Rio de Janeiro

Rio de Janeiro Rio
občina
Município do Rio de Janeiro Občina Rio de Janeiro
Od vrha v smeri urinega kazalca: središče mesta; kip Kristusa Odrešenika na gori Corcovado; Sladkorna glava s plažo Botafoto; plaža Barra de Tijuca z goro Pedra da Gávea; Muzej prihodnosti na trgu Mauá z mostom Rio–Niterói v ozadju; tramvaj v okrožju Santa Teresa.
Zastava Grb
Vzdevek:  Cidade Maravilhosa (Čudežno mesto) Princesa Maravilhosa (Čudežna princesa) Cidade dos Brasileiros (Mesto Brazilcev)
Lega v državi Rio de Janeiro
Rio de Janeiro Lega v Braziliji
Koordinati: 22°54′30″S 43°11′47″W
Država	Brazilija
Regija	Jugovzhodna regija
Zvezna država	Rio de Janeiro
Naselitev	1555
Ustanovitev	1. marec 1565
Upravljanje
• Vrsta	Župan–mestni svet
Površina
• občina	1.221 km2
• Metropolitansko obm.	4.539,8 km2
Nadm. višina	0 do 1.020 m
Prebivalstvo  (2022)
• občina	6.211.223
• Rang	2.
• Gostota	5.265,82 preb./km2
• Urbano	11.616.000
• Metropolitansko obm.	12.280.702
• Metropolitanska gostota	2.705,1 preb./km2
Demonim	Carioca
Časovni pas	UTC−3 (BRT)
Poštna številka	20000-000
Omrežna skupina	+55 21
Spletna stran	prefeitura.rio
Kraj svetovne dediščine UNESCO
Uradno ime: Rio de Janeiro: Carioca Landscapes between the Mountain and the Sea Rio de Janeiro: Pokrajine Carioca med goro in morjem
Tip	kulturni
Kriteriji	vi
Razglasitev	2012 (36. zasedanje)
ID #	1100
Država	Brazilija
Regija	Latinska Amerika in Karibi

Rio de Janeiro (portugalsko: [ˈʁi.u d(ʒi) ʒɐˈne(j)ɾu] ) za 'januarska reka') ali preprosto Rio, je velemesto in glavno mesto istoimenske zvezne države v jugovzhodni Braziliji. Rio slovi po plažah Copacabana in Ipanema, obkroženima s hoteli, po velikem kipu Kristusa Odrešenika (portugalsko Cristo Redentor, standard brazilsko portugalsko: [ˈkɾistu ʁedẽˈtoʁ]) na gori Corcovado in po vsakoletnem pustnem karnevalu. Poleg tega ima velemesto največji gozd znotraj kakega urbanega območja, ki se imenuje Floresta da Tijuca.

Rio de Janeiro leži na 22° 54' južne zemljepisne širine in 43° 14' zahodne zemljepisne dolžine. Mestna občina ima skoraj 7 milijonov prebivalcev (po oceni leta 2018) in pokriva površino 1256 km², število prebivalcev širšega mestnega (metropolitansko območje|metropolitanskega območja]] pa ocenjujejo na okoli 13 milijonov. S tem je za São Paulom drugo največje brazilsko mesto, do preselitve prestolnice v Brasílio v letu 1960 pa je opravljalo tudi vlogo glavnega mesta.

