti, Titovi rablji!« Nekateri so znali povedati, da so po tem dogodku igralci, ki so pomešali besedilo, preprosto »izginili«. Seveda pa je zgodba toliko časa krožila od ust do ust, da že nihče več ni vedel, kaj je bilo res in kaj zgolj plod bujne domišljije (Markovski 1984: 82–83). V ženskem taborišču so tega dne Miljuši Jovanović, Brani Marković, Seki Stanković in Novki Vuksanović dali črne rute in jih odpeljali na delo v straniščne kanale. Z golimi rokami so pobirale fekalije, interniranke pa so kričale nadnje: »Banda, banda!« Ko so to postorile, so jih odvedli na sredino dvorišča. Tam so postavili ležišče, ena od jetnic je legla nanj, kot da je Stalin, namestili so ji brke in neko sabljo. Štiri, ki so stale naokrog mrtvaškega odra in predstavljale Miljušo Jovanović, Brano Marković, Seko Stanković in Novko Vuksanović, pa so po črnogorsko naricale: »Jao, Stašo mili, mili naš, jao, Stašo, što bi te umrije, mili Stašo ...« Tista, ki je igrala Brano Marković, se je nato obrnila in rekla: »Miljuša, Novka, Leteči krožniki nad Golim otokom sram vaju bodi, sramujta se, kako moreta tako, on je bil velik, ostal je velik, zdaj je vzletel v nebo in nas lepo gleda od zgoraj, vedve pa tukaj jadikujeta!« Prišli so tudi preiskovalci iz moškega taborišča in pokali od smeha (Simić in Trifunović 1990: 205, 215). Ponekod so take maškarade, namenjene bandi in njenemu prevzgajanju, prirejali vsak večer. Po Stalinovi smrti so povsem izginile, saj se je banda prilagodila in ta metoda ni več dajala vidnejših uspehov, novih rezultatov v preiskavi pa tudi ne (Dragović - Gašpar 1990: 225). Temu namenu so služile tudi razne parole, ki so jih morali skandirati med delom in v prostem času, v vrsti za dnevne obroke, med raporti, od jutra do večera: »Živela Partija!« In: »Živel tovariš Tito! Dol z informbirojem!« In: »Za Tita – vse, za Partijo – vse, za narod – vse!« In spet: »Mi smo Titovi, Tito je naš!« (Vasović in Mekina 1989: 26; Jovanović 1990: I, 449; Perućica 1990: 90; Simić in Trifunović 1990: 136; Živković 1990č; Hrast 1991: 71, 141) Tudi ta prevzgojna metoda močno spominja na prevzgojo iz začetnih let nemških koncentracijskih taborišč. V Stocu je bila ob večerih za zaprtimi paviljonskimi vrati, za kamnito terapijo, na vrsti še psihološka. Vse skupaj so jih postrojili pod močne žarnice. Najprej je vsaka posebej skladno in melodično kričala: »Jaz sem banda!« Potem so to pele v zboru in so prenehale šele na znak dirigenta (dežurnega aktivista). Potem so pele vsaka svojo pesem po lastnem izboru. Težki bandi je pesem za petje določil kolektiv. Izmenjavale so se pesmi Na bregu kuća mala, na njoj su prozora dva ..., Tandrčak, tandrčak ..., Pod onom, pod onom ... Nepoznavanje melodije ni bilo sprejeto kot opravičilo. Tedaj je druga, ki je znala melodijo, nevednico naučila pesem noto za noto. Ob takih nastopih se je med gledalkami razlegal smeh. »Bilo je strašno in smešno.« (Dragović Gašpar 1990: 207; Simić in Trifunović 1990: 35) Podobna metoda mučenja je bila v rabi tudi v Stari Gradiški skozi vse leto 1950, brez enega dneva odmora (Živković 1990b). Seveda pa oblastniki v jugoslovanskih kazensko-popravnih domovih niso zgolj posnemali nacističnih metod prevzgoje, ampak so jih tudi dopolnili s svojimi izvirnimi prispevki. Tako so interniranke v Stocu trpinčili tudi s svojevrstnim zborovskim petjem. Morale so odpirati usta na besedilo pesmi Oj, Moravo ali Leti pčelo malena. Če je katera spustila glas, celo glasek, je nastal hrušč in trušč: »Ti zares poješ! A tako! Ti se zabavaš, to tebe zabava, kaj? Namesto da bi se sramovala, se grizla, se v zemljo pogreznila, kljubuješ?« (Marić 1988b: 76) 237 238 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Podobne večerne terapevtske seanse so imeli tudi v Stari Gradiški, kjer je morala jazbina tovarišem v zabavo najprej plesati kolo. Potem je nekdo na harmoniko igral valček, jazbinaši pa so morali »v veliko veselje revidirancev« plesati po dva in dva. Najprej so bili tisti z neparnimi številkami moški in parni ženske. Na ukaz: »Menjava dame!« so moški postali ženske in ženske moški. Na ukaz: »Zdaj!« so se vsi pari spustili, prijeli z rokami za ušesa in se obračali v ritmu valčka okrog svoje osi. In na ukaz: »Dame in gospodje, prosimo za jazbinaški valček!« so spet plesali kot na začetku. Sledil je svečani marš jazbinašev v brlog. Harmonikar je zaigral Marš na Drino in jazbinaši so v vrsti drug za drugim s paradnim korakom odšli k svojim boksom. Medtem so jih revidiranci tepli in brcali, kamor je padlo (Jovanović 1990: I, 126, 156, 186). Taboriščne uprave so dale pobudo za kulturno dejavnost šele po daljšem obstoju taborišča. Na Golem otoku so najprej organizirali analfabetski tečaj; to se pravi, da so bili tam iz političnih razlogov zaprti tudi nepismeni. Za potrebe taboriščnih predstav so postavili celo zidan oder. Delovati sta začeli glasbena in gledališka sekcija, ki sta vsak mesec prirejali nastope. Na pobudo centra so se začeli shajati tudi književniki. Sčasoma so dobili celo privilegij, da so bili občasno prosti dela in so lahko pisali, zlasti kadar so pripravljali kakšno proslavo. Književniki so nastopali na redkih proslavah, ki so morale zveneti spodbudno. Cvetko Zagorski je na primer za te priložnosti napisal celo neke verze v slavo tragaču, ki nikakor niso bili neiskreni: »Resnično me je zgrabilo delovno, udarniško razpoloženje, ko sem bil prepričan, da nas trdo delo in življenje notranje očiščujeta in nam pomagata na pravo pot.« V njem so se občasno oglašali tudi dvomi in ugovori, a jih je sam v sebi zatajeval, saj je bilo »pristajanje na tak način mišljenja in delovanja tudi edina možnost preživetja«. Zagorski je napisal tudi več črtic. V eni od njih (Minuta tišine) je med drugim zapisal ta stavka: »Ciril se ni več čutil ujetega v te zidove, žice, stražarnice in ›mokre straže‹. Svobodnega se je počutil, prostega, lahkega.« (Zagorski 1984: 3281–3282) Po Rankovićevem obisku so književniki brali svoje pesmi in eseje na temo prihoda tovariša Marka. Patetika je kar odmevala, preglasilo jo je zgolj navdušeno ploskanje poslušalstva. Pevski zbor je bil precej velik, čeprav ne zelo uglašen. Pel je mehanično, ljudje so ploskali avtomatsko. Njegove nastope je dopolnjeval Leteči krožniki nad Golim otokom kulturni program, praviloma poln patetike. Vsebina: proti obrekljivcem, ljubezen do Partije in njenih vodij ipd. Večjih prireditev so se udeležili tudi nekateri preiskovalci in miličniki. Za člane taboriščne uprave so bile postavljene klopi pred gledališkim odrom, medtem ko so kaznjenci sedeli na drobljencu. Prireditve so bile običajno zvečer, po večerji in raportu. Ker so imeli premalo spanja, je včasih kdo zaspal. Tedaj so nastopili aktivisti: »Glej bando, spi!« Sledili so udarci in klofute, tudi hujši pretepi. Naslednjega dne so napisali prijavo zasliševalcu, kako je ta in ta med prireditvijo zaspal. Kaj zaspal, ignoriral je kulturno prireditev, ki mu jo je omogočila Partija (Simić 1990: 93, 127–128, 169, 248, 260; Marić 1990b: 76; Hrast 1991: 122, 185). Največji uspeh na Golem otoku je doživela predstava Edmonda Rostanda Cyrano de Bergerac. Golootoški Cyrano je bil uigran, scenografija dodelana in rekviziti so bili narejeni skrbno in do največjih podrobnosti. Publika je predstavo nagradila z viharnim ploskanjem, po predstavi ni nihče govoril o ničemer drugem kot o njej. Igralce so tega večera sprejeli po paviljonih kot heroje (Simić 1990: 260). V moškem in ženskem taborišču na Golem otoku so v okviru prireditev izvedli tudi opereto. Libreto je bil napisan na moškem delu otoka. Na melodije arij iz znanih oper, operet in šlagerjev so bile napisane nove besede. Vsebina: aktivnost informbirojevcev na svobodi in njihov padec v roke Udbe, njihova izdaja, kesanje in vračanje na pravo pot: »Strijela gađa i pogađa, haha, haha; Udbi hvala, ha, ha, ha ...« Sicer so prepevali predvsem partizanske in narodne pesmi. Iz ženskega taborišča na Golem otoku je naslednja »narodna pesem«: »Stojim, jadna, na malom mostiću, prođe dragi na ›Punat‹-brodiću. Rukom maje, pozdrave šalje, a ja ostah da još nosim tralje.« Zapeti pa so znali tudi pesmi, ki so odločno pričale o njihovih pravilnih nazorih: 239 240 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG »Oj, Staljine, stara bako, ne vara se Tito lako. Ne vara se Tito borac, pa ni Đida Crnogorac! Ko pokuša da ih vara, dat' ćemo mu po rebara ...« Prepevali so v glavnem v nedeljo popoldne. Začeli so sobni starešine ali vodniki, drugi so jim pritegnili. A to šele po omilitvi režima, to je po letu 1951 (Jurančič - Virens 1982; Kovačević in Rastoder 1989: št. 41, št. 86; Lebl 1990: 109–110, 114; Simić 1990: 63, 127–128). Imeli so tudi svoje stenske časopise. Bili so pisani in slikani, postavljeni na vidnih mestih. Njihova funkcija je bila – kot po drugih kolektivih tistega časa – spodbujati zaželeno in kritizirati nezaželeno vedenje. Hvalili so in grajali, zbadali in se šalili. Njihova vsebina so bili v glavnem zapisi proti Stalinu ali šale na račun tistega, ki so ga »razkrinkali«. Tako je nekega jutra na Golem otoku Milka Pucina zagledala svojo podobo na zidnem časopisu. Lik je bil njen, vse ostalo pasje: ušesa, gobec in dolg rep in na repu napis NKVD (Pahor 1951: 204; Jurančič - Virens 1982; Ćupić 1988: 74; Simić in Trifunović 1990: 87; Stevanović 1990: 87). V tako imenovani zreli fazi razvoja Golega otoka, ko je Velika žica že imela svojo dokončno podobo z zidanimi barakami, z veliko parno kuhinjo, stranišči in skupno kopalnico s tuši, so zgradili tudi kinodvorano. Filmske predstave so imeli že prej na prostem. Kadar je pihal veter, je bila slika spačena. Gledalci so sedeli kar na tleh. Vendar so bile filmske predstave vesel dogodek. V ženskem taborišču na Golem otoku so sliko motile sence njihovih glav, zato so rekli, da bodo ukinili kino. Potem so gledale filme leže na trebuhu, samo da ne bi uresničili grožnje, saj so jim filmske predstave omogočale, da so se vsaj za kratek čas preselile v drug svet, kjer ni bilo revidiranja političnega stališča. Navadno so bili na sporedu »kavbojski in tretjerazredni ameriški filmi«, predvajali pa so tudi Hudičev krog, kjer je bilo predstavljeno vedenje Georgija Dimitrova na sodišču. Moški, ki niso spali, so najraje gledali ženske, čeprav so premogli premalo moči za večja vznemirjenja. Ko filmov ni bilo več mogoče gledati na prostem, so v tako imenovani Babji dragi naredili zgradbo za skladišče. Tudi kinopredstave so bile na sporedu ob večerih, ko so bili utrujeni in zaspani. Če je kdo od utrujenosti in izčrpanosti zaspal, so posredovali aktivisti in ga zbudili z udarci: Leteči krožniki nad Golim otokom po hišnem redu je bil na vrsti film, in ne spanje, red pa je moral biti (Jurančič 1982; Jurančič - Virens 1982; Kalajdžić 1985: 120; Marković 1987: 199; Kovačević in Rastoder 1989: št. 46; Jovanović 1990: II, 126; Simić 1990: 156; Stevanović 1990: št. 3). Oblasti so spodbujale tudi druge vrste umetniške dejavnosti, ki so stanovalcem kazensko-popravnih domov kazale človeški obraz socializma. Dejan Bogdanović iz Beograda je na Golem otoku izdelal doprsni kip maršala Tita; umetnik je bil za nagrado predčasno izpuščen iz taborišča (Tasić 1987: 55). V proces prevzgoje ni bila vključena samo kultura, temveč so s pridom vključevali tudi telesno kulturo: kaznjenke so morale po eni nogi skakati okoli ležišč po sredi barake in se po vseh štirih vlačiti pod klopmi; to so morale početi tudi starejše ženske. Moški pa so morali prijeti kamen in čepeti z bremenom na iztegnjenih rokah (Dragović - Gašpar 1990: 209; Jovanović 1990: I, 288–289; Simić in Trifunović 1990: 35). Večina za športne igre ni imela časa, le izjemoma so se na Golem otoku občasno kopali v morju. Posamezniki pa so igrali nogomet ob popoldnevih na igriščih, ki so jih s prostovoljnim delom zgradili sami. Na Golem otoku, v Bileći in v Stari Gradiški sta bili ustanovljeni dve nogometni moštvi (Partizan in Crvena zvezda ali Hajduk in Crvena zvezda), ki sta začeli neskončno serijo medsebojnih dvobojev; moštvi so sestavljali pretežno stalni igralci. Tekme so bile ob nedeljah; za jetnike sta bila ogled tekme in navijanje obvezna. Pri tem so običajno Hrvati, Slovenci in Prečani (ljudje iz krajev, ki jih je Srbija pridobila po prvi svetovni vojni) navijali za moštvo Hajduka, ostali pa za Crveno zvezdo, ne da bi jih kdo v to izrecno silil. Podobno je bilo tudi v Stari Gradiški, kjer so bili internirani oficirji jugoslovanske armade, med njimi tudi taki, katerih največji greh je bil ta, da so kot oficirji navijali za Crveno zvezdo, čeprav je obstajala direktiva, da morajo oficirji navijati za Partizan, ker se je štelo, da je Zvezda »buržoazno-meščanski tim« (Jurančič 1982; Jezeršek 1989: 154–155; Jovanović 1990: I, 207; Milanović 1990: št. 3; Grom 1993: 124). Navijaške strasti so se še posebej razplamtele leta 1952, ko je reprezentanca Jugoslavije igrala z reprezentanco Sovjetske zveze; ko je jugoslovanska reprezentanca povedla s 5 : 1, so se v Bileći revidiranci in sobni starešine spravili na bando: »Majku vam informbirojevsko, ali čujete, kako vas rasturamo?« Toda ko so »Rusi« začeli zabijati gol za golom, je nastopila tudi njihova tragedija: najprej so jih spodili od radijskega 241 242 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG sprejemnika, da niso mogli spremljati nadaljevanja prenosa, potem je nastal strahovit pretep. Bando so tepli z gorjačami in brcali s takim gnevom, da je milica potrebovala precej časa, da je naredila red (Milanović 1990: št. 3). Približno tri leta po ustanovitvi taborišč so v njih dobili knjižnice. Razumljivo, da so si knjige smeli izposojati samo člani kolektiva, banda nikoli. Vendar med njimi ni bilo velikega zanimanja za branje. Bili so utrujeni od vsakodnevnega prisilnega dela, rednih popoldanskih političnih ur in »iznošenja stavova«. In imeli so premalo prostega časa za branje. Povrhu pa je bilo branje nekaterih knjig lahko nevarno. Tako je bil Milorad Todorović tepen, ker si je izposodil knjigo Oskarja Daviča Čovekov čovek (1953), ki se je znašla na indeksu zaradi nedovoljene »džilasovščine«; torej je bil najprej tepen, ker je bil proti Đilasu, potem pa zato, ker je bil nezavedno zanj (Popović 1988: 64; Perućica 1990: 133; Marić 1990c). Goli otok pa je sčasoma dobil tudi lastni muzej. Milivoje Stevanović, slikarja Ivan in Metodije Petrov in arhitekt Anđelko Kmezić so začeli leta 1955 postavljati stalno razstavo o Golem otoku, pri kateri so sodelovali mnogi strokovnjaki in za katero so imeli na voljo »bogata sredstva«. Na razstavi so imele vse veje kaznilniške proizvodnje svoje štante. Razstava ni govorila o mukah, trpljenju in umiranju na Goli otok prisilno prignanih ljudi. Kronika otoških dogodkov, emocij in trpljenja je ostala za zastori navidezne stvarnosti. Obiskovalci razstave so bili prijetno presenečeni. Avtorji postavitve so celo menili, da so se tudi interniranci, ki so si jo ogledali, počutili radostno; ogled razstave jim je namreč nazorno prikazal, kako velikanske dosežke so dosegli pri izgradnji socializma. Poseben oddelek je govoril o zgodovini Golega otoka; ta je bil pod ključem. V njem je bilo nekaj arheoloških najdb in polepšanih eksponatov, bili pa so tudi grafikoni, za katere ni bilo zaželeno, da bi zanje izvedela širša javnost. Postavitev je bila dokončana leta 1956 (Stevanović 1990: 86–87). 