Marija z Jesenic Mojstra Trbojske Marije in grafike Mojstra ES

Jezikoslovni zapiski, 2015

V članku je predstavljena monografija mariborske dia-lektologinje Mihaele Koletnik Slovenskogoriško narečje, kije kot 12. knjiga iz zbirke Zora izšla pri Slavističnem društvu Maribor. V njej avtorica predstavlja rezultate svojega večletnega raziskovanja gla-soslovne, oblikoslovne in skladenjske ravnine panonskega slovensko-goriškega narečja ter utemeljuje njegovo delitev na dve podnarečji, na vzhodno in zahodno na podlagi kolikostnega nasprotja med stalno dolgimi ter staro- in novoakutiranimi samoglasniki.

Jezikoslovni zapiski, 2015

Irena Stramljič Breznik, Prispevki iz slovenskega besedoslovja

srl.si

Ob upoštevanju predhodnih analiz, med katerimi zavzemajo posebno mesto raziskave Franca Zadravca, prispevek razčleni razlike med prvo (1932) in drugo (1957) knjižno izdajo romana Gornje mesto Bogomira Magajne. Osvetljuje tudi zgradbo dela ter pisateljevo razumevanje poslanstva umetnika, tako da se pokažejo osnovne značilnosti pisateljeve poetike. Druga izdaja je hote ali nehote premaknila temeljno sporočilo iz območja generacijskega romana v sfero individualnega (avto)biografskega. Taking into account the previous analyses, among which Franc Zadravec's studies occupy a particularly prominent place, the article analyzes the differences between the fi rst (1932) and the second (1957) editions of Bogomir Magajna's novel Gornje mesto. It is also illuminates the structure of the novel and the author's understanding of the artist's mission, which reveals the basic characteristics of the author's poetics. The second edition, whether intentionally or not, moved the basic message from the area of a generational novel into the sphere of an individualistic (auto)biographical novel.