Kraj, kjer danes stoji mesto, so januarja 1501 kot prvi Evropejci dosegli portugalski raziskovalci, ki jih je vodil Gaspar de Lemos. Mislili so, da je Guanabarski zaliv estuarij, zato so ga poimenovali Januarska reka. Mesto je bilo ustanovljeno šele 1. marca leta 1565, ko ga je portugalski vitez Estácio de Sá v čast svojega kralja Sebastjana I. imenoval São Sebastião do Rio de Janeiro (Sveti Sebastijan Januarske reke). Sprva je bilo mesto sedež kapitanije Rio de Janeiro, domene Portugalskega imperija. Leta 1763 je postal glavno mesto države Brazilije, države Portugalskega imperija. Leta 1808, ko se je portugalski kraljevi dvor preselil v Brazilijo, je Rio de Janeiro postal sedež dvora portugalske kraljice Marije I. Kasneje je pod vodstvom svojega sina princa regenta Ivana VI. Portugalskega povzdignila Brazilijo v dostojanstvo kraljestva v Združenem kraljestvu Portugalske, Brazilije in Algarvesa. Rio je ostal glavno mesto večcelinske monarhije do leta 1822, ko se je začela brazilska vojna za neodvisnost. To je eden redkih primerov v zgodovini, da se je glavno mesto države kolonizatorke uradno preselilo v mesto v eni od njenih kolonij. Rio de Janeiro je kasneje služil kot glavno mesto neodvisne monarhije, Brazilskega imperija, do leta 1889 in nato glavno mesto republikanske Brazilije do leta 1960, ko je bilo glavno mesto preneseno v Brasílio.

Mesto je zraslo ob vznožju gore Sladkorna glava (Pão-de-Açúcar), vendar so kasneje, v skladu s srednjeveškim načinom obrambe, trdnjavo prestavili na vrh Grajskega griča (Morro do Castelo).

Kljub temu, da se velemesto v mnogih vidikih lahko uvršča med najsodobneje urejena na svetu, veliko prebivalcev živi v favelah, v zelo slabih življenjskih pogojih.

Zgodovina

Predkolonialno obdobje

Območje Ria je bilo poseljeno z ljudstvi Tupi, Puri, Botocudo in Maxakalí.

Kolonialno obdobje

Ustanovitev Ria de Janeira 1. marca 1565

Evropejci so prvič naleteli na zaliv Guanabara 1. januarja 1502 (torej Rio de Janeiro, 'januarska reka'), med portugalsko odpravo pod vodstvom raziskovalca Gasparja de Lemosa, kapitana ladje v floti Pedra Álvaresa Cabrala ali pod vodstvom Gonçala Coelha. Kot opazovalec naj bi na povabilo kralja Manuela I. v isti odpravi sodeloval tudi florentinski raziskovalec Amerigo Vespucci.

Leta 1555 je enega od otokov v zalivu Guanabara, ki se zdaj imenuje otok Villegagnon, zasedlo 500 francoskih kolonistov pod vodstvom francoskega admirala Nicolasa Duranda de Villegaignona. Posledično je na otoku Villegagnon zgradil Fort Coligny, ko je poskušal ustanoviti francosko antarktično kolonijo. Sčasoma je ta francoska naselbina postala prevelika grožnja za ustanovljeno portugalsko kolonijo in leta 1560 je bil izdan ukaz, da se jih znebijo. Dolgoletno vojaško agresijo je nato sprožil novi generalni guverner Brazilije Mem De Sa, kasneje pa jo je nadaljeval njegov nečak Estacio De Sa. 20. januarja 1567 so bile francoske sile dokončno poražene in so bile odločno za vedno izgnane iz Brazilije.

Mesto Rio de Janeiro so 1. marca 1565 ustanovili Portugalci pod vodstvom Estácia de Sá, vključno z Antôniom de Marizom. Poimenovali so ga São Sebastião do Rio de Janeiro v čast sv. Sebastijana, svetniku, ki je bil soimenjak in zavetnik portugalskega takratnega monarha Sebastiãoa. Rio de Janeiro je bilo ime zaliva Guanabara. Do začetka 18. stoletja je mesto ogrožalo ali napadlo več večinoma francoskih piratov in gusarjev, kot sta Jean-François Duclerc in René Duguay-Trouin.

V poznem 17. stoletju, še v času sladkorne dobe, so Bandeiranti odkrili zlato in diamante v sosednji kapitaniji Minas Gerais, zato je Rio de Janeiro postal veliko bolj praktično pristanišče za izvoz bogastva (zlata, dragih kamnov, poleg sladkorja) kot Salvador, Bahia, veliko bolj severovzhodno. 27. januarja 1763 je bila kolonialna uprava v portugalski Ameriki preseljena iz Salvadorja v Rio de Janeiro. Mesto je ostalo predvsem kolonialna prestolnica do leta 1808, ko se je portugalska kraljeva družina in večina povezanih lizbonskih plemičev, ki so bežali pred Napoleonovo invazijo na Portugalsko, preselila v Rio.