245 Vse mine — razen preiskave Osumljence so prijeli na podlagi mnenja Udbe in Kosa ter v soglasju z določenim političnim forumom. V zaporu so jih potlej z mučenjem in izčrpavanjem silili priznati sovražno delovanje proti ljudstvu, Partiji in državi. Niso jim povedali, ne česa so osumljeni ne česa so obtoženi, kaj šele da bi se lahko zagovarjali. Kajti znašli so se pred partijskim sodiščem, ki je zahtevalo priznanje krivde: »Kesaj se, obtožuj se, izpoveduj se! Rij po sebi, mogoče si pa le zagrešil zločin! Verjetno si ga. Prav gotovo si ga! Sicer se ne bi postavil Partiji po robu ... Piši! Časa imaš vso noč. Življenjepis, skratka vse, kar si počel ...« – Zlepa ali zgrda pridobljeno priznanje je bilo nato uporabljeno kot materialni dokaz kaznivega dejanja (Zagorski 1984: 2781; Jezeršek 1989: 65). Če prigovarjanje ni zaleglo, so uporabili fizični in psihični pritisk. Najbolj nepopustljivim so bolj ali manj odkrito dali vedeti, da bi bilo sploh najbolje, če se sami pokončajo. Jožetu Jurančiču, denimo, so nekoč zaigrali celo njegov pogreb. Prireditev je trajala približno dve uri in predvajali so mu jo po zvočniku, ki je bil montiran nekje v stropu njegove jetniške celice (tako da je vse, kar je prihajalo skozenj, prihajalo dobesedno od zgoraj). Ta »pogrebna slovesnost« je potekala po vseh pravilih. Kot nosilec Spomenice 1941 je Jurančič imel pravico do vojaškega pogreba z žalnimi govori, vojaško godbo, častnimi salvami. »Pogrebno slovesnost« je spremljal poseben poročevalec, ki je natančno popisoval krsto, ki da so jo vozili na lafeti v spremstvu vojakov z nasajenimi bajoneti, ter kako za krsto stopajo svojci in sinovi pa Miha Marinko kot predstavnik vlade Ljudske republike Slovenije in centralnega komiteja ter še mnogi drugi. Jurančičeva usoda je bila resda izjemna, vendar je bilo ravnanje z njim vseeno usklajeno z vladajočimi pojmovanji vloge »sovražnika ljudstva«. Jurančič je namreč kot neke vrste ilegalni zapornik preživel v zaporu čas od aretacije (24. april 1949) do razpusta zvezne skupščine (1. februar 1950), ko je prenehala tudi njegova poslanska imuniteta. Ves ta čas ni smel stopiti iz celice, ni bil na sprehodu, ni se umival, ne preoblačil, ne strigel, ne bril. »Bil sem kot divjak v džungli,« se je spominjal. Še istega dne, ko je bil aretiran, ga je v zaporu obiskal predstavnik Ozne in mu grozil, češ da »tu ljudje izginejo«. Ko ga je pozneje obiskal 246 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG še pomočnik javnega tožilca, s katerim sta bila dobra znanca iz partizanov, ga je (Jurančič) vprašal, kaj misli o tem, da je zvezni poslanec, ki bi moral uživati imuniteto in bi mu morala biti v skladu z ustavo vročena odločba o odvzemu imunitete. Pomočnik javnega tožilca mu je na to odvrnil: »Jurančič, dovolj si star in veš, da so tukaj ustava in zakoni ›prd‹.« (Jurančič 1982; Vodopivec 1985: 855) Naj bo na prvi pogled z vidika pravne države še tako nenavadna, lahko rečemo, da je bila usoda Jurančičeve poslanske imunitete remake usode Hansa Beimlerja. Aprila 1933 so nacisti ob aretaciji Beimlerja vprašali, kaj je po svoji funkciji. Ko je odgovoril, da je partijski sekretar in poslanec rajhstaga, so ga popravili: »Bil!« Povedal je, da je bil izvoljen 5. marca. Pa so mu odgovorili: »Ti bomo že izbili poslanca Reichstaga iz glave.« Ko je prišel v zapor, so ga pretepli do nezavesti. Potem so ga vprašali, če si še vedno »domišlja«, da je poslanec. Ker si je to še vedno »domišljal«, je moral skozi špalir SA na hodniku (Beimler 1934: 13, 16). Prevzgoja informbirojevcev je potekala po posebnih pravilih. Predvsem je bilo suspendirano pravilo, da je s sodbo preiskovalni postopek končan, da mora obsojenec odslužiti kazen in ga poslej nihče nima več pravice vznemirjati z obtožbami, zaradi katerih je bil obsojen. V taboriščih za informbirojevce sta vladala stalen sum in domneva, da jetniki niso povedali vsega in navedli vseh oseb, s katerimi so »sovražno delovali«. Ves čas so jih silili v samokritiko, dokazovanje političnih stališč, navajanje pozabljenih ali zamolčanih podrobnosti. Ves čas prestajanja kazni je tekla preiskava zoper obsojence, tudi za tisto, za kar jim je bila sodba že izrečena. Od jetnikov so v taboriščih vztrajno zahtevali, naj dopolnijo zapisnik, naj dopišejo tisto, česar so se spomnili medtem, naj razkrijejo sovražnika v sebi in v vseh drugih, češ da edino tako lahko pomagajo sebi in drugim. Ali kot so rekli: ni pravega revidiranja brez »odsekanja repov, ki se vlečejo za nami in nas držijo v blatu izdaje«. Kdor ni »razčistil s preiskavo«, je zaman prisegal, da je »revidiral« in da se bo boril proti sovražniku, bandi. Hkrati so jim dali vedeti, da jim ne bo več treba nositi težkega kamna, da jih nihče več ne bo pljuval in tepel, ko bodo dopolnili zapisnik. Nasprotno, potem bodo oni gonili druge, jih prevzgajali in tako dokazovali, da so revidirali svoje stališče. Toda zamolčati niso smeli niti enega imena, prikriti ali pozabiti nobenega. V tistih okoliščinah je nastal rek: »Vse je v duhu dialektike, vse se spreminja, samo preiskava je večna!« – Preiskava nad njimi je potekala tudi ves čas bivanja v delovnih brigadah, Vse mine — razen preiskave kamor so jih poslali po odpustu iz taborišča (Isaković 1982: 173; Jezeršek 1989: 199; Kovačević in Rastoder 1989: št. 2; Vasović in Mekina 1989: 26; Dragović - Gašpar 1990: 138, 176; Jovanović 1990: I, 151–152; Perućica 1990: 87; Simić in Trifunović 1990: 145; Hrast 1991: 117). Kot je navedel nekdanji upravnik ženskega zapora v Požarevcu Veselin Popović, so taboriščne uprave dobivale konkretna navodila, kako preiskavo v nedogled podaljševati. Preden so jetniki prispeli na družbeno koristno delo, so prišli tja njihovi dosjeji z zaslišanji, sumi in ovadbami. V nekaterih dosjejih je bila označena prepoved odpusta določenih jetnic, češ da so »sovjetske agentke« in kot take nevarne za okolico in neodvisnost. Prepoved odpusta pa je lahko zadela tudi posameznice, zoper katere so bile navedene »skrajno nedolžne, problematične in nevzdržne« obtožbe. Tako je neka študentka medicine brez kakršne koli obrazložitve morala ostati v zaporu vse dotlej, dokler ne bi bilo drugače ukazano (Marić 1990b: 76). Na družbeno koristnem delu ni veliko štelo, niti če si dobro delal in presegal vse norme; češ, priden pri delu je lahko vsak, tudi sovražnik se lahko kamuflira z dobrim delom. Z marljivostjo se ni dalo prislužiti svobode. Kdor se je hotel dokazati, je moral revidirati stališče, to pa je lahko storil samo, če je hodil k preiskovalcu in se mu izpovedoval o stvareh, ki jih je v preiskavi zamolčal. Svoja »zapažanja« (tako se je v golootoškem žargonu imenovalo ovajanje sojetnikov) je moral povezati z licemernim zahvaljevanjem, kako mu je Partija »velikodušno podarila življenje« in kako je preiskovalcem hvaležen za »prevzgojo«. Seveda ni bilo mogoče poročati o vsaki malenkosti. Ali so zapažanja vredna srečanja s preiskovalcem, je prvi presodil sobni starešina. Na podlagi njegovih poročil je zasliševalec odločil, kateri posameznik naj pride poročat tudi osebno in kdaj. Pogovor s prosilcem je lahko tudi dlje časa odlagal. Toda kdor ni hotel sam na raport, ga je tja poslal sobni starešina. Ni bilo izbire: prej ali slej so morali na raport vsi (Jurančič 1982; Jezeršek 1989: 132; Dragović - Gašpar 1990: 177; Jovanović 1990: I, 147; Perućica 1990: 93; Simić 1990: 113, 191; Hrast 1991: 68). Zvečer pred spanjem so se pred vrati pisarn sobnih starešin vile dolge vrste jetnikov, ki so sčasoma tožarjenje sprejemali kot nekaj povsem normalnega. Še več, nekateri so prav ponosno čakali, da pridejo na vrsto. Drug za drugim so vstopali, se postavili v pozor in začeli, kot se je reklo, s »pesmijo«. Denimo takole: »Tovariš sobni, na raport se vam javlja obsojenec ta in ta. Obsojenec Jakšić ni revidiral stališča, ne preganja bande, ne 247 248 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG sodeluje v diskusijah, dela ne opravlja maksimalno zavzeto« – in tako dalje. Gnusnejša je bila tožba, bolje zanj. Najpopularnejše je bilo, če so omenili kako visoko živino ali koga od sorodstva, prijatelja ali tovariša. Pozneje so morali stalno odkrivati nove načine za provociranje drugih obsojencev, zlasti novincev in bande (Ćupić 1988: 10; Mencej 1988: 904; Weis: 205, 282). Jetniki so hodili na raport kot na neke vrste spoved, na olajšanje lastne vesti: »Če rabiš pomoč – nadaljuje Milan – imaš naše čudovite tovariše aktiviste, ki te bodo prisrčno poučili, kako se vrniti med poštene robijaše. Imaš vodnika. Predvsem pa imaš našega tovariša preiskovalca, pred katerim moraš biti odkrit in iskren kot pred samim svetim Petrom. V najslabšem primeru kot pred spovednikom!« (Jovanović 1990: I, 270) K odhajanju na raport so jih spodbujali tudi tisti, ki so že revidirali. Vsak, ki je priznal, je bil za »popravljene« en moralni žulj manj in hkrati dokaz več, da so sami ravnali prav. Da bi čim prej prišli na prostost, čeprav samo za hip, so večinoma takoj »vse priznali«, »raskrstili sa istragom«, »poodsecali sve svoje repove« ... Vsekakor pa so se tudi najbolj zagrizeni stalinisti javno odrekali Stalina (Markovski 1984: 79; Popović 1988: 122–123; Jovanović 1990: I, 288–289). Nekoč je na Golem otoku sobni starešina prignal nekoga pred kolektiv in rekel, da je to pasivnež, da se ne bori proti bandi, da ne hodi k preiskovalcu, da ne odkriva harangerjev, da je še vedno banda in tako dalje. Kolektiv pa je kričal: »Ua, pasivisti! Ua, banda! Boj-kot ban-di!« In to kljub temu, da so se mnogi med njimi dobro zavedali nesmiselnosti položaja: ljudje z boksov so se drli na prignanega, ker ne hodi na raport, da bi preiskovalcu »prenesel svoja zapažanja« oziroma da bi »odkrival bando«, on pa bi lahko zatožil samo katerega od teh, ki so zdaj kričali nanj (Simić 1990: 113). Ovaduštvo ali cinkarjenje je veljalo na otoku za vrlino, ki jo je uprava taborišča najbolj cenila in jo tudi ustrezno nagrajevala. Zato je dosegalo prav grozljive razsežnosti in se sprevračalo v komedijo. Nekateri obsojenci so bili pravi umetniki, ki so si izmišljali »lica«, da so ustregli preiskovalcu. Iztržili so nekaj ugodnosti in imeli vsaj nekaj časa mir, kaj pa bo z njimi, ko bo Udba ugotovila, da so ji dali lažne podatke, jih ni Vse mine — razen preiskave skrbelo. »Finoklesari« so bili tisti jetniki, ki so odhajali k preiskovalcu ter si izmišljali besede in misli svojih tovarišev in to »fino« priredili v svoji verziji, ki so jo predstavljali za resnično (Jezeršek 1989: 118; Perućica 1990: 141). Obveza ovajati svoje najbližje sorodnike, prijatelje in tovariše je bila hudo moralno breme za prizadete. Nekateri so se tolažili, češ da je bolje biti živ osel kot mrtev lev in da se mora človek, ko se znajde med volkovi, naučiti zavijati kot volk (Marić 1988c: št. 3). Vedeli so, da njihovo odhajanje na raport ni nikakršna skrivnost za paviljon, in upali, da se jih bodo tisti, ki bi utegnili kaj neumnega blekniti pred njimi, ustrašili in se jim izogibali. Če bo kdo kljub temu kaj bleknil, pa bo pomenilo, da je provokator ali popolni tepec. Vest so si pomirjali s tem, da jim ne za ene ne za druge ni bilo veliko mar. Od takih ovajanj preiskovalci niso imeli prav veliko koristi v smislu »boja proti sovražniku«, saj so ovaduhi običajno skrbno izbirali besede. Smoter poročanja je bil globlji, in sicer poniževanje kaznjencev: »Toda ›odhajanje na raport‹ je bilo poslednja stopnica na poti drobljenja osebnosti. S palicami – človeka lomijo drugi; z razčiščevanjem preiskave – je človek sam proti vsem; ›odhajanje na raport‹ – tu pa človek lomi samega sebe. Celo če je kaznjenec tako spreten, da se njegova srečanja s preiskovalcem ne končajo slabo zanj, že samo dejstvo, da stoji pred svojim ječarjem z namenom, da bi ga prepričal, kako pravzaprav o vsem mislita enako, zadošča za občutek popolnega ponižanja. Kaznjenec se počuti kot pes, ko se plazi pred svojim gospodarjem. In kdo ne želi videti svojega nasprotnika v tem položaju!« (Simić 1990: 191–192) Neki drug interniranec pa se je tega spominjal takole: »Ni modreca, ki bi znal razložiti, kaj vse človek v lageraški stiski zmore; najgrše podlosti se ne ustraši, da na račun drugih rešuje svojo kožo ... da se ohrani, životari, upa iz dneva v dan z enim samim namenom – pokazati operativcem: ›sagledao sam‹, ›u sebi razkrstio sa prošlošću‹ – ko psuje nekomu mater ›i istinski želi pomoči drugome, koji još nije sagledao sebe i uočio zločine, koje je učinio‹.« (Weiss: 199–200) 249 250 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG In prav to je bil glavni smoter nenehne preiskave: v tako ponižanih in razžaljenih taboriščni oblastniki niso videli žrtev, temveč prepričljiv dokaz krivde in pravične kazni. Taboriščna folklora je o tem poznala naslednjo zgodbo: »Najteže je bilo prenesti tako imenovano večno preiskavo. Bil si v zaporu, bil si obsojen, preiskava pa traja še naprej. In greš sam k preiskovalcu, ne pokliče te on. Če ne greš – pomeni, da nekaj skrivaš, rep se vleče, ni ›revidiranja‹, on samo čaka. Sam nisem šel šest let, skoraj sedem. Poslušal pa sem zgodbo o svojem ›cimru‹. Postal je že aktivist. No, menda se mu je zdelo, da je to premalo, da ni dovolj, da zmore še več, in tako je nekega dne odšel k preiskovalcu na nadaljnje ›raščišćavanje istrage‹. – Kaj je zdaj? – vpraša ta. – Prejšnjikrat sem pozabil eno ime. Milena! – Katera M ... – M ...! Moja mama. – O čem govoriš? – O njej. Tudi ona je bila prisotna, ko sem poslušal Radio Moskva ... Preiskovalec ga je nagnal ven. Ta gorečnost ga je stala še leto dni čakanja, da je spet postal aktivist. Pa človek tega ni storil iz kake zafrkancije, nasprotno – hotel je vse povedati, biti iskren, ›prevzgojen‹, ničesar prikriti ...