2018

Izoglose na stiku slovenskega kostelskega narečja in kajkavskega goranskega narečja POVZETEK V disertaciji so predstavljeni izbrani govori kostelskega nareĉja, ki se uvrńĉa v dolenjsko nareĉno skupino slovenskega jezika, in govori zahodno goranskega podnareĉja goranskega nareĉja na Hrvańkem, ki ga tradicionalna hrvańka dialektologija uvrńĉa v kajkavsko nareĉno skupino hrvańkega jezika. Z metodami sinhronega in diahronega jezikoslovja so govori obravnavani na treh razliĉnih jezikovnih ravneh, in sicer na fonolońki, morfonolońki in morfolońki ravni. Z geolingvistiĉno metodo so predstavljene izofone in izomorfe, ki loĉujejo oz. zdruņujejo doloĉene govore. Z definicijskimi lastnostmi slovenskega jezikovnega sistema in s predstavitvijo starejńih jezikovnih pojavov, ki so sluņili kot definicijski kriteriji, se je skuńalo dokazati dve hipotezi, in sicer avtohtonost obravnavanih govorov ter da je del govorov, ki se tradicionalno uvrńĉajo v zahodno goransko podnareĉje goranskega nareĉja, genetolingvistiĉno gledano, del slovenskega jezikovnega sistema in ne kajkavskega. Vse obravnavane govore se je poskuńalo uvrstiti v dolenjsko nareĉno ploskev. Prav tako pa se je poskuńalo ugotoviti, do katere mere so lahko izomorfe relevantne kot (pomoņni) definicijski kriteriji. Kot dopolnitev in predstavitev metodolońkega modela za netonemske govore so bile sinhrono predstavljene samoglasnińke premene v krajevnem govoru Ravnic. Kvaliteta in kvantiteta samoglasnika namreĉ priĉata o nekdanjih naglasnih mestih in (lahko) tonemu pa tudi o kasnejńih naglasnih premikih. Starejńi jezikovni pojavi so bili vzeti za kriterij pripadnosti doloĉeni nareĉni ploskvi, tj. dolenjski nareĉni ploskvi. Mlajńi jezikovni pojavi pa so bili vzeti predvsem kot kriterij za loĉitev od ostalih okolińkih nareĉij dolenjske nareĉne ploskve in za nadaljnjo razvrstitev znotraj obravnavanih govorov. Mlajńi naglasni premiki so vsem govorom skupni, z upońtevanjem ostalih treh kriterijev pa se obravnavno obmoĉje deli na dva dela, in sicer na svoj SZ del (z govorom Delnic) in JV del. Izkazalo se je, da se z nańtetimi samoglasnińkimi in naglasnimi izofonami pokrivajo tudi nekatere soglasnińke izofone, ki so se zato izkazale za relevantne pri ĉlenitvi govorov oz. za potrditev loĉevanja na SZ in JV del. Poskuńalo se je najti tudi izomorfe, ki med seboj loĉujejo oz. povezujejo obravnavane krajevne govore. Prikazani so bili samostalnińki sklanjatveni vzorci izbranih krajevnih govorov ter obravnava posameznih sklonskih konĉnic. Zakljuĉimo lahko, da so obravnavani govori sistemski in ne izkazujejo meńanosti, zato jih lahko imamo za avtohtone govore. Dalje lahko zakljuĉimo, da obravnavani govori na obeh straneh drņavne meje glede na starejńe jezikovne pojave spadajo v dolenjsko nareĉno ploskev in da se obravnavani govori glede na nekatere mlajńe jezikovne pojave loĉujejo na dva dela, in sicer na SZ in JV del. Znotraj SZ dela pa se po istih kriterijih izloĉata govora Ĉabra in Pleńc ter Drage. Morfolońke znaĉilnosti se niso izkazale za relevantne pri loĉevanju obravnavanih govorov med seboj. Predlaga se, da se v kostelsko nareĉje vkljuĉi tudi govore na Hrvańkem, in sicer obravnavane govore Ravnic, Gerova, Ĉabra, Zamosta, Pleńc, Hrvatskega, Delnic, Gornjih Turnov, Broda na Kolpi in Ravne gore. Prav tako se predlaga, da se SZ in JV del kostelskega nareĉja loĉi na dve nareĉji, saj so govori obravnavanega obmoĉja zajeti v eno nareĉje bolj zaradi tradicije kot na podlagi natanĉne jezikoslovne analize. Tako za govore JV dela predlagam poimenovanje kostelsko narečje, za govore SZ dela pa čabransko narečje, saj poimenovanje po reki Ĉabranki najbolje zaobjema govore tega obmoĉja na obeh straneh reke. JV del, t. i. kostelsko narečje, se ņe po sluńnem vtisu loĉuje od ĉabranskega. Znotraj SZ dela je nato potrebno zamejiti ńe dragarsko obmoĉje (podnareĉje?), ki zajema krajevne govore Ĉabra in Drage. Kljuĉne besede: kostelsko nareĉje, goransko nareĉje, dolenjska nareĉna skupina, kajkavsko nareĉje, fonologija, naglas, morfonologija, morfologija Isoglosses on the contact of the Slovene dialect of Kostel and the kajkavian goranski dialect ABSTRACT The dissertation presents the selected local speeches of the Kostel dialect, which belongs to the the Lower Carniolan dialect group, and the local speeches of the Western goranski sub dialect group of the Gorski kotar dialect which the traditional Croatian dialectology places within the Kajkavian dialect. The treated speeches are the speeches of the following villages: Babno Polje, Lazec,

Primerjalna Knjizevnost, 1995

Pričujoča razprava se vpisuje v polje komparativne verzologije. Za cilj si je zastavila primerjavo ritmične strukture izvornega itali janskega ("laškega") enajsterea in njegove slovenske recepcije. Prešeren je odkril optimalne možnosti za ritem slovenskega verza v kombiniranju osnovnega akcentuacijskega principa s stranskim silabičnim principom. Kljub akcentuacijskemu temelju bi lahko rekli, da je slovenski verz silabotoničen. Zato je Prešernova vpeljava jambske ga enajsterca in italijanskega soneta ustrezala naravi našega verza. Čeprav slovenski verz pripada sistemu akcentuacijske verzifikacije, italijanski verz pa silabičnemu sistemu (z močno vlogo naglasov), prav silabotoničnost pomeni skupni imenovalec obeh verzov. V pesmih, napisanih v "laškem" enajstercu, uporablja Prešeren samo ženske klavzule (ital.: piano) ter povsem izključi možnost moških (ital.: tronco) in daktilskih (tekočih-ital.: sdrucciolo) klav zul, ki sicer obstaja v italijanski verzifikaciji. Velikanski vpliv Prešernove poetike na celotno zgodovino slovenske poezije je imel za posledico, da se je ženska varianta enajsterca uveljavila kot zvrstna norma, čeprav so jo mnogi pesniki kršili. Ce upoštevamo dejstvo, da je siceršnja frekvenca moških in daktilskih klavzul pri Prešernu precej višja kakor pri Danteju in Petrarci, se vsiljuje sklep, da je izključna uporaba ženskih klavzul pri jambskih enajstercih zvrstno motivirana in določena: Prešeren je ženske klavzule očitno doživljal kot znamenje "visokega", umetn(išk)ega pesništva, medtem ko je moške in daktilske klavzule rad uporabljal pri narativnem pesništvu in v legah, ki izvirajo iz ljudskega izročila. Cezura, nezgrešljivo znamenje silabične verzifikacije, je v italijan ski poeziji sicer šibkejša kakor v francoski in španski, vendar je kljub temu precej močnejša kakor v slovenski poeziji. Primerjava strukture italijanskega in slovenskega "laškega " enajsterca glede na položaj cezure nas je pripeljala do zanimive ugotovitve: v italijanski poeziji vlada ravnotežje v frekvenci malih enajstercev (ital.: endecasillabo a minore-s cezuro v pr\>i polovici verza) in velikih enajstercev (ital.: endecasillabo a maiore-s cezuro v drugi polovici verza), medtem ko slovenska adaptacija kaže jasno težnjo k prevladi malih enajstercev. To tendenco je mogoče zaslediti v celotni zgodovini slovenske poezije od Prešerna do današnjega dne, od romantike do sodobnega postmodernizma (recimo pri Jesihu). Izvor jambskega endecasillaba Na začetku premisleka o naravi in pomenu jambskega enajsterca za slovensko verzifikacijo moramo natančneje opredeliti obseg pojma. Pogosto namreč uporabljamo tudi skrajšani termin enajsterec ali Pa kar iz italijanščine izposojeni izvirni izraz endecasillabo. Pri tem se je treba zavedati, da sama oznaka enajsterec ni dovolj natančna, saj opredeljuje le število zlogov, ne pa tudi verznega metra. Zato od antike naprej poznamo mnoge različne oblike enajstercev.