Portugalski dvor

Med 500 tisoč in enim milijonom sužnjev je pristalo na Valongo Wharfu zaradi trgovanja z atlantskimi sužnji

Prestolnica kraljevine je bila prenesena v mesto, ki je tako postalo edina evropska prestolnica izven Evrope. Ker ni bilo fizičnega prostora ali urbane strukture za namestitev na stotine plemičev, ki so nenadoma prispeli, so bili številni prebivalci preprosto izgnani iz svojih domov. V prvem desetletju je bilo ustanovljenih več izobraževalnih ustanov, kot so Vojaška akademija, Kraljeva šola znanosti, umetnosti in obrti ter Cesarska akademija lepih umetnosti, pa tudi Nacionalna knjižnica Brazilije – z največjo zbirko v Latinski Ameriki – in Botanični vrt. Prvi tiskani časopis v Braziliji, Gazeta do Rio de Janeiro, je prišel v obtok v tem obdobju. Ko je bila Brazilija leta 1815 povzdignjena v Kraljevino, je postala glavno mesto Združenega kraljestva Portugalske, Brazilije in Algarvesa do vrnitve portugalske kraljeve družine v Lizbono leta 1821, vendar je ostala glavno mesto Kraljevine Brazilije.

Od kolonialnega obdobja do prve neodvisne dobe je bil Rio de Janeiro mesto sužnjev. Prišlo je do velikega pritoka afriških sužnjev: leta 1819 je bilo v kapitaniji 145.000 sužnjev. Leta 1840 je število sužnjev doseglo 220.000 ljudi. Med letoma 1811 in 1831 je v Rio de Janeiro prispelo od 500.000 do milijon sužnjev skozi Valongo Wharf, ki je danes del svetovne dediščine. Pristanišče Rio de Janeiro je bilo največje pristanišče sužnjev v Ameriki.

Zaliv Botafogo leta 1869

Zaliv Botafogo leta 1889

Imperij

Ko je princ Peter leta 1822 razglasil neodvisnost Brazilije, se je odločil obdržati Rio de Janeiro kot prestolnico svojega novega cesarstva, medtem ko je bil kraj obogaten s pridelavo sladkornega trsa v regiji Campos in še posebej z noviteto, pridelavo kave v dolini Paraíba. Da bi provinco ločili od prestolnice cesarstva, je bilo mesto leta 1834 spremenjeno v nevtralno občino, mimo province Rio de Janeiro pa je Niterói postalo glavno mesto.

Kot politično središče države je bil Rio koncentriran politično-strankarsko življenje cesarstva. To je bil glavni oder abolicionističnega in republikanskega gibanja v drugi polovici 19. stoletja. Takrat se je število sužnjev drastično zmanjšalo in mesto se je razvilo s sodobnimi odtoki, živalskimi tramvaji, železniškimi postajami, ki prečkajo mesto, plinsko in električno razsvetljavo, telefonsko in telegrafsko napeljavo, vodovodno in rečno napeljavo. Rio je ostal glavno mesto Brazilije po letu 1889, ko je monarhijo zamenjala republika.

6. februarja 1889 je bila ustanovljena tekstilna tovarna Bangu z imenom Companhia Progresso Industrial do Brasil. Tovarna je bila uradno odprta 8. marca 1893 v kompleksu z različnimi arhitekturnimi slogi, kot so italijanska arhitektura, neogotika in mansardne strehe. Po odprtju leta 1893 so v Bangu prišli delavci iz Velike Britanije, ki so delali v tekstilni tovarni. Stare kmetije so postale delavske vasi s hišami iz rdeče opeke, nastala je neogotska cerkev, ki še vedno obstaja kot župnijska cerkev svetega Sebastijana in svete Cecilije. Pojavili so se tudi ulični kinematografi in kulturne stavbe. Maja 1894 je Thomas Donohoe, britanski delavec iz Busbyja na Škotskem, prispel v Bangu.