« (Marković 1987: 162–163) Nekdanji preiskovalec z Golega otoka se je spominjal, da so k njemu obsojenci sami prihajali »dopolnit dosjeje«: »Vedeli so, da bodo tako hitro postali ›prevzgojeni‹, aktivisti, da se jim to šteje kot točka za odhod domov. In v tej lažni igri so si marsikaj tudi izmišljali. Nekoč je prišel k meni neki profesor, ki so ga kaznovali zato, ker je med kolegi v šoli govoril, da je ›v resoluciji pol stvari resničnih, drugo polovico pa zdaj služimo! Recimo nasilje, odkup, V. kongres na hitrico itd.‹. Zaprt je bil že leto dni. Prišel je k meni in rekel: ›Nečesa nisem povedal, mislim pa, da je pomembno!‹ Kaj je pomembno? ›No, Vse mine — razen preiskave moj kum iz Bosanske Dubice ... Nekoč, ko smo pili pri meni, je rekel: O moj kume, to z Rusi ne bo šlo zlahka – veliko jih je, to je veliko carstvo!‹ Saj je res veliko! ›A ne gre za to, on je navijal zanjo!‹ Revež, zvija se, tožari kuma, ker misli, da bo morda prej izpuščen. Ljudje so se tudi grdo pokvarili. Podtikali so drug drugemu – kum kumu, sin očetu, žena možu ... Ko sem pozneje, po Golem, srečeval nekatere od njih v Beogradu – so obračali glavo, sramovali so se in se umikali. Ni lahko.« (Marković 1987: 208) Posamezniki so mnogo »repov« (repi so bili tisti na svobodi, o katerih so vedeli, kaj mislijo, pa so molčali ali se strinjali z njimi, v preiskavi pa o njih niso govorili) priznali, da bi se vsaj začasno izognili preganjanju. Tistim, ki so »pisali«, namreč ni bilo treba iti na delo, dokler so imeli o čem pisati. Če je bilo treba – tudi pet dni. Dobili so cigarete, papir in svinčnik ter ukaz, da napišejo vse: s kom so bili, s kom so se pogovarjali in kaj so delali. Absolutno vse, do podrobnosti: »Odkar si prvič ugriznil mamo za prsi pa do prihoda na Goli!« V paviljonu, kjer so pisali, so za dolgo mizo sedeli drug poleg drugega, vsak od njih je pisal o »sovražnosti« nekoga, morda sta dva, ki sta pisala skupaj, pisala drug o drugem ... Pisali so o drugih in trepetali, ali kdo piše o njih. Vsi so se zavedali, v kakšni pasti so se znašli, in vsi so vedeli, da se je odhod na raport vsakomur štel v dobro v procesu njegove prevzgoje ... Jetniki niso pisali le o svojih zamolčanih napakah, temveč so se spominjali dogodkov iz službe ali zasebnega življenja, iz preiskovalnega zapora in taborišča. Marsikdo ni pomislil na posledice svojega pisanja, so jih pa toliko bolj živo občutili tisti, ki so v njem nastopali (Isaković 1982: 82, 179; Tasić 1987: 48; Popović 1988: 122–123; Ćupić 1988: 10; Marić 1988c: št. 3; Dragović - Gašpar 1990: 82, 137; Jovanović 1990: I, 144, II, 250; Simić 1990: 193; Simić in Trifunović 1990: 97; Bulić 1990b; Hrast 1991: 117, 143; Weiss: 259). Zapisnik so smeli pisati v maternem jeziku, prevajalci pa so zapise prevedli v srbohrvaščino. Nekateri so napisali zelo obsežna besedila o svoji »sovražni dejavnosti«; Milan Vinković je na primer napisal 70 strani dolgo izjavo o tem, zakaj se je opredelil za informbiro. Pod težkim psihičnim in fizičnim pritiskom so posamezniki pisali in priznavali celo tisto, kar ni bilo res. Še zlasti, da so bili agenti vseh mogočih obveščevalnih služb. Nekateri stari komunisti in partizani so priznavali celo, da so 251 252 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG bili ustaši in četniki. Dve profesorici iz Novega Sada sta si izmislili, da sta metali žive ljudi pod led, samo da bi ju prenehali tepsti (Jurančič Virens 1982; Marković 1987: 244; Mencej 1988: 20; Skledar 1988; Jovanović 1990: II, 39; Simić in Trifunović 1990: 123, 145–146; Abramović 1990b; Weiss: 205, 263). Polkovnik Tomo Anđić, ki je bil nekaj časa v vojni pomočnik narodnega heroja Vlada Šegrta, je priznal, da je bil med vojno član italijanske tajne policije OVRA. Vest je prišla do Vlada Šegrta, ki je prišel na uradni obisk k zaporniku. Sledil je kratek pogovor: »Ali me poznaš, Tomo?!« – »Bogme, poznam, Vlado.« – »In od kdaj si ti, Tomo, član OVRE?« – »Od nikdar, Vlado.« – »Pa saj si sam rekel, Tomo, da si bil član OVRE.« – »Rekel bi, bogme, tudi ti, Vlado, če bi bil na mojem mestu!« (Perućica 1990: 119) Na Golem otoku je od ust do ust krožila zgodba o nekem Albancu iz Prištine, ki ni mogel prenašati trpinčenja, pa je vzel list papirja in napisal imena vseh partijskih in udbovskih šefov prištinskega okraja z obtožbo, da so bili v direktnem stiku z njim. Preiskovalec in čuvaji so ga nagradili s cigaretami, mu dali lažje delo in ga hvalili kot svetal vzor drugim jetnikom. Vseh 35 oseb, ki jih je imenoval, je bilo takoj aretiranih; od tega naj bi jih pet med mučenjem umrlo. Ko so vprašali Albanca, zakaj je napisal tako zgodbo, jim je odgovoril, da bi jo tudi oni, če bi jih tako mučili. Zato so ga tepli z vrečami peska in udarjali po tilniku, ledvicah, dimljah ter ga končno zadavljenega vrgli v morje (Markovski 1984: 68–69). Večina se je svojega priznanja kasneje sramovala, saj so s tem dejanjem prekršili lastne moralne norme in vrednote ter izdajali tiste, ki so jim bili najbliže. Denimo, neki polkovnik v Stari Gradiški je v brezizhodnem položaju, v katerem se je znašel, sprejel »izhod«, luknjo, šanso, ki so mu jo ponujali. Javil se je na raport k preiskovalcu, da »razčisti preiskavo«, da »zapoje«, da se izpove. Odkril mu je veliko skrivnost: ko je bil na svobodi, je svoj načrt o pobegu iz države zaupal tudi ženi. Ona ga je pri tem podpirala, obljubila, da bo varovala otroke, da ga bo čakala, naj kar pobegne (Marković 1987: 172, 244). Nekateri pa so »priznavali«, ker so se tako samopotrjevali: »Vse sem ›priznal‹, niso verjeli, manj so pričakovali, jaz sem pripovedoval cele dneve o svojem ›ilegalnem delu‹, o ›špijonaži‹, o ›zvezah‹, napolnili so stotine strani, in vse to sem podpisal. Vse mine — razen preiskave Ne zaradi kakega strahu, ne zaradi dolge samice, zaradi blaznosti, temveč iz kljubovanja: vse ste storili, da bi bil informbirojevec, sovražnik, izdajalec – pa bom, najslabši bom od vseh, pa naj se zgodi, kar hoče ... Kasneje sem v Gradiški in na Golem otoku spoznal še mnoge take. (Marković 1987: 160) Tudi Branko Putnik, ki je bil nedolžen, je »kot naučeno pesmico« vztrajno ponavljal priznanje, da je »izdal Partijo in državo, da je zaslužil najhujšo kazen, da je kriv za vse ...«. To je trajalo iz dneva v dan, vse dokler ga upravnik N. B. ni prepričal o svojih dobrih namerah in si mu je Putnik upal odpreti dušo. Zgodba, ki je sledila, je delovala skoraj neverjetno. Odkrivala je, da je bil strah v zapornike vsajen tako globoko, da jim še na misel ni prišlo, da bi se mogli z resnico in vztrajnostjo rešiti usode kaznjenca za »nacionalno izdajo«. Odkrivala je, da je bila v mnogo jetnikih vera v ljudi povsem zadušena, izsiljena je bila popolna vdanost v usodo. Ko je Putnik povedal svoje, je N. B. poklical k sebi Nedeljka Tudurića, rekoč, da mu je Putnik vse povedal. Ta je odvrnil: »Ne, to ni res. Jaz sem bil agent NKVD in zato sem tudi obsojen. Za izdajo je to še mila kazen.« (Marković 1987: 138) Po nekaterih ocenah naj bi bila ideja o permanentni preiskavi izrazito tradicionalna, kajti prizadela je predvsem ljudi iz okolij, kjer je še veljala patriarhalna povezanost rodbine, kjer so šteli pogum, poštenje in odgovornost rodbine. Udba je hotela dokončno opraviti s »peto kolono« in odstraniti vse, ki bi zaradi sorodstvene povezanosti soglašali z obsojencem. S permanentnimi preiskavami so sprožali nove in nove obtožbe in obsodbe (Jezeršek 1989: 118). Postopek permanentne preiskave je imel pogubne učinke na ljudi iz patriarhalnih okolij, vzgojenih v prepričanju, da je junaštvo sinonim za moškost. Občutek strahu za svoje življenje in telesno integriteto je potrjeval, da ne ustrezajo tradicionalnim predstavam o junaštvu, da niso »pravi moški«. Kot marsikateri drug postopek je bila tudi ideja o permanentni preiskavi izposojena od nacionalsocialističnih oblasti, ki so isto idejo s pridom uresničevale že v tridesetih letih dvajsetega stoletja za »prevzgajanje« političnih nasprotnikov. In že tistikrat se je pokazalo, kako učinkovita je ta metoda: »Vsi smo bili osupli, ko so nam rekli, da bomo zaslišani. Čemu še eno zaslišanje, ko smo pa že v koncentracijskem taborišču?! Zaslišati bi nas morali ob aretaciji. Toda potem ko smo že bili jetniki, je bil to pravi paradoks.« (Bredel 1935: 15) 253 254 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Zaradi spoznanja, da aretacij ni mogoče povsem preprečiti, so se predvojni jugoslovanski komunisti in skojevci na svojih sestankih stalno pripravljali na morebitno policijsko preiskavo in/ali sodno obravnavo. Glavna vrlina, ki so jo hoteli razviti v odnosu do »razrednega sovražnika«, je bila »ne se bati«. V navodilih za vedenje »pred razrednim sovražnikom« je bil narejen enačaj med boljševikom, ki mu je uspelo premagati strah pred smrtjo, in herojem na eni strani ter med tistimi, ki niso mogli premagati strahu, in živaljo na drugi strani (Jezernik 1985: 560). Med interniranci v prvi skupini so prevladovali ljudje z globokim (informbirojevskim) prepričanjem, večinoma so to bili predvojni komunisti in skojevci, med njimi okrog 150 prvoborcev. V spominu se je ohranilo, da so bili prvi interniranci na Golem otoku »trdoglavi«, trdno prepričani o svojih stališčih, pripravljeni na vsakršen odpor do »hišnega reda« in jetniške represije. Očitno so kazali pripravljenost, da za svoje informbirojevsko prepričanje delajo pokoro brez kompromisa, prepričani, da »vzgojni ukrepi«, težko fizično delo na golem, ostrem kamenju, pod razbeljenim soncem, žeja ali kar koli drugega ne bo vplivalo nanje, da bi se spremenili (Marković 1987: 97). Ante Raštegorac je v svoji izjavi navedel, kako je začel zasliševati nekoga od teh ljudi, ta pa mu je pljunil v obraz, češ da je »izdajalec komunizma« (Dedijer 1984: 474). Tak odnos je bil splošna značilnost: »›Pred terorjem‹ je prišlek ›zavzel stališče‹ /.../, kakršno je treba zavzeti pred ›razrednim sovražnikom‹! Vse tiste, ki so nas ›prevzgajali‹, smo šteli za ›razredne sovražnike‹, ›nasprotnike komunistov‹, celo za ›fašiste‹.« (Kalajdžić 1985: 128) Tega so se zavedali tudi preiskovalci, ki so večinoma imeli za seboj isto vzgojo. Preiskovalci (pa tudi tedanji politični vrh) so dobro vedeli, da je večina komunistov in skojevcev v zaporih »razrednega sovražnika« samo utrdila svoje prepričanje. Zato je bilo postopanje z informbirojevci usmerjeno v to, da se jim onemogoči »komunistično držo«. Treba je bilo zlomiti njihovo prepričanje, da so »pred razrednimi«, in ustvariti vtis, da so »pred svojimi«; drugače bi to pomenilo, da oni (»prevzgojitelji«) nimajo prav. »To so bili pasji, težki časi. Bilo je ali – ali, kot v najbolj usodnih vojnih dnevih,« se je spominjal Ante Raštegorac, eden glavnih nosilcev režima na Golem otoku (Isaković 1982: 177; Dedijer 1984: 470). Da so bili tisto »pasji, težki časi«, se nekdanji interniranci kar strinjajo, le da se jih ne spominjajo preveč radi: Vse mine — razen preiskave »Med narodnoosvobodilnim bojem so nas spodbujali (največkrat smo se sami), naj postanemo bojeviti borci, nesebični, neustrašni – cvet naroda. Zdaj nas vzgajajo za ubogljive, boječe, ustrahovane, molčeče podložnike in nas imajo za izrodke, ki smejo čistiti kuhinjsko posodo, ribati hodnike, čistiti golootoško palačo, nositi na rokah kamnite marmorne klade, z železnimi drogovi dvigovati skale, razkladati s težkimi macolami velike kose, kriviti hrbtenico, napenjati mišice, vdihavati sparjeni otoški zrak, ne mirovati.« (Weiss: 260) Vnemo, s katero so preiskovalci od jetnikov zahtevali, naj priznajo, so mnoge žrtve represije pripisovale njihovi pokvarjenosti in sadizmu. Komandantka Marija Zelić je imela o tem drugačno mnenje: »Verjemite mi, da ne samo jaz, mi vsi imamo travme od tam, a drugače ni šlo. V tistem času druge poti ni bilo. Danes govoriti o Golem otoku in se ne stalno zavedati okoliščin, v katerih je bil ustanovljen, okoliščin, v katerih smo izvajali te ukrepe, je smešno in brezpredmetno. Stalno smo živeli v strahu pred zunanjo agresijo. Sama sem ves čas priganjala z zapisniki. Tega nisem počela, ker bi bila sadistka in bi me silno zanimalo, koga je katera pustila zunaj. Priganjala sem, ker sem mislila, da nas sovražnik lahko napade in da je ta še ostal zunaj.« (Simić in Trifunović 1990: 237) Preiskovalci sami baje niso marali režima »permanentnih dosjejev«, ker jih je stalno silil pritiskati na ljudi, si izmišljati, konstruirati »nove dokaze«, voditi polno sobo dosjejev. Nenehno so morali biti budni. Nekdanji preiskovalec z Golega otoka se je v zvezi s tem spominjal, da tam od 1949. do 1952. leta ni bilo »nedolžnih«. Vsak preiskovalec se je bal oceniti, da je kdo nedolžen, saj bi mu zaradi tega zlahka »napakovali«, da je »slabič« ali celo »skrivni informbirojevec« (Marković 1987: 208, 272–273). Vsako družbeno dogajanje, ne glede na to, kako premišljeno je sproženo, vedno poteka po svoji notranji logiki. Kot se je izkazalo pozneje, se je velika vnema pri razčiščevanju maščevala tudi organizatorjem sistema. Kmalu niso bili več sposobni razlikovati, katere od številnih zbranih informacij so zaresne in katere ne, ob katerih jim kaže ukrepati in koliko 255 256 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG jih kaže zavreči. Obstajala je nevarnost, da bo število osumljencev v posameznih okoljih tako naraslo, da bodo ogroženi celi narodi. Pa tudi upravam je uhajal nadzor nad taborišči, ker niso mogle presoditi, kaj je res in kaj je izmišljeno. Na Golem otoku so zato nekoč prek taboriščne razglasne postaje kritizirali nesmiselna pretiravanja v izjavah, ki so jih »prenašali« preiskovalcem in sobnim starešinam. Govorec je poročal celo o tem, kako naj bi neki kaznjenec, potem ko je videl, da delovišče preletavajo letala, sam pri sebi pomislil: »Eh, ko bi to bili ruski avioni in bi prišli po nas!« – »Kako more nekdo,« se je nato vprašal govorec, »vedeti, kaj si misli oni drugi?« (Jezeršek 1989: 122–123; Simić 1990: 191) 259 Z glavo skozi zid Posledica neustreznih življenjskih razmer so bile bolj ali manj težke, bolj ali manj nadležne bolezni. Tipična bolezen podhranjenih je edem. Bolezen se razvije zaradi pomanjkanja beljakovin, povzroča predvsem slabost in občutje nemoči ter se kaže v oteklosti udov. Občutje telesne nemoči je bilo za prizadete hujše kot bolečina. Kajti bolečina prihaja v valovih. Lahko bi rekli, da je utrudljiva. »In distrofija? Ta je – veličastna, navzoča vsepovsod. Kot bog. Je izčrpanost v vsakem delu telesa. Morda celo – v obleki. Nenehno je tu in ne pojenja in se ne utrudi. Njen edini konkurent je – lakota. Ker pa sta dvojčici, niti to ni.