ZRC SAZU, Založba ZRC eBooks, 2001

2016

The paper describes festivities in Jesenice as were once held and how they are remembered by inhabitants of various places in the municipality. In describing life-cycle customs and traditions, it primarily focuses on birth, marriage and death, and in regard to calendar ones on Shrovetide, Easter and the time from Advent to Epiphany. Although customs and traditions associated with the farming cycle seem to disappear at the fastest rate, one can still find a few that are still observed in farming activities. Finally, the paper also describes festive dishes and attire. Within the framework of festivities as are known throughout Slovenia or even beyond, one can also find certain customs and traditions that are typical only of the Gorenjska region or, more specifically, the Jesenice area. Said city has, especially in relation to its six centuries long ironmaking tradition, developed its own unique traditions that are also reflected in certain festivities, characteristic only of the afore...

Od za~etkov slovenskega opernega ustvarjanja do leta 1980 sta bili na podlagi slovenskega romana uglasbeni le dve operi (R. Savin, Lepa Vida in M. Poli~, Deseti brat). V referatu se spra{ujem, ali je taka {tevilka majhna v primerjavi z evropsko operno produkcijo, nastalo po romanesknih predlogah. Savinovo in Poli~evo delo postavim najprej v kontekst zvrsti drame lyrique, ki je prispevala najve~ opernih predelav romanov, pri ~emer pridem do sklepa, da je pravi glasbeno-zgodovinski kontekst, znotraj katerega moram razumeti Savinovo in Poli~evo ustvarjanje, kriza operne zvrsti na za~etku 20. stoletja, izhod iz katere je predstavljala t. i. literarna opera. Zato sklep prina{a dvoumno ugotovitev, da je bolj vpra{ljivo, zakaj ni nastalo ve~ slovenskih literarnih oper kot zakaj se ni ve~ slovenskih skladateljev lotilo operne obdelave slovenskega romana. Slovene opera, libretto, literary model, drame lyrique, Literaturoper, R. Savin, Lepa Vida, Mirko Poli~, Deseti brat Razmerje, zapisano v ...

Jezikoslovni zapiski, 2015

2011

Kognitivni semantiki, ki proučujejo konceptualne metafore, navajajo za mentalno področje sorodstva deset temeljnih konceptualnih metafor, imenovanih sorodstvene metafore (angl. kinship metaphors). Z gradivom, zbranim iz korpusa FidaPlus, v prispevku preverjamo, koliko in na kakšen način so te konceptualne metafore uresničene v slovenskem jeziku. Posebej je izpostavljeno tudi razmerje med naravnim (npr. mati) in slovničnim (npr. previdnost, modrost) spolom. Cognitive semantics, which researches conceptual metaphors, describes ten basic kinship metaphors. Using material taken from the corpus FidaPlus, we will evaluate to what extent these conceptual metaphors are realised in Slovene. A particular emphasis will be placed between natural (e.g. mati) and grammatical (e.g. previdnost, modrost) gender.