Donohoe je bil presenečen, ko je ugotovil, da Brazilci sploh ne poznajo nogometa. Zato je pisal svoji ženi Elizabeth in jo prosil, naj prinese nogometno žogo, ko se mu pridruži. In kmalu po njenem prihodu, septembra 1894, se je na igrišču poleg tekstilne tovarne odvijala prva nogometna tekma v Braziliji. To je bila tekma petih na stran med britanskimi delavci in se je odvijala šest mesecev pred prvo tekmo, ki jo je organiziral Charles Miller v São Paulu. Vendar pa je bil nogometni klub Bangu uradno ustanovljen šele leta 1904.

Republikansko obdobje

Rio de Janeiro, ok. 1910

V času, ko je bila ustanovljena brazilska Stara republika, mestu ni bilo urbanističnega načrtovanja in sanitarij, kar je pripomoglo k širjenju številnih bolezni, kot so rumena mrzlica, griža, norice, tuberkuloza in celo črna smrt. Pereira Passos, ki je bil leta 1902 imenovan za župana, je uvedel reforme za posodobitev mesta in porušil cortiços, kjer je živela večina revnega prebivalstva. Ti ljudje, večinoma potomci sužnjev, so se nato preselili živet v mestne hribe in ustvarili prve favele. Po navdihu mesta Pariza je Passos v središču mesta zgradil mestno gledališče, Museu Nacional de Belas Artes (Narodni muzej lepih umetnosti) in Narodno knjižnico; prinesel električno energijo v Rio in ustvaril večje avenije za prilagoditev mesta avtomobilom. Passos je imenoval tudi Oswalda Cruza za generalnega direktorja javnega zdravja. Cruzovi načrti za čiščenje mesta bolezni so vključevali obvezno cepljenje celotnega prebivalstva in prisilno vstopanje v hiše, da bi uničili komarje in podgane. Prebivalci mesta so se uprli Cruzovi politiki, kar je bilo znano kot upor cepljenja.

Akvadukt Carioca v dvajsetih letih prejšnjega stoletja

Zlata obveznica mesta Rio de Janeiro, izdana 1. februarja 1928

Leta 1910 je Rio videl upor, ko so se afro-brazilski člani posadke v brazilski mornarici uprli proti težki uporabi telesnega kaznovanja, ki je bilo podobno kaznovanju sužnjev. Uporniki so prevzeli nadzor nad bojno ladjo Minas Geraes in zagrozili, da bodo streljali na mesto. Leta 1922 se je zgodil še en vojaški upor, upor v trdnjavi Copacabana, pohod proti koronelizmu in politiki café com leite (Politika kave z mlekom) Stare republike. Ta upor je zaznamoval začetek tenentizma, gibanja, ki je povzročilo brazilsko revolucijo leta 1930, ki je začela Vargasovo dobo (obdobje v zgodovini Brazilije med letoma 1930 in 1946, ko je državo vodil predsednik Getúlio Vargas).

Žičnica Sugarloaf v 40. letih prejšnjega stoletja

Do prvih let 20. stoletja je bilo mesto v veliki meri omejeno na sosesko, ki je danes znana kot zgodovinsko mestno jedro (glej spodaj), na ustju zaliva Guanabara. Težišče mesta se je začelo premikati proti jugu in zahodu v tako imenovano Zona Sul (Južna cona) v začetku 20. stoletja, ko je bil pod gorami zgrajen prvi predor med Botafogom in sosesko, ki je danes znana kot Copacabana. Širitev mesta proti severu in jugu je olajšala konsolidacija in elektrifikacija tramvajskega tranzitnega sistema Ria po letu 1905. Naravno okolje Botafogosa v kombinaciji s slovesom hotela Copacabana Palace, luksuznega hotela Amerike v 1930-ih, je pomagalo Riu pridobiti sloves mesta za zabave na plaži, ki ga ima še danes. Ta ugled je bil v zadnjih letih nekoliko okrnjen zaradi nasilja v favelah, ki je posledica trgovine z mamili in milic.

