Ja ja, sej vidm, da je tehnično dobr narjen. Glasba se mi še zmerej ne zdi nč posebnega, razn tam proti koncu, k se ponovi glavna tema, ki lepo opremi eno redkih emocionalnih scen filma. Drgač pa ja, dobrr, sam res me ne zanima Mark Cukrberg in njegove sociopatske prevare, ki so priperjale do socialnega omrežja, vrednega bilijone. Sam mal sem fouš. To je pa tud vse.
7.6/10
Tole je blo pa zelo težko gledat. Malo sem se smejal, malo sem bil žalosten, malo sem bil jezen, malo sem sočustvoval, malo sem zavijal z očmi, malo sem bil obupan.
7.3/10
Vesel sem. Vesel sem, da mi je leta 2025 dan ogled takšnega filma. Novega filma. Vpliv Paula Thomasa Andersona je očiten. Čudovita fotografija, čudovita glasba, čudoviti nastopi. Pa vendar, sanje, četudi ameriške, ne obljubijo varstva pred moro. Morda bi se lahko malo bolj poglobili v glavno osebo, malo podrobneje preučili ego umetnika in nevarnost, ki ga prinaša njegova zaljubljenost v svoje stvaritve, morda pa tudi ne. Škoda za zaključek. Kot da bi na koncu Bachovega Pasijona po Mateju začeli igrat…
Dobro, film se še ni povsem mariniral v tej moji čežani od možganov, ampak z gotovostjo lahko rečem, da me, tako kot pri režiserjevem prejšnjem filmu, moti nekaj stvari, kar mi na žalost preprečuje, da mu prisolim višjo oceno. Ostaja pa Eggers eden mojih najljubših sodobnih režiserjev in z velikim zadovoljstvom bom še naprej podpiral vsako njegovo stvaritev.
7.7/10