« (Popović 1988: 136) Prizadete so bile roke in noge, pri nekaterih tudi penis. Najbolj noge. Od kolen navzdol so zatekale, bile debele kot pri slonih. Pod pritiskom pa je v njih nastala nekaj centimetrov globoka vdrtina kot v testu; minilo je precej časa, da se je spet napolnila. Edem je bil njihov stalni spremljevalec vse do konca leta 1952, ko se je hrana popravila (Popović 1988: 135–136; Jezeršek 1989: 112; Perućica 1990: 156; Simić in Trifunović 1990: 146, 150; Milanović 1990č; Živković 1990č). »Na Svetem Grgurju je bilo stranišče na vzpetini. Do njega je vodilo precej stopnic. Na blato jim ni bilo treba velikokrat, to je bila dobra plat slabe hrane. Večkrat so morali po njih na vodo, zlasti bolniki. Na delovišču so to opravljali mimogrede: stopili so korak vstran in opravili. Paziti je bilo treba le, da pri tem niso bili obrnjeni proti straži, čeprav je bila sto metrov ali še dlje stran. Da se ne bi napak razumelo. Toda v taborišču je bilo uriniranje podvig, pred katerim so dolgo kolebali in ga odlagali. Za njihove slonovske noge je bila že hoja po ravnem hud napor, vzpenjanje po stopnicah še hujši. Nekateri so se na poti navkreber pomočili, preden so prišli na cilj. To ni bilo tako tragično: na otokih so nosili kratke hlače in urin ni mogel veliko zmočiti. Bolj tragično je bilo, da so se še kar vzpenjali proti stranišču, čeprav so potrebo že opravili.« (Popović 1988: 137–138) 260 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Posledica slabe prehrane so bili tudi različni primeri avitaminoze. Ta se je kazala v obliki ran in krast, ki se niso in niso zarasle. Najmanjša praska se je razcvetela v rano, ki je bila skoraj neozdravljiva. Podobne težave so imeli tudi s turi, ki so pri nekaterih zrasli v »prave male vulkane« in prav tako niso hoteli dozoreti. Zaradi pomanjkanja vitaminov so imeli razmajane zobe in so morali dobro paziti, da jih niso pojedli s trdim kruhom vred. Vsak dan je bilo mogoče videti, kako so si posamezniki s prsti pulili zobe iz bolnih čeljusti. Z zobmi so bile še druge težave. Razbolelih zob niso zdravili, vsake toliko časa jih je kdo prišel ruvat. V prvem letu si je pri teh pregledih pregledovalec privoščil, da je posameznim pacientom pljunil v usta, ko so jih odprli, da bi pokazali zobe (Kjosseff 1953: 254; Jurančič 1982; Popović 1988: 153; Perućica 1990: 157; Simić in Trifunović 1990: 146, 150; Milanović 1990č; Hrast 1991: 163). V moškem in ženskem taborišču na Golem otoku so imeli nekaj časa množične primere kurje slepote. Ko se je začelo mračiti, so ti bolniki, ki so bili nedolgo tega enaki drugim, postali čisto nemočni. Po sončnem zahodu niso več videli. Nikogar ni nič bolelo, vendar nihče ni mogel narediti koraka, ne da bi se v kaj zapletel. Obnašali so se kot pravi slepci. Premikali so se s pomočjo tipanja in sluha. Pred kotlom, iz katerega so delili večerjo, so svoje porcije stegovali po sluhu. Ker niso imeli prakse kot pravi slepci, so jih rinili tja, kjer ni bilo kotla. To je trajalo, dokler prizadeti niso prišli na umetno ali dnevno svetlobo. Ta nadloga pa je imela tudi svoje dobre strani: prizadetim ponoči ni bilo treba delati in so dobivali dodatek pri kosilu in večerji: nekaj škampov (Popović 1988: 139; Kovačević in Rastoder 1989: št. 43, št. 88; Jovanović 1990: I, 440–441; Perućica 1990: 157; Simić in Trifunović 1990: 150, 191; Milanović 1990č; Vučetić 1993: 55). Na Golem otoku in na Svetem Grgurju je razsajala griža. Ure dolgo so čepeli na umazanih »čučavcih«, od njih je šla samo krvava sluz. Med sabo so šepetali, da so jih zastrupili. Za kaj takega seveda ni bilo nobene potrebe, saj je bilo umazanije več kot dovolj, medtem ko je vode primanjkovalo celo za pitje. Nekoč je bilo celo slišati, da so v bolnišnici nekateri umrli. Epidemija se je tako razširila, da so dobili jesti celo rake, izpraznili pa so tudi dve baraki in vanju namestili »prolivaše« (»driskarje«). To ime se jih je takoj prijelo. Z njim niso skušali duhovičiti: kdor ima drisko (proliv), je pač driskar (prolivaš) (Popović 1988: 140–142; Perućica 1990: 156; Simić in Trifunović 1990: 239; Milanović 1990č; Hrast 1991: 132). Z glavo skozi zid Med interniranci, zlasti med ženskami, je bila pogosta blaznost. Vanjo so se zatekli nekateri, ki niso mogli več prenašati maltretiranja in sprijaznjenja s tem, da bi vpili: »Dol Stalin!« in se klanjali Udbi ter tistim, ki so jih tepli. Da je bila blaznost svojevrsten beg iz realnosti, kaže primer Stefana Mitrovića, bivšega sekretarja Agitpropa CK KPJ, ki je prestajal kazen v Petrovi rupi. Ni vzdržal pritiska, zbledlo se mu je in niti ni več vedel, kje je. Stalno si je po tihem prepeval, haluciniral, sanjaril o nekem svetu v nebesih. Bila pa je tudi izraz dejanske nemoči, kar kaže primer iz Stare Gradiške, kjer so nekateri blazni stalno držali eno roko nad glavo in odpirali in zapirali pest, kot bi lovili muhe. Zaman: muh, ki so jim grenile življenje, je bilo preveč, da bi jih mogel obvladati posameznik z golimi rokami (Jurančič - Virens 1982; Marković 1987: 117; Simić in Trifunović 1990: 192, 199; Živković 1990b). Poleg teh bolezni, ki se pojavljajo povsod, kjer ljudje živijo v nečloveških razmerah, so se v kazensko-popravnih domovih oziroma deloviščih, kjer so prevzgajali informbirojevce, pojavljale tudi take, ki jih tam ne bi pričakovali. Najbolj nenavadno je bilo zagotovo to, da so na Golem otoku nekateri dobili ozebline, ki so bile redke celo v nemških koncentracijskih taboriščih (Bláha 1946; Simić in Trifunović 1990: 150). Nekoč se je na Golem otoku pojavil sifilis, oziroma kot se je reklo, »ostal je za sovražnikom«. Z njim so se spoprijeli po vseh pravilih boja s sovražnikom: ustanovili so zdravniško komisijo, v kateri sta bila upravnik in politični komisar. Komisijsko so pregledali moške in ženske zjutraj pred malo potrebo in ugotovili, da sta bolni le dve ženski (»najboljši in najlepši tovarišici, in obe sta imeli naše generale«); podrobno so ju izprašali, s kom vse sta imeli stike (Simić in Trifunović 1990: 183). Nekateri pa so si s sifilisom utrli pot na svobodo. Tako si je nekdo s cigareto napravil več ran na udu in je bil zato z Golega otoka izpuščen kot sifilitik (Ćupić 1988: 92). Leta 1955 in 1956 se je na Golem otoku pojavila tudi tuberkuloza mod. Bolniki so dobili kratko in jasno ime mudaši. S sarkazmom so skušali potlačiti strah, saj je imela tudi ta bolezen primesi nalezljivosti: bila je dosti pogostejša kot zunaj zaporov (Popović 1988: 154–155). Poleg krvave griže so se pojavile tudi druge epidemije, na Golem otoku in na Svetem Grgurju pri moških in pri ženskah hepatitis in pegasti tifus (Jezeršek 1989: 111; Perućica 1990: 76; Simić in Trifunović 1990: 147; Hrast 1991: 133, 148–149). 261 262 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Sprva ni bilo za bolne nobene zdravniške pomoči, niso jih izolirali od zdravih niti ni bilo zdravil. Sčasoma so na Golem otoku zgradili splošno ambulanto, stacionar s petimi posteljami in bolnišnico s petimi oddelki in 103 ležišči. Tam je delalo deset zdravnikov, sedem medicincev, devet zdravniških pomočnikov, zobozdravnik in farmacevt (Kjosseff 1953: 254; Jurančič 1982; Marković 1987: 103; Jovanović 1990: I, 134). Medicinsko osebje (zdravniki in bolničarji) je bilo iz vrst internirancev, ki so morali kazati pravilen odnos do bande, sovražnikov socializma. Tiste, ki so jih sprejeli na zdravljenje, so gnjavili, »kolikor je bilo mogoče«, to se pravi, pazili so, da so bili njihovi posegi (npr. odpiranje tura) čim bolj boleči. Ob tem so paciente še zmerjali in jim predpisovali manj počitka, kot so ga potrebovali za okrevanje, češ: »To je Goli otok, ne poljska bolnišnica.« (Jurančič 1982; Markovski 1984: 211) Vojvodinski Madžar, obtožen, da je kot mladenič služil madžarskemu kralju, zdaj pa da je Rakosijev špijon, je na Golem otoku dobil sončarico. Trpel je zaradi hude vročine, hlastal je za zrakom in nenadoma nečloveško kriknil: »Nehajte me mučiti! Gorim od vročine. Razneslo mi bo lobanjo!« Stražar je poklical zdravnika. Ta je prišel, potipal jetnikovo čelo in ugotovil »rahlo vročino«. Nato je vzel iz žepa aspirin, ga dal kaznjencu in mu ukazal pogoltniti tableto brez vode, zgolj s slino (Markovski 1984: 56–57). V nekaterih primerih je medicinsko osebje s palicami odgnalo bolnika. Če je pomoč iskala banda, je že imela kaj takega na vesti ali je kaj prikrila v preiskavi. Taki pa si niso zaslužili zdravljenja: naj pocrkajo (Simić 1990: 98). Janez Jezeršek, na primer, je imel težave z ranami na nogah prav v času, ko je bil v bojkotu. V ambulanti ga je sprejel študent medicine, znanec, in mu namazal rane s penicilinsko mastjo. Po nekaj dneh je pri delu opazil tega študenta med bojkotiranimi. Študent mu je zaupal, da ga je tovariš prijavil, da je enemu od bojkotiranih s penicilinom namazal noge (Jezeršek 1989: 153). Tudi v bolnišnici je za bojkotirane veljal poseben postopek, čeprav so ležali skupaj z ostalimi. V bolniški sobi niso smeli z nikomer spregovoriti niti besede, razen med političnimi urami, če je odgovorni terjal odgovor od njih (Mencej 1988: 902; Simić 1990: 133). V ženskem taborišču je bilo še slabše, saj ženske sploh niso imele zdravnice, le bolničarko in še eno kaznjenko, ki je delala pri njej. Med internirankami so sicer bile zdravnice, bile pa so banda in niso smele zdraviti. Ena od teh je morala ves dan hoditi po taborišču s psom na vrvici, Z glavo skozi zid ker je bila prestara, da bi jo gnali s težkim delom, medtem pa so sointerniranke kričale nanjo, da je banda (Jurančič - Virens 1982; Simić in Trifunović 1990: 134–135, 198). Interniranci, ki so potrebovali zdravniško pomoč, so se, takoj ko so vstali, prijavili sobnemu starešini, ki jih je odpeljal k zdravniku na pregled. Še prej jih je sam pregledal; seveda jih nikdar ni pozabil opozoriti, da bo vsak poskus simuliranja ali zabušavanja strogo kaznovan (Jovanović 1990: I, 134). Težko fizično delo, nezadostna prehrana, trpinčenje, depresija, pomanjkljiva zdravstvena oskrba, vse to je povzročalo, da je več internirancev umrlo, čeprav so bili večinoma mladi in zdravi. Nekateri med njimi pa so umrli tudi za posledicami udarcev, ki so jih dobili med prevzgajanjem. Tako je na Golem otoku med drugimi umrla Stanojka Đurić, zdravnica, nosilka partizanske spomenice, ki je pred internacijo delala pri Udbi in bila po činu polkovnica ali podpolkovnica. Na Golem otoku je morala trikrat skozi stroj. Ko je prišla skozenj prvič, je rekla: »Živel Stalin!« Seveda so jo vrnili v stroj. Ko je prišla drugič skozenj, je spet rekla: »Živel Stalin!« Še enkrat je šla v stroj in spet rekla: »Živela Sovjetska zveza!« Reči bi morala kaj grdega o Stalinu, o Sovjetski zvezi. Ker se iz šale na začetku naše zgodbe ni dovolj naučila, tega ni storila in nastopile so batinašice, Marijina garda. Teple so jo, nekatere so ji celo skakale na trebuh, dokler ni pod udarci izdihnila (Simić in Trifunović 1990: 134–135, 198). Še več takih je bilo med moškimi. Tako je na Golem otoku končal predvojni sekretar Komunistične stranke Slovenije dr. Mirko Košir. Istvan Dobos, član Pokrajinskega komiteja KPJ za Vojvodino in udeleženec madžarske revolucije leta 1919, je v Stari Gradiški umrl zaradi ran, ki jih je dobil pri tepežu. V Petrovi rupi na Golem otoku je bil »zaradi čvrstega komunističnega stališča« ubit Omer Čerkez. Predvojni komunist Dragan Ozren je v Kominterni prevajal Zgodovino VKP(b); bil je slaboten, bolehen. Ko se je znašel v Petrovi rupi, je začel naglo hirati. Nekoč je začutil, da je z njim konec, in se zaupal nekaterim v baraki; da bi ga s tepežem prisilili k poslušnosti, so ga obdolžili, da je nekaj ukradel iz čuvajeve sobe. To je bilo opravičilo, da so ga to noč še dodatno pretepli. Zaradi udarcev je umrl še pred zoro (Jurančič 1982; Marković 1987: 115–116; Perućica 1990: 80; Stevanović 1990: št. 4; Vujović 1990a; Živković 1990c). Koliko je bilo žrtev med interniranci, ni znano. Po ocenah nekdanjih internirancev jih je umrlo »na stotine in tisoče« (Stevanović 1990: št. 4). 263 264 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Po nekaterih informacijah je na Golem otoku umrlo kar 3800 zapornikov (Dedijer 1984: 468). Sam menim, da je ta številka pretirana. Dejstvo pa je, da se mnogi, ki so odšli na »službeno pot« na Delovišče Marmor, od tam nikoli niso vrnili. Po uradnih podatkih je na prestajanju kazni zaradi bolezni, fizičnih obračunavanj, samomorov ali epidemij umrlo 343 (omenjata se tudi številki 394 in 400) obsojencev, čeprav nihče med njimi ni bil obsojen na smrt. Največ žrtev je vzela epidemija pegastega tifusa, zaradi katere je umrlo 180 oseb (Marković 1987: 89, 104; Vojinović 1989; Jajčinović 1988; Hrast 1991: 149). Oblasti so umiranje skrbno prikrivale. Mrtvih niso smeli videti, o njih se ni smelo govoriti. Trupla so odnašali v dopoldanskih urah, ko je bilo taborišče najbolj prazno, ker je bila velika večina na delu. Ponoči tega niso mogli delati. Tedaj je pred vsako barako kiblarilo nekaj bojkotirancev, v baraki ali pred njo je sedel dežurni aktivist. In sredi noči se ni dalo zaukazati: »V barake!« Občasno so trupla odnašali tudi popoldne, morda zato, ker je bilo pretoplo, da bi čakali na naslednji dan. Na ukaz miličnikov »V barake!« so spraznili taboriščno dvorišče za toliko časa, da so iz bolnišnice na tragačih odnesli trupla, zamotana v odeje. To se je večkrat ponovilo, čeprav so zadevo skušali prikriti. Kadar so bili v barakah, so pogumnejši diskretno pogledovali skozi okna, drugi so škilili skozi razpoke v stenah barak. Večini internirancev ni nikoli uspelo izvedeti, kje je pokopališče. Domnevali so, da so mrtveci končali v tako imenovani Plavi grobnici, to je v morju, saj grobov ni bilo videti, vedeli pa so, da so ljudje umirali (Kjosseff 1953: 254; Kalajdžić 1985: 186; Knežev 1988: 55; Popović 1988: 144; S. Popović 1989; Perućica 1990: 91, 156; Milanović 1990: št. 4). Na Golem otoku so umrle pokopavali zunaj Žice, na pokopališču, pripravljenem že po prvih krvavih obračunih julija 1949. Na grobovih so bile samo nizke oznake s številko. To pokopališče je bilo pozneje zravnano z zemljo – tako kot pokopališče na Svetem Grgurju. Potem so večino pokopavali na mestnem pokopališču v Reki. Vendar za njihove grobove niso izvedele niti njihove družine: še mrtvi so bili nevarni za državo (Marković 1987: 89; Tasić 1987: 39; Kovačević in Rastoder 1989: št. 2, št. 28; Perućica 1990: 91, 118; Simić in Trifunović 1990: 88, 121, 129, 239; Stevanović 1990: št. 4; Vujović 1990c). Zaradi telesnega in duševnega trpljenja, potrtosti, pesimizma in hude depresije so mnogi videli edino rešitev v samomoru. Tako je na primer M. Š., ko ni mogel več prenašati pritiska, naj prizna, da je hotel izvesti Z glavo skozi zid atentat na Tita, ukradel nož v kuhinji. Zvečer, ko je budnost aktivistov popustila, ko so vsi zaspali, si je zasadil nož v trebuh. Vendar ni imel moči, da bi se ubil (Marković 1987: 83). Samomor je bilo velikokrat težko izvesti tudi zato, ker so le s težavo prišli do kakšnega noža ali ostrega predmeta, da bi si prerezali žile. Obesiti se niso mogli, ker praviloma niso bili niti trenutek sami (Kovačević in Rastoder 1989: št. 44; Simić 1990: 91). Na Golem otoku in na Svetem Grgurju je bila razširjena oblika samomora skok na glavo v jamo kamnoloma ali z vrha pečine oziroma barake (Kalajdžić 1985: 186; Marković 1987: 101–102; Tasić 1987: 36; Popović 1988: 98; Kovačević in Rastoder 1989: št. 4, št. 36; Perućica 1990: 81; Božović 1992: 19). Take samomore so delali predvsem moški. Na Golem otoku je menda nekoč tako skočila tudi neka ženska; vendar viri niso ohranili njenega imena, kot to velja za moške (Dragović - Gašpar 1990: 146). Na otokih so moški in ženske poskušali narediti samomor s skakanjem v vodo. Na Golem otoku so nekateri nesrečniki s kamnom v naročju skočili s pečine v morje. Nekdanji interniranec, ki je nekatere utopljence sam potegnil iz morja, se spominja, da niti mrtvi niso izpustili kamna iz naročja (Kovačević in Rastoder 1989: št. 41; Simić in Trifunović 1990: 85; Vulović 1990). Danilo Drezgić, po nekaterih virih udeleženec oktobrske revolucije in po drugih španski borec, si je v R-101 na Golem otoku z nožem za lupljenje krompirja prerezal vrat. Ni imel dovolj moči, pa je z rokama poglabljal rano. Ko je umrl, se je govorilo, da se je ubil zato, ker kot agent NKVD tudi ni imel drugega izhoda: »S smrtjo je to tudi dokazal!