Občasno so razpravljali o načrtih za selitev glavnega mesta države iz Ria de Janeira v središče Brazilije, in ko je bil leta 1955 za predsednika izvoljen Juscelino Kubitschek, je bilo to delno na podlagi obljub o izgradnji nove prestolnice. Čeprav so mnogi mislili, da je šlo le za predvolilno retoriko, je Kubitscheku do leta 1960 z velikimi stroški uspelo zgraditi Brasílio in novo zvezno okrožje. 21. aprila istega leta je bilo glavno mesto Brazilije uradno prestavljeno v Brasílio. Ozemlje nekdanjega zveznega okrožja je po zalivu, ki meji na vzhodu, postalo samostojna zvezna država Guanabara, ki je obsegala samo mesto Rio de Janeiro. Po državnem udaru leta 1964, ki je vzpostavil vojaško diktaturo, je bila mestna država edina država v Braziliji, ki je nasprotovala vojski. Nato je leta 1975 predsedniški odlok, znan kot The Fusion, odstranil federativni status mesta in ga združil z zvezno državo Rio de Janeiro, pri čemer je mesto Rio de Janeiro nadomestilo Niterói kot glavno mesto države in ustanovilo Metropolitansko regijo Rio de Janeiro.

Leta 1992 je Rio gostil Earth Summit, konferenco Združenih narodov za boj proti degradaciji okolja. Dvajset let pozneje, leta 2012, je mesto gostilo še eno konferenco o trajnostnem razvoju, imenovano Konferenca Združenih narodov o trajnostnem razvoju. Mesto je leta 2013 gostilo Svetovni dan mladih, drugi svetovni dan mladih v Južni Ameriki in prvi v Braziliji. Na športnem področju je bil Rio de Janeiro gostitelj vseameriških iger leta 2007 in finala svetovnega prvenstva v nogometu leta 2014. 2. oktobra 2009 je Mednarodni olimpijski komite objavil, da bo Rio de Janeiro gostil Poletne olimpijske igre 2016 in paraolimpijske igre 2016, pri čemer je premagal tekmece Chicago, Tokio in Madrid. Mesto je postalo prvo južnoameriško mesto, ki je gostilo dogodek, in drugo latinskoameriško mesto (po Ciudad de Mexico leta 1968), ki je gostilo igre. Od začetka leta 2010 je Rio de Janeiro vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine zaradi svoje umetnosti, urbane kulture in oblikovane pokrajine, postavljene okoli naravnega okolja.

Geografija

Satelitski posnetek širšega mestnega območja

Mesto stoji na razmeroma ozki priobalni ravnici ob atlantski obali blizu Kozorogovega povratnika, nad katerim se dviguje hribovje Serra do Mar, ki predstavlja južni del Brazilskega višavja. Središče mesta je ob zahodnem bregu Guanabarskega zaliva, novejši predeli na jugozahodu pa stojijo neposredno na oceanski strani. Dostop do slednjih otežujejo obronki hribovja Serra do Mar z ikonično goro Sladkorni stožec (Pão de Açúcar) ob ustju zaliva, ki je eden od simbolov mesta. Višavje se razteza v smeri od vzhoda proti zahodu in deli Rio de Janeiro na severno in južno cono. Porašča ga razmeroma neokrnjen oceanski deževni gozd Tijuca, ki je zavarovan kot narodni park Floresta da Tijuca in velja za največji mestni gozd na svetu. Znotraj parka med drugim stoji gora Corcovado s kipom Kristusa Odrešenika. V grobem severne predele mesta sestavljajo delavska naselja in industrijska območja, v južnih predelih blizu oceana pa prebiva srednji in višji sloj prebivalcev. Slednji so med drugim znani po slavnih plažah, kot sta Copacabana in Ipanema. Dostopnejši so postali šele v začetku 20. stoletja, ko so skozi gorsko pregrado proti severu izvrtali številne predore.

Kultura

Šport

V mestu je med letoma 1936 in 1954 potekala dirka za Veliko nagrado Ria de Janeira.

Mesto je bilo izbrano za organizacijo poletnih olimpijskih iger leta 2016, kot prvo južnoameriško mesto, ki je gostilo olimpijske igre. V ta namen so v Riu zgradili 32 novih športnih objektov in posodobili infrastrukturo.

Glej tudi

• seznam mest v Braziliji

Zunanje povezave

• Spletna stran Občine Rio de Janeiro