« (Marković 1987: 115; Jovanović 1990: I, 296; Perućica 1990: 81) Z Golega otoka je ohranjen tudi spomin na nekoga, ki je bil prav tako obtožen kot agent NKVD. Zaman se je branil obtožb. Nekega dne si je prerezal grlo, a menda je bila britev pretopa in tega ni dobro naredil. Hitro so ga odnesli v bolnišnico, ga operirali in mu zašili rano. Ko je prišel k zavesti, mu je kirurg ves srečen rekel: »Tako, rešili smo te! Kaj ti je bilo tega treba!« On pa je umirajoč hladno odgovoril: »Niste me rešili, doktor. Vi ste rešili grlo, v glavi pa sta ostala zabita dva žeblja!« In kmalu je izdihnil. Pravili so, da z nasmehom, bržkone zato, ker je ukanil zdravnike. (Marković 1987: 102) Na Golem otoku je bilo več samomorov narejenih tako, da so se storilci z glavo zaleteli v zid ali kamnito steno. Podobno je poskušala narediti Baba Lepa na Golem otoku, ki je dvakrat udarila z glavo ob zid, da 265 266 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG bi se ubila (Popović 1988: 98; Simić in Trifunović 1990: 122; Racković 1990a; Božović 1992: 19). Posamezniki so naredili samomor tudi z obešanjem. V Stari Gradiški sta se dva interniranca obesila na kljuko, v ženskem taborišču na Svetem Grgurju se je Olja Aleksić obesila na stranišču (Popović 1988: 98; Simić in Trifunović 1990: 85, 99, 111; Milanović 1990c). Vsak poskus samomora seveda ni uspel. Neuspešen je ostal celo poskus samomora s skokom v apneno jamo in s skokom na glavo z navpične stene, visoke tri metre. Tistega, ki je skočil v apnenico, so najprej izvlekli, potem pa pretepli. Precej je bilo primerov, ko so poskus samomora preprečili sami kaznjenci (Marković 1987: 116; Perućica 1990: 81, 94–95; Simić 1990: 111, 243). Samo v prvih sedemnajstih dneh julija 1951 je po Bijelićevem poročilu zaradi bojkota umrlo pet oseb, štirje so verjetno naredili samomor. V istem času je bilo 42 smrtnih primerov, sedemnajst zaradi sončarice in vročine, devet zaradi distrofije in izčrpanosti in tako dalje. Od ustanovitve Golega otoka do 20. junija 1952 je bilo tja poslanih 9748 moških, od teh so dotlej izpustili 5920 oseb. Ženske so prvič poslali na Goli otok aprila 1950. Vseh je bilo 828, od teh so jih v istem času izpustili 447. Medtem je na Golem otoku umrlo 242 internirancev in tri interniranke, in sicer 1949. leta šestnajst oseb, 1950. leta 48 oseb, 1951. leta 175 oseb in leta 1952 tri osebe. V letu 1952 so bili vsi trije primeri samomorov smrtni. Podobno je bilo stanje v Bileći, kjer je bilo od leta 1949 do 1954 interniranih 3567 oseb, od teh jih je umrlo 98 (Marković 1987: 101–105). K žrtvam taborišč in zaporov za informbirojevce pa je treba prišteti še tiste, ki so zaradi prestanega trpljenja umrli po vrnitvi na svobodo ali pa so – kot Brana Marković – že na svobodi naredili samomor (Jovanović 1990: I, 258, 267; Simić in Trifunović 1990: 117). 269 Brez konca na koncu Taborišča so bila obdana z več metrov visoko žično ograjo, ob njej pa so bila v enakih presledkih razvrščena stražarska gnezda na visokih podstavkih, na katerih so stražili miličniki s strojnicami. Ograjeni prostor je bil ponoči osvetljen z žarometi. Za vsak primer je bil na notranji strani bodeče žice nekajmetrski pas zemlje, posut z belim apnom, da se je vedelo, če je kdo skušal bežati; ta pas so imenovali blokada. Blokadi se je bilo strogo prepovedano približati: morebitnim prestopnikom so zagrozili, da bo straža nanje streljala. Najtežjo oviro za morebitne ubežnike pa je predstavljalo morje okoli otokov, od koder ne bi mogli pobegniti, niti »če bi imeli krila« (Ćupić 1988: 9; Jezeršek 1989: 99, 147; Perućica 1990: 89; Hrast 1991: 73, 119; Logar 1991: 288; Jan 1994). Ovire za ubežnike so bile visoke in številne: telesna izčrpanost, močno zastraženo taborišče ter preplašeni domačini na otokih ali na kopnem. O informbirojevcih so širili govorice kot o najhujših sovražnikih države in ljudstva, tako da so domačini iz patriotske zavesti prijavili vsakega ubežnika. Vendar so se pri večini internirancev velikokrat porajale misli o pobegu z otoka, vsakdo je večkrat doživel stanje, iz katerega je videl rešitev le v pobegu ali samomoru (Hrast 1991: 155). Tega so se zavedali tudi oblastniki, zato so zapornike po večkrat na dan natančno prešteli. Če se je ob raportu izkazalo, da kdo od zapornikov manjka, so začeli miličniki s pomočjo aktivistov in sobnih starešin preiskovati vsa poslopja. Če je bilo iskanje neuspešno, so pomagali vsi – razen bojkotiranih – hodeč drug ob drugem kot v strelcih. Preiskali so vse kotičke na otoku. Ujete ubežnike so miličniki in zaporniki surovo pretepli v dokaz, da z Golega ni mogoče pobegniti (Hrast 1991: 155–156). Toda nekateri so kljub vsemu poskušali pobegniti in nekaterim je to tudi uspelo. Iz ženskega zapora v Ramskem Ritu je pobegnila prek Donave v Romunijo cela skupina. Med skupino ubežnikov sta bila tudi upravnik zapora Veselin Popović, major Udbe, in policist (Marković 1987: 183, 187; Milovanović 1989; Simić in Trifunović 1990: 235–236; Marić 1990b: 76). Z Golega otoka je pobegnil in preplaval morje do kopnega le en jetnik, Slovenec Štefan Vrzela. Z otoka je odplaval ponoči, a ne proti obali, 270 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG ampak sprva v nasprotno smer, proč od obale, in kar nekaj časa je plaval v »napačno« smer, da ga zasledovalci ne bi opazili. Posrečilo se mu je priti celo v Maribor in od tod čez mejo na Češkoslovaško (Logar 1991: 288; Jan 1994). Manj uspeha je imela skupina obsojencev v Stari Gradiški, ki je pod vodstvom Vlasta Petrovića skušala izkopati rov pod zaporom. Skupina je bila prevelika, da bi beg lahko ostal skrivnost. Oblasti so izvedele za namero in zarotniki so jo skupili, vendar se vdor ni končal »tragično«. Zarotniki so bili iz Stare Gradiške premeščeni na varnejši Sveti Grgur. Vendar Petrović ni opustil misli na beg. Spomladi 1951 mu je končno uspelo pobegniti. Namesto čolna je imel leseno korito za pranje, namesto vesel veliko kuhalnico za pranje perila. Južna obala Svetega Grgurja je zelo blizu obali otoka Raba, tam razdalja med njima ni večja kot pol kilometra. Kljub zgolj zasilnim sredstvom jo je bilo laže premagati kot pa se skriti pred zasledovalci. Svobode ni užival dolgo. Opazil ga je svetilničar na Prviću in ovadil oblastem; čez dva dni so ga prijeli. Ubežnika so z velikim pompom privedli nazaj. Sobni starešine so imeli govore v svojih barakah, v katerih so obsodili njegovo dejanje, češ da je zlorabil zaupanje uprave taborišča in vsem internirancem nakopal največjo sramoto. Niso pozabili zahtevati stroge kazni. Ujeti ubežnik je res moral za kazen skozi stroj, v katerem so bili vsi interniranci s Svetega Grgurja. Dve vrsti, obrnjeni druga proti drugi, sta se raztezali od kapije vzdolž drage. Razlegali so se oglušujoči vzkliki in parole: »Ubij bandu!«, »Smrt bandi!«, »U more bandu!«, »Daj ga ovamo!« Na čelu stroja so bili sobne starešine in aktivisti. Tam je tudi nastala gneča, v kateri ubežnika ni bilo mogoče videti. Bilo je kot množica pijanih ljudi, ki obračunavajo med seboj. Niti vzklikanja ni bilo mogoče več razbrati. Izginili so. Preglasili so jih udarci. Petrović je na svoji poslednji poti na svobodo ostal na začetku poti, linč je bil kratek, saj ga je izvedla »sodobna golootoška tehnika«. Prevzgojeni interniranci so bili mož beseda: Vlasta Petrović je obležal pod udarci sointernirancev. Njegovo truplo so zavili v staro umazano odejo, nanj poveznili cementno vrečo, jo povezali s telefonsko žico in s čolnom odpeljali. To se je zgodilo nekega lepega majskega dne leta 1951 (Popović 1988: 120; Jezeršek 1989: 133–134; Jovanović 1990: II, 189, 195–198, 204–205; Perućica 1990: 79, 89; Vujović 1990c; Živković 1990d; Amon 1993). Zapoved je lahko učinkovita le tako dolgo, dokler jo naslovniki upoštevajo. Zapovedi nasprotno ravnanje se lahko omeji le, če je zapoved Brez konca na koncu podprta z dovolj močnimi sredstvi prisile. Za oblasti so bili vsi interniranci potencialni ubežniki. V resnici večina ne, nekateri med njimi pa vendarle – in ti so vzbujali zavist ter dajali zgled preostalim. Zato je bilo treba zoper njih uveljaviti sankcije; užitek, ki ga je nudila sankcija, je bilo treba izničiti s trpljenjem, ki ga je zadajala kazen. Eksemplarično kaznovanje ujetih ubežnikov je delovalo kot splošna preventiva, taboriščni oblastniki pa so znali kaznovanju dati še eno dimenzijo: prepustili so ga internirancem, tem pa je kaznovanje dalo možnost užitka, ki ga je prestopniku nudil prepovedani sad. Tako jetniki niso bili le sami svoji rablji, ampak tudi sami svoji ječarji. Interniranci na Golem otoku niso pripravili špalirja le za svečani sprejem povratnika Vlasta Petrovića, temveč so kamenjali tudi nekoga drugega, ker je poskušal pobegniti. Med kamenjanjem je moral biti prisoten tudi njegov brat Risto Gutalj. »Ves ta čas, dokler mučenik ni izdihnil, je Risto kot v deliriju psoval svojega očeta in mater, ker prisostvuje linču svojega brata.« (Perućica 1990: 80) Kot se spominja Novka Vuksanović, so morale skozi špalir celo tiste, ki so bile samo osumljene poskusa bega: »Skočila sem v morje, da bi se utopila, potem pa sem morala skozi špalir. Morale so mi iztisniti vodo, in kako so gazile po meni in govorile: ›Banda, hočeš bežati, hočeš na svobodo, hočeš na Sveti Juraj.‹ Tako so me preteple, da so mi ubile dušo. Znala sem plavati, a tako zmrcvarjena in bolna lahko plavam le deset metrov, dalj ne. Vendar sem se odločila – grem pa grem. Nekakšna trma se pojavi v človeku.« (Simić in Trifunović 1990: 213) Po letu 1956 je z Golega otoka pobegnil le Branko Mileusnić. Med prvomajsko proslavo se je vkrcal na parnik za Reko, češ da gre na službeno pot. Od tam je prišel do Gevgelije in naprej v Solun. Ko je stopil z ladje, so ga grške oblasti aretirale in vrnile (Markovski 1984: 216). Posamezniki so bolj ali manj uspešno bežali tudi iz drugih zaporov. V Bileći je uspelo pobegniti samo enemu, Albanec Fet Kluna je bil ubit pri poskusu bega leta 1953 ali 1954, medtem ko so Vlada Dapčevića ujeli ob poskusu bega (Marković 1987: 105; Perućica 1990: 142; Milanović 1990c). Nekomu je uspelo pobegniti iz Stare Gradiške, eden pa je bil med poskusom bega ustreljen (Kovačević in Rastoder 1989: št. 47). 271 272 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Veliko več jih je prišlo na prostost po prestani kazni ali na podlagi pomilostitve, če so revidirali stališče. Interniranci so vsako leto 1. maja, za praznik dela, in 29. novembra, na dan republike, pričakovali skrajšanje kazni ali celo izpustitev na svobodo. Ta dva dneva so pričakovali z največjo nestrpnostjo in velikimi upi. Imena pomiloščenih so javno prebrali na zboru vseh. A vedno je bilo več takih, ki so upali zaman, ki so jih zavedle besede preiskovalcev in so bili prepričani, da jih čaka milost. Če njihovih imen ni bilo na seznamu, so sledila razočaranja. Ogoljufani v svojih pričakovanjih, so doživljali prave pretrese, »zapadli so v brezumje in tulili kot živali« (Jezeršek 1989: 171; Kovačević in Rastoder 1989: št. 46). O odpustih so veliko razmišljali, precej manj so o njih govorili, a tu in tam vendarle. Takrat so seveda menili, da so preiskovalci, od katerih ocene je bil odpust odvisen, izkušeni in znajo presoditi, kdo spada in kdo ne spada na Goli otok. Po svoje je o tem pripovedovala tudi golootoška ustna tradicija v šali o Ibru in informbiroju. Izkušen preiskovalec je vprašal Muja: »Ali si ti, Mujo, za IB?« – »Ali sem za Ibra,« je odgovoril Ibro, »kaj, tovariš preiskovalec? Eh, sem, pa če me ubijete. Ibro je moj najboljši habab. V hiši pri njegovi nani sem z njim pojedel več kruha ko v svoji. Kako, človek, ne bi bil za Ibra! Tepi, preiskovalec, kolikor češ, za Ibra sem.« Ker je bil preiskovalec izkušen, ga je izpustil, saj je vedel, da je bil na Golem otoku po »napaki« (Kovačević in Rastoder 1989: št. 48). Že leta 1949 je bilo z Golega otoka odpuščenih 1270 internirancev, kar je pomenilo več kot tretjino. Na plenumu Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije 3. junija 1951 je Ranković povedal, da je bilo do tedaj zaradi »sovražnega delovanja na liniji informbiroja« aretiranih 8403 oseb. Vse te osebe so bile po administrativnem postopku obsojene na družbeno-koristno delo. Po Rankovićevih navedbah je bilo v istem obdobju izpuščenih na svobodo 3718 oseb, od teh pa jih je bilo zaradi sovražnega delovanja po izpustitvi ponovno zaprtih 1,2 odstotka. Množični odpusti so se nadaljevali vse do konca leta 1956, ko je bilo za dan republike pomiloščenih 1046 oseb. Maja naslednje leto so jih pomilostili sedem, devet pa jih je bilo izpuščenih pogojno. Ob dnevu republike leta 1957 sta bili še dve pomilostitvi, osem pa je bilo pogojno izpuščenih in 1. maja 1958 je bilo izpuščenih še štirinajst internirancev (Dedijer 1984: 478; Marković 1987: 104, 242; Stevanović 1990: št. 1). Pred odpustom z družbeno koristnega dela je moral vsak v pisarni podpisati, da bo za vedno molčal o tem, kje je bil in kaj je tam prestal. Brez konca na koncu Zabičali so jim, da niti ženi ne smejo povedati, da so bili na Golem otoku. Seveda niso imeli druge izbire kot obljubiti, da bodo o vsem molčali. Toliko bolj, ker so jim hkrati zagrozili, da bodo v nasprotnem primeru spet prišli na Goli otok (Kjosseff 1953: 255; Tasić 1987: 43; Lorger 1987b; Lorger 1988c; Knežev 1988: 59; Kordiš 1989: 202; Marić 1989: 89; Lebl 1990: 129; Perućica 1990: 126; Simić in Trifunović 1990: 70; Milanović 1990č; Miletić 1990: št. 11; Hrast 1991: 78). Pravi smisel teh zahtev seveda ni bil toliko prikrivanje obstoja Golega otoka kot ustvarjanje ozračja skrivnostnosti, strahu in krivde: »Ti, ki so nas sprejemali in izpuščali, pač niso bili nevedneži; bilo jim je jasno, da bo med tolikimi ljudmi nekoč nekdo kaj povedal!« (Kalajdžić 1985: 30) – Podobno izjavo so morali svoje čase podpisovati tudi tisti interniranci, ki so jih odpustili iz nemških koncentracijskih taborišč (Segev 1990: 32). Na drugem papirju so morali podpisati – česar pa od izpuščenih iz nemških koncentracijskih taborišč niso zahtevali – da bodo zaradi svoje privrženosti Titu in Partiji sodelovali z Udbo. Po odhodu iz taborišča je bila njihova velika dolžnost oddolžiti se Partiji s tem, da so prisluhnili pogovorom v svojem okolju. Mnenja, razpoloženja, vse, kar so opazili, so morali bolj ali manj redno prek pooblaščene osebe javljati Udbi, vmes pa še vestno izvrševati posebne naloge. Njihova povezava in delo za Udbo sta morala ostati skrivnost pod grožnjo vrnitve na Goli otok (Lorger 1987b; Lorger 1988c; Knežev 1988: 59; Kordiš 1989: 202; Čupić 1988: 46; Jovanović 1990; II, 13; Lebl 1990: 129; Perućica 1990: 126; Simić in Trifunović 1990: 13, 70; Milanović 1990č; Hrast 1991: 78, 83). »To bo tvoj pravi izpit,« so rekli nekdanji interniranki pred izpustom, »izpit tvojega revidiranega stališča, dokaz, da si razčistila z banditizmom, da si spoznala veličino izdaje. V boju z bando ni sentimentalnosti, ni matere niti očeta, brata in sestre ... O vseh nam napiši. O vseh, ali slišiš! Kdo se ti bo približal, kdo te bo pomiloval ... In če se ne približajo oni tebi, se jim moraš približati ti. Najprej napiši, kako te je pričakala mati ...« (Lebl 1990: 129) Odpuščeni interniranci so bili prisiljeni ovajati, kaj so govorili tisti, s katerimi so imeli stike. Če se je kdo uprl, je sledila kazen. Andrej Aplenc je v svojem zapisu navedel primer, ko je bil nekdo že drugič poslan na Goli otok z obrazložitvijo, da »ne mara imeti tendencioznih razgovorov 273 274 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG s ciljem ugotavljanja političnega prepričanja z nikomer in smatra vsak kontakt z Udbo za zaslišanje in izvajanje pritiska« (Aplenc 1994: št. 1). Kakšno razdvojenost, kakšne notranje boje, strahove in občutja krivde je to prisilno sodelovanje povzročilo, je Milka Pucina - Vorkapić takole opisala: »Morala sem se javiti nekemu majorju na Udbi, da podpišem, da bom sodelovala z njimi. Storila sem to, morala sem, ni bilo druge pomoči. Takoj so mi dali ukaz, naj grem k svoji prijateljici, naj govorim z njo, ker je bil njen zaročenec na Golem otoku. Naj poslušam, kaj bo rekla, in jim to prenesem. Hodila sem tri dni in prosila Boga, da je ne bi bilo doma. Bilo mi je je žal, bila je moja prijateljica, kako naj jo spravim v zapor. Bala pa sem se, da bo ona kaj povedala, morda je tudi ona podpisala z njimi, nikoli se ne ve, s kom imaš opraviti; kaj, če reče: ›Ni šla prijavit,‹ in bi me lahko ponovno vrnili na Otok. In ko se ponovno vrneš tja, ubijejo Boga v tebi, zate ni več rešitve. Take so imenovali dvomotorci. Grem nekega dne k njej in je ne najdem doma, samo njeno mamo. Drugi dan je spet ni. Tretji dan grem k temu majorju in mu rečem: ›Nikjer je ne morem najti, nikoli je ni doma.‹ Pa mi reče: ›Pojdi tja, kjer dela.‹« (Simić in Trifunović 1990: 80) Prestane strahote v kazensko-popravnih domovih ter fizični in psihični pritisk, ki so mu bili izpostavljeni po odpustu, je bil za nekatere premočan, da bi ga mogli prenašati sami. Zatekli so se k psihiatrom, ker so trpeli za različnimi duševnimi motnjami. Odločitev ni bila prava, ker so bili ti laični spovedniki običajno zavezani bolj Rankovićevi policiji kot Hipokratovi prisegi (Jezeršek 1990: 18). Odpuščeni iz taborišč so šli za tri mesece »v zahvalo Partiji« na prostovoljno delovno akcijo na gradbišča objektov prve petletke, gradnjo Avtoceste bratstva in enotnosti, v gozdove okrog Velebita in Gorskega Kotarja sekat drevesa in podobno. Okrog 3000 kaznjencev so uporabili tudi kot stavkokaze ob stavki rudarjev v Trepči leta 1958 (Klugman 1951: 152; Lorger 1987b; Marković 1987: 86; Tasić 1987: 41; Kovačević in Rastoder 1989: št. 43; Simić 1990: 206; Hrast 1991: 79; Weiss: 260). V prve delovne brigade so odšli najtežji kaznjenci, tisti, ki so popolnoma razčistili s preiskavo; tako je bilo vse do pete delovne brigade. Kasneje Brez konca na koncu je bilo obratno: odhajali so tisti, ki so bili nedolžni, težji krivci pa so ostajali na Golem otoku. Težji krivci niso bili tisti, ki so imeli na vesti težje sovražno dejanje, temveč tisti, za katere je organ Udbe, preiskovalec, menil, da niso razčistili preiskave, da veliko vedo, pa nočejo odpreti duše, iztresti žepov in podobno. Mnogi tega niso hoteli storiti in za te je bilo najhuje. Na Golem otoku vsaj do leta 1952 ni bilo nedolžnih: vsi so bili krivi, in to je bilo treba dokazati. Preiskovalec, ki bi interniranca ocenil za nedolžnega, bi si hitro prislužil oceno, da je slabič ali da je celo tudi on skrivni informbirojevec (Marković 1987: 272–273). Dnevi formiranja, kot se je reklo, to je ustanavljanja nove delovne brigade, so bili dnevi nestrpnega pričakovanja. Kdor je med klicanjem zaslišal tudi svoje ime, se že ni več čutil kaznjenca: »Obšlo me je obenem povzdignjeno čustvo, da ne pripadam več baraki, vzpel sem se nad sivo gmoto kaznjencev, katerih oči so se upirale vame nevoščljivo kot v človeka pred vnebohodom ... Da, nisem se več čutil enega od njih, marveč kot kak božji izbranec, vzvišen nad ogabnostmi in grdobijo otoka, ki je pomenil svet.« Okrog srečnežev so se smukali kaznjenci, vsakdo je želel kaj povedati, naročiti, oni pa so se držali strogo in odklanjali sleherni pogovor, saj so se bali, da bi jih lahko kakršen koli stik z nerevidiranimi spet pahnil nazaj mednje (Zagorski 1984: 3286–3287). Ob odpustu je imel upravnik taborišča pred zbranimi kratek nagovor: »Vi ste zdaj svobodni. (Aplavz.) Vendar boste najprej šli na prostovoljno delovno akcijo. (Buren aplavz.) Stari in bolni gredo naravnost domov ... Ali je kdo, ki ne želi na akcijo? (Huronsko: ›Nihče!‹) Pozor: vi odhajate zdaj na svobodo. Kar je bilo tukaj, se ne tiče nikogar ... Ne čudite se, ko naletite na prezir naših delovnih ljudi, ki samozatajevalno gradijo socializem z lastnimi močmi! Vi ste zanje izdajalci. Naj se ne zgodi, da koga vrnemo! Pamet v roke! ... Zdaj pa – smer pristanišče! (Buren aplavz: ›Živel!‹)« (Simić 1990: 273) Po letu 1954 so ob odpustu dobili tisoč dinarjev plače za delo, opravljeno na delovišču; od zaslužka so jim odbili stroške za hrano, obleko, obutev, zdravljenje in drugo (Ćupić 1988: 94; Simić 1990: 272; Stevanović 1990: št. 4). Na sedmem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije 9. maja 1958 je Josip Broz - Tito izjavil, da so vse osebe, kaznovane zaradi Kominforma, 275 276 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG izpuščene. V resnici je bilo na Golem otoku takrat še vedno okrog sto kaznovanih zaradi informbiroja (Kovačević in Rastoder 1989: št. 65, št. 83; Stevanović 1990: št. 1, št. 4). Človek, ki je bil enkrat obsojen kot politični krivec, je lahko prišel iz zapora. Na svobodo – ne. Saj niti vsi ostali niso bili na svobodi, njegov položaj pa je bil še težji. Kadar koli so ga lahko ozmerjali, žalili. Če je bilo treba, tudi opljuvali. Tega so bili deležni zlasti prvi, ki so bili izpuščeni na začetku petdesetih let. Neki administrativni kaznjenec je prestal svoji dve leti kazni. Niso mu dodali še enega roka, pa je odšel na svobodo. Ob tej priložnosti so priredili svečani sprejem v mestu, od koder so ga odpeljali in kamor so ga vrnili. Sprejem je pripravil zbor članov Ljudske fronte. Blodnega sina so privedli prednje v neko dvorano, da je pripovedoval o svojem izdajstvu. Seveda spokorniško. Zbor pa je tulil: »Ua!« Tisti v prvi vrsti so tudi pljuvali vanj (Popović 1988: 33–34). Po vrnitvi s prestajanja kazni je za večino sledil drugi bojkot. Goli otok namreč ni bil samo na otoku, temveč povsod tam, kjer je bila »ljudska oblast«; to pa je bilo po vsej državi. Po vrnitvi z Golega otoka so spoznali, da so »z manjšega otoka le prestopili v širšo golootoško skupnost«: »Golootoški zakoni UDV isti, obnašanje isto, samo kamnoloma ni.« (Weiss: 295) Ali z besedami klovna iz Balade o Golem otoku: »Jednom dođeš Goli otok, nikad odeš Goli otok!« (Jovanović 1990: II, 35) Leta 1949 je 700 informbirojevcev delalo v rudniku Lipnica pri Tuzli. Tedaj se je zgodila tam eksplozija, v kateri so štirje rudarji umrli. Golootočani so ponudili svojo kri in kožo za poškodovane rudarje, vendar so odklonili: niso hoteli ne njihove kože ne krvi (Rebić 1991). Velik del nekdanjih prijateljev in znancev se jim je po vrnitvi iz taborišča izogibal na najrazličnejše načine: s popravljanjem klobuka, s hitrim pogledom v izložbeno okno, s skokom na nasprotno stran pločnika in podobno (Jurančič 1982; Mencej 1988: 907; Maslovarić 1989; Simić in Trifunović 1990: 70; Milanović 1990a). Izogibali so se jim tudi najboljši prijatelji, celo sorodniki. Tisti, ki je kljub vsemu nameraval priti na obisk, je pred tem praviloma »zbolel« za išijasom, imel otrplo hrbtenico, neznosen »zobobol« ali »močan prehlad«, zato je imel okoli glave in prek obraza ovit šal. »Stvar je bila jasna – samo da ne pride v stik z ›izdajalcem‹ in da ga ne poljubi.« (Lutovac 1990) Za povratnike z Golega otoka in iz drugih zaporov in taborišč za informbirojevce ni bilo dela, zlasti ne intelektualnega ali na vodilnih položajih. Nekateri jih niso smeli zaposliti, drugi jih niso marali, saj so še po Brez konca na koncu odsluženi kazni in uspešni prevzgoji veljali za izdajalce države. Večina je imela hude težave z zagotavljanjem sredstev za preživljanje. Povrhu so tudi na svobodi živeli v stalnem strahu, da bodo morali spet nazaj, čeprav so skrbno pazili na vsako izgovorjeno besedo in niti domačim niso zaupali, kje so bili in kaj vse so preživeli. Nakopičeni strah in nezaupanje v ljudi sta bila prisotna vrsto let in še v osemdesetih letih so čutili »zavezanost« izjavi, ki so jo podpisali pred izpustom iz taborišča. Izogibali so se znancem in družbi, zlasti še pogovorom z bivšimi zaporniki zaradi informbiroja, ker so sumili, da so provokatorji, lažnivci. Kljub previdnosti jim to ni vedno uspelo. K njim so namreč občasno pošiljali provokatorje, da so preverjali, kako reagirajo na govorjenje čez oblast in kaj odgovorijo na vprašanje, ali so jih na Golem otoku tepli (Jurančič 1982; Marković 1987: 81, 158; Mencej 1988: 907; Marić 1989: 89; Jovanović 1990: II, 16; Abramović 1990 b; Milanović 1990a; Miletić 1990: št. 11). Tako je Goli otok za večino državljanov ostal neznana dežela, odmaknjena in prepovedana. Prizadeti so o njej molčali, posvečeni so jo prikrivali. Kaj določnega so vedeli le nekdanji Golootočani in nekaj njihovih svojcev in družinskih članov. Drugi so bili radovedni, kakšna je v resnici bila ta dežela, vendar niso spraševali, ker so čutili, da so taka vprašanja vsaj nezaželena, če že ne nevarna. Neizrečena grožnja je visela v zraku, veljala je samo resnica, ki jo je blagoslovila oblast. Vse do leta 1951 večina državljanov Jugoslavije ni vedela nič določnega o obstoju Otoka in razmerah na njem (Markovski 1984: ix; Simić in Trifunović 1990: 155; Jezeršek 1990: 23, 28). Niti tisti, ki so imeli tam kakega sorodnika ali prijatelja: »Povedali so mi za mater, ki je imela sina na Golem otoku. Na osnovi dopisnic, ki jih je smel pisati, si je ustvarila predstavo o nekakšnem prevzgajališču, kjer se fant izobražuje za kasnejše življenje, kjer igra v ansamblu kitaro, ker je bil pač že od nekdaj vnet za glasbo. Saj je bilo noro, ampak ženska je verjela in prepričevala o tem še druge.« (Jezeršek 1990: 23) V zvezi z vprašanjem tajnosti o obstoju taborišč in posebej o obstoju taborišča na Golem otoku je treba ugotoviti, da so oblasti dejansko ukrenile vse mogoče, da se v javnosti ne bi vedelo za taborišča, v katerih so bili kaznjenci zaradi informbiroja. Kako skrbno so prikrivale taborišče na Golem otoku, kaže dejstvo, da so internirancem ukazali leči, kadar je na 277 278 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG primer kakšna ladja plula mimo, da ljudje na ladji ne bi videli, da je kdo na otoku oziroma da se na njem kdo premika. Kajti tam ni bilo ničesar. Kako so si prizadevali, da bi taborišča ostala skrivnost, priča tudi to, da je Svetozar Vukmanović Tempo v svoji prvi knjigi spominov napisal, da nikoli ni slišal o obstoju taborišča na Golem otoku (Stojanović 1988b: 168; Simić in Trifunović 1990: 122). Toda hkrati je Borba objavljala pisma, v katerih so se informbirojevci odrekali informbiroja. Če so se množično odrekali informbiroja, so morali nekje biti. Torej se je vedelo, da obstajajo. Iz javnega življenja je izginilo veliko pomembnih oseb, recimo ministri iz črnogorske vlade. Poleg njih je izginilo mnogo funkcionarjev iz Bosne in Hercegovine pa ministri iz Srbije, iz Beograda, federacije, pomočniki ministrov, številni posamezniki na visokih položajih iz drugih delov države. Ni mogoče verjeti, da si je kdo mislil, da so ti ljudje preprosto izginili, kot so izginjale osebe z retuširanih fotografij. Torej so vsi vedeli – če že ne konkretno za Goli otok, pa vsaj to, da so bili ti ljudje nekje izolirani. Še posebej neprepričljivo zveni izgovarjanje tedanjih oblastnikov, da »niso vedeli« za Goli otok. To je popolnoma neverjetno, saj je tudi zadnji oficir Udbe vedel za Goli otok, za to so vedeli celo otroci. Upravniki taborišča na Golem so bili v glavnem namestniki ali pomočniki na republiških ministrstvih za notranje zadeve, in če nič drugega, jim je moral nadrejeni za teh šest mesecev podpisati vsaj potni nalog. Vsekakor pa je Svetozar Vukmanović Tempo, ki je soodločal o usodi ljudi, moral vedeti, kje so ti ljudje končali (Simić in Trifunović 1990: 240; Mičeta 1990: 20; Milanović 1990: št. 4). Ali kot se je izrazila nekdanja interniranka z Golega otoka Milka Pucina: »Pozneje sem brala nekaj od Dedijerja, pa tudi drugod, češ da oni sploh niso vedeli za Goli otok. Lažejo, jebal jih oče! Zdaj tudi Tempo pravi, da nikoli ni slišal za Goli otok. Bila bi ga zmožna udariti, star človek je, pa laže, in to javno, kot da smo mi nori ...« (Simić in Trifunović 1990: 85) Številni nekdanji oblastniki so se izgovarjali, da je bil Goli otok nujnost, da bi sicer bila vsa država spremenjena v Goli otok. V resnici so bili prav zaradi njega vsi državljani ujetniki strahu in nesvobode ves čas njegovega obstoja – in še dolgo potem. Nekdanji interniranki, ki je po vrnitvi z Golega otoka prišla po potrdilo o stažu, je tedanji načelnik personalnega Brez konca na koncu oddelka Glavne uprave Ljudske milice rekel: »Ne verjamem, da je bilo tebi teže kot nam, mislim meni na ›svobodi‹. Nič ni hujšega od prisluškovanja in pričakovanja vsako noč, kdaj se bo škripanje škornjev zaustavilo tudi pred tvojimi vrati.« (Dragović - Gašpar 1990: 252) O Golem otoku, tej metafori za vsa koncentracijska taborišča v socialistični Jugoslaviji, se je zadnja leta obstoja Jugoslavije veliko pisalo in javno govorilo. Burno dogajanje na področju bivše Jugoslavije ob razpadu države je spomine na to obdobje iz zgodovine jugoslovanskega socializma »s človeškim obrazom« kmalu potlačilo v pozabo ali pa jih spremenilo v nacionalistično karikaturo, po kateri naj bi bil »golootoški genocid« zgolj nadaljevanje ustaških zločinov nad Srbi, pravzaprav »skrbno načrtovano nadaljevanje Jasenovca« (Zeković 1992: 234; Božović 1992: 11). Nobena od držav, nastalih na ozemlju razpadle Jugoslavije, si ne prizadeva, da bi »ohranjala in varovala kulturno dediščino« Golega otoka in drugih taborišč za informbirojevce, čeprav je v vsaki izmed njih poudarjanje velikega pomena kulturne dediščine pogosto na dnevnem redu. Nobena od držav naslednic nekdanje Jugoslavije se glede Golega otoka in drugih koncentracijskih taborišč za informbirojevce ne čuti legitimne dedinje. Z močnimi silami pozabe sem se moral spopasti tudi sam ob objavi besedila Non cogito ergo sum po letu 1991, ko je slovensko ministrstvo za kulturo zavrnilo podporo za natis knjige, češ da ni »dovolj aktualna«. Zadnja leta so tudi v drugih delih nekdanje Jugoslavije prenehali izdajati spomine nekdanjih informbirojevcev; konec oktobra 2010 sem na številnih stojnicah beograjskega knjižnega sejma med bogato knjižno ponudbo našel vsega skupaj tri knjige s to tematiko. Kar nekaj mlajših prodajalcev na sejmu pa sploh ni razumelo, kaj hočem od njih, ko sem jih spraševal po Golem otoku. Ob takem stanju stvari se mi zdi upravičena bojazen, da bo kolektivni spomin obdobje »prevzgajanja informbirojevcev« sčasoma povezoval samo še s šalo, ki jo navajam na začetku te knjige. 279 281 Od kod je kaj Dušan J. Abramović, Ni danas ne znam zašto sam bio uhapšen; Pobjeda, str. 12, Titograd, 15. 1. 1990. Dušan J. Abramović, Da se više nikad ne ponovi; Pobjeda, str. 16, Titograd, 16. 1. 1990. Draško Aćimović, Sjaj i beda prostitutki, Beograd, Draško Aćimović, 1989. Hinko Amon, Ustna informacija, Ljubljana, september, oktober 1993. Milan Apih, Intervju; Nova revija, št. 3–4, str. 373–381, Ljubljana 1983. Milan Apih, Leka; Nova revija, št. 41–42, str. 1276–1287, Ljubljana 1985. Milan Apih, Še o Leki in njegovih sodnikih; Nova revija, št. 54–56, str. 1816–1819, Ljubljana 1986. Andrej Aplenc, Goli otok še enkrat; Delo, Ljubljana, 15.–16. 7. 1994. Hamilton Fish Armstrong, Tito and Goliath; The Atlantic, str. 30–36, oktober 1949. Hamilton Fish Armstrong, Tito und Goliath, Wels und Starnberg, Verlag Welsermühl, 1954. Nicolas Baciu, Des geôles d’Anna Pauker aux prisons de Tito, Paris, L. L. C., 1951. Ivo Banac, Jugoslavenski prostor tolerancije; Danas, str. 35–38, Zagreb, 23. 8. 1988. Ivo Banac, Crvena shizma '48; Start, str. 48–50, Zagreb, 16. 9. 1989. Ivo Banac, Sa Staljinom protiv Tita, Zagreb, Globus, 1990. Mula Mustafa Ševki Bašeskija, Ljetopis (1746–1804), Sarajevo, Veselin Masleša, 1987. Hans Beimler, Four Weeks in the Hands of Hitler’s Hell-Hounds. The Nazi Murder Camp of Dachau, London, Modern Books, 1934. George Bilainkin, Tito, London, Williams & Norgate Limited, 1949. Vukašin J. Bjelica, Brzometno suđenje; Pobjeda, str. 16, Titograd, 21. 12. 1989. Vukašin J. Bjelica, Iz logora u logor; Pobjeda, str. 14, Titograd, 22. 12. 1989. František Bláha, Medicina na scestí, Praha, Orbis, 1946. Henry Blount, A Journey into the Levant, London, Andrew Crooke, 1636. Mirjana Bobić-Mojsilović, Dragoljub Mićunović; Duga, str. 14–17, Beograd, 28. 9. 1990. Peter Borisov, Ustna informacija, Ljubljana, september 1993. Svetolik Božović, Golootočki genocid. Beograd, Književne novine komerc; Novi Sad, Tehnički fakultet, 1992. 282 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Willi Bredel, Als sozialdemokratisch Arbeiter im Konzentrationslager Papenburg, Moskau – Leningrad, Verlag-Genossenschaft ausl. Arbeiter in UdSSR, 1935. Albin Breznik, V plamenih rdečega pekla, Celje, Družba sv. Mohorja, 1938. Margarete Buber - Neumann, Under Two Dictators, London, Victor Gollancz, 1949. Mileta B. Bulatović, Specijalitet »ala Goli otok«; Pobjeda, str. 14, Titograd, 7. 1. 1990. Milorad B. Bulatović, Osmo svjetsko čudo; Pobjeda, str. 14, Titograd, 6. 1. 1990. Vanja Bulić, Gledajući dolje na izbore; Duga, str. 74–77, Beograd, 2. 2. 1991. Vanja Bulić, Kako se kalio patriotizam; Duga, str. 53–55, Beograd, 30. 3. 1991. Thomas Fowell Buxton, An Inquiry, whether Crime and Misery are produced or prevented, by our present system of Prison Discipline, London, John and Arthur Arch, Buterworth and Sons, and John Hatchard, 1818. Igor Caruso, Socijalni aspekti psihoanalize, Beograd, Kultura, 1969. Radisav S. Celić, Pakao na zemlji. Kraljevo, Dr. Radisav S. Celić, 1996. Mihael Cenc, Ustna informacija; Kranj – Ljubljana, junij–september 1993. Henry M. Christman, The Essential Tito, Newton Abbot, David & Charles, 1971. Elie Cohen, Human Behavior in the Concentration Camp, New York, W. W. Norton, 1953. Veselin Čajkanović, Srpske narodne pripovetke, Beograd, Rajković i Ćulović, 1929. Veselin Čajkanović, Mit i religija u Srba, Beograd, Srpska književna zadruga, 1973. Ludvik Čanžek, Prijatelji po diktatu; Delo, Sobotna priloga, str. 37, Ljubljana, 23. 10. 1993. Evlija Čelebi, Putopis, Sarajevo, Veselin Masleša, 1979. Miodrag Ćupić, Đavolji trougao, Beograd, Filip Višnjić, 1988. Alexander Dallin in George W. Breslauer, Political Terror in Communist Systems, Stanford, Stanford University Press, 1970. Louis Dalmas, Quo vadis, Tito?, Frankfurt am Main, Verlag der Parma, 1952. Nikola Damjanić, »Dobrodošli na Golem otoku!«; Nedeljski dnevnik, str. 3, Ljubljana, 10. 7. 1988. Vladimir Dedijer, Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, 3. del, Beograd, Rad, 1984. Der Kampf J. W. Stalins und der Kominform gegen den Titorevisionismus, Wien, G. Strobl, 1978. Andrea Devoto in Massimo Martini, La violenza nei lager, Milano, Angeli, 1981. Die Belgrader Revisionisten-Clique-Verräter am Marxismus-Leninismus und Agent des Imperialismus, Tirana, Naim Frashri, 1964. Željko Draganja, Bez nebosklona, Split, Laus, 1996. Od kod je kaj Alex N. Dragnich, Tito’s Promised Land – Yugoslavia, New Brunswick, Rutgers University Press, 1954. Rosa Dragović - Gašpar, Let iznad Golog otoka, Beograd, Akvarijus, 1990. Slobodan M. Draskovich, Tito, Moscow’s Trojan Horse, Chicago, Henry Regnery Company, 1957. Milena Dražić, Đuro Polak: Sudio sam ibeovcima; Osmica, str. 8–9, Beograd, 8. 3. 1990. Borivoje Drobnjaković, Etnologija naroda Jugoslavije, Beograd, Naučna knjiga, 1960. Milovan Đilas, Memoir of a Revolutionary, New York, Harcourt Brace Jovanovich, 1973. Milovan Đilas, Druženje s Titom, Harrow: Aleksa Djilas, 1984. Milovan Đilas, Rise and Fall, San Diego – New York – London, Harcourt Brace Jovanovich, 1985. Milovan Đilas, Intervju; Mladina – Prizma, str. 27–38, Ljubljana, 19. 2. 1988. Milovan Đilas, Intervju; Pobjeda, str. 15, Titograd 18. 7. 1989. Milutin R. Đuričić, Još sam na Golom otoku; Duga, str. 12–13, Beograd, 16. 9. 1989. Dragan Đurić, Potapanje Srbije ili logike; Vjesnik, Panorama subotom, str. 7, Zagreb, 2. 9. 1989. Encyclopaedia of the Social Sciences, New York, Doubleday, 1954. Ernst Federn, Witnessing Psychoanalysis, London, Karnac Books, 1990. Alberto Fortis, Viaggio in Dalmazia, Venezia, Alvise Milocco, 1774. Sigmund Freud, Totem i tabu; Odabrana dela Sigmunda Frojda, 4. knjiga, str. 119–288, Novi Sad, Matica srpska, 1973. Fünfzehn Jahre nach veröffentlichung der Resolution des Informbüros „Über die Lage in der Kommunistischen Partei Jugoslawiens“, Tirana, Nentori, 1963. Peter Gabor, Titovo a Rankovičovo gestapo; Sborník, str. 134–142. Martin Gjurgjević, Memoari sa Balkana 1858–1878, Sarajevo 1910. Victor Gollancz, What Buchenwald really means, London, Victor Gollancz, 1945. Nikola M. Golubović, Pakao u paklu; Pobjeda, str. 13, Titograd, 8. 12. 1989. Nikola M. Golubović, Dekoracija za doček; Pobjeda, str. 14, Titograd, 10. 12. 1989. Nikola M. Golubović, Lako je kazati – teže je dokazati; Pobjeda, str. 16, Titograd, 4. 1. 1990. Vidosava R. Golubović, Hod po mukama; Pobjeda, str. 15, Titograd, 3. 1. 1990. Robert Graves, Grčki mitovi, Beograd, Nolit, 1974. Jug Grizelj, Ustna informacija, Beograd, oktober 1984. Eva Grlić, Sjećanja, Zagreb, Durieux, 1997. Nace Grom, Skoraj tisoč noči, Ljubljana, Eurospekter, 1993. 283 284 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Alain Grosrichard, Struktura seraja, Ljubljana, Studia humanitatis, 1985. Cynthia Haft, The Theme of Nazi Concentration Camps in French Literature, The Hague – Paris, Mouton, 1973. Johann Georg von Hahn, Albanische Studien, Jena, Verlag von Friedrich Mauke, 1854. Christopher Hibbert, Zgodovina zločinstva in kazni, Ljubljana, Cankarjeva založba,1965. Rudolf Hoess, Commandant in Auschwitz, London, Weidenfeld & Nicolson, 1959. George Hoffman in Fred Warner Neal, Yugoslavia and the New Communism, New York, Twentieth Century Fund, 1962. Branko Hofman, Noč do jutra, Ljubljana, Slovenska matica, 1984. Marjan Horvat, Goli raj za ovce; Mladina, str. 43, Ljubljana, 22. 9. 1992. Mihovil Horvat, Goli otok – stratište duha, Zagreb, Orion Stella, 1996. Radovan Hrast, Spoštovani Koprčan; Mladina, str. 3, Ljubljana, 15. 1. 1988. Radovan Hrast, Čas, ki ga ni, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1991. Dolores Ibarruri, Tito a jeho banda – zákeřní nepřátelé španělského lidu; Sborník, str. 87–93. Antonije Isaković, Tren 2, Beograd, Prosveta, 1982. Milan Jajčinović, Pomračenje uma; Danas, str. 29, Zagreb, 19. 7. 1988. Milica Jan, Primer Goli otok; Delo, str. 38, Ljubljana, 18. 6. 1994. Ilija Jelić, Šta znači kamen o vratu?, Beograd, Rajković i Ćuković, 1931. Milosav Jelić, Albanija, Beograd, Geca Kon, 1933. Danijel Jelinčić, Istina o Golom otoku, Šibenik, Solid, 1968. Božidar Jezernik, Zgodovina v zgodbah ustne tradicije; Časopis za kritiko znanosti, št. 33–34, str. 239–277, Ljubljana 1979. Božidar Jezernik, Boj za obstanek, Ljubljana, Borec, 1983. Božidar Jezernik, Za zgodovino delavskega gibanja in komunistične stranke na Slovenskem; Borec, št. 10–11, str. 554–560, Ljubljana 1985. Božidar Jezernik, Marmorni ljudje; Borec, št. 10, str. 972–988, Ljubljana 1988. Božidar Jezernik, Človek ne živi samo od kruha; Borec, št. 5–6, str. 578–586, Ljubljana 1989. Božidar Jezernik, Od kod ta kamen za vratom?; Borec, št. 4–5, str. 338–341, Ljubljana 1991. Božidar Jezernik, Spol in spolnost in extremis, Ljubljana, Borec, 1993. Božidar Jezernik, Politična in imaginativna geografija ali Kje leži Goli otok; Borec, št. 3–4, str. 337–347, Ljubljana 1993. Janez Jezeršek, Arhipelag Goli, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1989. Janez Jezeršek, Medaljoni našega časa, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1990. Od kod je kaj Branko Jokić, Plovi patka, plovi guska, ova zemlja biće ruska; Delo, Sobotna priloga, str. 21, Ljubljana, 19. 1. 1991. Duška Jovanić, Između Golog otoka i Briona; Duga, str. 77, Beograd, 20. 7. 1990. Neca Jovanov, Jugoslovanski javnosti; Delo, str. 27, Ljubljana, 17. 9. 1988. Dragoljub Jovanović, Muzej živih ljudi, Beograd, Rad, 1990. Jože Jurančič, Ustna informacija, Ljubljana, januar 1982. Olga Jurančič - Virens, Ustna informacija, Ljubljana, januar 1982. Stane Južnič, Neizrabljene priložnosti; Naši razgledi, str. 374, Ljubljana, 24. 6. 1988. Dragan Kalajdžić, Otok gole istine, Zagreb, Globus, 1985. Joseph Kalvoda, Titoism and Masters of Imposture, New York, Vantage Press, 1958. Felix Kanitz, Srbija. Zemlja i stanovništvo, Beograd, Srpska književna zadruga, 1985. Benedikt Kautsky, Teufel und Verdamte, Wien, Verlag der Wienerbuchhandlung, 1948. William B. King in Frank O’Brien, The Balkans, Frontier of two Worlds, New York, A. A. Knopf, 1947. Béla Király, The Aborted Soviet Military Plans Against Tito’s Yugoslavia; ur. W. Vucinich, str. 273–288, 1982. Egon Erwin Kisch, Zajatec Hitlerův, Praha, 1933. Dino G. Kjosseff, Tito ohne Maske, Berlin, Dietz, 1953. James Klugman, From Tito to Tito, London, Lawrence & Wishart, 1951. Dimitrije Knežev, Dnevnik Golootočanina, Beograd, Multiprint, 1988. Josef Korbel, Tito’s Communism, Denver, The University of Denver Press, 1951. Mile Kordić, Zloslut, Beograd, Knjiga-komerc, 1989. Ivan Kosić, Goli otok, najveći Titov konclogor, Rijeka, Adamić, 2003. Ivan Košec, Ustna informacija, Ljubljana, september 1993. Branislav Kovačević in Rifat Rastoder, Sukob sa infombiroom: Svjedočenja i svjedočanstva; Pobjeda, Titograd, 12. 7.–13. 11. 1989. Đuro Kozar, Zaustavite Dunav ...; Nedjelja, str. 27, Sarajevo, 3. 6. 1990. Oleg Križanovskij, Spomini črnogledega humorista, Ljubljana, Borec, 1982. Veliša Krsmanović, Kukala nam majka; Duga, str. 92–94, Beograd, 26. 5. 1990. Danilo Krstajić, Traganje za pravdom; Pobjeda, str. 14, Titograd, 7. 1. 1990. Savo Kržavac in Dragoslav Marković, Informbiro i Goli otok; Nin, Beograd, 28. 6. 1981–2. 5. 1982. Edgar Kupfer - Koberwitz, Die Mächtigen und die Hilflosen, Stuttgart, Friedrich Vorwerk Verlag, 1960. La Jugoslavia sotto il terrore di Tito, Roma, Edizioni di cultura sociale, 1949. 285 286 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Aleksander Lah, Ustna informacija, Ljubljana, september 1993. Jacques de Launay, Fascisme rouge, contribution à la défense de l’Europe. Bruxelles, Éditions Montana, 1954. Ženi Lebl, Ljubičice bela: vic dug dve i po godine, Gornji Milanovac, Dečje novine, 1990. Irmgard Litten, A Mother Fights Hitler, London, G. Allen & Unwin, 1940. Bogomir Ljubič, Na robu pameti; Borec, št. 1–2–3, str. 153–159, Ljubljana 1992. Bogomir Ljubič, Ustna informacija, Ljubljana, september 1993, junij 1994. Cene Logar, Goli otok; Borec, št. 4–5–6, str. 265–335, Ljubljana 1991. Cene Logar, Pisna informacija, Ljubljana, februar 1994. Vilim Lončarić, Bando, sagni glavu, Zagreb, Trgo-Rast, 1997. Edo Lorger, Tega kratko malo ni bilo; Mladina, str. 3, Ljubljana, 16. 1. 1987a. Edo Lorger, Prosim, pokažite mi pravo linijo!; Mladina, str. 38, Ljubljana, 25. 12. 1987b. Edo Lorger, Kdo nas je pehal k Stalinu?; Nedeljski dnevnik, str. 6, Ljubljana, 26. 6. 1988a. Edo Lorger, Goli otok ostaja še naprej zavit v tančico skrivnosti; Delo, str. 16, Ljubljana, 9. 7. 1988b. Edo Lorger, Medicine nočem politizirati; Delo, str. 16, Ljubljana, 27. 8. 1988c. Dušan Lutovac, Ko su režiseri tragične drame; Pobjeda, str. 16, Titograd, 17. 1. 1990. Dušan Lutovac, Goli otok epicentar svakog zla; Pobjeda, str. 16, Titograd, 18. 1. 1990. Bogomil Magajna, Ustna informacija, Ljubljana, september 1993. Franček Majcen, Ustna informacija, Ljubljana, september 1993. Igor Mandić, Mlin za ljude; Danas, str. 47–48, Zagreb, 26. 7. 1988. Milomir Marić, Udba drma; Duga, str. 66, Beograd, 24. 7. 1987. Milomir Marić, Neumoljivi mač revolucije; Duga, str. 67–72, Beograd, 6. 2. 1988. Milomir Marić, Čovek sa tašnom punom slobode; Duga, str. 74–77, Beograd, 9. 7. 1988. Milomir Marić, Jedan susret u Odesi; Duga, Beograd, 1. 10.–12. 11. 1988. Milomir Marić, Poslednja hajdučka vremena; Duga, str. 87–91, Beograd, 18. 3. 1989. Milomir Marić, Vlado Dapčević: »Žene su mi spasile život«; Duga, str. 64–68, Beograd, 3. 2. 1990. Milomir Marić, Nisam bio sultan u haremu; Duga, str. 75–77, Beograd, 3. 3. 1990. Milomir Marić, Tajni život crvenog apostola; Duga, str. 80–83, Beograd, 31. 3. 1990. Od kod je kaj Dragoslav Marković, Istina o Golom otoku, Beograd, Narodna knjiga, 1987. Dragoslav Marković, Josip Broz i Goli otok, Beograd, Beseda, 1990. Milivoje Marković, Preispitivanja, Beograd, Narodna knjiga, 1986. Venko Markovski, Goli otok. The island of death. A diary and letters, New York, East European Monographs, 1984. Milovan R. Maslovarić, Pakao i posle pakla; Pobjeda, str. 15, Titograd, 17. 12. 1989. Ivica Maštruko, Hereza i tolerancija; Danas, str. 10, Zagreb, 21. 6. 1988. Robert Mecilošek, Goli otok brez skrivnosti; Nedeljski dnevnik, str. 14, Ljubljana, 21. 3. 1989. Igor Mekina, Patologija gole resnice; Mladina, str. 30–31, Ljubljana, 26. 2. 1988. Igor Mekina in Svetlana Vasović, Vladimir Dapčević: »Poslali so mi plačanega morilca«; Mladina, str. 25–28, 60–61, Ljubljana, 20. 1. 1989. Martin Mencej, Od Ljubljane prek Bileće na Goli otok; Borec št. 10, str. 895–912, Ljubljana 1988. Luka Mičeta, Goli otok je nastavak Jasenovca; Politikin svet, str. 18–21, Beograd, 18. 4. 1990. Radmilo Milanović, Ljudi sa Golog otoka; Naši dani, Sarajevo, 16. 3.–8. 6. 1990. Ante Miletić, Moja istina o Golom otoku; Vjesnik, Zagreb, 7.–25. 6. 1990. Dušan Milovanović, Ko je izmislio Goli otok?; Revija 92, str. 6–7, Beograd, 8. 9. 1989. Radomir Rajo Milunović, Golgota prije Golog otoka; Pobjeda, str. 14, Titograd, 25. 1. 1990. G. Muir Mackanzie in A. P. Irby, Travels in the Slavonic Provinces of Turkey-in-Europe, London, Daldy, Isbister & Co., 1877. Abraham A. Moles, Nesologija ili znanost o otocima; Zbornik trećeg programa Radio Zagreba 23, str. 224–239, Zagreb 1989. Vladislav Musa, U Titovim pandžama, München, 1973. Bernard Newman, Tito’s Yugoslavia, London, Robert Hale, 1952. Lubor Niederle, Rukovět Slovanské archeologie, Praha, Nákl. Slovanského ústavu, 1931. Tamara Nikčević, Goli otoci Jova Kapičića, Beograd, V. B. Z, 2010. Kosta Nikolić, TITO govori što NAROD misli. Kult Josipa Broza 1944–1949, Beograd, Institut za savremenu istoriju, 2006. Zorica Nikolić, Čiji je Goli otok?; Vjesnik, str. 6, Zagreb, 3. 9. 1989. Blair Niles, Condemned to Devil’s Island, New York, Harcourt, Brace and Co., 1928. Slobodan P. Novak, Kad su đavli voljeli hrvatski, Zagreb, Sveučilišna naklada Liber, 1988. Đorđe Novosel, Življenje teče dalje ...; Mladina, str. 39, Ljubljana, 25. 12. 1987. 287 288 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Đorđe Novosel, Spomini. Ljubljana, s. d. Neobjavljen tipkopis. Hrani Pavle Jamnik. Blaž Ogorevc, Naked Island; Mladina, str. 41–43, Ljubljana, 22. 9. 1992. Rajko Orović, Strašna istina; Pobjeda, str. 14, Titograd, 16. 11. 1989. Michael Padev, What Happens to Cummunists?, London, Batchworth Press, 1953. Jože Pahor, Hodil po zemlji sem naši ..., Ljubljana, Mladinska knjiga, 1951. Jiři Pelikan, Praška pomlad, Ljubljana, Borec, 1984. Dado Perković, Krvavi pir; Pobjeda, str. 16, Titograd, 10. 1. 1990. Dado Perković, Kovačnica i lomača; Pobjeda, str. 15, Titograd, 11. 1. 1990. Kosto R. Perućica, Kako su nas prevaspitavali, Beograd, Grafički atelje »Dereta«, 1990. Stanko Perunović, Hrabro ste počeli, hrabro i završite; Pobjeda, str. 12, Titograd, 8. 1. 1990. Vlado Peteršič, Združenje Goli otok; Večer, Maribor, 22. 2. 1991. Vlado Peteršič, Ustna informacija, Ljubljana, september 1993. Jovan Petričević, Njen odgovor je bilo čutanje; Duga, str. 87–88, Beograd, 29. 10. 1988. Denis Poniž, Državna blaznica, Teleks, str. 21, Ljubljana, 13. 4. 1989. Milan Popović in Rade Savović, Pjesma kao svjedok vremena, Pobjeda, str. 12, Titograd, 8. 1. 1990. Miroslav Popović, Udri bandu, Beograd, Filip Višnjić, 1988. Stanko Popović, Uvrede teže od muka; Pobjeda, str. 15, Titograd, 14. 12. 1989. Vukašin Popović, Svojevrsno mučilište; Pobjeda, str. 17, Titograd, 23. 12. 1989. Vukašin Popović, »Prevaspitavanje« na Ugljanu; Pobjeda, str. 14, Titograd, 24. 12. 1989. Francois Charles Pouqueville, Travels in Epirus, Albania, Macedonia, and Thessaly; New Voyages and Travels IV, London, Sir Richard Phillips, 1820. Protiv provokatora i izdajnika; Proleter, št. 28, str. 9, december 1932. Quiclet, Les Voyages de M. Quiclet á Constantinople par terre, Paris, Pierre Promé, 1664. Slobodan Racković, Već '49. ušli smo u Atlantski pakt; Naši dani, str. 34–36, Sarajevo, 11. 5. 1990. Slobodan Racković, Goli otok nam je bio nametnut; Naši dani, str. 33–34, Sarajevo, 23. 11. 1990. Mašan Radonjić, Goli otok. Ljudsko mučilište, Beograd, Prometej, 1993. Radovan Radonjić, Staljinizam ne miruje; Danas, str. 11–15, Zagreb, 16. 8. 1983. Rajo Radovanović in Oleg Sladovljev, Moj posao je detektivski; Naši dani, str. 44–47, Sarajevo, 16. 3. 1990. Tomislav V. Rajković, Do Golgote i nazad. Veljkova priča, Andrijevica, Komovi, 2006. Od kod je kaj Alexander Randa, Der Balkan von Diokletian bis Tito, Zürich, Verlag der NZN, 1950. D. Rebić, Gola istina o Golom otoku; Borba, str. 27, Beograd, 25. 3. 1991. Miloš Romih, Ustna informacija, Ljubljana, september 1993. Jacques Rossi, The Gulag Handbook, New York, Paragon House, 1989. Dennison Rusinow, The Yugoslav Experiment 1948–1974, Berkeley, University of California Press, 1977. Sborník stati a článků: Titova klika ve službách imperialistů, Praha, Světové rozhledy, 1950. Reimund Schnabel, Die Frommen in der Hölle, Frankfurt am Main, Röderberg-Verlag, 1966. Tom Segev, Soldiers of Evil, London, Grafton, 1990. Dragoslav Simić in Boško Trifunović, ur., Ženski logor na Golom otoku, Beograd, ABC Product, 1990. Mihailo Simić, Na Golom otoku, Beograd, Beogradski izdavačko-grafički zavod, 1990. Pero Simić, Tito, fenomen 20. veka. Beograd, Službeni glasnik, 2011. Simon Simonović, Kazamati Titove Jugoslavije; Duga, Beograd, 9. 12. 1991–4. 1. 1992. Thorleif Sjovold, The Viking Ships in Oslo, Oslo, Universitetets Oldsakssamling, 1985. Milan Skledar, Vzponi in padci informbirojevca; Mladina, str. 60–61, Ljubljana, 3. 11. 1988. Milivoje Stevanović, Titove fabrike izdajnika; Duga, Beograd, 12. 10. 1990–23. 11. 1990. Milinko Stojanović, Rečnik Golog otoka; Duga, str. 48–50, Beograd, 14. 5. 1988. Milinko Stojanović, Knjiga pouka; v: Miroslav Popović, Udri bandu, str. 157–173. Tihomir Sulič, Ustna informacija, Ljubljana, september 1993. Petar N. Štikovac, Padaju krstovi pravoslavja; Duga, str. 10–11, Beograd, 30. 9. 1989. Mirko Šturm, Ustna informacija, Ljubljana, september 1993. David Tasić, Goli otok; A1 št. 10, Ljubljana 1987. David Tasić, Leševi s Golog, Ljubljana, Karantanija, 1990. Stefano Terra, Tre anni con Tito, Milano in Roma, Fratelli Bocca, 1953. Stanko Tomazin, Goli otok v kiosku; Nedeljski dnevnik, str. 6, Ljubljana, 19. 6. 1988. Franc Tomažič, Ustna informacija, Ljubljana, september 1993. Igor Torkar, Umiranje na obroke, Zagreb, Globus, 1984. David Tornquist, Look East, Look West, New York in London, Macmillan, 1966. 289 290 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Henry Fanshawe Tozer, Researches in the Highlands of Turkey, London, John Murray, 1869. Giovanni Trucco, Nell’ ombra di Tito, Milano, Casa editrice Ceschina, 1954. Adam B. Ulam, Titoism and the Cominform, Cambridge, Greenwood Press, 1952. Josef Ullrich, Šest let za ostatným drátem, Plzeň, Volnost, 1945. Svetlana Vasović in Igor Mekina, Mile Perović: »Tito je moral vedeti«; Mladina, str. 25–28, Ljubljana, 27. 1. 1989. Milan Vatovec, Ustna informacija, Ljubljana, september, oktober 1993. Danilo Vesel, Ustna informacija, Ljubljana, september 1993. L. C. Vialla de Sommières, Travels in Montenegro; New Voyages and Travels, Vol. IV, London, Richard Phillips, 1820. Peter Vodopivec, Pogovor z Jožetom Jurančičem; Nova revija št. 39–40, str. 845–857, Ljubljana 1985. Peter Vodopivec, Pogovor z Janezom Jezerškom - Sokolom; Nova revija št. 96–99, str. 873–878, Ljubljana 1990. Slavoljub Vojinović, Goli otok, četrdeset godina kasnije; Revija 92, str. 2–3, Beograd, 8. 9. 1989. Wayne S. Vucinich, ur., At the Brink of War and Peace: The Tito-Stalin Split in a Historic Perspective, New York, Columbia University Press, 1982. Petar Vučetić, Hod po užarenoj lavi na ostrvu bez kratera. Goli Otok i druge priče, Beograd, Matra, 1993. Maksim Vujošević, Ko je odlučivao o hapšenju; Pobjeda, str. 15, Titograd, 14. 11. 1989. Milutin Musa Vujović, »Mašina čini svoje«; Pobjeda, str. 14, Titograd, 12. 1. 1990. Milutin Musa Vujović, Bili smo van zakona; Pobjeda, str. 14, Titograd, 13. 1. 1990. Milutin Musa Vujović, U žrvnju mučilišta; Pobjeda, str. 16, Titograd, 14. 1. 1990. Radivoj Vukičević, Ponižavanje ljudi; Pobjeda, str. 14, Titograd, 17. 11. 1989. Radivoj Vukičević, »Legalna vlada«; Pobjeda, str. 15, Titograd, 18. 11. 1989. Radivoj Vukičević, Ucjene ljudi; Pobjeda, str. 14, Titograd, 19. 11. 1989. Božidar Vulović, Od tada ne slavim rođendan; Pobjeda, str. 14, Titograd, 25. 1. 1990. Emil Weiss, Ne hodi naprej...! (Pričevanje 1945–1985), Ljubljana, s. d. (neobjavljen tipkopis). Leigh White, Balkan Caesar: Tito vs. Stalin, New York, Scribner, 1951. William Frederick Wingfield, A tour in Dalmatia, Albania, and Montenegro, London, Richard Bentley, 1859. Jan Yindrich, Tito v. Stalin, London, Ernest Benn, 1950. Od kod je kaj Cvetko Zagorski, Moje leto oseminštirideseto; Nova revija št. 24/25–28/29, Ljubljana 1984. Antonín Zavadil, Obrázky z Bosny. Trappisti. – Turci. – Židé. – Cikáni. Praha, Josef Pelcl, 1911. Združenje Goli otok, Resnica o Josipu Brozu; Slovenec, str. 10, Ljubljana, 23. 6. 1992. Ante Zemljar, Pakao nade, Zagreb, Trgo-Rast, 1997. Konni Zilliacus, Tito of Yugoslavia, London, Michael Joseph, 1952. Tomo Žarić, Samoubistvo zabranjeno. (Obradio Anđelko Dragojević.) Zemun, Dokumentacija, s. d. Savo Živković, Nevin u paklu; Pobjeda, str. 16, Titograd, 20. 1. 1990. Savo Živković, »Prevaspitavanje«; Pobjeda, str. 14, Titograd, 21. 1. 1990. Savo Živković, Dvije žrtve linča; Pobjeda, str. 14, Titograd, 21. 1. 1990. Savo Živković, Muzej živih ljudi; Pobjeda, str. 13, Titograd, 22. 1. 1990. Savo Živković, Brata nijesam prepoznao; Pobjeda, str. 16, Titograd, 23. 1. 1990. Savo Živković, Povratak iz pakla; Pobjeda, str. 15, Titograd, 24. 1. 1990. 291 293 Slikovno gradivo Str. 8: Zuko Džumhur, Iz nekega ruskega albuma, Književne novine, 14. 2. 1950, str. 2 Str. 12 zg.: Reklama za barvni film Mladina sveta, Sovexport Str. 12 sp.: Zvezni zlet fizkulturnikov Jugoslavije, Beograd 1947, razglednica Str. 32 zg.: Đorđe Andrejević - Kun, Bilećansko taborišče, 1940, Književne novine, 19. 4. 1950, str. 3 Str. 32 sp.: Pozdrav iz buržoaznih temnic proletarskim borcem! Razglednica, ki jo je izdal Centralni odbor proletarske pomoči (na prodaj v »korist žrtev reakcije«), Beograd, 1921. Str. 50: Edo Murtić, Mati v liškem zavetišču, 1944. Razglednica, izdana v čast prvega kongresa AFŽ Hrvaške, 21.–23. 7. 1945. Str. 60: Rudolf Gorjup, Po tisoč tristo letih si piše slovenski narod sodbo sam, 1945, plakat (NUK, Ljubljana). Str. 74: Pozdrav z avtoceste Bratstva in enotnosti, razglednica Str. 92: Trideset let dežele socializma, ZSSR, 1917–1947, Društvo za kulturno sodelovanje Jugoslavije s ZSSR, plakat (NUK, Ljubljana). Str. 104: Rudolf Gorjup, Tujega nočemo, svojega ne damo, 1945, plakat (NUK, Ljubljana). Str. 116: A. Kučapalov, Skupnost dela, 1967, razglednica Str. 130: Slavko Pengov, Dvigajmo uspehe obnove za blagostanje delovnega ljudstva, 1946, plakat (NUK, Ljubljana). Str. 142: Živel 1. maj, Sarajevo 1948, razglednica Str. 154: Janez Trpin, Osvobojeni gradimo, 1945, plakat (NUK, Ljubljana). Str. 164 zg.: Rojstnodnevna torta za Josipa Broza - Tita, fotografija Str. 164 sp.: Josip Broz - Tito s kapitalnimi baranjskimi jeleni pred dvorcem Tikveš v Kopačkem ritu. Dvorec je v letih 1941–1944 upravljal princ Albreht Habsburg, po 1945 pa ga je Broz uporabljal kot lovski dvorec. Str. 180 zg.: Industrija motorjev Rakovica pri Beogradu, reklamna razglednica Str. 180 sp.: S. M. Muradjan, Pomlad je prišla, 1960, razglednica Str. 194 zg.: Gradnja Avtoceste bratstva in enotnosti, razglednica Str. 194 sp.: Gradnja železniške proge Šamac–Sarajevo: »Vsestranska šola mladine Jugoslavije!«, razglednica Str. 214: Rudolf Gorjup, Obramba domovine je prva dolžnost slehernega državljana FLRJ. Vključujte se v strelske družine, 1949 (NUK, Ljubljana). 294 Božidar Jezernik GOLI OTOK — TITOV GULAG Str. 228: 1. svetovno prvenstvo v padalskih skokih, Lesce – Bled, 16.–20. 8. 1951, razglednica Str. 244 zg.: Pionirska proslava dneva republike, fotografija Str. 244 sp.: Razstava Vojne mornarice in pomorstva Jugoslavije. Tujega nočemo, svojega ne damo, julij–september 1952, razglednica. Str. 258: Ismet Mujezinović, Z bratstvom in enotnostjo v Ljudski fronti smo izvojevali svobodo in gradimo boljšo bodočnost, razglednica Str. 268 zg.: Predsednik ZDA Jimmy Carter polaga venec na grob Josipa Broza Tita, 1980, razglednica Str. 268 sp.: Državniki Rommel, Lenin, Churchill, Hitler, Tito in Maciá v Muzeju voščenih lutk v Barceloni, razglednica Str. 280: Zdenko Kalin, Josip Broz. Kip je stal v Skupščini SR Slovenije do osamosvojitve. Fotografija je z razstave pred Kulturno-informacijskim centrom Križanke Mestnega muzeja Ljubljana, foto Janez Kos, 1993 (Muzeji in galerije mesta Ljubljane). Str. 292: Živela bratska Sovjetska zveza. Prvi mladinski kongres hrvaške mladine, 17. 6. 1945, razglednica.